Kaj mi je v L’vivu všeč?

Zbudiva se malo pred osmo uro. V sobi je postalo kar naenkrat vroče, saj leži na vzhodni strani hotela. Za zajtrk nama v hotelski kavarni postrežejo malo žemljico z maslom in medom ter čaj, kasneje prinesejo še dve jajci na oko, brez kruha. Tega naročiva dodatno in mlada natakarica nama prinese košarico s štirimi kosi, bolj velikosti našega prepečenca. Preostanek dopoldneva nameniva vsak svojemu delu. Tomaž odgovarja na pošto, sam pa pišem dnevnik in urejam včerajšnje fotografije. Po dvanajsti uri se odpraviva na ogled mesta.

L’viv je ukrajinsko mesto z zahodnim pridihom, dobiš pa občutek, da se je koledar za kako desetletje premaknil nazaj. Celotne površine so tlakovane. Vožnja po podlagi iz kamnitih kock ustvarja svojevrsten hrup. Nedelji primerno je na ulicah veliko število ljudi. Težko je ločiti turiste od domačinov. Občutek imam, da nas ni prav veliko, najbrž pa se motim, saj to kulturno središče zahodne Ukrajine beleži največji porast števila turistov v Evropi.

Beri naprej

Kako sem se znašel v Ukrajini?

Rad imam gorsko naravo. Aktiven dopust. Tudi letos sem že izdelal načrt, kako se bom po prepadnih policah spopadel z navpičnimi stenami Brente v Dolomitih. Čez teden ali dva pa presenečenje. V nabiralniku me razveseli pošta Tomaža Gorca. Vabi me, da se mu pridružim pri projektu 20.000 kilometrov z avtom po Evropi. Niti za trenutek se ne obotavljam, Brenta se prav gotovo letos še ne bo podrla.

Budilka začne zvoniti malo čez četrto uro zjutraj. Ni mi povsem jasno, zakaj že moram vstati ob tej nečloveški uri, pa se vseeno ne obotavljam preveč. Zgodnje vstajanje mi je prišlo v navado kmalu, ko sem začel obiskovati srednjo šolo v Ljubljani. Pa vendar se kar nekaj minut sestavljam. Zvečer nisem mogel zaspati, potovalna mrzlica. Dobro, da sem že včeraj vse spakiral. Samo še zobe si umijem, vzamem krtačko in že me pot vodi proti Trebnjem.

S Tomažem sva dogovorjena malo pred šesto uro. Ne zamujam, on pa ima tudi vse že v avtu, tako, da ne izgubljava časa in kmalu nadaljujeva pot proti Ukrajini.

Po avtocesti premiki potekajo hitro. Kratek postanek na črpalki in že sva mimo Blatnega jezera. Madžarske avtoceste so dobro urejene, treba pa je biti zelo pozoren na hitrost. Radarske kontrole se vrstijo ena za drugo. Malo pred madžarsko ukrajinsko mejo ustaviva ob cesti, da malo prepakirava prtljago v prtljažniku. S seboj imava prenosnike in fotoaparate, ne pričakujeva pa kakšnih večjih sitnosti zaradi tega. Pa vendarle. Na madžarski strani morava odpreti prtljažnik, carinik naju hitro izpusti naprej. Pogled na stoječo kolono pred ukrajinskim prehodom nama da vedeti, da tu ne bo šlo tako hitro. Tudi postopek je drugačen. Pri prvi zapornici dobiva kontrolni listek z izpisano registrsko številko najinega avta. V naslednji uri se pomakneva za sto metrov do carinske kontrole. Tam izstopiva iz avtomobila in neseva potrdit potne liste s kontrolnim kuponom do okenca. Zapeljeva mimo, nakar si najino vozilo ogledajo še policisti. Predvsem jih zanima številka šasije pod pokrovom motorja, zadaj sploh ne gledajo. Nadaljujeva do zadnje zapornice. Tam naju ustavi oborožen vojak. Tomaž mu pomoli potne liste in prometno dovoljenje, on pa se z glavo skloni v kabino: Kavi, kavi, money, money! Tomaž zmedeno zmajuje z glavo, čeprav nama je obema jasno, kaj želi od naju. V izogib zapletu mu dava pet evrov in končno sva na drugi strani meje.

Beri naprej

10.000 kilometrov peš za svobodo, tudi brez denarja

Zgodba George-a in Agni, ki sta nekega dne odločila pustiti za seboj posel in skoraj vse imetje razen dveh 25-litrskih nahrbtnikov, z namenom, da hodita k temu, kar je zanju pomenilo svobodo. Tudi, če to pomeni hoditi brez denarja.

11. septembra 2015 sva pričela svojo pot v mestu Marseille v Franciji. Sprva sva si zadala cilj 3.000 km, kar se je junija 2016 spremenilo v 10.000 km. Vmes sva 4 mesece živela brez denarja. Soočila sva se z mnogimi strahovi, kar je tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj hodiva. Hotela sva tudi naravno odkriti, kako lahko najbolj prispevava temu svetu, brez da se ob tem na pol prekoljeva.

Najina misija je hoditi za svobodo

od strahov, ki jih imamo ljudje med seboj,

strahov pred tem, da bi bili to, kar v resnici smo in

strahov, da bi živeli tako, kot si želimo živeti.

Naj nas strah nikoli več ne ustavi!!

Slišala sva svoj notranji glas, da v resnici sva svobodna, da lahko delava, karkoli si želiva. In odločila sva se hoditi, ne glede na okoliščine, v katerih sva bila še tik preden sva odšla na pot.

V eni noči sva bila pripravljena pustiti vse

Sredi tople julijske noči 2015, medtem ko sva 5 mesecev štopala po Sloveniji in raziskovala partnerske odnose ter se borila nekaj ustvariti, sva se vprašala:

“Kaj bi počela, če denar ne bi obstajal? In če naju za to nihče ne bi plačal?”

Odgovor nama je prišel sam od sebe. Rekla sva, da bi samo hodila, hodila, spoznavala ljudi, se učila od njih in delila z njimi vse, kar že znava.

Beri naprej

S kolesom po olimpijski bob stezi

Včeraj sem se s kolesom spustil po olimpijski bob stezi, ki leži na gori Trebević, ki se razprostira tik nad Sarajevom.

Trebević je meni osebno ena od najbolj zanimivih turističnih točk v okolici Sarajeva. V živo videti bob stezo in se po njej tudi sprehoditi zna biti zanimivo doživetje. Poleg bob steze, pa so iz Trebevića najlepši razgledi na Sarajevo. To so turistične točke, na katere te ne pelje nobena turistična agencija.

Na pot do Trebevića sem se odpravil iz mesteca Pale, ki leži na približno pol poti med Sarajevom in Jahorino. Kolo sem si sposodil na Palah pri Marjani. Marjana je Slovenka, ki že več kot 30 let živi na Palah.

Najprej me je čakalo dobrih 5 kilometrov res hudega vzpona, nato še okoli 15 kilomerov malo v hrib, malo v dolino. Dobro, da nisem pred odhodom pogledal na Google maps koliko dolga pot me čaka, ker se zagotovo nebi odločil da grem. Kljub temu, da sem se po tej cesti vsaj že 30 krat peljal z avtom, sem imel občutek, da je pot do bob steze vsaj pol krajša, kot je bila v resnici. Vsaj desetkrat sem si rekel, za tistim ovinkom pa je.

Na poti sem srečal starejšo gospo ki mi je rekla: “Jao jarane, crknut češ!” Je imela kar prav, ker nazaj grede sem res skoraj ‘crknil’.

Ko sem prišel, do bob steze je bilo tam veliko ljudi. Deset let, odkar obiskujem bob stezo, nisem še nikoli videl toliko ljudi. Tako, da sem moral malo počakati, da so vsi odšli, ker bi bilo zelo nerodno, če koga srečam, ko bi se po stezi peljal s kolesom in to z kar veliko brzino.

Ko so vsi odšli, sem s kolesom odšel na start in se spustil po bob stezi. To sem imel v planu 10 let.

Prvič sem šel malo bolj počasi, da se spoznam s stezo. Tudi malo strah me je bilo, če bi slučajno bil še kdo na stezi. In res sem med prvo vožnjo srečal dva na stezi, ki sem jih sicer videl pravočasno in ni bilo težav.

Ko sem se po bob stezi spustil drugič, je res bil pravi užitek. Če bi imel čas, bi šel še 10 krat. Zagotovo moram tole še ponoviti. Pa vsaj še eno osebo moram vzeti s sabo, da mi bo malo kontrolirala stezo, če je prazna, naredila kakšno dobro fotografijo,…

Bob steza Trebević, Sarajevo

V 12 dneh okoli sveta za 1000 eur. Ali jim je uspelo?

Ekipi Po svetu je uspelo v 12 dneh obkrožiti svet za 1000 €. Ekipo so sestavljali vsi trije člani ekipe, Miha, Bert in Uroš, na poti pa so se jim pridružili še trije prijatelji. Potovali so le z nahrbtnikom v velikosti ročne prtljage. Zakaj so se odločili za to potezo, kaj je bil glavni vzrok, kaj vse so videli in ali jim je uspelo za le 1000 ? obkrožiti svet? Odgovori ter slikovno gradivo sledi spodaj. Intervju smo naredili z Mihom in Bertom članoma ekipe Po svetu.

Miha in Bert, kdo sta in kakšna je vajina funkcija v ekipi Po svetu, www.posvetu.si?

Miha: Spletno stran Posvetu.si sem pred štirimi leti postavil kot portal, kjer sva skupaj z ženo na enem mestu zbrala potovalne nasvete, ki sva jih že pred tem delila prijateljem in znancem, pa tudi neznancem na popularnih spletnih forumih. Stran je potem hitro zrasla in ekipi sta se pridružila še Uroš in Bert, saj se je število vprašanj in področij hitro povečevalo. V zadnjem letu je tako Bert tisti, ki ja “zaslužen” za največ objav, jaz pa poskušam več pomagati na drugih področjih.

Bert: Po izobrazbi geolog, po srcu popotnik in glasbenik, po funkciji pa spletni urednik in (zaenkrat) edini redni zaposleni pri Po svetu.

Zakaj sta se odločila za potovanje okoli sveta? Kako sta prišla na to idejo?

Bert: Ideja za potovanje okoli sveta se je ponudila sama, ko smo našli poceni enosmerno letalsko karto do Los Angelesa z več postanki na Bližnjem Vzhodu in v Aziji. Seveda smo karte karseda hitro delili z našimi bralci, vmes pa prišli na idejo, da bi morda tudi zase kupili karte in odšli na “službeno potovanje”. Ker smo vsi strastni popotniki in ker so bile karte res zelo poceni ni minilo dolgo časa, da smo prešli od besed k dejanjem.

Beri naprej

Zahodne Julijske Alpe

 

Prvič sem za Zahodne Julijske Alpe slišal, ko sem bil še premlad, da bi se spopadel z njihovimi stenami in vrhovi. Je pa tja v tistih časih večkrat pot zanesla mojega očeta, prav tako strastnega gornika in alpinista. Ljubezen do tega širnega privlačnega sveta je, kot kaže, dedna.
Zahodne Julijske Alpe so del Vzhodnih Alp. Na severu in zahodu jih od Karnijskih Alp loči reka Bela, ki izvira severozahodno od kraja Žabnice pri Trbižu. Naprej teče proti zahodu po Kanalski dolini skozi Tabljo, kjer zavije na Jug v Železno dolino proti Klužam. Iz nje proti vzhodu v osrčje Zahodnih Julijcev vodijo doline Dunja, Reklanica in Rezija. Na vzhodu se strmo spuščajo v Rabeljsko dolino, imenovano tudi Jezerska dolina, po kateri proti severu teče potok Ziljica.

Za Zahodne Julijske Alpe je značilno, da nimajo predgorij. Strme stene rastejo naravnost kvišku iz globokih dolin, zato so tudi dostopi do njihovih vrhov zahtevne ture. Večino njih štejemo med zavarovane plezalne poti ali ferate.
Ko sem se pred leti tudi sam začel vse pogosteje zatekati k romantiki skalnatega sveta, so se mi v spomin prikradla imena vrhov. Viš, Montaž, Strma Peč. Nekaj tako skrivnostnega in privlačnega je v teh imenih. Tudi mene je premamilo.
Neko poletno avgustovsko soboto sem se odločil. Moj cilj je bil v dveh dneh prečiti celoten greben Poliških Špikov. Priprava opreme za tako pot je pri meni postala že rutina. Vse stvari so na svojih mestih, zato samo odpiram vrata omar in predalov ter vse skupaj odlagam na posteljo. Na hitro pripravim še hrano in pijačo, ki bo morala zadostovati za dva naporna dneva. Na koncu vse skupaj čimbolj preudarno zložim v nahrbtnik. Zadrga na vrhu se s težavo zapre. V kapo nahrbtnika zložim še nekaj drobnarij, pograbim še čevlje in se odpravim.

julijske alpe
Cesta me v slabi uri in pol pripelje v slikovito vasico Valbruna, Ovčja vas po slovensko, nad katero se zaključi na makadamskem parkirišču v dolini Zajzeri. Pozno popoldne je že, sonce je že zašlo za strmo severno steno Montaža, ki se bohoti nad mano. Začnem s kar dobrim tempom, saj ne želim, da me še pred bivakom ujame noč. Zaradi zahtevnosti ture sem se odločil, da prihranim čas s spanjem v bivaku Stuparich, ki leži na skalnem pomolu pod steno. Bivak dosežem v slabih dveh urah. Nahrbtnik odložim na enega izmed pogradov, vzamem iz njega vrečko s hrano in si privoščim večerjo pred bivakom. Čez nekaj minut se mi izpod stene pridruži italijanski kolega. V rokah drži plastenki, ki jih malo višje napolnil z ledeniško vodo. Kot pravi Italijan seveda zelo slabo govori angleško. V kombinaciji mojega skromnega znanja italijanskih besed, nekaj pantomime in začudenih pogledov, se kljub temu uspeva uskladiti, kam je kdo namenjen. Na telefonu mu pokažem nekaj albumov s fotografijami slovenskih gora, ki sem jih posnel na svojih potepanjih, potem pa se kmalu odpraviva k počitku.

Beri naprej

Te zanima udeležba na brezplačnem evropskem usposabljanju?

Takole. Pa se je pričela moja pot. Po mnogih premlevanjih, za in proti. Nepričakovan mail in želja po odhodu, po novem. Prijava in nato čakanje, vse skupaj že skoraj pozabljeno. Bom že, kdaj drugič. A zakaj bi vse odlašali na kdaj drugič ?!? Ah, druga zgodba! Čez čas dobim mail slovenskega partnerja, zavoda Povod, da sem bila izbrana in pristala sem tu:

Podjetje, ki me je peljalo na letališče je pozabilo name, a smo kaj hitro rešili. Nato, pred vzletom letala kaj hitro ugotovim, da bo zamuda. Poleg gneče na letališču še 20 minutna zamuda s prtljago. Nekaj se je zarotilo proti meni takrat, ampak v redu, poslušala sem organizatorko in ne lastne zdrave presoje, ko mi je rekla, da je 50 minut dovolj za iti skozi vse procedure – ja, v idealnih okoliščinah, zato svetujem, da imate minimalno uro, do uro in pol časa, da ujamete sledeče prevozno sredstvo. Kakorkoli, namesto vlaka sem kupila karto za avtobus, ki je bila cenejša, a pot precej neudobnejša.

Torej, v Birmingham (VB), na evropsko usposabljanje v okviru programa Erasmus+ sem prispela ob 0:30, kjer me je organizatorka zelo prijazno pričakala. Pojedla sem košček mrzle pice in nato odšla spat. Prispela sem kot zadnja in menda zamudila super večer z glasbo v živo v bližnjem baru. Nastanjeni smo bili v zelo lepo urejenem hostlu po imenu Hatters, kjer je nekoč bila tovarna. Sobe so bile kar v redu (vsaka z lastno kopalnico), razen angleških pip, morda so vam kaj znane 😉

Beri naprej

Izlet z najlepšimi razgledi po otoku Pag in Zadarskem zaledju

V sklopu prve etape ambicioznega projekta 20.000 km z avtom po Evropi sva obiskala nekaj prelepih krajev, naravnih biserov, športnih poti, ki jih v običajnih turističnih vodičih skoraj ne najdeš ali pa so informacije bolj skope. Za vas sva z avtom in peš preiskala plezalne poti v Metajni, se peljala v smeri Novigrada in vse okoli Masleničkega zaliva, kjer sva spoznala mesto Obrovac, kanjon in slapove reke Zrmanje, Kudin most v Golubiču ter še marsikaj. Ob vsem raziskanem lahko rečeva, da se je trud izplačal.

Najin izlet sva začela z veliko energije in želje po tem, da najdeva pot, ki vodi do ne tako znanih plezališč, kot so na primer v Paklenici, v zelo lepem naselju Metajna, ki je locirano nekje na sredini otoka Pag. Znano je po neverjetno lepih plažah, razglednih točkah, turkizno modrem morju ter čudoviti naravi. O plezališču sva se pozanimala po internetu in vodičih vendar sva za vsak slučaj še povprašala domačine za točno pot. Seveda so nama prijazno razložili, da je potrebno v samem zalivu zaviti po majhni cesti, ki vodi na vrh hriba in potem na levo kamor naju bo pot peljala do makadamskega parkirišča, ki je zelo blizu morja. Tako sva tudi naredila in po desetih minutah vožnje prispela.

otok Pag

 

Zelo blizu sva našla majhno leseno hiško od katere je vodila pot z razgledom na plažo, ki pa se je izkazala za napačno. Bila je še ena pot, ozka in makadamska, ki je vodila na levo stran in v hrib proti skalnatim vrhom. Po tej poti sva hodila približno dobre pol ure, vmes prestopila majhno ograjo in brez problemov našla velik kamnit stolp, ki zgleda kot stalagmit. Ko sva prispela je bilo tam nekaj študentov, ki so ravno končali s plezanjem. Ogledala sva si steno in videla, da je zelo zanimiva in primerna za različne stopnje plezanja, od lažje do težje. Midva sva izbrala lažjo, ki je locirana na levi strani tega t.i. kamnitega stolpa do katerega se je potrebno povzpeti. Za plezanje je na tem delu bolj malo prostora. Razgled je iz te točke spektakularen in slikanje obvezno. Čisto, skoraj prozorno morje, v ozadju ?okrašeno? z otoki, spominja na sliko iz razglednic. Resnično neverjetno. Plezalna stena je lepo urejena le nekaj sponk za pripenjanje je bilo že starih. Na zadnjem delu se ponuja mrzla senca, ki v poletnih časih zelo prija, in še nekaj plezalnih poti, tako da ko se boste odločali katero preplezati dobro preglejte vse možnosti. Če želite, na koncu lahko zaplavate v bližnjem zalivu, do katerega lahko dostopate samo peš ali z ladjo in ima zato poseben čar.

Beri naprej

Moja Facebook stran :)

Za ogled priporočam

Spremljaj me na G+

E-novice

Naroči se na zanimive e-novice

 

Spremljajte me tudi na:

Tomaž Gorec

Tomaž Gorec

Privacy policy

Izlet z najlepšimi razgledi po otoku Pag in Zadarskem zaledju 5.00/5 (100.00%) 2 votes