Potovanja in podjetništvo

Archive for Junij, 2008

Včeraj je v Ljubljani gostoval Halid Bešlić. Halid Bešlić je priznan pevec iz Bosne in Hercegovine, ki ima za seboj več tisoč nastopov in posnetih 16 albumov, ki so prodani v miljonskih nakladah. Halid Bešlić je poznan po tem, da na vsakem koncertu pokaže posebno ljubezen do pesmi, ki jih poje in do publike. Njegovi oboževalci to znajo ceniti in njegovi koncerti so vedno dobro obiskani. Omenimo še, da je Halid Bešlić imel več kot 500 koncertov, keterih izkupiček je šel v humanitarne namene.

Jaz sem do pred kratkim poznal Halida Bešlića le po njegovi pesmi  Sarajevo grade moj. Prvič sem ga v živo videl pred slabim letom, na koncertu v Cankarjevem domu. Koncert je bil v spomin legendarnemu pevcu, še bolj legendarne Sarajevske skupine Indexi. Na tem koncertu sem videl njegove pevske sposobnosti in sem ga začel počasi poslušati. Danes je eden od tistih, katere najraje poslušam.

Njegove najbolj znane in po mojem mnenju najboljše pesmi:
- Vračam se majci u Bosnu
- E, kad bi ti
- I zanesen tom ljepotom
- Zlatne strune
- Miljacka
- čardak
- Prvi poljubac
……

Organizatorji koncerta po so poskrbeli za dve presenečenji. Prva je bila ta, da je na oder prišla Alka Vujica.

Najprej sta zapela par pesmi skupaj, nato pa je odšel Halid na krajši odmor in Alka je sama odpela par pesmi. Potem se je vrnil Halid in skupaj sta zapela pesem život je Bosna. Odličen komad!

Proti koncu je na oder prišel še Kemal Monteno. Njega do včeraj sploh nisem poznal. Je pa ta simpatičen ‘starček’, poln energije name naredil izjemen vtis. Mama mi je danes povedal, da je njena prva plošča bila od Kemala Montena. Njegova najbolj znana pesem je Nije htijela.

Za konec pa lahko le rečem:”Odličen koncert!”

življenje v Ljubljani ima svoje prednosti in pomankljivosti. Vsekakor je ena od pomankljivosti draga parkirnina. Včeraj sem se udeležil Blogres-a in za 8 ur in 59 minut parkiranja plačal 16,20 evrov.

Meni se to zdi nenormalno drago. Jaz ne bom bankrotiral, ker storitev parkirnih garaž in prkirnih prostorov rabim največ trikrat na leto. Za tiste, ki živijo v Ljubljani pa je to najbrž večji problem?

Jutri in v soboto grem Blogres. Rad bi spoznal kakšnega blogerja, da skupaj rečemo kakšno pametno.

Tisti, ki berete moj blog (najlepša vam hvala), bi lahko mislili, da je moje življenje eno samo veselje. Namreč v blogu pišem predvsem o lepih stvareh. Pa ni tako!

Da naštejem par stvari, ki me trenutno mučijo:
V soboto sem dobil odločbo od sodišča, da moram jaz in moje podjetje plačati cca 1300 (kazni, stroški,…), ker smo v Novem mestu za brisalce dajali reklamne letake. Vem, da red mora biti, vendar bi za prvič lahko bilo opozorilo ali manjša kazen. Jazen sem na sodišče, državo, redarsko inšpekcijo,……. Odločba je prišla 6 dni preden bi stvar zastarala. Naj bi se sodišča bolj potrudila, da bi kakšne velike ribe obsodili, kaznovali,…. Ne pa nas ‘rokodelčke’. še dobro, da sodniki stavkajo, ker bo mogoče kašenemu takemu, kot sem jaz zastarala zadeva.
- Nekaj denarja imam vloženega v delnice. Celo nekaj kredita sem vzel za nakup le teh. In vsak dan imam večjo izgubo.
…..

V zadnji številki Blogorole so objavili mojo prvo sliko iz te novice. Je fini občutek, ko vidiš svojo fotografijo objavljeno v časopisu. Bom še kdaj probal.

Ko sem bil v Kraljevu – Srbija  sem ta izletek izkoristil, za obisk vojašnice v kateri sem služil vojaški rok v JNA. V vojašnici sem brez težav dobil podatke o vseh, ki so bili z mano v vodu.

V vojski sva bila med drugimi tudi zelo dobra prijatelja z Petrom iz Zenice. Odkar me zadnja leta pot velikokrat vodi čez Zenico, sem se velikokrat spomnil na njega. Vendar se njegovega priimka nikakor nism mogel spomniti. Sedaj, ko sem dobil priimek, sem ime in priimek vpisal v Google in naletel na stran, kjer so se vpisali tisti Zeničani, ki ne živijo več v Zenici. Med njimi je bil tudi moj prijatelj Petar. Na strani sem tudi našel njegov email naslov in sem mu pisal.

Danes sem dobil njegov odgovor. Se ne spomnim, kdaj sem dobil mail, ki sem ga bil tako vesel kot tega. Mislim, da je bil tudi Petar zelo vesel mojega. Saj po njegovem odgovoru tako sklepam.

Prosto da ne povjerujem. Ipak ovo je jako mali svjet. Jeste Ja sam taj Petar iz Zenice. Jos uvjek ne mogu da dodjem sebi. Isto tako da se javio neko drugi mozda se i ne bih setio, ali Gorec Tomaz mi je ostalo u jako dobrom sjecanju. Moj prijatelju ne mogu da ti opisem koliko mi je drago da smo se nasli pa cak i na ovaj nacin. Ja vec dugo godina ne zivim u Zenici jer sam zbog glupog rata morao da odem odatle.

V sredo grem z sestro in prijateljem Mirkotom v Bosno. Oziroma v Bosno in Hercegovino, ker zame je to ena država. Ko sem bil nazadnje v Mostarju in smo v lokalu sedeli z enimi Hrvati sedeli v lokalu, so vsakič ko sem omenil Bosno, postali slabe volje. Popravili so me, da nisem v Bosni, ampak v Hercegovini. Izgleda, da so Hrvatje v Bosni, še bolj obsedeni z nacionalimom, kot Srbi.

V glavnem komaj čakam! Veselim se sladoleda in bureka (z špinačo) na Baščaršiji, posedanje po lokalih na Palah, obiska Andrije in pitje njegove ‘rakije’,…..

Upam, da mi te lepe poti ne bo pokvarila Carinska inšpekcija, ki jo imam v sredo.

Na Blogorolo bom poslal ene tri moje fotografije, če jih bodo mogoče objavili.

Toliko stvari bi rad napisal v ta moj blog pa ne morem. Ker ne znam pisati!

Zdaj vem zakaj sem vse spise v srednji šoli pisal ‘cvek’. V četrtem letniku sem celo ugotovil, da je bolj pametno, da pisanje spisa ‘špricam’ in ne dobim cveka. Takrat sem si misli, zakaj moramo pisti te brez vezne spise. To mi ne bo nikoli v življenju prišlo prav. In sm se motil!
Drugače sem ponosen na moj prispevek, ki so ga objavili v časopisu Blogorola. Samo veste koliko časa sem ga pisal? Vsaj tri ure. Vse sem imel v glavi, samo napisati pa nisem in nisem znal. Pa verjetno je še polno pravopisnih in ostalih napak.

Točno tako kot sem napisal v naslovu! Prejšni teden sem bil na štiri dnevnem izletu v Kraljevu – Srbija, ki me je stal dobrih 100 evrov. Tak izlet kot sem ga imel ti ne more ponuditi nobena turistična agencija niti za 10.000 evrov.

V Kraljevu sem davnega leta 1990 služil vojaški rok v JNA. Takrat si nisem mislil, da se bom v to mesto še kdaj vrnil. Ko sem leta 1990 zapuščal vojašnico, sem imel v mislih samo čimprej zapustiti to mesto. Nikoli si nisem mislil, da bom nekoč, samo par sto metrov stran od vojašnice preživel toliko lepih trenutkov.

Moj prijatelj Damjan mi je pred kratkim omenil, da gre v Srbijo. V Srbijo naj bi peljal avto za enega sorodnika od žene. Z njim naj bi šel še oče od žene, nazaj pa naj bi se vračala z avtobusom. In sem se ponudil, če me vzameta zraven.

Da so ljudje na jugu (v mislih imam predvsem bosno, srbijo, črno goro in makedonijo) zelo gostoljubni, sem sem spoznal že na mojih preteklih potovanjih po teh čudovitih deželah. Kakor pa so bili gostoljubni z nami v Kraljevu pa presega vse meje. Za nas so skrbeli 24 ur na dan. Res čudoviti ljudje!

Gasilska slika pri Momotu na vikendu

če imate možnost iti s kom, ki ima sorodstvo v bivših Jugoslovanskih državah na obisk, izkoristite to možnost. Pa ne zaradi tga, da boste prišli do poceni turističnega aranžmaja, ampak zato ker boste tako najbolje spoznali deželo in ljudi. Kaj takega vam ne more ponuditi nobena turistična agencija.

P.S.
Danes nisem ravno razpoložen za pisanje. Bom pa o tem izletu zagotovo še pisal!