Dandanes mladi ogromno časa preživimo za računalnikom. V mojih otroških letih smo se igrali na travniku, za hišo, pred šolo. Poznali smo nasmeh svojih prijateljev, jezni pogled, začudeni obraz, pačenje na tisoč in en način.. Ko smo jokali smo videli solze in ponudili objem v tolažbo. Fantje in punce smo se osvajali s sramežljivimi pogledi in prikupnimi nasmehi. In danes?
Torek, 9.10.2012, 21.30 ? hm..30 dni brez Facebooka?
Zakaj pa ne? Res je, da ideja niti približno ni bila moja. Prišla je tako rečeno, iz drugega konca Slovenije, seveda preko Facebooka. Prijatelj prijatelja se je odločil, da bo do konec mesca odsoten iz socialnega omrežja. Tudi ta moj prijatelj je “nasedel” temu izzivu? in glej ga zlomka tudi mene je zamikalo.
Torej socialno omrežje samo po sebi niti ni tako slabo. “Spoznaš” ogromno ljudi, zanimive, včasih bolj drugič manj. Vendar kaj ko opažam, da na dan porabim tudi do tri ure pohajkovanja po FB. Kaj vse bi lahko v teh treh urah za sebe, tudi za druge, kaj koristnega naredila. Tako je padla odločitev, da tudi jaz zaživim en mesec brez Facebooka. Ob posredovanju moje ideje prijateljici sem dobila reakcijo, češ “nimaš šans da ti rata”. Ampak jaz vem, da mi bo! Tako je danes minil prvi dan “življenja v realnosti”.
PRVI OBČUTKI DOLGČASA PO FACEBOOKU
In tako pride prva “dolgočasna” nedelja. Po preverjanju emaila me hudo zamika, da odprem FB. Prav včeraj je prispe email, pa čeprav sem to funkcijo blokirala, da imam 6 novih prošenj za prijateljstvo ter da imajo prijatelji nove objave, ki bi me zagotovo zanimale. O ja, seveda me zanima, pa še kako! Prav zahotelo se mi je, da bi poklepetala po chatu, preverila zgodovino objav, profil nekaterih posameznikov, za katere ne vem zakaj..ampak me zanima njihovo življenje, kje je bil, o čem razmišlja..ja vem, vse skupaj se sliši skoraj bolano. Že sem pomislila, kaj če prekinila ta “30 dni brez FB”? Ampak sem se odločila da ne! Kar sem začela, bom izpeljala do konca. In tako vzamem knjigo v roke, da zapolnim to dolgočasno nedeljo.
POIŠČIMO CONO NEUDOBJA
Tako bežijo dnevi imenovani FB off. Ugotavljam, da lahko uporabo Facebooka primerjam s “cono udobja”. No da razčistimo, kaj sploh to je. Cona udobja predstavlja trenutek, položaj, situacijo, ker se počutimo brezskrbne, varne in brez pobude, da bi kaj spremenili. Ko pa se spustimo v položaj, kjer nas nekaj začne skrbeti, nismo varni, ne živimo v “jajčki” katero lupinica nas obdaja pred zunanjimi vplivi pa pridemo v “cono neudobja” in prav takrat začnemo razmišljati kaj spremeniti in začnemo čutiti življenje polno občutkov in spoznanj. Da se vrnemo na našo zgodbo. Ugotavljam, da mi je povezanost s FB prijatelji cona udobja, ker mi ti “prijatelji” izkazujejo naklonjenost, priljubljenost in sprejetost od katere sem nekako odvisna. In zakaj jaz potrebujem gumbek Všeč mi je? Zato ker mi drugi povejo, da jim je moja ideja, slika, dogodek, misel, itd. všeč. S tem mi je dnevna količina samozavesti in želje po sprejetosti v družbi izpopolnjena. Kdo mi pa v tem trenutku daje ta občutek? Teh nekaj pravih prijateljev, s katerimi grem na kavo, fitnes, v klub? Ja, pravi prijatelji ti dajo takšen občutek, ampak tega ti ne izkazujejo vsak dan. Meni pa manjka že dnevna mera “všečkanja”. In v tej coni neudobja sem ugotovila, da te potrditve zunanjega sveta sploh ne potrebujem. Priznam, ni lahko ampak se učim, da sprejemam sama sebe točno takšno kakršna sem, ne glede na to, če me drugi všečkajo ali ne. Lep je občutek, ko tvoja samozavest ni odvisna od drugih ampak le od tebe samega. Tisto kar mene moti bom spremenila, mogoče prilagodila, vendar ne za drug..le za SEBE.
In ko opažam, da je že 1.11. torej osem dni do ponovnega srečanja z moji FB profilom in FB “prijatelji” me obide občutek, da je ta en mesec minil kot bi mignil. Pa sem se s tega naučila dovolj? Nekako ne? ta mesec je bil prekratek! Odločila sem se, da podaljšam “FB off” do konca leta! No ja občutek ni niti ne vem kako pozitiven. Priznam, da mi povezanost preko socialnega omrežja zelo manjka. To je to?cona neudobja! Dajmo jo izkoristiti!
TAKRAT, KO NISEM NA FACEBOOKU
Kaj počem ob večerih, ko bi lahko klepetala po socialnem omrežju, gledala slike, objave svojih prijateljev, znancev, tujcev? Res mi je dnevno preostalo kar nekaj ur, katere imam namen izkoristiti čim bolj koristno. Sicer televizija ni moja vsakdanja spremljevalka, le kdaj pa kdaj si privoščim kakšen dober film ali dokumentarec. Sem pa ljubiteljica knjig. Vsebino knjige zajemam z največjim apetitom. V tem času sem prebrala knjige, katere bi priporočala vsem in vsakemu posebej. To so knjige, katere me v življenju vodijo, me učijo in pripeljejo do marsikaterega spoznanja kdo sem in česa si želim. Ena izmed takih uspešnic je Celestinska prerokba. Seveda pa prebiram tudi knjige, ki nekaterim predstavljajo obvezno učno gradivo v šolah. Zelo dober je občutek, ko prebiraš “učbenik” ker te nekaj zanima in ne zaradi pozitivne ocene, katero potrebuješ na koncu leta.
Še boljša stran tega, da imam sedaj več časa je, da se veliko družim s svojimi prijatelji, katere nas povezujejo osebni, pristni stiki. Čas si vzamem tudi za ljudi, s katerimi sem le znanka in jih povabim na kavo in klepet. Gotovo pa bodo takšna prijateljstva ostala za dalj časa.