Archive for September, 2008
Bučke in malancani
Ženska opravila so mi šla zmeraj dobro od rok. Kot otrok sem delal gobeline, kvačkal, pletel, pekel peciva,…. Kdaj pa kdaj pa tudi kaj skuhal.
In par dni nazaj ni bilo doma moje drage mame. V hladilniku ni bilo nič pametnega in sem se odločil da si sam naredim nekaj za pod zob. Ker imamo doma, oziroma na vikendu velik vrt imamo v tem času veliko zelenjave.
In jaz sem se odločil, da si naredim bučke in malancane na žaru. Bučke in malancane imam zelo rad, poleg tega pa je to zdrava, dietna (če odmislimo par kapljic olivnega olja) in okusna hrana.
Bučke in malancane sem najpreje narezal na rezine debele cca 4 do 5 milimetrov in ji z obeh strani dobro (vem da ni zdravo) nasolil. Tako nasoljene sem jih pustil stati ene pol ure.
Potem sem začel z peko. V ponev sem dal zelo malo olivnega olja in ga zelo segrel. Potem sem notri dal rezine bučk in malancanov. Kmalu sem jih obrnil in dodal še par kapljic olivnega olja, tako da so se obe strani malo navlažile z njim. Med peko sem jih še parkrat obrnil in ko so bile dobro zapečene sem si jih še popopral in serviral. Jedel sem jih z en dan starim kruhom. Jaz namreč jem kruh, ki je vsaj en dan star. Svež mi ni tako dober.
Kasneje, ko sta domov prišla oče in mama, sem še za njih naredil bučke in malancane. V tej drugi rundi sem ugotovil, da je bolje, če so rezine malo tanjše (približno tri milimetre).
Mojo mojstrovino je poiskusila tudi stara mama. Njen kometar je bil:”Tom saj ti ne rabiš nobene punce, ko vse sam znaš”
Thompson – Marko Perkovič
Ne maram nacionalizma, še posebno hrvaškega ne! Pa srbskega tudi ne! Ne maram ne ustašev ne četnikov, pa tudi ‘naših’ slovenskih ‘tabelih’!
Izredno rad pa poslušam Markota Perkoviča, z umetniškim imenom Thompson. Za tiste, ki ne veste je Thopson znan po nacionalističnih in ustaških pesmih. Kaj morem, pesmi ima odlične.
Če mi obljubite, da se ne boste delali norca z mene vam povem, kolikokrat sem ta teden poslušal Thompson – Moj dida i ja in Miroslav Škoro & Thompson – Sude mi. Ne bom bom raje tiho!
Ne vem kaj je v teh komadih, da mi dajo tako energijo? Res, da je Thompson odličen pevec in ima dobre pesmi je tukaj še nekaj več. Pri pesmi Moj dida i ja, mi je izredno všeč dodatek, ko zapoje narodni zbor!
Prvi komad, ki sem ga slišal od Thompson-a, je bil Iza devet sela. Kaj sem težil Jožkotu (dj-u v diskoteki Africa), da ga je odvrtel vsaj dvakrat na večer. Imam občutek, da ko je bil ta komad, so vsi v Africi peli na njega. Najbrž niso vedeli, da ga izvaja en ustaš.
Za tiste bolj romantične (tudi mene), pa je na kožo pisan ‘komad’ Thompson – Vjetre s Dinare. Če razumete besedilo je še trikrat boljši!
Če bom imel možnost enkrat iti na njegov koncert, boš šel! Ustaš gor ali pa dol.
Pakistan – Foto potovanje
Pakistan je dežela izredno prijaznih ljudi. Prav tako ima Pakistan veliko naravnih lepot, zlasti na severu, kjer se srečajo ti gorske verige (Himalaja, Hindukuš in Karakorum).
Jaz sem Pakistan obiskal par let nazaj. Celo nekaj pomankljivih zapiskov imam, katerih pa nimam časa urediti in v celoti objaviti na blogu. Zato za začetek samo nekaj slik.
Pakistan – mošeja v mestu Lahore
Pakistan – na obisku pri ljudstvu Kalash
Pakistan – avtobusi so okrašeni na zanimiv način
Črno morje je bilo odlično za ohlajanje
Zutraj smo spili kavo, pojedli malo lešnikov in šli na plažo. Namakali smo se v plitvi vodi in uživali. Kmalu smo ugotovili da v morju plavako orjaške meduze. Nekatere velike kakor žoga. Zato smo se jim umaknili malo bolj k obali, saj smo mislili, da v zelo plitko vodo ne pridejo. Enkrat pa se nekaj zaleti vame. Od straha odskočim in vidim veliko meduzo. Ker me ni nič ‘ožgala’ sem slepal da ni nevarna in sem jo še ene dvakrat prijel za klobuk.
Že prvi dan v Turčiji smo doživeli marsikaj
Zutraj sem vstal vesel in poln energije. Čeprav je bilo potovanje do sedaj ena sama ‘muka’, sem bil vesel, da potujem na tak način. Vse to nebi zamenjal za hotel z petimi zvezdicami. No mogoče za kakšen dan ali dva.
Ko smo pospravili šotore, popili kavo in malo pojedli smo se odpravili naprej proti Amasay.
Čez nekaj časa smo se ustavili ob cesti, kjer je neka ženska prodajala česen in čebulo. Nameravali smo kupiti česen, ker je to naravni antibiotik in preprečuje prehlade, vnetje grla in druge nevšečnosti, ki jih lahko stakneš na potovanju. Kupili smo nekaj česna, čebulo pa nam je prodajalka podarila. Na koncu smo se še slikali z njo in odpeljali naprej.
Po minuti vožnje pa je nekdo predlagal, da bi ji natisnili sliko in ji nesli nazaj. S sabo smo imeli prenosni tiskalnik, ravno za te namene, da komu natisnemo sliko. Ustavili smo se in natisnili sliko. Ravno ko smo se želeli opeljati pa pride en moski in nas povabi na čaj. Vabilu smo se odzvali.
Bolgarija, Turčija… – Sreda 20.8. in četrtek 21.8.2008
V sredo popoldan smo se odpravili na dolgo pričakovano pot proti Turčiji in Iranu. Tik pred odhodom sem imel še cel kup velikih težav. Težave so bile res velike, tako da sem tik pred odhodom začel razmišljati, da bi ostal doma. Hvala bogu nisem!
Vožnja preko Hrvaške je minila dokaj hitro in brez večjih posebnosti. V Srbiji smo se malo po Beogradu ustavili na eni črpalki, da smo dotočili gorivo in popili kavo.
Tik pred pred mejo z Bolgarijo smo še enkrat natočili gorivo, ker nismo vedeli, če bodo v Bolgariji sprejemali evre. Gorivo sem točil jaz in ga dotoči čisto do vrha. Tik preden smo se odpeljali sem ugotovil, da nekje od avta pušča gorivo. Kmalu smo ugotovili, da je to zato, ker smo natočili gorivo čisto do vrha. Ene dva tri litre je šlo v nič.
Na Srbsko ? Bolgarski meji nas je srbski policist vprašal kam gremo. Ker srbi ravno niso v najboljših odnosih z muslimanskimi deželami, smo rekli da v Bolgarijo. Pa je policist začel zmajati z glavo. Vprašali smo ga, če ni v redu. Pa je rekel:’Neču, da vam kvarim razpoloženje.’
Bolgarija je revna država. Propadle tovarne vidiš na vsakem koraku.
Lep pozdrav iz Kapadokije – Turcija
Moje potovanje po Turciji in Iranu gre proti koncu. Potovanje si bom najbolje zapomnil po izredno prijaznih ljudeh v Iranu in prelepi naravi v vzhodni Turciji. Tudi v Turciji so prijazni ljudje vendar ne toliko, kot v Iranu. V Iranu so celo bolj prijazni kot v Pakistanu, kjer sem bil pred parimi leti.
Obljubil sem, da bom sproti pisal potopis pa ni slo. Sem si pa pisal zapiske, tako da takoj ko pridem domov, jih zacnem urejati in objavljati.
Naredil sem tudi ene 500 slik. Najboljse bom objavil na blogu.
Le pozdrav iz Turcije!
P.S.
Kako je kaj v Sloveniji? Se ve kdo bo zmagal na volitvah?