Potovanja niso draga, so le izgovori zaradi katerih ostanemo doma

Če bi vas vprašala: “Ali radi potujete?”, kako bi mi odgovorili? Večina bi verjetno odgovorila približno takole: “Uf, noro obožujem potovanja. Če bi lahko, bi šla po celem svetu. Ampak nimam časa. Pa denarja tudi ne. Potovanja so tako presneto draga. Hja, in še dopusta nimam dovolj. Eh, letos še ne grem. Naslednje leto pa sigurno.”

Priznam, tudi sama imam okoli potovanj podobne izgovore. Nimam pojma, zakaj. Ne gre skupaj z občutkom sreče ob tem, ko grem nekam prvič. Nekaj najlepšega je zame sestopiti z letala v povsem novo okolje. Ne bom pozabila trenutka, ko sem šla prvič v Indijo. Najboljši je bil prehod s prijetno klimatiziranega letala ven, na letališče. Prva stvar, ki sem jo pomislila: “Okej, to je neka fora, zrak ne more biti tako vlažen. Sigurno nismo še čisto zunaj.” Pa smo bili. Noro, zrak je bil dobesedno moker – kot bi dihala pod vodo. Poleg tega je bilo tam resnično kaj videti. Indija je za nas Evropejce kulturni šok, mene je popolnoma prevzela in tja se bom sigurno še vrnila. Ampak kdaj?? Datum te odločitve prelagam nekam v nedoločeno prihodnost, v “drugo leto”. V neko nedefinirano leto, ko “bo več časa”. Kar čakam in čakam. Mogoče sem pa samo lena in raje sedim doma, kot pa da bi se enostavno odločila in šla recimo na Bali ali na Madagaskar – dve od mojih sanjskih destinacij? Tako rada vidim kakšno novo državo, raziskujem nove kraje, spoznavam nove ljudi, pa vendar se to odločim narediti tako malokrat. Je problem čas, denar, lenoba, ujetost v znano okolje in ustaljene navade, ali kaj tretjega? Mogoče kombinacija vsega tega?

Beri naprej

Ko ti ena neumna odločitev pokvari dan

Včeraj se je dan začel zelo lepo in vse do večera je kazalo, da bo to fantastičen dan.

Trenutno sem na potovanju v Litvi, To je potovanje v okviru mojega projekta 20.000 kilometrov z avtom po Evropi. Včeraj zjutraj sem še bil na polotoku Curonian Spit, kjer je res čudovito. Dan se je začel popolno. Zjutraj sem vstal in sem šel tečt. V teku sem užival, saj sem občudoval lepote Curonian Spita, ki so me napolnile z energijo. Imel sem občutek da bi lahko kar tekel in tekel.

Po končanem teku je sledil zajtrk, nato sem za računalnikom naredil par stvari za službo. Malo po dvanajsti pa sva se z Anjo odpravila v 150 kilometrov oddaljeno mesto Šiauliai. 

Ko sva prispela v mesto sva si šla ogledati Hill of crosses nad katerim sem bil popolnoma navdušen. Da je moje navdušenje bilo upravičeno se lahko prepričaš, če si na koncu tega članka pogledaš video, ki sem ga posnel.

Prav dober občutek sem imel, kaj sem ta dan vse videl in doživel.

Proti večeru sva šla z Anjo v en trgovski center. Jaz sem šel takoj jest, ona pa v shoping. Ko sem sedel v lokalu sem se še vedno super počutil in se veselil še preostanka super dneva.

Ko sem pojedel in plačal sem odšel iz lokala in se po tekočih stopnicah spustil v pritličje. Ko sem stal na stopnicah od zgoraj slišim:”Oprostite, pozabili ste torbico.”. Ko se obrnem vidim natakarico z mojo torbico v kateri sem imel fotoaparat, GoPro, potni list, vozniško dovoljenje in prometno od avta. Takrat sem malo v šoku sprejel zelo neumno odločitev. Do natakarice sem hotel priti kar po tekočih stopnicah v nasprotno smer. Pri teku navzgor mi je spodrsnilo in sem padel na koleno. Malo me je zabolelo ampak sem mislil, da ne bo nič hujšega.

Ko sem prišel v apartma sem opazil, da imam strgane kavbojke in tudi malo krvave. Ko sem slekel hlače sem videl, da je poškodba kar resna. Šele takrat sem se spomnil, kako zelo so ostri robovi tekočih stopnic. Šlo mi je kar na jok. Ne zaradi bolečine ampak zato, ker nisem mogel dojeti, kako sem lahko bil tako neumen.

Kako si lahko človek pokvari dan z eno samo neumno odločitvijo. Pokvaril sem si več dni, ne samo včerajšnjega. Pa ravno sedaj, ko sem na tem zanimivem potovanju.

Ker je koleno kar boleče, sploh ne vem kako bom oblekel hlače. Upam, da imam v avtu trenirko. Če jo nimam, ne vem kako bo. Ostanejo mi samo še kratke hlače, za katere je tukaj na severu malo premrzlo. Ravno danes se odpravljava v Rigo. Že včeraj sem preko Booking.com rezerviral apartma v centru mesta in se veselil, kako bom peš raziskoval stari del Rige. Glede na to, da komaj hodim to najbrž ne bo izvedljivo.

Moj prijatelj Matej pravi, da je vsak dan, ki ga živimo, neponovljiv in da ga moramo maksimalno izkoristiti. Vem, da je to res, ampak vseeno komaj čakam, da mine današnji dan, ker vam da me bo jutri koleno malo manj bolelo in bom lažje hodil.

Kljub vsemu moram biti zadovoljen, da se je končalo tako kot se je. Kaj če natakrica ne bi bila toliko poštena in mi ne bi prinesla pozabljene torbice. Bil bi ob fotoaparat in GoPro, katerih vrednost je blizu 2.000 evrov. Še huje bi verjetno bilo, da bi ostal brez potnega lista, prometnega dovoljenja in vozniškega izpita. Ker sem v Evropski uniji bi domov sicer lahko prišel, če me vmes ne bi ustavila Policija.

Zdajle se sicer počutim slabo, vendar vem, da bo čez dva ali tri dni vse v najlepšem redu.

 

Ali so Srbi res najbolj gostoljuben narod na svetu?

Pred kratkim sem se vrnil s krajšega potovanja po Srbiji in ponovno sem zelo navdušen nad srbsko gostoljubnostjo.

Kot sem v Srbiji že navajen, vedno in povsod naletim na prijazne in gostoljubne ljudi. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, oziroma je vse skupaj še preseglo moja pričakovanja.

S sopotnico Anito sva tri dni sva prespala v hotelu, ki je bil v bistvu splav na reki Zapadna Morava v kraju Čukojevac. Lastnik hotela je starejši gospod, ki se je nama predstavil kot Pajo. Gospodu Pajotu se takoj vidi, da je večji del svojega življenja delal v Franciji, saj ima hotel in okolico zelo lepo urejeno, sam pa je izredno razgledan in kulturen.

Že prvo jutro sva imela s Pajotom malo daljšo, vendar zanimivo debato v kateri sva oba uživala. Takoj sem videl, da se bova s Pajotom dobro ujela. Celo ugotovil sem, da sva si zelo podobna. Na veliko stvari sva imela popolnoma isti pogled. Tako kot jaz, je imel tudi Pajo včasih veliko diskoteko in se ukvarjal z zelo podobnimi problemi, kot sem se sam.

Ko sva s sopotnico Anito pojedla zajtrk in hotela plačati, je gospod Pajo rekel, da to časti on. Na vsak način sva hotela plačati, vendar ni šlo.

Ker nama je Pajo častil zajtrk, sva se z Anito odločila, da bova v vsakem primeru večerjala v njegovem hotelu, da se mu vsaj malo oddolživa za to, ker nama je častil zajtrk. Takoj se je izkazalo, da je bila najina odločitev dobra, saj je bila večerja odlična.

Beri naprej

Potovanje v Srbijo

Tako, pa je napočil težko pričakovani dan – odhod v Srbijo. Jaz še nikoli nisem obiskala te države in me je zelo razveselila novica, da potujeva prav tja. Namreč imam kar nekaj prijateljev iz Srbije in me je vedno zanimalo kakšno je življenje “tam spodaj”. S prijateljem Tomažem sva se odpravila na sedem dnevno raziskovanje srbskih krajev v sklopu njegovega projekta 20.000 km po Evropi. Dobila sva avto Volkswagen Golf od Avto hiše Slak s katerim sva se odpravila na dolgo pot. Po nekajurni vožnji, cca 100 km pred Beogradom sva se ustavila v Gostilni Zmaj, da bi napolnila lačne želodce. In tam so nastopile prve težave.. CIRILICA. S pomočjo natakarice sva nekako naročila za najin okus podpovprečno okusno hrano. Z upanjem, da bova čez teden jedla kaj boljšega sva se odpravila na kratki obisk prijateljici v Šabac in nato v večernih urah Beograd v hotel, kjer se je začel skoraj dve urni “lov” za rezerviranim hotelom. Po napornem iskanju hotela, kateri se na spletni strani imenuje drugače kot v resnici, sva utrujena legla in zaspala.

Z navdušenjem sva se drugi dan zjutraj odpravila v center Beograda. Najprej čas za zajtrk in domačo kavo seveda. Presenečena sem bila nad nizkimi cenami glede na to da smo v Beogradu. Za celih 10 EUR sva se oba kar fino najedla, popila kavico in polizala sladoled (tako dobrega še nikoli, ampak res NIKOLI nisem jedla). Potem sva se odpravila na Kalemegdan – beograjsko trdnjavo s čudovitim razgledom na stičišče Donave in Save, novi Beograd in Zemun. Trdnjava je nastajala postopoma od 1. do 18. stoletja. Sestavljena je iz Gornjega grada, Spodnjega grada in parka Kalemegdan. Skozi zgodovino se je trdnjava spreminjala in razvijala, bila je prizorišče raznih spopadov in mesto kjer se je Beograd začel razvijati. Midva sva si ogledala sva si enega izmed raznih muzejev -Mučilnico, ker naju je spreletel srh ob pogledih na različne mučilne naprave. Prijeten sprehod in ogled trdnjave lahko traja tudi kar do nekaj ur.

Beri naprej

Po obisku pri Drakuli pobeg po najlepši cesti na svetu

V mestu Bran v Romuniji sva nastanjena v res prijetnem hotelu. Pravzaprav gre bolj za večjo stanovanjsko hišo s sobami. V pritličju se nahajata še velika dnevna soba in jedilnica. Hiša stoji na posesti lastnikov, obkrožena je s travnikom in smrekovim gozdom. Na vrtu za hišo stoji velik žar, napeli so tudi mrežo za odbojko. Zelo domače se počutim tu. Zajtrk je precej obilnejši, kot sva navajena iz Ukrajine.

Po zajtrku ne izgubljava preveč časa, spakirava in se odpraviva proti gradu, ki je glavna znamenitost tega mesta. To mesto je šolski primer, kako prodajati dobre zgodbe. Turistov se tu kar tare, vse pa je podrejeno zgodbi o grofu Drakuli. Pa še na kratko nekaj o tem:

Vlad 3. ali Vlad Tepeš je bil knez dežele Vlaške, ki se je pod okriljem papeža boril proti Turkom. Znan je bil tudi kot Vlad Nabodalec, saj je svoje žrtve nabadal na kole in jih pustil umirati pred svojim gradom. S temi krutimi dejanji je pri ljudstvu in sovražnikih vzbujal strah in ugled neusmiljenega vojskovodje. Ime Dracula izhaja iz izraza ˝dracul˝, ki pomeni zmaja. Ime je prevzel njegov oče po sprejetju med viteze reda zmajev. Proti Vladu se je obrnilo ljudstvo samo, saj so imeli dovolj vseh oblik mučenja in izkoriščanja. Po nekaj letih ječe je še enkrat stopil na prestol, vendar je svojo pot končal nekaj mesecev kasneje v bitki s Turki. V zgodovini gradu Vlad Tepeš niti nima vidnejše vloge, nikoli ni živel tu, je pa nekajkrat prečkal sotesko. Upodobitev lika vampirskega grofa Drakule irskega avtorja Brama Stokerja in spretnost trgovcev sta povzročili pravi bum.

Beri naprej

Podkupovanje na moldavskih mejah

Le še nekaj dni potovanja je ostalo, zato sva se odločila pustiti ogled delte Donave za drugič. Že zgodaj zjutraj se odpraviva proti Romuniji, saj pričakujeva gnečo na mejah, prečkati morava tudi Moldavijo. V lokalni trgovini tik pred ukrajinsko moldavsko mejo zapraviva ostanek griven za mrzlo pijačo in sadje.

Prečkanje meja izven Evropske unije je kar malo stresna situacija. Nisva tihotapca, pa vendar imava poln prtljažnik osebnih stvari in tudi tehnične opreme, poleg tega voziva sponzorski avto. Dovolj za vzbujanje dodatne pozornosti. Nič drugače ni tu. Ko naju temeljito pregledajo, naju policist napoti v stavbo na levi strani mejnega prehoda, kjer morava urediti neko dokumentacijo za avto, znesek 10 evrov. Seveda morava zopet preko prehoda, v vmesnem času pa je ravno izmena, tako sva deležna ponovnega pregleda. V slabi uri sva preko mejo in že hitiva naprej. Pokrajina se ne spreminja dosti, je pa včerajšnje deževje ohladilo in očistilo zrak. Jaz zatopljen v navigacijo na telefonu, Tomaž pa v vožnjo, skoraj zgrešiva smer. Po ugotovitvi, da bi morala zaviti desno, zapeljeva preko polne črte, ravno mimo policista. Pisk piščalke in že stojiva ob cesti. Po nekaj bedastih pogledih z obeh strani, malo pregovarjanja v mešanici jezikov in hitri pretvorbi valut se dogovorimo za vzgojno kazen 5 evrov.

Beri naprej

Blišč in beda Črnega morja

V Odesso sva prispela pozno popoldne. Plaža je od hotela oddaljena le dobrih 5 minut hoje. Razganja me od firbca, končno sva ob morju. Že dolgo se ga nisem tako veselil. Kar nekaj let sem namreč svoj dopust preživljal v gorah. Torbe samo vržem zraven postelje, potem pa hitro pod tuš in na obalo. Spustiva se po dolgih stopnicah in že stojiva na cesti, ki je rezervirana za kolesarje in pešce. Mimo drvijo še mulci na svojih segwayih. Ne vem, če že obstaja slovenski izraz za to, gre pa za tiste samostoječe skiroje. Hodiva proti plaži Arcadia, kjer so na enem kupu številni klubi, bari in kavarne. Z leve odmeva bučna glasba iz enega od številnih zunanjih fitnesov. Za trenutek se ustaviva in preveriva formo lokalnih imetnic oprijetih hlač. Nadaljujeva mimo turških ponudnikov kebaba in se usedeva nasproti v prijetnem lokalu, kjer naju prepričajo lepe fotografije boršča in šašlika. Ko napolniva želodce, v bližnjem klubu preverim glasbeno ponudbo. Utrujena od dolge vožnje se vrneva v hotel in zaspiva kot ubita.

Naslednje jutro po zajtrku v nahrbtnik spakiram brisačo in veliko plastenko radenske ter se odpravim malo raziskovat. Tomaž ostane v hotelu in opravlja službene obveznosti. Spustim se do obale in nadaljujem proti severu. Hodim po lično tlakovanem pločniku s pogledom na plažo malo nižje. Mivkasta plaža mi nikoli ni bila preveč všeč, upam na kakšen peščen del, kjer se bom lahko osvežil. Zavijem dol s poti in nadaljujem bos po vroči mešanici mivke in zdrobljenih školjčnih lupin. Ustavi med skalna pregrada, za katero se pod strmimi pečinami razprostira kratek peščeni odsek. Super, tole bo zame. Zlezem nazaj na cesto in nadaljujem naprej, kjer na desni opazim manjši kamp. Na sredi kampa stoji plezalna stena, za njo pa igrišče za odbojko in manjši prostor za piknike. Prave recepcije ni, na vhodu stoji lesena hišica s šankom. Malo se naredim Francoza in mirno zakorakam mimo proti šotorom na robu pečine. Po strmi poti se spustim proti vodi in že stojim na plaži. Hitro vržem s sebe nahrbtnik in skok v vodo.

Beri naprej

Samo pritisk na gumb in vse gre v zrak

Zapuščava prestolnico in zopet reževa vroč ukrajinski zrak na avtocesti proti Odessi. Veselim se Črnega morja, že zaradi same spremembe okolja, pa še kopati se bo dalo, upam. Vmes pa naju čaka še en postanek.

Mesto Pervomaysk leži približno na pol poti med Kijevom in Odesso. Nekaj kilometrov prej z glavne ceste proti levi zavije makadamska in prav nič ne razkriva, kaj se nahaja na koncu. Na območju Pervomayska je imela Sovjetska zveza 10 raketnih izstrelišč, po celotni Ukrajini pa kar 176. Raketna baza Pervomaysk je bila zgrajena leta 1959 in je bila ena najpomembnejših za sovjetske oborožene sile. Delovala je do leta 1997, kasneje so jo spremenili v muzej, odprt za javnost. Vse ostale baze so bile porušene in zasute z zemljo.

Beri naprej

Moja Facebook stran :)

Za ogled priporočam

Spremljaj me na G+

E-novice

Naroči se na zanimive e-novice

 

Spremljajte me tudi na:

Tomaž Gorec

Tomaž Gorec

Privacy policy

Oceni tole stran