Pohvala prijazni trgovki v knjigarni Svet knjige

Svet knjige
V petek sem šel v knjigarno Svet knjige v Novem mestu. Ker sem član knjižnega kluba Svet knjige, imam obveznost, da moram vsake tri mesece kupiti eno knjigo. V tem četrtletju sem z nakupom knjige že zamujal, zato sem se v petek malo pod prisilo odpravil kupit knjigo, da pač opravim svojo dolžnost za tekoče četrtletje.

Ko sem vstopil v knjigarno in začel pregledovati knjige, me je trgovka vprašala, če mi lahko kaj pomaga. Kot običajno sem rekel, da malo gledam in da ne potrebujem pomoči. Takoj, ko sem ji povedal, da ne potrebujem pomoči, mi je bilo žal, saj sem bil radoveden, kako bi mi lahko ona pomagala pri izbiri knjige, če niti ne ve, katere knjige berem. Kako mi bo poizkusila prodati knjigo, me je zanimalo predvsem zaradi tega, ker sem podjetnik in moram tudi sam ves čas prodajati svoje storitve, tako da sem hotel ugotoviti, če se lahko od nje kaj naučim.

Gospa je hitro ugotovila kaj rad berem in mi ponudila nekaj knjig, ki pa sem jih žal že imel.

Prosil sem jo za katalog in našel tri knjige, ki sem jih želel prelistati. Dveh knjig ni bilo na polici in se je gospa potrudila, da mi jih je našla.

Ko sem listal knjige sem jo opazoval, kako se je ukvarjala z drugimi strankami. Že na daleč se je videlo, da v svojem delu uživa in da je odlična poznavalka knjig.

Ko sem izbral knjigo, mi je čisto nevsiljivo ponudila še tri knjige, ki bi jih lahko kupil po zelo znižanih cenah. Prijazno sem ji povedal, da knjige žal niso take, ki jih berem jaz. Takoj je razumela in ni več silila vame. Potem sva še malo poklepetala o knjigah in ker se mi je mudilo, sem se od nje prijazno poslovil.

Ker je bila gospa zelo prijazna in ustrežljiva, sem se odločil, da med potjo nazaj v Trebnje pokličem na Svet knjige in jo pohvalim. Ker svoje delo opravlja z veseljem, sem prepričan, da bo vesela pohvale. Upam, da je moja pohvala prišla do nje.

Razmišljal sem, da ima gospa kar težko službo. Verjetno ima postavljene norme, koliko mora vsak mesec prodati. Danes ni enostavno prodajati knjig. Malo nas je takih, ki se zavedamo koliko dobrega ti da knjiga in ki knjige tudi redno kupujemo. Ljudje se žal ne zavedajo, da jim knjige lahko spremenijo življenje.

Če bi jaz bil direktor kakšne knjigarne ali založbe, bi se prodaje knjig lotil na čisto drugačen način. Predvsem bi promoviral dejstvo, koliko branje knjig koristi človeku. Za branje bi poizkušal navdušiti ljudi, ki ne berejo ali berejo zelo malo.

Osebno poznam veliko uspešnih in bogatih ljudi. Vsi imajo eno isto lastnost. To je branje knjig.

Sam večkrat organiziram različne seminarje, na katerih se zbere tudi po več sto ljudi. Še nikoli nisem slišal, da bi kakšna knjigarna ali založba organizirala kakšen dogodek, kjer bi se zbralo več sto ljudi. Morda je izjema samo knjižni sejem, ki je enkrat letno, vendar je bolj osredotočen na prodajo knjig, kot pa na promocijo.

Menim, da bi tudi knjižnice morale skrbeti za to, da bi ljudi navduševale za branje. Če bi jaz bil direktor neke knjižnice, bi zagotovo organiziral en dogodek, z namenom da čim več ljudi začne brati ali da berejo več.

Mogoče bo kdo rekel, da v Trebnjem na dogodek, katerega tema bi bile knjige, ni možno dobiti 100 do 200 oseb. Jaz sem prepričan, da se to da, samo malo iznajdljiv je potrebno biti.

Če hočeš danes nekomu in sebi polepšati dan, ga preprosto pohvali. Jaz to večkrat naredim. Nekaj o mojih pohvalah sem pisal že v članku z naslovom Nič nas ne stane, če nekoga pohvalimo, ki ga najdeš na naslovu www.tomazgorec.si/nic-nas-ne-stane-ce-nekoga-pohvalimo.

Curonian Spit

Curonian spit oziroma Kuronski polotok je skozi moje oči nekaj najlepšega, najbolj inspirativnega, najbolj nenavadnega, kar sem kdaj videla. Nisem sicer (še) čisto pravi svetovni popotnik, nekaj sveta pa sem vseeno že videla, in do sedaj me je bolj fascinirala le Indija (a spet na drugačen, bolj kulturen način…)

Skratka… Kaj je Curonian spit?

Gre za nenavaden peščen polotok na severu Litve. V celoti je sestavljen iz mivke, ima obliko črke C, v dolžino meri kakšnih 100 km, širok pa je okoli kilometra. Na južni strani se drži celine, severni del pa moli v morje. Ta nenavadna tvorba, za katero sprva nisem mogla verjeti, da jo je naredila narava (dopolnil pa človek), ločuje Kuronsko laguno od Baltskega morja. Severnih 50 kilometrov pripada Litvi, južni del pa je ruski. Na polotok se pride s trajektom iz pristanišča Klaipeda.

Nemogoče je, da tega kraja človek ne bi vzljubil. Tu na enem mestu najdemo skoraj vse. Na strani polotoka, ki gleda proti baltskemu morju, so kilometri in kilometri belih peščenih plaž, stalen zvok valov, ki ležerno božajo obalo in prijeten vetrič. Od tu se lahko skozi borov gozdiček, v katerem kraljujejo leseni kipci čarovnic in demonov, peš odpravimo na kilometer oddaljeno drugo stran polotoka, ki gleda proti litovski celini. Na tej strani je obala povsem drugačna, čutiti je vpliv reke, ki se izliva v morje s celine, poleg tega pa ni sledu o valovih in mivki. Kot bi bili na obali jezera.

Curonian Spit

Na tej strani polotoka najdemo tudi mestece Juodkrante, kjer sva s Tomažem ostala tri dni. Takoj čez cesto od najinega apartmaja je ?Amber bay? oziroma nekdanje nahajališče jantarja. Lokalni prebivalci imajo zanimivo navado, da vsako leto v ta zaliv postavijo umetniške skulpture živali in rastlin, narejene iz trsja, potem pa jih na jesenski ekvinokcij zažgejo, celoten obred pa spremlja umirjena glasba. Temu obredu sem bila priča čisto slučajno, ko sem se nekega večera odpravila na sprehod. Sem glasbenica in od nekdaj me zanimajo tuje kulture, tuji obredi in običaji. Všeč mi je bil predvsem nivo samega dogajanja ? nobenega popivanja, nobenega norenja. Umirjeno spremljanje dogajanja, ki pravzaprav simbolizira poslavljanje sonca. Lepo je videti ljudi, povezane s svojim okoljem in zveste svoji kulturi.

Curonian spit je zares neverjetna zmes mivke, borovcev in severnjaške gradnje živopisanih barv. A najboljše šele prihaja. Če se iz mesta Juodkrante odpelješ kakšnih 15 kilometrov proti notranjosti polotoka, prideš do najbolj neverjetnega dela tega že tako nenavadnega kraja. Hodiš po obali, potem pa se kar naenkrat iz tal dvigne štirideset metrov visoka peščena tvorba. Kar tam, meni nič, tebi nič. Ob takih priložnostih vedno znova ugotovim, kako neizprosna zna biti narava. Te sipine so ob svojem nastanku pod sabo pokopale ogromno gozdov in nekaj vasi. Danes je velik del sipin zaščiten in za obiskovalce zaprt, le po majhnem delu pa je dovoljen sprehod. Ko se povzpneš na vrh in se razgledaš okoli, ti praktično zastane dih, tako lepo je.

Sipine so tu nastale zaradi človeške napake ? prekomernega izsekavanja gozdov. Borovcev, ki so vasi prej varovali pred ostrimi severnimi vetrovi, ni bilo več, in veter je začel počasi, a vztrajno odnašati mivko na drugo stran polotoka, kjer jo je odložil, skozi leta pa so nastale več kot 40 metrov visoke sipine, ki so danes del Unescove zaščite svetovne dediščine.

Danes, ko je območje spet pogozdeno, sipine ne dobivajo več potrebnih novih nanosov mivke, zato se vsako leto malo zmanjšajo. Nekoč jih neizogibno ne bo več. Zato toplo priporočam ogled tega kraja, preden se to zares zgodi. Vsem avanturistom, ki radi raziskujejo naravo in njena čudesa, zagotovo ne bo žal.

Silvestrovanje 2017 – Kam za novo leto 2017

Silvestrovanje 2017

Diskoteka na Palah

V tem članku vam bom predstavil nekaj dobrih predlogov o tem, kam na silvestrovanje 2017. Da bo spisek predlogov, kam za novo leto 2017 čim daljši, bom v prispevku, dragi bralci mojega bloga, objavil tudi vaše predloge. Če imate dobre predloge, kam na silvestrovanje 2017, mi jih pošljite na moj email naslov tomaz@gorec.si, ali mi jih pošljite preko zasebnega sporočila na mojem Facebook profilu – www.facebook.com/tomaz.gorec.

#1 Pale – Bosna in Hercegovina

Pred tremi leti sem novo leto dočakal na Palah. To je bilo eno od mojih boljših silvestrovanj v zadnjem času. Pale so prijetno malo mestece z okoli 14.000 prebivalci, ki leži na pol poti med Sarajevom in Jahorino. Na Palah živi veliko študentov, ki pridejo na študij iz drugih krajev s področja Republike Srpske. Zaradi velikega števila študentov, je na Palah dobro poskrbljeno za zabavo. Imajo vsaj 5 diskotek, veliko dobrih lokalov, restavracij, … Če želite novo leto 2017 dočakati nekje, kjer vas bodo zelo lepo sprejeli in ne boste obkroženi s “hordami” Slovencev, so Pale zagotovo najboljša izbira za silvestrovanje 2017. Cene na Palah so smešno nizke. Pivo v diskoteki ali lokalu stane 1 evro. Če naletite na kakšno akcijo, pa lahko pivo dobite že za 0,50 evra. Tudi cene hrane in prenočišč so zelo ugodne. Za tiste, ki radi smučate, imate Jahorino oddaljeno samo 15 kilometrov. Več o smučanju na Jahorini si preberite na naslovu www.tomazgorec.si/jahorina-smucanje.

#2 Banja Luka

Kljub temu, da veliko hodim v Bosno in Hercegovino, sem bil letos v Banja Luki prvič, če ne štejem končnega izleta v osnovni šoli in to, da se v Banja Luki ustavim, ko grem v Sarajevo. V Banja Luki sem bil februarja in sem bil nastanjen v turističnem naselju Balkis, ki se nahaja 25 kilometrov pred Banja Luko. Beri naprej

Potovanja niso draga, so le izgovori zaradi katerih ostanemo doma

Če bi vas vprašala: “Ali radi potujete?”, kako bi mi odgovorili? Večina bi verjetno odgovorila približno takole: “Uf, noro obožujem potovanja. Če bi lahko, bi šla po celem svetu. Ampak nimam časa. Pa denarja tudi ne. Potovanja so tako presneto draga. Hja, in še dopusta nimam dovolj. Eh, letos še ne grem. Naslednje leto pa sigurno.”

Priznam, tudi sama imam okoli potovanj podobne izgovore. Nimam pojma, zakaj. Ne gre skupaj z občutkom sreče ob tem, ko grem nekam prvič. Nekaj najlepšega je zame sestopiti z letala v povsem novo okolje. Ne bom pozabila trenutka, ko sem šla prvič v Indijo. Najboljši je bil prehod s prijetno klimatiziranega letala ven, na letališče. Prva stvar, ki sem jo pomislila: “Okej, to je neka fora, zrak ne more biti tako vlažen. Sigurno nismo še čisto zunaj.” Pa smo bili. Noro, zrak je bil dobesedno moker – kot bi dihala pod vodo. Poleg tega je bilo tam resnično kaj videti. Indija je za nas Evropejce kulturni šok, mene je popolnoma prevzela in tja se bom sigurno še vrnila. Ampak kdaj?? Datum te odločitve prelagam nekam v nedoločeno prihodnost, v “drugo leto”. V neko nedefinirano leto, ko “bo več časa”. Kar čakam in čakam. Mogoče sem pa samo lena in raje sedim doma, kot pa da bi se enostavno odločila in šla recimo na Bali ali na Madagaskar – dve od mojih sanjskih destinacij? Tako rada vidim kakšno novo državo, raziskujem nove kraje, spoznavam nove ljudi, pa vendar se to odločim narediti tako malokrat. Je problem čas, denar, lenoba, ujetost v znano okolje in ustaljene navade, ali kaj tretjega? Mogoče kombinacija vsega tega?

Beri naprej

Ko ti ena neumna odločitev pokvari dan

Včeraj se je dan začel zelo lepo in vse do večera je kazalo, da bo to fantastičen dan.

Trenutno sem na potovanju v Litvi, To je potovanje v okviru mojega projekta 20.000 kilometrov z avtom po Evropi. Včeraj zjutraj sem še bil na polotoku Curonian Spit, kjer je res čudovito. Dan se je začel popolno. Zjutraj sem vstal in sem šel tečt. V teku sem užival, saj sem občudoval lepote Curonian Spita, ki so me napolnile z energijo. Imel sem občutek da bi lahko kar tekel in tekel.

Po končanem teku je sledil zajtrk, nato sem za računalnikom naredil par stvari za službo. Malo po dvanajsti pa sva se z Anjo odpravila v 150 kilometrov oddaljeno mesto Šiauliai. 

Ko sva prispela v mesto sva si šla ogledati Hill of crosses nad katerim sem bil popolnoma navdušen. Da je moje navdušenje bilo upravičeno se lahko prepričaš, če si na koncu tega članka pogledaš video, ki sem ga posnel.

Prav dober občutek sem imel, kaj sem ta dan vse videl in doživel.

Proti večeru sva šla z Anjo v en trgovski center. Jaz sem šel takoj jest, ona pa v shoping. Ko sem sedel v lokalu sem se še vedno super počutil in se veselil še preostanka super dneva.

Ko sem pojedel in plačal sem odšel iz lokala in se po tekočih stopnicah spustil v pritličje. Ko sem stal na stopnicah od zgoraj slišim:”Oprostite, pozabili ste torbico.”. Ko se obrnem vidim natakarico z mojo torbico v kateri sem imel fotoaparat, GoPro, potni list, vozniško dovoljenje in prometno od avta. Takrat sem malo v šoku sprejel zelo neumno odločitev. Do natakarice sem hotel priti kar po tekočih stopnicah v nasprotno smer. Pri teku navzgor mi je spodrsnilo in sem padel na koleno. Malo me je zabolelo ampak sem mislil, da ne bo nič hujšega.

Ko sem prišel v apartma sem opazil, da imam strgane kavbojke in tudi malo krvave. Ko sem slekel hlače sem videl, da je poškodba kar resna. Šele takrat sem se spomnil, kako zelo so ostri robovi tekočih stopnic. Šlo mi je kar na jok. Ne zaradi bolečine ampak zato, ker nisem mogel dojeti, kako sem lahko bil tako neumen.

Kako si lahko človek pokvari dan z eno samo neumno odločitvijo. Pokvaril sem si več dni, ne samo včerajšnjega. Pa ravno sedaj, ko sem na tem zanimivem potovanju.

Ker je koleno kar boleče, sploh ne vem kako bom oblekel hlače. Upam, da imam v avtu trenirko. Če jo nimam, ne vem kako bo. Ostanejo mi samo še kratke hlače, za katere je tukaj na severu malo premrzlo. Ravno danes se odpravljava v Rigo. Že včeraj sem preko Booking.com rezerviral apartma v centru mesta in se veselil, kako bom peš raziskoval stari del Rige. Glede na to, da komaj hodim to najbrž ne bo izvedljivo.

Moj prijatelj Matej pravi, da je vsak dan, ki ga živimo, neponovljiv in da ga moramo maksimalno izkoristiti. Vem, da je to res, ampak vseeno komaj čakam, da mine današnji dan, ker vam da me bo jutri koleno malo manj bolelo in bom lažje hodil.

Kljub vsemu moram biti zadovoljen, da se je končalo tako kot se je. Kaj če natakrica ne bi bila toliko poštena in mi ne bi prinesla pozabljene torbice. Bil bi ob fotoaparat in GoPro, katerih vrednost je blizu 2.000 evrov. Še huje bi verjetno bilo, da bi ostal brez potnega lista, prometnega dovoljenja in vozniškega izpita. Ker sem v Evropski uniji bi domov sicer lahko prišel, če me vmes ne bi ustavila Policija.

Zdajle se sicer počutim slabo, vendar vem, da bo čez dva ali tri dni vse v najlepšem redu.

 

Ali so Srbi res najbolj gostoljuben narod na svetu?

Pred kratkim sem se vrnil s krajšega potovanja po Srbiji in ponovno sem zelo navdušen nad srbsko gostoljubnostjo.

Kot sem v Srbiji že navajen, vedno in povsod naletim na prijazne in gostoljubne ljudi. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, oziroma je vse skupaj še preseglo moja pričakovanja.

S sopotnico Anito sva tri dni sva prespala v hotelu, ki je bil v bistvu splav na reki Zapadna Morava v kraju Čukojevac. Lastnik hotela je starejši gospod, ki se je nama predstavil kot Pajo. Gospodu Pajotu se takoj vidi, da je večji del svojega življenja delal v Franciji, saj ima hotel in okolico zelo lepo urejeno, sam pa je izredno razgledan in kulturen.

Že prvo jutro sva imela s Pajotom malo daljšo, vendar zanimivo debato v kateri sva oba uživala. Takoj sem videl, da se bova s Pajotom dobro ujela. Celo ugotovil sem, da sva si zelo podobna. Na veliko stvari sva imela popolnoma isti pogled. Tako kot jaz, je imel tudi Pajo včasih veliko diskoteko in se ukvarjal z zelo podobnimi problemi, kot sem se sam.

Ko sva s sopotnico Anito pojedla zajtrk in hotela plačati, je gospod Pajo rekel, da to časti on. Na vsak način sva hotela plačati, vendar ni šlo.

Ker nama je Pajo častil zajtrk, sva se z Anito odločila, da bova v vsakem primeru večerjala v njegovem hotelu, da se mu vsaj malo oddolživa za to, ker nama je častil zajtrk. Takoj se je izkazalo, da je bila najina odločitev dobra, saj je bila večerja odlična.

Beri naprej

Potovanje v Srbijo

Tako, pa je napočil težko pričakovani dan – odhod v Srbijo. Jaz še nikoli nisem obiskala te države in me je zelo razveselila novica, da potujeva prav tja. Namreč imam kar nekaj prijateljev iz Srbije in me je vedno zanimalo kakšno je življenje “tam spodaj”. S prijateljem Tomažem sva se odpravila na sedem dnevno raziskovanje srbskih krajev v sklopu njegovega projekta 20.000 km po Evropi. Dobila sva avto Volkswagen Golf od Avto hiše Slak s katerim sva se odpravila na dolgo pot. Po nekajurni vožnji, cca 100 km pred Beogradom sva se ustavila v Gostilni Zmaj, da bi napolnila lačne želodce. In tam so nastopile prve težave.. CIRILICA. S pomočjo natakarice sva nekako naročila za najin okus podpovprečno okusno hrano. Z upanjem, da bova čez teden jedla kaj boljšega sva se odpravila na kratki obisk prijateljici v Šabac in nato v večernih urah Beograd v hotel, kjer se je začel skoraj dve urni “lov” za rezerviranim hotelom. Po napornem iskanju hotela, kateri se na spletni strani imenuje drugače kot v resnici, sva utrujena legla in zaspala.

Z navdušenjem sva se drugi dan zjutraj odpravila v center Beograda. Najprej čas za zajtrk in domačo kavo seveda. Presenečena sem bila nad nizkimi cenami glede na to da smo v Beogradu. Za celih 10 EUR sva se oba kar fino najedla, popila kavico in polizala sladoled (tako dobrega še nikoli, ampak res NIKOLI nisem jedla). Potem sva se odpravila na Kalemegdan – beograjsko trdnjavo s čudovitim razgledom na stičišče Donave in Save, novi Beograd in Zemun. Trdnjava je nastajala postopoma od 1. do 18. stoletja. Sestavljena je iz Gornjega grada, Spodnjega grada in parka Kalemegdan. Skozi zgodovino se je trdnjava spreminjala in razvijala, bila je prizorišče raznih spopadov in mesto kjer se je Beograd začel razvijati. Midva sva si ogledala sva si enega izmed raznih muzejev -Mučilnico, ker naju je spreletel srh ob pogledih na različne mučilne naprave. Prijeten sprehod in ogled trdnjave lahko traja tudi kar do nekaj ur.

Beri naprej

Po obisku pri Drakuli pobeg po najlepši cesti na svetu

V mestu Bran v Romuniji sva nastanjena v res prijetnem hotelu. Pravzaprav gre bolj za večjo stanovanjsko hišo s sobami. V pritličju se nahajata še velika dnevna soba in jedilnica. Hiša stoji na posesti lastnikov, obkrožena je s travnikom in smrekovim gozdom. Na vrtu za hišo stoji velik žar, napeli so tudi mrežo za odbojko. Zelo domače se počutim tu. Zajtrk je precej obilnejši, kot sva navajena iz Ukrajine.

Po zajtrku ne izgubljava preveč časa, spakirava in se odpraviva proti gradu, ki je glavna znamenitost tega mesta. To mesto je šolski primer, kako prodajati dobre zgodbe. Turistov se tu kar tare, vse pa je podrejeno zgodbi o grofu Drakuli. Pa še na kratko nekaj o tem:

Vlad 3. ali Vlad Tepeš je bil knez dežele Vlaške, ki se je pod okriljem papeža boril proti Turkom. Znan je bil tudi kot Vlad Nabodalec, saj je svoje žrtve nabadal na kole in jih pustil umirati pred svojim gradom. S temi krutimi dejanji je pri ljudstvu in sovražnikih vzbujal strah in ugled neusmiljenega vojskovodje. Ime Dracula izhaja iz izraza ˝dracul˝, ki pomeni zmaja. Ime je prevzel njegov oče po sprejetju med viteze reda zmajev. Proti Vladu se je obrnilo ljudstvo samo, saj so imeli dovolj vseh oblik mučenja in izkoriščanja. Po nekaj letih ječe je še enkrat stopil na prestol, vendar je svojo pot končal nekaj mesecev kasneje v bitki s Turki. V zgodovini gradu Vlad Tepeš niti nima vidnejše vloge, nikoli ni živel tu, je pa nekajkrat prečkal sotesko. Upodobitev lika vampirskega grofa Drakule irskega avtorja Brama Stokerja in spretnost trgovcev sta povzročili pravi bum.

Beri naprej

Moja Facebook stran :)

Za ogled priporočam

Spremljaj me na G+

E-novice

Naroči se na zanimive e-novice

 

Spremljajte me tudi na:

Tomaž Gorec

Tomaž Gorec

Privacy policy

Oceni tole stran