V 12 dneh okoli sveta za 1000 eur. Ali jim je uspelo?

Ekipi Po svetu je uspelo v 12 dneh obkrožiti svet za 1000 €. Ekipo so sestavljali vsi trije člani ekipe, Miha, Bert in Uroš, na poti pa so se jim pridružili še trije prijatelji. Potovali so le z nahrbtnikom v velikosti ročne prtljage. Zakaj so se odločili za to potezo, kaj je bil glavni vzrok, kaj vse so videli in ali jim je uspelo za le 1000 ? obkrožiti svet? Odgovori ter slikovno gradivo sledi spodaj. Intervju smo naredili z Mihom in Bertom članoma ekipe Po svetu.

Miha in Bert, kdo sta in kakšna je vajina funkcija v ekipi Po svetu, www.posvetu.si?

Miha: Spletno stran Posvetu.si sem pred štirimi leti postavil kot portal, kjer sva skupaj z ženo na enem mestu zbrala potovalne nasvete, ki sva jih že pred tem delila prijateljem in znancem, pa tudi neznancem na popularnih spletnih forumih. Stran je potem hitro zrasla in ekipi sta se pridružila še Uroš in Bert, saj se je število vprašanj in področij hitro povečevalo. V zadnjem letu je tako Bert tisti, ki ja “zaslužen” za največ objav, jaz pa poskušam več pomagati na drugih področjih.

Bert: Po izobrazbi geolog, po srcu popotnik in glasbenik, po funkciji pa spletni urednik in (zaenkrat) edini redni zaposleni pri Po svetu.

Zakaj sta se odločila za potovanje okoli sveta? Kako sta prišla na to idejo?

Bert: Ideja za potovanje okoli sveta se je ponudila sama, ko smo našli poceni enosmerno letalsko karto do Los Angelesa z več postanki na Bližnjem Vzhodu in v Aziji. Seveda smo karte karseda hitro delili z našimi bralci, vmes pa prišli na idejo, da bi morda tudi zase kupili karte in odšli na “službeno potovanje”. Ker smo vsi strastni popotniki in ker so bile karte res zelo poceni ni minilo dolgo časa, da smo prešli od besed k dejanjem.

Beri naprej

Zahodne Julijske Alpe

 

Prvič sem za Zahodne Julijske Alpe slišal, ko sem bil še premlad, da bi se spopadel z njihovimi stenami in vrhovi. Je pa tja v tistih časih večkrat pot zanesla mojega očeta, prav tako strastnega gornika in alpinista. Ljubezen do tega širnega privlačnega sveta je, kot kaže, dedna.
Zahodne Julijske Alpe so del Vzhodnih Alp. Na severu in zahodu jih od Karnijskih Alp loči reka Bela, ki izvira severozahodno od kraja Žabnice pri Trbižu. Naprej teče proti zahodu po Kanalski dolini skozi Tabljo, kjer zavije na Jug v Železno dolino proti Klužam. Iz nje proti vzhodu v osrčje Zahodnih Julijcev vodijo doline Dunja, Reklanica in Rezija. Na vzhodu se strmo spuščajo v Rabeljsko dolino, imenovano tudi Jezerska dolina, po kateri proti severu teče potok Ziljica.

Za Zahodne Julijske Alpe je značilno, da nimajo predgorij. Strme stene rastejo naravnost kvišku iz globokih dolin, zato so tudi dostopi do njihovih vrhov zahtevne ture. Večino njih štejemo med zavarovane plezalne poti ali ferate.
Ko sem se pred leti tudi sam začel vse pogosteje zatekati k romantiki skalnatega sveta, so se mi v spomin prikradla imena vrhov. Viš, Montaž, Strma Peč. Nekaj tako skrivnostnega in privlačnega je v teh imenih. Tudi mene je premamilo.
Neko poletno avgustovsko soboto sem se odločil. Moj cilj je bil v dveh dneh prečiti celoten greben Poliških Špikov. Priprava opreme za tako pot je pri meni postala že rutina. Vse stvari so na svojih mestih, zato samo odpiram vrata omar in predalov ter vse skupaj odlagam na posteljo. Na hitro pripravim še hrano in pijačo, ki bo morala zadostovati za dva naporna dneva. Na koncu vse skupaj čimbolj preudarno zložim v nahrbtnik. Zadrga na vrhu se s težavo zapre. V kapo nahrbtnika zložim še nekaj drobnarij, pograbim še čevlje in se odpravim.

julijske alpe
Cesta me v slabi uri in pol pripelje v slikovito vasico Valbruna, Ovčja vas po slovensko, nad katero se zaključi na makadamskem parkirišču v dolini Zajzeri. Pozno popoldne je že, sonce je že zašlo za strmo severno steno Montaža, ki se bohoti nad mano. Začnem s kar dobrim tempom, saj ne želim, da me še pred bivakom ujame noč. Zaradi zahtevnosti ture sem se odločil, da prihranim čas s spanjem v bivaku Stuparich, ki leži na skalnem pomolu pod steno. Bivak dosežem v slabih dveh urah. Nahrbtnik odložim na enega izmed pogradov, vzamem iz njega vrečko s hrano in si privoščim večerjo pred bivakom. Čez nekaj minut se mi izpod stene pridruži italijanski kolega. V rokah drži plastenki, ki jih malo višje napolnil z ledeniško vodo. Kot pravi Italijan seveda zelo slabo govori angleško. V kombinaciji mojega skromnega znanja italijanskih besed, nekaj pantomime in začudenih pogledov, se kljub temu uspeva uskladiti, kam je kdo namenjen. Na telefonu mu pokažem nekaj albumov s fotografijami slovenskih gora, ki sem jih posnel na svojih potepanjih, potem pa se kmalu odpraviva k počitku.

Beri naprej

Te zanima udeležba na brezplačnem evropskem usposabljanju?

Takole. Pa se je pričela moja pot. Po mnogih premlevanjih, za in proti. Nepričakovan mail in želja po odhodu, po novem. Prijava in nato čakanje, vse skupaj že skoraj pozabljeno. Bom že, kdaj drugič. A zakaj bi vse odlašali na kdaj drugič ?!? Ah, druga zgodba! Čez čas dobim mail slovenskega partnerja, zavoda Povod, da sem bila izbrana in pristala sem tu:

Podjetje, ki me je peljalo na letališče je pozabilo name, a smo kaj hitro rešili. Nato, pred vzletom letala kaj hitro ugotovim, da bo zamuda. Poleg gneče na letališču še 20 minutna zamuda s prtljago. Nekaj se je zarotilo proti meni takrat, ampak v redu, poslušala sem organizatorko in ne lastne zdrave presoje, ko mi je rekla, da je 50 minut dovolj za iti skozi vse procedure – ja, v idealnih okoliščinah, zato svetujem, da imate minimalno uro, do uro in pol časa, da ujamete sledeče prevozno sredstvo. Kakorkoli, namesto vlaka sem kupila karto za avtobus, ki je bila cenejša, a pot precej neudobnejša.

Torej, v Birmingham (VB), na evropsko usposabljanje v okviru programa Erasmus+ sem prispela ob 0:30, kjer me je organizatorka zelo prijazno pričakala. Pojedla sem košček mrzle pice in nato odšla spat. Prispela sem kot zadnja in menda zamudila super večer z glasbo v živo v bližnjem baru. Nastanjeni smo bili v zelo lepo urejenem hostlu po imenu Hatters, kjer je nekoč bila tovarna. Sobe so bile kar v redu (vsaka z lastno kopalnico), razen angleških pip, morda so vam kaj znane 😉

Beri naprej

Izlet z najlepšimi razgledi po otoku Pag in Zadarskem zaledju

V sklopu prve etape ambicioznega projekta 20.000 km z avtom po Evropi sva obiskala nekaj prelepih krajev, naravnih biserov, športnih poti, ki jih v običajnih turističnih vodičih skoraj ne najdeš ali pa so informacije bolj skope. Za vas sva z avtom in peš preiskala plezalne poti v Metajni, se peljala v smeri Novigrada in vse okoli Masleničkega zaliva, kjer sva spoznala mesto Obrovac, kanjon in slapove reke Zrmanje, Kudin most v Golubiču ter še marsikaj. Ob vsem raziskanem lahko rečeva, da se je trud izplačal.

Najin izlet sva začela z veliko energije in želje po tem, da najdeva pot, ki vodi do ne tako znanih plezališč, kot so na primer v Paklenici, v zelo lepem naselju Metajna, ki je locirano nekje na sredini otoka Pag. Znano je po neverjetno lepih plažah, razglednih točkah, turkizno modrem morju ter čudoviti naravi. O plezališču sva se pozanimala po internetu in vodičih vendar sva za vsak slučaj še povprašala domačine za točno pot. Seveda so nama prijazno razložili, da je potrebno v samem zalivu zaviti po majhni cesti, ki vodi na vrh hriba in potem na levo kamor naju bo pot peljala do makadamskega parkirišča, ki je zelo blizu morja. Tako sva tudi naredila in po desetih minutah vožnje prispela.

otok Pag

 

Zelo blizu sva našla majhno leseno hiško od katere je vodila pot z razgledom na plažo, ki pa se je izkazala za napačno. Bila je še ena pot, ozka in makadamska, ki je vodila na levo stran in v hrib proti skalnatim vrhom. Po tej poti sva hodila približno dobre pol ure, vmes prestopila majhno ograjo in brez problemov našla velik kamnit stolp, ki zgleda kot stalagmit. Ko sva prispela je bilo tam nekaj študentov, ki so ravno končali s plezanjem. Ogledala sva si steno in videla, da je zelo zanimiva in primerna za različne stopnje plezanja, od lažje do težje. Midva sva izbrala lažjo, ki je locirana na levi strani tega t.i. kamnitega stolpa do katerega se je potrebno povzpeti. Za plezanje je na tem delu bolj malo prostora. Razgled je iz te točke spektakularen in slikanje obvezno. Čisto, skoraj prozorno morje, v ozadju ?okrašeno? z otoki, spominja na sliko iz razglednic. Resnično neverjetno. Plezalna stena je lepo urejena le nekaj sponk za pripenjanje je bilo že starih. Na zadnjem delu se ponuja mrzla senca, ki v poletnih časih zelo prija, in še nekaj plezalnih poti, tako da ko se boste odločali katero preplezati dobro preglejte vse možnosti. Če želite, na koncu lahko zaplavate v bližnjem zalivu, do katerega lahko dostopate samo peš ali z ladjo in ima zato poseben čar.

Beri naprej

Napihljiva vreča za večji užitek na plaži, v naravi, doma,…

ComzyBag

Želiš več udobja na plaži, vrtu,… ComzyBag je samonapihljiva vreča, ki omogoča udobno ležanje na plaži, vrtu ali kjerkoli drugje.

V samonapihljivi vreči ComzyBag se zelo dobro zaspi, bere knjigo ali preprosto uživa.

Vreča CozmyBag je narejen iz lahkega, vendar kvalitetnega in odpornega materiala. CozmyBag lahko z zrakom napolniš in izprazniš v parih sekundah.

CozmyBag samonapihljivo vrečo lahko dobiš za samo 59,99 evrov, če izpolniš naročilnico spodaj.

Podatki o naročilu

Količina vreč

Barva vreč
 Črna Vijola Modra Zelena Roza

Ime in priimek

E-mail naslov

Telefon

Naslov

Poštna številka

Mesto/kraj

Regija

Država

Način plačila

Please leave this field empty.


S klikom na gumb "Pošlji naročilo" se strinjate s splošnimi pogoji nakupa in se zavezujete k nakupu.

 

 

comzybag

samonapihljiva vreča ComzyBag

 

 

 

Nesmrtnost Nikole Tesle

Velikokrat sem vpeta v vsakodnevne dogodke in projekte in pozabim na najbolj preproste stvari, ki so del mojega življenja in o katerih dejansko bolj malo vem. Pa ne zato, ker me ne bi zanimale ampak ker, ko enkrat imamo nekaj na voljo pozabimo kako je bilo, ko tega nis(m)o imeli. S tem se ne ukvarjamo več, ker se nam preprosto ni treba. Ni se nam treba ampak je pa zelo pomembno, da se govori o zgodovini, o inovatorjih in njihovih izumih, ki nam dnevno lepšajo življenje. Od njih se lahko veliko naučimo, čeprav so živeli v t.i. drugih časih. 

Ko sem se nekaj dni nazaj, na poti do otoka Pag, ustavila v muzeju oziroma spominskemu centru v vasi z imenom Smiljan, ki je locirana v kraju Gospić, sem se ponovno spomnila na vse naše ?vsakodnevne privilegije?, ki jih prababice in dedki niso bili deležni. Nekdo se je boril za to kar danes imamo, nekdo je za to, da danes lahko prižgemo luč delal brez prestanka in se žrtvoval, nekdo je živel samo za to, da je služil človeštvu. Ni gledal nase, ampak na druge, ker če bi, verjetno ne bi toliko dosegel. Ni ga zanimal denar in ni pričakoval hvale od drugih. Zanimal ga je cilj. On je tisti, ki je rekel, da mu ni nikoli spodletelo, ker je “samo” našel deset tisoč poti, ki niso bile prave. Ta nekdo je Nikola Tesla. Inženir, genij, izumitelj, ki je, med drugim, odkril izmenični tok. Naprave kot so mikrovalovna pečica, sistem daljinskega upravljanja, radar, transformatorji in podobno temeljijo na njegovih izumih. Zato je pomembno, da spoznamo njegovo zgodbo, obiščemo muzej ter si vzamemo čas in širimo znanje o njem, ki nam je dal tako veliko.

Beri naprej

Provansa z avtodomom in majhnima otrokoma

Živjo.

Ime mi je Petra. Sem mamica 2 majhnih otrok, Eme in Filipa. Moja velika ljubezen so potovanja. Rada spoznavam nove in zanimive ljudi, kulturo in sem velika gurmanka. Verjetno podzavestno prenašam svojo strast do potovanj tudi na otroka, ne kompliciram, in bi šla z njima povsod.

Pri nas je tako, jaz predlagam kam bi šli (glede nato, da imam 1000 želja kaj bi še rada videla), sestavim okviren plan in zberem koordinate, kadar potujemo z avtodomom. Tako je po navadi. Toda tokrat je planiranje dopusta padlo na moža, ker sem sama čisto “not padla” v svoj novo nastajajoči online posel. Ok, saj sem pogledala kam gremo in si prebrala kaj bomo videli, ampak glavnino je naredil mož Marko.

Potovanje - Provansa

Šli naj bi v nedeljo okrog 16 ure. Avtodom smo rentali, že drugič pri enem stricu, ki je hmm, recimo temu zeeeeloooo na “izi” in naj bi bil avtodom pripravljen okrog 14 ure. Boom, prvo presenečenje, seveda ni bil, ker ga je stric oddal čez vikend in mu ga niso pripeljali nazaj do dogovorjene ure. Ok, ni kaj, gremo pač kasneje in šli smo ob 22.40 uri na pot proti Provansi. Plan smo imeli do postajališča v Cremoni ? Italija, kar precej km pred francosko mejo. Tja smo prispeli ob 3.30 uri, BRAVO možek!

Zjutraj sta otroka malce dlje pospala, kar nama je prišlo zelo prav. Tam smo pojedli zajtrk, zrihtali avtodom in šli na pot proti Monte Carlu. Peljali smo se po italijanski avtocesti do francoske meje, kjer smo se malo pred mejo ustavili na čudovitem parkirišču ob avtocesti in pripravili kosilo. Slike povedo več kot 1000 besed.

Beri naprej

Še vedno se da!

Te dni veliko razmišljam o dobrodelnosti in ozadju vseh dobrodelnih prireditev v Sloveniji, ki jih ni malo.

Sem tik pred startom dobrodelnega teka čez Slovenijo, katerega častni pokrovitelj je predsednik RS, g. Borut Pahor, in po glavi mi roji marsikaj. Vprašanja, kaj je šlo narobe, da je potrebnih toliko in toliko tovrstnih dejanj in prireditev, zakaj država ne more in ne zmore sama poskrbeti za vse te ljudi, in še kaj.

Oziram se nazaj, na začetek, na idejo, iz katere se je rodil ta dobrodelni projekt. Šest mesecev trdih in napornih treningov, organizacije in pošiljanja prošenj za donacije, pogovorov z mediji in nešteto ur, ki jih je celotna ekipa širokosrčno vložila v to zgodbo. Zavem se, kako majhen in nebogljen je posameznik in kakšna je moč povezovanja.

Ultramaratonec Ambrož Jakop

Ultramaratonec Ambrož Jakop

Živimo v svetu, ki je hiter, za marsikoga prehiter, v svetu razdruževanja in grabežljivosti, v času, ko je tovarištvo skoraj izumrlo. Toda vera nas žene naprej, vera, da nas je dovolj, dovolj enako mislečih, dovolj, da bo projekt uspešen in bo dosegel svoj namen: peljati otroke s posebnimi potrebami za nekaj dni na morje.

Sedaj, ko je projekt v veliki meri pri koncu, ko se ima zgoditi le še glavno dejanje, v treh dneh preteči Slovenijo od Hodoša do Sečovelj in zbrati še nekaj sredstev, s ponosom gledam nazaj. Ponosen sem, da imam ob sebi ljudi, ki verjamejo, da se še vedno da, da še premoremo empatijo, da smo še pripravljeni pomagati, da potrebujemo le, da nas nekdo malce “porine”.

Ta trenutek vas, bralce, nagovarjam, da nam potrdite našo vero in si vzamete minuto ali dve časa in na spodnji TRR nakažete kak evro, da na morje popeljemo čim večje število otrok s posebnimi potrebami iz dnevnih oddelkov CUDV Dolfke Boštjančič na Igu. Verjemite tudi vi, da se še vedno da!

Če članek samo preberete in všečkate, otroci ne bodo šli na morje – naredite ta korak in nam dokažite, da smo skupaj močni, da jih lahko skupaj popeljemo na morje!

 

Več o projektu SLO diagonala 2016 na uradni strani projekta: www.dobrodelnitek.si

 

Ultramaratonec Ambrož Jakop

 

Moja Facebook stran :)

Za ogled priporočam

Spremljaj me na G+

E-novice

Naroči se na zanimive e-novice

 

Spremljajte me tudi na:

Tomaž Gorec

Tomaž Gorec

Privacy policy

Oceni tole stran