Potovanje v Srbijo

Tako, pa je napočil težko pričakovani dan – odhod v Srbijo. Jaz še nikoli nisem obiskala te države in me je zelo razveselila novica, da potujeva prav tja. Namreč imam kar nekaj prijateljev iz Srbije in me je vedno zanimalo kakšno je življenje “tam spodaj”. S prijateljem Tomažem sva se odpravila na sedem dnevno raziskovanje srbskih krajev v sklopu njegovega projekta 20.000 km po Evropi. Dobila sva avto Volkswagen Golf od Avto hiše Slak s katerim sva se odpravila na dolgo pot. Po nekajurni vožnji, cca 100 km pred Beogradom sva se ustavila v Gostilni Zmaj, da bi napolnila lačne želodce. In tam so nastopile prve težave.. CIRILICA. S pomočjo natakarice sva nekako naročila za najin okus podpovprečno okusno hrano. Z upanjem, da bova čez teden jedla kaj boljšega sva se odpravila na kratki obisk prijateljici v Šabac in nato v večernih urah Beograd v hotel, kjer se je začel skoraj dve urni “lov” za rezerviranim hotelom. Po napornem iskanju hotela, kateri se na spletni strani imenuje drugače kot v resnici, sva utrujena legla in zaspala.

Z navdušenjem sva se drugi dan zjutraj odpravila v center Beograda. Najprej čas za zajtrk in domačo kavo seveda. Presenečena sem bila nad nizkimi cenami glede na to da smo v Beogradu. Za celih 10 EUR sva se oba kar fino najedla, popila kavico in polizala sladoled (tako dobrega še nikoli, ampak res NIKOLI nisem jedla). Potem sva se odpravila na Kalemegdan – beograjsko trdnjavo s čudovitim razgledom na stičišče Donave in Save, novi Beograd in Zemun. Trdnjava je nastajala postopoma od 1. do 18. stoletja. Sestavljena je iz Gornjega grada, Spodnjega grada in parka Kalemegdan. Skozi zgodovino se je trdnjava spreminjala in razvijala, bila je prizorišče raznih spopadov in mesto kjer se je Beograd začel razvijati. Midva sva si ogledala sva si enega izmed raznih muzejev -Mučilnico, ker naju je spreletel srh ob pogledih na različne mučilne naprave. Prijeten sprehod in ogled trdnjave lahko traja tudi kar do nekaj ur.

Beri naprej

Po obisku pri Drakuli pobeg po najlepši cesti na svetu

V mestu Bran v Romuniji sva nastanjena v res prijetnem hotelu. Pravzaprav gre bolj za večjo stanovanjsko hišo s sobami. V pritličju se nahajata še velika dnevna soba in jedilnica. Hiša stoji na posesti lastnikov, obkrožena je s travnikom in smrekovim gozdom. Na vrtu za hišo stoji velik žar, napeli so tudi mrežo za odbojko. Zelo domače se počutim tu. Zajtrk je precej obilnejši, kot sva navajena iz Ukrajine.

Po zajtrku ne izgubljava preveč časa, spakirava in se odpraviva proti gradu, ki je glavna znamenitost tega mesta. To mesto je šolski primer, kako prodajati dobre zgodbe. Turistov se tu kar tare, vse pa je podrejeno zgodbi o grofu Drakuli. Pa še na kratko nekaj o tem:

Vlad 3. ali Vlad Tepeš je bil knez dežele Vlaške, ki se je pod okriljem papeža boril proti Turkom. Znan je bil tudi kot Vlad Nabodalec, saj je svoje žrtve nabadal na kole in jih pustil umirati pred svojim gradom. S temi krutimi dejanji je pri ljudstvu in sovražnikih vzbujal strah in ugled neusmiljenega vojskovodje. Ime Dracula izhaja iz izraza ˝dracul˝, ki pomeni zmaja. Ime je prevzel njegov oče po sprejetju med viteze reda zmajev. Proti Vladu se je obrnilo ljudstvo samo, saj so imeli dovolj vseh oblik mučenja in izkoriščanja. Po nekaj letih ječe je še enkrat stopil na prestol, vendar je svojo pot končal nekaj mesecev kasneje v bitki s Turki. V zgodovini gradu Vlad Tepeš niti nima vidnejše vloge, nikoli ni živel tu, je pa nekajkrat prečkal sotesko. Upodobitev lika vampirskega grofa Drakule irskega avtorja Brama Stokerja in spretnost trgovcev sta povzročili pravi bum.

Beri naprej

Podkupovanje na moldavskih mejah

Le še nekaj dni potovanja je ostalo, zato sva se odločila pustiti ogled delte Donave za drugič. Že zgodaj zjutraj se odpraviva proti Romuniji, saj pričakujeva gnečo na mejah, prečkati morava tudi Moldavijo. V lokalni trgovini tik pred ukrajinsko moldavsko mejo zapraviva ostanek griven za mrzlo pijačo in sadje.

Prečkanje meja izven Evropske unije je kar malo stresna situacija. Nisva tihotapca, pa vendar imava poln prtljažnik osebnih stvari in tudi tehnične opreme, poleg tega voziva sponzorski avto. Dovolj za vzbujanje dodatne pozornosti. Nič drugače ni tu. Ko naju temeljito pregledajo, naju policist napoti v stavbo na levi strani mejnega prehoda, kjer morava urediti neko dokumentacijo za avto, znesek 10 evrov. Seveda morava zopet preko prehoda, v vmesnem času pa je ravno izmena, tako sva deležna ponovnega pregleda. V slabi uri sva preko mejo in že hitiva naprej. Pokrajina se ne spreminja dosti, je pa včerajšnje deževje ohladilo in očistilo zrak. Jaz zatopljen v navigacijo na telefonu, Tomaž pa v vožnjo, skoraj zgrešiva smer. Po ugotovitvi, da bi morala zaviti desno, zapeljeva preko polne črte, ravno mimo policista. Pisk piščalke in že stojiva ob cesti. Po nekaj bedastih pogledih z obeh strani, malo pregovarjanja v mešanici jezikov in hitri pretvorbi valut se dogovorimo za vzgojno kazen 5 evrov.

Beri naprej

Blišč in beda Črnega morja

V Odesso sva prispela pozno popoldne. Plaža je od hotela oddaljena le dobrih 5 minut hoje. Razganja me od firbca, končno sva ob morju. Že dolgo se ga nisem tako veselil. Kar nekaj let sem namreč svoj dopust preživljal v gorah. Torbe samo vržem zraven postelje, potem pa hitro pod tuš in na obalo. Spustiva se po dolgih stopnicah in že stojiva na cesti, ki je rezervirana za kolesarje in pešce. Mimo drvijo še mulci na svojih segwayih. Ne vem, če že obstaja slovenski izraz za to, gre pa za tiste samostoječe skiroje. Hodiva proti plaži Arcadia, kjer so na enem kupu številni klubi, bari in kavarne. Z leve odmeva bučna glasba iz enega od številnih zunanjih fitnesov. Za trenutek se ustaviva in preveriva formo lokalnih imetnic oprijetih hlač. Nadaljujeva mimo turških ponudnikov kebaba in se usedeva nasproti v prijetnem lokalu, kjer naju prepričajo lepe fotografije boršča in šašlika. Ko napolniva želodce, v bližnjem klubu preverim glasbeno ponudbo. Utrujena od dolge vožnje se vrneva v hotel in zaspiva kot ubita.

Naslednje jutro po zajtrku v nahrbtnik spakiram brisačo in veliko plastenko radenske ter se odpravim malo raziskovat. Tomaž ostane v hotelu in opravlja službene obveznosti. Spustim se do obale in nadaljujem proti severu. Hodim po lično tlakovanem pločniku s pogledom na plažo malo nižje. Mivkasta plaža mi nikoli ni bila preveč všeč, upam na kakšen peščen del, kjer se bom lahko osvežil. Zavijem dol s poti in nadaljujem bos po vroči mešanici mivke in zdrobljenih školjčnih lupin. Ustavi med skalna pregrada, za katero se pod strmimi pečinami razprostira kratek peščeni odsek. Super, tole bo zame. Zlezem nazaj na cesto in nadaljujem naprej, kjer na desni opazim manjši kamp. Na sredi kampa stoji plezalna stena, za njo pa igrišče za odbojko in manjši prostor za piknike. Prave recepcije ni, na vhodu stoji lesena hišica s šankom. Malo se naredim Francoza in mirno zakorakam mimo proti šotorom na robu pečine. Po strmi poti se spustim proti vodi in že stojim na plaži. Hitro vržem s sebe nahrbtnik in skok v vodo.

Beri naprej

Samo pritisk na gumb in vse gre v zrak

Zapuščava prestolnico in zopet reževa vroč ukrajinski zrak na avtocesti proti Odessi. Veselim se Črnega morja, že zaradi same spremembe okolja, pa še kopati se bo dalo, upam. Vmes pa naju čaka še en postanek.

Mesto Pervomaysk leži približno na pol poti med Kijevom in Odesso. Nekaj kilometrov prej z glavne ceste proti levi zavije makadamska in prav nič ne razkriva, kaj se nahaja na koncu. Na območju Pervomayska je imela Sovjetska zveza 10 raketnih izstrelišč, po celotni Ukrajini pa kar 176. Raketna baza Pervomaysk je bila zgrajena leta 1959 in je bila ena najpomembnejših za sovjetske oborožene sile. Delovala je do leta 1997, kasneje so jo spremenili v muzej, odprt za javnost. Vse ostale baze so bile porušene in zasute z zemljo.

Beri naprej

V palači korupcije

Obisk jedrske elektrarne v Černobilu in mesta duhov Pripjat je name naredil tako močan vtis, da sem bil prepričan, da bom v Ukrajini težko doživel še kaj podobnega.

Po dopoldanskem pisanju člankov in odgovarjanju na pošto sva se zopet odpeljala proti centru Kijeva. Po Celovški seveda. Ker naju je včeraj ujela noč, nama je ogled Kijev Pečerske Lavre, znane tudi kot samostan podzemnih jam, ostal za danes. Kijev Pečerska Lavra je zgodovinski samostan pravoslavnih kristjanov. Po njem se imenuje predel Kijeva, kjer na dveh gričih s pogledom na Dnjeper stoji več cerkva, zvonikov z zlatimi kupolami in ostalih cerkvenih objektov. Je del Unescove svetovne dediščine in je bil imenovan za eno od 7 čudes Ukrajine. Je najbolj sveti kraj ortodoksnih pravoslavnih kristjanov vzhodne Evrope, v katakombah pod njim pa v sarkofagih leži več kot 100 trupel menihov.

Narediva kratek obhod po dosegljivih objektih in pot naju pripelje pred okence, kjer lahko kupiš vstopnico za ogled podzemnih jam. Ena skupina ravno odhaja, zato vzameva vstopnici in pohitiva za njimi. Prvi del ogleda vodi starejša ženska. Na nekaj mestih se ustavi. Razlaga v Ukrajinščini, tako, da jo ne razumeva skoraj nič, verjetno pa govori o zgodovini samostana. Privede nas pred cerkev malo nižje, kjer vodenje prevzame menih srednjih let. Tistim, ki kažejo preveč kože, razdeli preprosta zelena ogrinjala. Meni kratke hlače segajo ravno čez kolena, zato sem oproščen dodatnega oblačenja. Ob vstopnici smo prejeli vsak svojo svečo. Le te nam prižgejo tik pred vhodom v podzemni rov ter pokažejo, da je pravilna drža sveče v levi roki, ki jo oblikujemo v skledo.

Beri naprej

Po sledeh svetovne katastrofe

Obdobja konca aprila in začetka maja 1986 se marsikdo od nas dobro spominja. Nisem še dopolnil 5 let, vem pa, da so nam takrat v vrtcu prepovedali igranje na travi, saj naj bi bila ta najbolj kontaminirana zaradi jedrske nesreče v nuklearni elektrarni Černobil, ki se je zgodila 26. aprila tega leta.

Območje v bližini mest Černobil in Pripjat, kjer je kontaminacija še danes precej visoka, velja za prepovedano. 2600 kvadratnih kilometrov prostranih gozdov in travnikov je ograjenih z bodečo žico, vsi vstopi pa zastraženi z vojsko in policijo. Ogled je možen samo v organizaciji agencije. No, vsaj za nas navadne smrtnike. Iz Kijeva tja vsak dan odpelje nekaj kombijev. Rezervacija in predplačilo sta potrebna nekaj dni prej zaradi urejanja dokumentov in dovoljenj, ki jih potrebuješ za vstop.

Na zborno mesto se odpraviva kar z avtom. V neposredni bližini ustaviva na plačljivem parkirišču. 2 evra za cel dan je zastonj, pa še ena skrb je manj, saj je tam ves čas prisoten redar. V kiosku na postaji kupiva nekaj pekarskih dobrot za malico. Ob pločniku malo naprej že stojijo trije kombiji agencije. Poiščeva vodiča Johnnyja in ta preveri najine potne liste. Kasneje nam med vožnjo razloži vsa pravila obnašanja v coni, eno izmed najpomembnejših je, da ne izgubiš potnega lista. Kombiji so klimatizirani, kar res pride prav v tej vročini. S seboj imava tudi komplete dolgih oblačil, kar je prav tako zahtevano za nemoten ogled. Vmes si ogledamo dokumentarni film o nesreči. Ob ogledu me začnejo prevzemati močni občutki. Začenjam se zavedati teže in pomena tega dogodka, ki bi se lahko za ves svet končal še veliko huje.

Ukrajina - jedrska elektrarna Černobil

Ukrajina – jedrska elektrarna Černobil

V uri in pol stojimo pred prvo kontrolo. Spet pregled potnih listov in po nekaj minutah vstopimo v 30 kilometrski obroč območja. Prvi postanek je v mestu Černobil pri betonski plošči, ki ponazarja območje visoke kontaminacije. V ploščo so privite kovinske posodice za sveče. Vsaka od njih ponazarja eno od številnih vasi, katerih prebivalci so bili evakuirani v dneh po nesreči. V mestu je tudi hotel, če se slučajno odločite za večdnevni ogled. Ogledamo si še muzej na prostem, kjer so razstavljena daljinsko vodena vozila, s katerimi so odstranjevali radioaktivne odpadke s strehe reaktorja.

Beri naprej

Kako do centra Kijeva? Ja, po Celovški.

Premagovanje razdalj med večjimi mesti v Ukrajini pomeni ure in ure vožnje med neskončnimi polji. Pokrajina tu res ne prepriča. Vsaj mene ne, Gorenjca izpod Kriške gore, s pogledom na visoke vršace Julijskih Alp. Ukrajinske avtoceste so podobne našim, imajo pa kar nekaj posebnosti. Odbojne ograje na nekaterih odsekih ni, prav tako je dovoljeno polkrožno obračanje vsakih nekaj kilometrov. V bližini mest ni popolnoma nič čudnega, če se na odstavnem pasu ustaviš za nakup marelic, breskev ali zelenjave. Ponudniki tam parkirajo svoje utrujene Lade, prednje postavijo mizo ali pa kar vedra s sadjem. Preseneti me celo prehod za pešce. Kljub vsemu mi čas v neznanem okolju kar hitro mineva. Tomaž pripoveduje zanimive zgodbe s svojih potovanj po različnih deželah sveta. Vmes rečeva tudi kakšno moško in že se spuščava po dolgem klancu. Na obzorju se iz vročinskih meglic kažejo visoke stavbe.

Kijev je prestolnica Ukrajine. Ima skoraj 3 milijone prebivalcev, zaradi zadnjega begunskega vala verjetno še veliko več. Staro mestno jedro z glavnimi znamenitostmi leži na zahodni strani reke Dnjeper. Najin hotel je od centra mesta oddaljen kakih 10 kilometrov. Pozno popoldne zloživa stvari v sobo in preveriva internetno povezavo. Tomažu povzroča nekaj težav, zato se s prenosnikom preseli na kavč pri recepciji, kjer je boljši sprejem. Zvečer sva v mestu zmenjena z Anžetom, Kranjčanom, ki v Ukrajini živi že 14 let. Sem ga je pripeljala službena priložnost, nato se je zaljubil, si ustvaril družino in ostal. Predlaga nama, da za prevoz v mesto uporabiva metro ali taksi, zaradi gneče in del na cesti. Vseeno poskusiva z avtom. Ubereva kar najkrajši predlog Googla in prej kot v 15 minutah sva na dogovorjenem mestu. “Še hitreje, kot po Celovški do centra Ljubljane”, se pošalim. V bližnjem lokalu naročimo boršč. Anže pove, da je glavna tegoba Ukrajine korupcija. Povprečna plača v Kijevu znaša približno 300 evrov. Da nama tudi nekaj namigov, kaj si ogledati.

Beri naprej

Moja Facebook stran :)

Za ogled priporočam

Spremljaj me na G+

E-novice

Naroči se na zanimive e-novice

 

Spremljajte me tudi na:

Tomaž Gorec

Tomaž Gorec

Privacy policy

Oceni tole stran