Tanzanja – Moje prvo potovanje v Afriko

V Tanzaniji sem bil davnega leta 2001. Slikc tokrat ne bo, ker takrat še ni bilo digitalnih fotoaparatov. Oziroma so bili, ampak zelo dragi. Imam sicer nekaj zelo lepih posnetkov narejenih na dia filmu. Nekaj diasov sem skeniral, vendar je kvaliteta tako slaba, da ni za objavo.

Tanzanija, moje četrto večje potovanje, ter prvo v Afriko. Ko sem se odločal v katero afriško državo bi šel, sem razmišljal še o Botswani, Namibiji in Keniji. Za Tanzanijo pa sem sem se odločil predvsem za to, ker sem si že dolgo časa želel iti na najvišjo goro Afrike, mount Kilimanjaro. 

Že pred odhodom sem se bal koliko bo vse skupaj stalo. Po brskanju raznih knjig in revij sem ugotovil, da treking na Kilimanjaro in safari ne bosta prav najcenješa. Za pet dnevni treking na Kilimanjaro sem računal na ceno nekje med 400 in 500 ameriških dolarjev. Za pet dnevni safari pa tudi nekaj takega. Tudi za cene hotelov sem vedel, da ne bodo tako nizke, kot so bile na prejšnjih potovanjih. Skrbele pa so me tudi cene prenočevanja v nacionalnih parkih. V Lonely planetu so bili podatki, da med sto in dvesto dolarji na noč. Nisem čisto razumel vse skupaj.

Na internet straneh sem našel elektronski naslov enega popotnika ki je že bil v Tanzaniji. Pisal sem mu in ga prosil, če mi zaupa njegovo telefonsko številko, ker bi ga rad poklical in vprašal za nekaj informacij o zvezi z potovanjem v Tanzanijo.

Čez nekaj dni sem ga poklical. Povedal mi je kar nekaj koristnih informacij. Predvsem pa me je prestrašil s tem ko mi je povedal kako so ljudje vsiljivi. Na vsaki avtobusni postaji te čakajo razni agenti, ki ti ponujajo trekinge in safarije in če se na odločiš za nobenega lahko postanejo tudi nasilni. Imel sem že izkušnje iz Južne Amerike in sem vedel, da so ljudje vsiljivi. Ampak kot mi je vpisal ta, bi moralo biti v Tanzaniji vse se mnogo hujše.

Kaj vse vzeti s sabo si nisem bil čisto na jasnem. Hotel sem seveda imeti čim lažji nahrbtnik. Nisem pa vedel koliko moram za vzeti za oblečt, za treking na

Kilimanjaro. Vedel sem da je vrh Kilimanjara prekrit s snegom in da so temparature proti vrhu kar niske. Po mojem tam okoli minus pet. Odločil sem se da z obleko ne bom prav pretiraval in bo raje vzel manj kot preveč. Rekel sem si, da se bom že na mestu samem pozanimal kako je in, da če bi se izkazalo, da imam premalo, bi enostavno kakšno stvar kupil. Tako da sem s sabo vzel le en topel pulover.

Letalo sva imela iz Benetk. Za letalsko karto sva odštela pripližno tisoč sto nemških mark, kar je približno isto kot lani za v Indonezijo.

Pred odhodom so bili občutki mešani. Dolgo časa sem že komaj čakal na to potovanje, vendar tik pred odhodom nisem bil več toliko navdušen. Mogoče zaradi informacij, o vsiljivih domačinih. Mogoče zaradi tega, ker sem vedel da bo to potovanje najdražje do sedaj, moje trenutno finančno stanje pa ni prav rožnato in tudi ne kaže da bi se v kratkem popravilo. Indonezija je bila pravo nasprotje tega kar sem pričakoval od Tanzanije. Vse zelo poceni, prijazni domačini….

Prvi problem se je pojavil že na letališču v Benetkeh, pri čekiranju. Prijazna uslužbenka letalske družbe KLM, je nam povedala, da je letalo iz Amsterdama do Dar es Sallama, prilično zaseden in, da nama ne mora dati sedežev, tako da bi skupaj sedela. Na letalu je ponavadi kar dolgčas. Predvajajo kakšne dolgočasne filme…Tako da ne ostane druge možnosti kot spanje in ali pa pogovor s sopotnikom.

Med letom iz Amsterdama proti Dar es Sallamu sva izvedela, da se letalo ustavi tudi na mednarodnem letališču Kilimanjaro, petdeset kilometrov od mesta Arusha. Janez je vprašal stevardeso,  če je kakšna možnost, da midva iztopiva na tem letališču in ne v Dar es Sallamu. Obljubila je nama, da se bo potrudila. Problem je bil le, če bova lahko dobila nahrbtnike iz letala. Ko smo pristali je stevardesa prišla povedat, da se zal ne da nič narediti. S tem sva v bistvu izgubila vsaj en dan.

Po pristanku v Dar es Sallamu, sem se kar malo bal kako bova dobila taksi in hotel v tej pozni uri. Ura je bila že pol dvanajstih zvečer.

Takoj ko sva iztopila iz letališke stavbe, je naju obgovoril neki človek in vprašal, če potrebujeva taksi. Vprašal sem ga kakšna je cena. Rekel je petindvajset dolarjev. Jaz pa sem odgovoril da je to veliko preveč. Rekel je naj greva z njim v njegovo pisarno. Res je bila petnajst metrov stran ena stara lesena miza, za njo pa je sedel neki možakar. Vprašal je kam točno bi šla, pa sva odgovorila da v hotel New Dar. Tega sva prej našla v Lonely Planetu. Rekel je da je to center mesta in da to stane desettisoč šilingov, to je približno petnajst dolarjev. Rekla sva v redu.

Ta isti fant, ki naju je prvi obgovoril za taksi nama pokaže naj greva z njim do taksija. Mož za leseno mizo pa nama še enkrat pove da mu morava plačati desettisoč silingov in niti pare več. Bal sem se da bo taksist na koncu zakompliciral in hotel več.

Tudi sam taksist ni vedel kje točno je hotel, ki sva si ga izbrala midva. Vprašal je nekaj ljudi, ki so še vedno vstrajli v mračnih ulicah Dar es Sallama.

Negdo je rekel, da je ta hotel zaprt. Taksist pa je rekel, da naju odpelje do drugega hotela. Ta drugi hotel je bil res čisto blizu in ze na zunaj je izgledel kar lepo urejen. Seveda za hotele nižjega cenovnega razreda, v katere ponavadi zahajamo popotniki.

S taksistom se še dogovorimo, da pride po naju naslednje jutro, ter naju odpelje na avtobusno postajo. Dogovorimo se za ob šesti uri in petnajst minut.

V hotelski sobi je bilo zelo vroče. Mislim, da okoli osemindvajset stopinj celzija. Meni je to zelo prijalo saj imam veliko raje vročino kot pa mraz.

Spremljal me je en lep občutek, da sem spet na potovanju, v neki dalnji eksotični deželi.

Noč je bila kratka, saj sem zaspal šele tam nekje okoli druge ure. Malo sem še bral in se ukvarjal s prenosnim računalnikom, ki mi ga je v zadnjem hipu zrihtal prijatelj Siniša. Ni in ni hotel delati. Mislil sem da je že vse izgubljeno in da z sprotnim pisanjem o potovanju ne bo nič.

Ob pol šesti zjutraj zazvoni telefon. Receptor naju je zbudil ob uri, kot sva naročila. Na hitro spokava in se odpraviva do recepcije. Taksist naju je čakal v avtu. Sodeč po spuščenem sedežu je spal. Ne vem ali je prespal celo noč v avtu, ali pa je prišel do hotela malo prej in je še malo odspal.

Malo pred sedmo uro je bila avtobusna postaja že polna ljudi. Taksist je rekel, da gre skupaj z nama, ter nama pomaga najti avtobus. Po krajšem iskanju smo le prišli do avtobusa. Plačala sva vozovnico in dodelil so nama sedež čisto spredaj. Pred tem sta tam sedela dva domačina, vendar sta morala prostor prepustiti nama.

Preden smo speljali je še kar trajalo. Avtobus se je napolnil do zadnjega kotička. Imajo pa vsi avtobusi v Afriki, namesto štirih sedežev v vrsti kar pet.

Seveda so temu primerno manjši in bi bili dovolj veliki le za kakšnega osnovnošolca. Midva sva bila prav na strani kjer so trije sedeži, tako da sva zraven dobila še enega sopotnika in jaz, ki sem sedel na notranji strani sem ves čas padal s sedeža.

Vožnja je trajala devet ur. Z avtobusom se sicer zelo rad vozim in mi ni problem če je vožnje tudi več. Ampak na tem avtobusu je šel čas zelo počasi. Ko smo po slabih osmih urah prišli do mesta Moschi, je naju sprevodnik na avtobusu opozoril naj paziva na stvari, ker da je tu zelo veliko tatov. Nekateri se grejo z avtobusom peljat do naslednje postaje samo zaradi tega, da komu kaj ukradejo. Avtobusna postaja je bila zelo zanemarjena, ampak po svoje zanimiva. Največ je bilo raznih prodajalcev, ki so tekali od avtobusa, do avtobusa in ponujali svojo robo. Prodajajo vse živo. Odločila sva se da odhod avtobusa počakava kar na avtobusu, čeprav naj bi stali petnajst minut.

Do naju pride neki čovek in nama začne ponujati treking na Kilimanjaro in safari. Rekla sva da greva v Aruscho in da si bova od tam uredila treking. Vztrajal je, da je bolše iti iz mošija in predvsem ceneje. Vstrajala sva da ne bo nič, da sva pač namenjena v Aruscho. Dal nama je vizitko in rekel, da če bo v Aruschi predrago naj se oglasiva pri njemu. Nato se je prijazno poslovil.

Na avtobusni postaji sem kar z avtobusa naredil tri posnetke z fotoaparatom. Neki mladenič, mi je rekel, da mu moram plačati za fotografiranje. Vprašal sem zakaj. Rekel je tu prepovedano slikati in da moram zato njemu plačati. Še namisel mi ni prišlo. Zamahnil sem z roko, kot da mi je vse eno in ko je videl da plačati ne mislim je počasi odšel. Sicer dober štos. Mogče pa kdaj le kdo pade na njega.

Končno prispemo v Arusho. Takoj ko avtobus pripelje na avtobusno postajo že nekdo skoči na avtobus in nama ponuja hotel. Preveriva če je ta hotel v Lonely Planetu in vidiva, da je, ampak je malo odaljen iz centra mesta. Seveda on še kar vztraja naprej. Ponuja tudi brezplačen prevoz do hotela. Ko stopiva iz avtobusa pa na naju navalijo še ostali ki ponujajo sobe, safarije, trekinge in podobno. Pojma nisva imela kaj naj narediva. Odločila sva se za tistega, ki naju je našel že na avtobusu, ampak sva mu rekla, da če ne bova zadovoljna, ne bova ostala v hotelu. No problem je rekel.

Hotel je bil videti kar v redu. Pa še poln popotnikov je bil. Zraven je bil tudi cayber cafe, kjer je bila možnost dostopa do interneta. Nisva imela kaj veliko premišljevati. Ostala sva v tem hotelu.

Ko dobiva sobo in urediva vse ostalo, naju vpraša neki tip če bova šla kaj na trekin in safari. Odgovoriva da ja in vprašava za cene. Ta naju povabi v pisarno in začne razlagati. Ponuja nama šestdnevni treking na Kilimanjaro. Midva pa želiva petdnevnega, ker je cenejši pa se spi se v kočah in ne v šotorih.

Cena petdnevnega trekinga je šesto dolarjev. Poveva, da je to veliko denarja za naju. Vprašava še koliko bi stal štiridnevni safari. Mojster pove da štirisoosemdeset dolarjev na osebo. V pisarno pa je prišel še eden in je začel brskati po neki mapi. V tej mapi je imel napisane vtise popotnikov, ki so že šli s to agencijo na treking ali safari. Pokaže nama en list na katerega sta napisal svoje vtise dva slovenaca. Pohvalila sta agencijo in napisala, da je bilo vse super. Videla sta zelo veliko živali. Imela sta dobro hrano in prijazne vodiče. Na koncu pa sta še napisala, da barantati se splača.

Tega drugega, ki se je obnašal kot da je šef vprašam če dajo kakšen popust, če vzameva skupaj treking in safari. Zraven pa se še zlažem, da sva študenta in da imava bolj malo denarja in da morava za ta denar delati več kot dva mesca. Mož je rekel naj brez sramu napiševa koliko sva pripravljena plačati. Jaz sem napisal devetsto dolarje. Zmajal je z glavo in rekel da je to nemogoče, ter napisal devetsto pedeset dolarjev, zraven pa še ponudil za dva dni brezplačno sobo. Se pravi da sva zbarantala za stotrideset dolarjev po osebi, ter še dobila dve nočitve zastonj v hotelu. To pa je že kar nekaj, skupaj dvestodevedset dolarjev.

Na Kilimanjaro naj bišli v ponedeljek, saj sva bila preveč utrujena, da bi šla že naslednji dan, v nedeljo. Na večerjo sva šla v Indijsko restavracijo, ki je v isti stavbi kot hotel. Hrana nekaj srednje, daraga pa zelo. Za dva več kot štiritisoč tolarjev našega denarja. In to samo glavna jed in riž, ter coca cola in sprite.

Po večerji sva nameravala najti internet. Bila je sobota in skoraj vse je bilo zaprto. Kaj takega prav nisva bila navajena v turističnih krajih.

Pred hotelom srečava enega, ki dela v hotelu. Vpraša naju kaj iščeva, pa sva povedala da internet, ampak da je tu zaprt. Ponudi se da naju odpelje do drugega. Odpelje naju par sto metrov stran, kjer je res odprta ena pisarna, kjer so na voljo internet usluge.

Ko se vračava peš proti hotelu se ustaviva v neki slaščičarni, kjer si privoščiva malo peciva. Je pa vse spet zelo drago. Sto gramska čokolada stane več kot petsto tolarjev, kar je kar štirikrat več kot pri nas.

V nedeljo se nama je zgodila ena zanimiva stvar. Ko sva šla proti hotelu sva se odločila, da se ustaviva v kakšnem lokalu ob cesti in si malo ogledujeva utrip mesta. Našla sva en primeren lokal, ki je imel zunaj par miz. Sedela sva se in do naju je prišla prijazna črnka. Malo smo poklepetali, potem pa je rekla da bo poklicala šefa.

Malo kasneje je prišel šef. Predstavil se je, da mu je ime Ali Baba. Prisedel je k nama. Nekaj časa je pogovor tekel normalno, potem pa se je Ali Baba začel na veliko hvaliti. Povedal je da je bogat in pošten. Ponudil nama je tudi, da organizira za naju safari in Kilimanjaro. Rekla sva da imava to že urejeno, pri firmi Viktorija.

Potem pa je začel govoriti, kako naju je lastnik, Samuel, okoli prinesel,..  Rekla sva, da sedaj je kar je, čeprav sva vedela, da je ta Ali Baba veliko večji barabin kot Samuel iz Viktorije.

Potem pride še en prijatel od Ali Babe. Vpraša naju od kod sva. Poveva, da iz Slovenije, pa oba nista vedela kje je to. Potem poveva, da je to bivša Jugoslavija. Oba padeta v smeh in se smejeta, da kako smo tam revni.

Preden sva odšla, je nama še enkrat ponudil safari in Kilimanjaro in rekel, da bi bila za naju posebno nizka cena, ker sva iz revne države.

V ponedeljek vstaneva ob osmi uri zjutraj. Malo čez osmo uro že pride eden, ki je zaposlen v agenciji, s katero greva na Kilimanjaro, da kje sva da odhajamo.

Rekla sva da smo se dogovorili ob deveti uri, pa ni hotel nič slišati.

V avtu se nas je peljalo sedem. Vodič, kuhar in trije nosači, midva ter šofer. Na kratko smo se ustaviliv Moschiju, da sva kupila vodo.

Voznja z starim Peugeotom 504, je bila kar nora, saj je šofer vseskozi tiščal na plin. Še dobro, da imaju pred vsako vasjo ležeče policaje.

Po uri in pol vožnje, prispemo do vhoda v nacionalni park Kilimanjaro. Pred vrati je vse polno ljudi. Vrjetno so nosači in čakajo, če bi bilo za njih kaj dela. Odprejo nam vrata in se odpeljemo na veliko parkirišče.

Ob parkirišču je bila koliba, v kateri je en domačin sposojal opremo. Sposodila sva si palice, za lažjo hojo v hrib, nepremočljive hlače in nepremočljive pončote. Jaz sem si sposodil tudi rokavice, čeprav jih nisem nameraval, pa me je prepričal vodič.

Vodič, ki mu je bilo ime Severin, je urejal dokumente na upravi parka. Rekel nama je da ima še kar nekaj stvari za urediti in, da naj greva midva kar za nosačom. Ta nosač je nosil najni nahrbtnik, ter še veliko ostalih stvari. Kar čudila sva se kako to zmore. Hodil je počasi.

Pot po deževnem gozdu je bila zelo prijetna in zanimiva. Po približno dobri uri in pol hoje smo prišli do mesta, ki je bil namenje za malico. Najprej sva se mislila vsesti na en kamen in v miru pomalcati, vendar so naju k mizi, ki je bila tam postavljena za te namene, povabili neki starejši Francozi.

Malica je bila preprosta. Jajce, malo kruha in zelenjave, ter en piškot. Ko sva še malicala, naju je dohitel najni vodič. Tudi on je na hitro pomalical in skupaj smo se odpravili naprej.

Midva sva diktirala zelo hiter tempo. Vodič naju je vseskozi miril, naj greva bolj počasi. Vodič je bil zelo prijazen in je vmes tudi še kaj povedal.

Po dobri uri hitre hoje pridemo v prvi tabor, ki je na višini približno 2700 metrov nadmorske višine. Nad vsem skupaj sva bila prijetno presenečena. Tabor

je imel približno petnajst koč. Vsaka je imela dva vhoda, in je bila po sredini pregrajena. Vsaka koča je imela osem ležišč, štiri iz vsakega vhoda. Sicer so bila ta štiri ležišča zelo skupaj stlačena, apak je bilo vse skupaj kar v redu.

V tabor sva prišla vrjetno druga. Vodič naju je poslal, da se greva prijaviti na recepcijo. Tam izpolnil en formular in nama dodelijo kočo številka deset.

Najdeva kočo številka deset. V njej sta bila že dva španca. Mož in žena srednjih let. Ker sta prišla prva sta najprej ona dva izbrala ležišči. Izbrala sta si jih spodaj. Tudi za Janeza je se ostalo ležišče spodaj, zame, ki sem bil zadnji pa je ostalo ležišče zgoraj. Bilo je malo manjše in že takrat sem vedel, da ne bo to prav neko trdno spanje. Pa še po naravi sem tak, da ponoči velikokrat hodim na malo potrebo in to je seveda veliko težje z vrhnjega ležišča.

V taboru je bila neka tabla na kateri je pisalo, da je do enega kraterja 15 minut. Janez je predlagal da greva, jaz pa nisem bil zato. Rekel sem, da naju do vrha Kilimanjara čaka se dolga pot in da ne mislim po nepotrebnem izgubljati energije. Kasneje srečava španski par in nama rečeta, da gresta do kraterja. Ta španca, sta izgledala polna energije in kondicije.

Ura še ni bila veliko. Nisva prav vedela kaj bi delala. Malo sva se sprehodila po taborju. Nosači in kuharji so imeli veliko dela, saj so pripravljali večerjo.

Midva sva se odločila, da bova malo brala. Na travo sva pogrnila takoimenovane pončote, ki sva si jih izposodila za primer dežja. Nekaj časa sva brala, potem pa naju je ujel sladki spanec in sva malo zaspala.

Malo pred večerjo se zbudiva. Pospraviva pončota in se nameniva k večerji. V gozdu nekaj zaslišiva. Greva pogledat bližje in vidiva, da so neke vrste opice.

Prišle so čisto do tabora in v miru jedle liste z drevesa. Prišla sva lahko čisto blizu in jih slikala. Kasneje nama vodič pove, da ta vrsta opic živi le na pobočjih Kilimanjara.

Večerja je bila v veliki koči, ki je bila tako velika, da je v njej lahko naenkrat obedovalo vsaj pedeset, šesdeset ljudi. Najprej je bila za jesti zelenjavna juha, ki je bila zelo okusna. Potem pa še neki krompir in omaka, ki tudi ni bila slaba. Zraven naju je sedel neki Japonec ali Kitajec, ter njegova zelo luštna punca. Hrano je kar nekaj mešal in mu ni bila všeč. Bil je vidno razočaran. Po koncu večerje, je vprašal, kaj bo za jesti naslednji dan. Človek iz njegove skupine mu odgovori, da po menuju. On še naprej vrta po kakšnem, tako da mu ta odgovori, da nekaj takega kot danes. Ni bil zadovoljen.

Ko pojeva, še nekaj časa posediva za mizo. Bila je že noč, elektrike ni bilo, tako da so gorele sveče. Ta luštna Japonka si je dajala baterije v svetilko, vendar je imela probleme, ker na njeni mizi ni bilo sveče in je slabo videla. Bil sem prijazen in ji dal najino svečo, na njeno mizo. Prijazno se je zahvalila in nasmejala.

Kot sem pričakoval celo noč nisem zatisnil očesa. Mislil sem, da predvsem zaradi tega, ker sem spal popoldan.

Zjutraj vse skupaj spakiramo, gremo na zajtrk in čakamo, da se odpravimo na pot. Najni vodič je najbrž malo pozno vstal, zato sva midva šla zadnja na pot.

Pot je šla se nekaj časa po gozdu, kasneje pa so velika drevesa izginila, ostalo pa je le še kakšno grmovje sem ter tja.

Že po pol ure hoje prehitiva skoraj vse pred nama. Tudi vodič je ostal nekje zadaj. Nama je to še bolj odgovarjalo, da sva imela svoj tempo, ki nama je najbolj odgovarjal.

V drugi tabor sva prišla prva. Sledi registracija pri recepciji, itd.

Dodelijo nama kočo na lepem mestu. Nekaj metrov pod kočo teče majhen potoček, tako da se umivati hodiva kar v potoček, saj je bližje in bolj priročno, kot v wc in umivalnico. Wc in umivalnica je mišljeno kot ena baraka z dvama sraniščima brez školjke in dva umivalnika. Nič posebnega, pa še vedno je zasedeno in umazano.

Prav dobro se namestiva v koči, ko pride do naju neki Norvežan in kasneje še njegova punca. Dali so jima isto kočo kot nama. Torej bomo sostanovalci.

Norvežana sta se že vračala iz vrha. Rekla sta, da sta zelo utrujena, čeprav nista kazala znakov utrujenosti. Norvežanka je bila zelo simpatična in vedno nasmejana punca, pa tudi njen fant Hans je bil viteti zelo v redu.

Povprašava kako kaj je šlo na vrh. Povesta da zelo naporno. Punca je devetkrat bruhala. Tudi višinska bolezen jih je dajala. Povesta tudi, da je najpomembnejše da se gre počasi in ne pretirava. Tudi za pot od druge do tretje koče je treba počasi zastavit in ne imeti prehud tempo, tako se izogneš glavobolu in utrujenosti v tretji koči, ki je na višini 4700 metrov.

Norvežanka nama svetuje naj imava skozi v mislih to, da je življeje zelo dolgo in da se splača izdržati the šest peklenskih ur, potem pa boš imel cel življenje dober občutek, da si bil na Kilimanjaru. Reče tudi, da če prideva do Gilmansove točke na višini 6600 metro in obrneva nazaj sva neumna, ker vrh je le vrh in tudi razgled je nekaj posebnega.

Narvežana utrujena zaspita, midva pa greva na umivanje k potočku. Voda in ozračje je bilo zelo mrzlo. Bila sva čisto premražena.

Čutila sva rahel glavobol in vrtoglavico. Skleneva, da greva naslednji dan do tretje koče z počasnejšim tempom. Kar malo zavidava Norvežanom, da sta že bila na vrhu.

Noč je bila spet dolga in brez spanca. Pa tudi hladno je že bilo na tej višini, tako da sem spal, kar normalno oblečen.

Zjutraj najprej budijo Norvežana, naju pa malo kasneje. Na zajtrk sva šla med zadnjimi. V koči, kjer se je, so bila vsa sedišča zasedena. Malo sva morala počakati.

Posloviva se od Norvežanov. Ona dva nama zaželita srečno pot na vrh, midva pa njima navzdol. Rekel sem jima, da se mogoče vidimo na Zanzibarju, saj sta bila ona namenjena tja. Midva še nisva imela čisto dodelanih načrtov, je bil pa tudi Zanzibar v planu.

Najni vodič, Severin, je najbrš spet malo predolgo spal. Nekateri so odrinili že pred eno uro, midva pa sva še vedno čakala na njega. In spet sva odšla iz tabora med zadnjimi, če ne kar  zadnja.

Pot je postajala vse bolj enolična. Samo kamenje in pesek. Meni je sicer taka puščobna narava zelo všeč.

Sprva sva imela počasen tempo. Vendar moraš imeti za tak tempo veliko potrplenja. Nisva ga imela in tempo je bil vse hitrejiši. Že po uri in pol sva prehitela skoraj vse pohodnike, ki so šli na pot pred nama.

Približno nekje na pol poti, je bilo mesto, ki je bil mišljen za malico. Midva sva bila še polna energije in ni bilo nama to tega, da bi se ustavljala.

Vodiču sva rekla, da bi midva šla karnaprej, ker sva ravno prav ogreta za nadaljevanje. Strinjal se je.

Na desni strani je bila nekaj nad 5000 metrov viskoa gora, ki smo jo prvič opazili že drugi dan. Prvi dan je bila veliko pred nami sedaj, ko smo jo obkrožili, pa ji že kažemo hrbet.

Do zadnje koče Kibo, po imenu, nama manjka samo še kakšnih petsto metrov. Tu sva prvič začutila utrujenost. Mogoče zaradi tega, ker je bilo tako blizu do cilja, ali pa sva bila res utrujena.

S počasnimi koraki le prideva do koče. Ko sva se ozrla nazaj, nisva videla nobenega zasledovalca za sabo. Spet sva prišla prva. Sicer nisva bila zadovoljna, ker sva vedela, da naju lahko to stane, da ne bova prišla do vrha.

Zadnji tabor se razlikuje od prejšnjih. Tu ni več manjših koč za štiri ljudi, ampak je samo ena malo večja, s skupnimi ležišči.

Soba številka dve, v katero so naju dali je imela dvanajst ležišč. Notri je bila tudi miza in klopi, tako da se je v tej sobi spalo, jelo in pilo. Stene so bile zidane iz kamenja in so po mojem akumulirale veliko količino mraza. V sobi je bilo namreč bolj mrzlo kot zunaj. Po mojem je bila temparatura pod ničlo.

Uro in pol po tistem, ko sva midva prispel v kočo, so počasi začeli prihajati tudi drugi. Najprej so prišli trije Angleži. Eden je bil čisto gotov. Ostala dva pa sta bila polna energije. Eden je bil zelo v redu, drugi pa je bil malo visok in se je čutil zelo pomemnega. Tretjega nisva imela možnosti spoznati, saj je revež res zelo zbolel in se ni ganil iz postelje. Kmalu za njim sta prišla še Španca, s katerim sva spala v isti koči prvi dan. Še malo kasneje mlad Avstrijski par. Bila sta malo hecen par. Punca je imela bolj moške poteze. Bila je polna energije in menda je zmeraj morala čakati fanta, ki je bil slabše kondicijsko pripravljen. Drugače pa sta bila zelo v redu in prijazna.

Vse bolj nama je postajalo slabo. Predvsem močan glavobol. Sklenil sem, da bom pil veliko toplega čaja. To je menda dobro za višinsko bolezen. Pa še grel sem se zraven s čajem.

Stranišče je bilo zunaj. Kar par deset metrov odaljeno od koče. Ko sem šel prvič na malo potrebo, sem na straniščnem oknu videl nalepljeno nalepko na kateri je pisalo Telekom Slovenije. Se pravi, da jo je najbrš nalepil neki slovenec.

Ko greva iz stranišča, srečava tri Francoze. Eden naju vpraša kako sva. Odgovoriva da imava glavobol, on pa nama odgovori, da ga imamo itak vsi. Ti trije francozi so en dan prej kazali, kako so polni energije, saj so v drugi koči igrali nogomet. Dvakrat so me presenetili. Prvič, da so naju sploh obgovorili, ker so se držali bolj sami zase. In drugič, da so bili toliko utrujeni, saj so ves čas izgledali popolnoma sveži.

Približno ob peti uri je bila večerja. Najedel sem se do sitega, saj sem vedel, da potrebujem energijo. Takoj po večerji sem se odpravil spat. Oblekel sem vse kar sem imel s sabo, pa sem se komaj ogrel. Še dobro, da je bila soba polna ljudi. To je bila edina stvar, ki je grela mrzlo sobo.

Spet nisem mogel spati. Samo počival sem. Skrbelo me je, ker sem imel veliko premalo za oblečt. Pred odhodom v Tanzanijo se mi je dozdevalo, da na je lahko na vrhu Kilimanjara lahko največ pet stopinj pod nulo. Tisti, ki so že bili gor, pa so povedali, da je temparatura tam nekje med minus petnajst in minus dvajset stopinj. Kot že mnogokrat, sem tudi to stvar vzel premalo resno. Za oblečt sem imel le dva dolga rokava. Eno je bil od mame pulover, ki je bil kar topel, ni pa bil namenjen prav za zimske razmere. Drugi dolgi rokavi so bila ena letna stvar. Imel sem še vetrovko. Hlače sem imel športne, letne Nesove.

Hvala bogu pa sem imel tudi dolge spodnje hlače in še neke polivinilaste hlače, ki sem si jih sposodil spodaj na vhodu v nacionalni park Kilimanjaro. To je pa bilo vse. Še kape nisem imel. Dobro, da je imela vsaj vetrovka kapuco.

Janez se za take stvari bolje pripravi. Imel je pet dolgih rokavov. Enkrat sem mu malo omenil, če bi enega posodi, ker imam jaz samo dva. Pa ni bil kaj preveč zainteresiran, ker je on bolj zmrzljive sorte. Ostali so imeli vrhunsko opremo. Skoraj tako, da bi lahko šli na Everest.

Ponoči sem velikokrat šel na minus pol litra. Ponoči se mi ni dalo hoditi, do stranišča, ampak sem šel par metrov stran od vhoda v kočo. Ni mi bilo jasno odkje toliko tekočine. Iz mene jo je šlo veliko več ven, kot pa sem jo s čajem in vodo dobil noter.

Ko sem, ob približno enajstih, šel zadnjič na minus, je bilo peklensko mrzlo. Nebo polno zvezd, da je bilo lepo pogledati. Videl sem zvezdni utrinek. Zaželel sem si le to, da bi prišel na vrh Kilimanjara. Sem razmišljal, da bi si zaželel kaj drugega, vendar se mi je v tem trenutku to zdelo najpomemnbnejše. Ne da vrjamem glih v te stvari, ampak vseeno.

Vstali smo približno ob polnoči. Z oblačenjem nisem imel dela, saj sem imel že med spanjem skoraj vse na sebi. Oblekel sem le nepremočljive hlače, ki sem si jih sposodil na vhodu in vetrovko.

Ko sem stopil ven, je bilo začuda malo bolj toplo. Ali pa se mi je samo zdelo. Zdelo se mi je da piha rahel topli vetrič.

Vodiča spet od nikoder. Tako, da gremo spet med zadnjimi na pot. Vodič, z baterijsko svetilko pred nama.

Pred nami je bila reka lučk. Nekateri so bili že veliko višje kot mi. Ljudje so hodili zelo počasi. Prepočasi zame. Ker me bi ta počasna hoja še bolj utrudila, kot malo hitrejša.

Počasi začnemo prehitevati ljudi, ki so pred nami. Prehitevanje vzame ogromno energije, saj jih ne moreš prehiteti po ozki potki, ampak zraven po pesku, ki se udira in jemlje energijo. Med vsakim prehitevanjem smo tudi malo pospešili korak, tudi to ni bilo dobro.

Od začetka je šlo kar v redu. Bil sem že skoraj osemdest procentov, da pridem gor. Tudi glavobol je izginil.

Za nami je bila reka luči. Nekateri so bili še čisto spodaj. Le nekaj lučk je bilo še pred nami. Imel sem občutek, da smo že strašno visoko. Bi rekel, da smo naredili že okoli petsto metrov višinske razlike.

Počasi postajam utrujen in omotičen. Približujemo se že enim pred nami. Ko pridemo, do njih vidim, da je to Avstrijka in vodič. Nekaj časa hodimo skupaj.

Vodič od Avstrijke pravi, da naj gremo mi naprej, on pa bo počakal fanta od Avstrijke.

Vodiču rečem, da bi malo počival. Pravi, da gremo še malo, ker je blizu ena votlina. Votlina bo dobro dela, saj je začel pihati ledenomrzel veter. Ko pridemo v votlino vidim tablo, da smo na višini pet tisoč metrov. Nisem mogel vrjeti. Bil sem prepričan, da smo vsaj na višini 5500 metro. Počasi sem izgubljal upanje v uspeh.

Hodili smo zelo počasi. Počivali na vsakih pet minut po minuto ali dve. Jaz bi počival več ampak je vodič, kar tiščal naprej. Pa še tako mrzlo je bilo.

Začele so se še težave z želodcem. Janezu sem rekel, da mi gre na bruhanje. Spomnil sem se simpatične Norvežanke, ki je revica devetkrat bruhala. Nisem se več zadrževal, ampak sem našel prvi ustrezen kamen, s s trebuhom ulegel čez njega in izbruhal vso večerjo in vrjetno še kaj. Bilo je malo boljše.

Tudi Avstrijki so počasi pošle moči. Hodila je zadnja v vrsti, ter počivala na vsako minuto, potem pa se je za minuto zagnala in tako naprej. Je pa vseeno morala biti polna kondicije, ker se je gor odpravila brez palic, ki zelo pomagajo, da malo obremenimo še roke in razbremenimo noge.

Vrtoglavica je bila vse hujša. Počutil sem se kot, da bi spil vsaj zaboj piva. Začel sem dobivati privide. Na tleh sem videval razne stvari. Nahrbtnike, jabolka…. Bili so čisto resnični. Ko pa sem se jih dotaknil s palico, se je izkazalo, da je to samo kamen. Na trenutke sem se zavedal, da to kar počnem je zelo nevarno. Saj bi lahko vsak trenutek, zaradi pijanosti padel. Bilo pa je zelo strmo in kamnito, tako da bi bile posledice zelo hude.

Zaželel sem si dolg odmor. Rekel sem vodiču, da hočem počivat. Rekel je da je samo še malo do Gilmansove točke. Nisem čisto verjel, ampak je bilo res. Par minut kasneje smo prišli do gilmansove točke.

Bilo je že svetlo, samo sonce še ni vzšlo. Lepo se je videlo v krater. Nismo pa imeli posebne želje, da bi uživali v razgledu, ampak smo vsi poležali po tleh.

Ležali smo kakšnih deset minut. Sem ker prišel k sebi, samo tako mrzlo je bilo. Ves čas sem gledal, kdaj bo vzšlo sonce in dalo malo toplote. Janez je zaspal kar na tleh. Vodič ga je zbudil, ker je bila vrjetno nevarnost, da bi zmrznil.

Janez vstane. Jaz pravim, da gremo naprej. Janez začne spraševati čigav je nahrbtnik na tleh. Meni se je zdelo, da ima privide kot sem jih imel jaz. Zanalašč sem ga vprašal kateri nahrbtnik. Pa mi še enkrat pokaže na kamen. Tale, pravi. A tale, ne vem sem rekel, poglej. Ko ga je hotel pobrati je videl, da je kamen.

Vodič ni bil prav zainteresiran za pot naprej. Kar prepričati naju je hotel, da greva dol. Jaz pa sem imel v mislih, da moram priti, do vrha. To sem si zelo želel ves čas in sem vedel, da bom kasneje zelo razočaran, če ne pridem do vrha. Tudi potovanje po Tanzaniji nebi imelo prave vneme, če bi doživel ta neuspeh. Tudi zaradi maminega in sestrinega prepričanja, da ne bova prišla gor, sem hotel gor. Pa še Norvežanka je rekla, da je človek neumen, če ne gre do konca, če je enkrat pri Gilmansovi točki.

Avstrika je rekla, da bo počakala fanta. Čudno in nevarno se mi je zdelo, da jo tu pustimo samo. Vrjetno bo zaspala in zmrznila sem pomislil. Nisem pa imel volje, da bi jo karkoli prepričeval naj gre z nami do vrha.

Hotel sem narediti en posnetek na Gilmansovi točki. Torbica za fotoaparat je bila čisto zmrzjena. Vzamem fotoaparat ven in želim slikati. Ni hotel delati normalno. Mislil sem, da je čisto zmrznil. Nisem se veliko obremenjeval z tem. Šli smo naprej.

Hodili smo po robu kraterja. Krater je bil globok približno petsto metrov. Jaz sem šel zadnji. Jaz sem si kar opomegel, nisem pa vedel kako je z Janezom. Na vrhu se mi je zdel bolj utrujen kot jaz, čeprav se mi je do Gilmansove točke zdel manj utrujen kot jaz.

Zavedal sem se nevarnosti, da bi bil siguren konec za tistega, ki bi mu spodrsnilo. Od poti je bilo dol še kakšnih pedeset metrov snega, potem pa prepad v krater. Na tistih pedeset metrov se človek sigurno nebi mogel ustaviti, ker je bil sneg trd kot kamen. Nepremočljive hlače, ki sva jih imela oblečene, pa so tudi bile zelo drseče.

Bal sem se za Janeza, ker nisem vedel koliko se mu vrti, bal pa sem se tudi zase. Pa ne da bi se bal smrti. Če me bi doletela na takem kraju, bi pač me. Bolj neumno se mi zdi, če bi me smrt ali invalidnost doletela po kašni neumnosti. Mogoče kadar se vozim pijan v avtu. Bal pa sem se smrti predvsem zaradi svojih neurejenih premoženjskih zadev. To moram urediti čimprej.

Pot se je kar vlekla, sonce je začelo vzjajati. Čudovito. Škoda, da nimam stojala za fotoaparat, bi naredil zelo lepo sliko sem pomisli. Sicer bi jo naredil lahko tudi tako, da bi fotoaparat dal na kakšen kamen in slikal. Če bi slikal z fotoaparatom v roki vrjetno nebi šlo, ker bi bil čas osvetljitve filma kar dolg. Vendar nisem imel prave volje, pa tudi prsti na rokah, pod rokavicami so mi počasi zmrzovali.

Do vrha imamo le še kakšnih sto metrov. Vesel sem. Upelo nama bo. Na najvišji točki Afrike. Sreča nepopisna. Mislim, da sem od sreče kar malo jokal. Prvič v življenu. Spomnil sem se na Rubensa Baričela kako je jokal in bil vesel, ko je prvič zmagal v formuli ena. Vedno sem si želel občutiti ta občutek. in prav to je takrat bilo.

Čeprav na Kilimanjaro vsako leto pride veliko ljudi, je to zame še vedno veliki osebni uspeh. Sploh nisem mogel vrjeti, da mi je uspelo, ko je že tako slabo kazalo na 5000 metrih. Čeprav sva vse dni bila najhitrejša med vsem sem še zmeraj dvomil v uspeh. Bil sem nekako pol pol.

Iz torbice potegnem fotoaparat. Sedaj vidim zakaj na Gilmansu ni hotel delati. Pomotoma sem vrjetno pritisnil tipko za samosprožilec. Zrihtam da stvar deluje. Naredim nekaj posnetkov. Sploh nisem vedel kaj in kako bi slikal. V daljavi se je videl mt. Meru, pogled na bližnji ledenik je bil čudovit. Hotel sem se slikati na najvišji točki Afrike s steklenico Zale. To mi je prišlo na misel, ko je po pomoti ostala ena steklenica Zale v nahrbtniku. V steklenici je bilo še dobre pol litra zale, res je bila Zala, ker sem si rekel, da se bom na vrhu odžejal z našo Slovensko vodo.

Dam Janezu fotoaparat, da me slika. Se postavim in čakam, da bi slikal. Pravi da fotoaparat ne dela. Pristopim in probam, ter vidim, da dela. On spet pravi da ne dela. Ampak menda je naredil en posnetek. Ni se mi dalo obremnjevati s tem ali je ali ni.

Prav dolgo nismo uživali na vrhu, saj je zelo pihalo in kjub soncu je bilo še zelo mrzlo. Odpravili smo se nazaj. Vodič nama pokaže mt. Meru in vpraša, če vidiva njegovo senco. Malo bolje pogledava in v zraku vidiva njegovo senco. Nevrjetno. Ampak bil sem toliko len, da se mi tudi slikati ni dalo. Pomislil sem, da ima vrjetno Janez posneto na kameri.

Na vrhu smo se zadržali le kakšnih dobrih deset minut, potem pa smo se odpravili nazaj. Bilo je čedalje bolj svetlo in s tem čim boljši razgled na okoli.

Ko spet pridemo do Gilmansove točke, tam srečava Japonca in njegovega vodiča. Prosi me če bi ga slikal. Prikimam, in v roke mi da fotoaparat. Vprašam, če je digitalni. On pa ponosno pove še vse podatke o njem. Tale Japonec je bil res en čuden tič.

Iz Gilmansa, daleč v dolini vidiva kočo iz katere smo štartali ob pol noči. Ne moram verjeti kako je daleč, in kako mi je uspelo prehoditi vso to dolgo in strmo pot.

Najhujše je za nama, si mislim. Le še spust do koče, pa malo počitka in potem še spust do druge koče.

Vendar se je pot navzdol zelo vlekla. Bilo je že kar malo dolgočasno, pa se odločiva, da bova v dolino malo pospešila korak. Hitra hoja, oziroma skakanje po melišču je bilo zelo zabavno, predvsem pa je šlo hitreje. Melišča sva se čedalje bolj privajala in zato tudi čedalje bolj pospešila korak.

V enem trenutku, ko sem skočil in priletel malo nerodno na desno nogo, sem si jo zvil v gležnju. Zelo me je bolelo. Mislil sem si kakšen tepec sem, da se grem take igrice tako daleč od civilizacije. Imela sva namreč še kakšni trideset kilometrov hoje do vhodnih vrat Kilimanjara.

Poti pa ni in ni hotel biti konca. Pošteno so me že boleli prsti na nogah. Imel sem slabe čevlje za v take hribe, bom vsaj za drugič boljše vedel. Vmes pa sem si še enkrat zvil nogo. Tudi to je minilo in srečno sva prišla tretjo kočo.

V koči je bilo spet zelo mrzlo. Vrgla sva se v spalne vreče in poizkušala malo zaspati. Zaspati sicer nisva mogla, malo zaradi višine, malo pa zaradi hrupa, ki so ga zganjali tisti, ki so prihajali z gore.

Kmalu je bila ure dve popoldan in treba se je bilo odpraviti proti drugi koči. Pot je bila lepa, ravno prav, ne preveč strma. Imel sem občutek, da bomo v drugi koči en, dva tri. Pa se je pot spet kar vlekla.

Janez se je odločil, da med potjo vpraša vodiča, kako je z napitnino. Ob tem pa mu je še povedal, da sva bolj iz revne države in da nimamo, prav bog ve kakšne plače. Rekel je da se bomo zvečer po večerji dogovorili o tem.

Je pa vodič že med potjo postal neverjetno prijazen in Janez je bil prepričan, kako je dobro naredil, da ga je vprašal, kako glede napitnine.

Končno prideva v drugo kočo. Tokrat zadnja. Je pa bilo to dobro, da ker sva bila zadnja sva dobila kočo v kateri sva bila sama. Saj ne da bi naju motilo, da je še kdo zraven, samo malo več prostora je.

Pri večerji so bili vsi iz najine ekipe zelo prijazni. Janez je rekel, vidiš to je zato, ker sedaj vedo, da bodo dobili napitnino.

Ko pojeva se odpraviva v kočo in čakava, da pride vodič. Čakava, kar nekaj časa in končno pride.

Najprej ima dolg uvod. Razlaga, da so se pogovarjali o napitnini in zato ker sva v redu, pa ker prihajava iz revne države, pa ker sva brata…..bo za naju posebno ugodna cena. Za nosača je hotel sedem dolarjev na dan, bili pa so trije. Za kuharja deset, za njega pa petnajst dolarjev na dan. To skupaj znese dvestotrideset dolarjev. Odločno preveč, vsaj za naju. Janez se je z njim še nekaj pregovarjal in ga prepričeval, da je to tudi za naše razmere zelo veliko, za njihove pa sploh. Vodič je še nekaj razlagal kako malo dobijo plačano od agencije, da nimajo niti za čevlje.

Na koncu sva rekla, da bova premislila in dala zjutraj. Se ni nama dalo še naprej pregovarjati. Čeprav sva že vedela koliko bova dala. Sto dolarjev, to je bila najina zgornja meja.

Po treh neprespanih nočeh, sem končno spet dobro spal.

Pri zajtrku spoznava simpatične Fince. Kakšnih deset jih je bilo, od mladih, do starih. Oni so imeli en dan počitka v drugi koči, da so se aklimatizirali.

Spraševali so naju o tem kako je potekal vzpon na Kilimanjaro.

En starejši gospod, od teh Fincev, pa je bil včasih smučarski skakalec in nato tudi trener, tako, da je poznal vse naše skakalce, Planico…

Po zajtrku, čakava vodiča, da pride po napitnino. Pripravila sva sto dolarjev, v enem bankovcu. V enem bankovcu zato, da se nebi mogel zlagati ostalim članom, da je dobil manj kot sto dolarjev.

Ko pride mu izročiva sto dolarje. Malo gleda ta denar in reče, to je za nosače, kaj pa zame in za kuharja. Midva pa mu odgovoriva, da je to vse, da je to največ kar lahko dava, in da se nama tudi to zdi za njihove razmere kar veliko.

On pa še kar stoji pred vrati in gleda ubogo kot otrok, ki mu vzameš igračo.

Po njegovem odhodu spakirava vse stvari in se pripraviva za pot. Ko čakava vodiča, srečava dva iz naše ekipe in naju nekaj grdo gledajo. Prepričana sva bila, da je to zaradi napitnine, ampak ne zato, da bi premalo dala, ampak zato, ker verjetno jim je vodič rekel , da sva dala manjšo vsoto, kot sva jo dala v resnici.

Odločila sva se da ne bova ves čas poti gledala njegov kisel obraz in bova kar odrinila. Poiskala sva ga in mu povedala, da midva greva in da bo naju on že dohitel.

Do dol naju je čakalo še približno devetnajst kilometrov hoje. Uživala sva v prelepi naravi  in čas je kar kmalu minil.

Med potjo sva sklenila, da poveva nosačem in kuharjem, koliko napitnine sva dala. Bila sva prepričana, da bodo zadovoljni.

Ko prideva do vrat, si najprej privoščiva vsak po dve coca-coli. Potem pa stopiva po do parkirišča, kjer naj bi naju čakal šofer s svojim legendarnim Peugeotom 503.

Ko čakamo na šoferja in ni bilo v bližino vodiča se spustiva v pogovor z enim od članov najine skupine. Pove da je kuhar. Prej tega nisva ugotovila.

Pohvaliva, da je bila dobra hrana. Prosi naju, če ga pohvaliva pri agenciji. Sva rekla da bova. Potem ga  Janez še vpraša ali ni bila sto dolarjev dovolj velika napitnina. Fant ni prav veliko razumel angleško in potem napiše po pesku številko sto in vpraša, če za vsakega. Janez pove da za vse skupaj sto. Ampak ni prav dobro razumel.

Z vodičem še stopimo, do uprave parka, kjer nama izdajo potrdila, da sva bila na vrhu Kilimanjara. Ime in priimek morava na diplomo napisati sama. Na diplomo pa se podpiše tudi vodič.

Potem, pa se najde en tip, ki pravi da bi nama plastificiral diplomo. Za 5000 šilingov. Poveva, da je preveč in da dava največ 2000 šilingov. Ni bil zato.

Potem pa vsaj še petkrat pride do naju in vsakič malo spusti ceno. Nazadnje celo na 2500 šilingov, ampak se nisva odločila, ker sva imela že dosti teh Tanzanijskih prevarantov.

Še preden je prišel šofer je vodič razdelil napitnino. Vsi so bili vidno nezadovoljni in so nama odkimavali za glavami. Žal nama je bilo, da sva sploh dala teh sto dolarjev.

Sledila je hitra vožnja v Arusho. Vodič sploh ni šel z nami ampak je kar ostal tam. Nekje v Arushi izstopijo nosači in kuhar. Tudi pozdraviti naju niso hoteli.

Vesela sva prišla v hotel in se veselila tega in naslednjega dne, saj sva imela prosto za počitek, potem pa naju je čakal štiridnevni safari.

V hotelu sem kmalu naletel na šefa agencije s katero sva šla na Kilimanjaro in safari. Vprašal me je kako je bilo. Pa sem rekel da nekaj je bilo v redu nekaj pa tudi ne. Hotel, je obširnejšo razlago, pa sem mu rekel, da prideva oba z bratom v pisarno in da se bomo pogovorili.

Kasneje se oglasiva v njegovi pisarni in mu razloživa, da nisva bila zadovoljna z obnašanjem vodiča in ostalih. Rekel je da je sto dolarjev kar lepa napitnina in bi bili lahko zadovoljni. Povedal je da tudi nekateri sploh ne dajo napitnine, ker je še brez napitnine vse skupaj zelo drago.

Od Kilimanjara sva bila čisto zdelana, zato nama je prišel en dan počitka zelo prav. Ta dan nisva počela nič posebnega. Nekaj časa sva prebila na internetu, nekaj časa sva postopala po Arushi, ampak nisva imela videti kaj posebnega.

Največkrat sva jedla v eni restavraciji s hitro prehrano. Ponavadi sva jedla kakšne hamburgerje in krompirček. Kasneje pa sva ugotovila, da imajo tudi Kitajsko hrano. Poizkusila sva jo in ugotovila, da je zelo okusna. Posebno juha je bila dobra, pa tudi ostalo ni bilo slabo, le porcije so bile malo majhne.

Ampak jedilnika nisva več menjala.

Pred spanjem sva šla na teraso hotela, kjer sem jaz spil eno pivo, ki se je imenovalo Kilimanjaro, Janez pa je ponavadi pil Sprite.

Prišla je nedelja in čas odhoda za na safari. Vstala sva malo prepozno in nisva utegnila pravočasno vsega spakirati, pa še na zajtrk sva morala. Zajtrkovala sva ponavadi kar v hotelu, kjer pa je bila postrežba zelo počasna.

Na dvorišču hotela sta bila parkirana dva džipa. Saj smo ta dan šli na safari dve skupini. Midva in še dva, smo šli za štiri dni. Druga skupina, ki je štela pet ljudi pa je šla za pet dni. Okoli njih so skakali domačini in urejali prtljago. Midva sva še zajtrkovala in kar nekajkrat naju je prišel opozoriti neki tip, da je čas odhoda. Videla sva, da še ni vse spakirano in da se ne mudi tako zalo. V Afriki pač ljudje poizkušajo najti način, da te lahko ogovori in potem spozna, kasneje pa tudi ponudi kakšno njegovo uslugo.

Preden smo se usedli v džipe je prišel lastnik agencije in imel kratek govor. Šlo se je predvsem glede napitnine. Povedal je da je napitnina zaželjena, kjer je vodič in kuhar bolj slabo plačan. Je pa posebej poudaril, da napitnino dajmo, če bomo zadovoljni, da če ne bomo, naj jo ne dajmo. Ta govor je bil verjetno posledica tega, da sva se midva pritožila z najino izkušnjo iz Kilimanjara.

Našemu vodiču in šoferju obenem je bilo ime Joshep, vodiču pa Rama. Joshep je bil kristjan,  Rama pa musliman. V najini skupini je bil še mlad Angleški par.

Punca je bila stara okoli sedemindvajset let in je bila novinarka, pri nekem manjšem časopisu, njen fant pa je študiral medicino. Oba pa sta bila zelo prijazna.

Najprej smo šli v nabavo hrane. Hrana je bila sicer všteta v ceno safarija. Smo morali pa sami kupiti vodo za pitje in še kakšne sladkarije za vsak slučaj.

Potem smo šli na bencinski servis, kjer smo do vrha napolnili bencinski rezervoar. Cena bencina je bila približno ista, kot pri nas v Sloveniji.

Prvi naš cilj je bil nacionalni park Lake Manyara. Najprej smo se vozili dobro uro po asfaltirani cesti. Potem smo se ustavili ob cesti, kjer naj bi moral kuhar Rama še nekaj kupiti. Na parkirišču so nas takoj okupirali Masai, ki so prodajali razne verižice in podobno šaro. Med njimi so bili tudi trije otroci, stari približno pet let. Spraševali so nas če imamo kakšen svinčnik. S sabo sva imela samo dva. Tako, da sta dva dobila svinčnik, eden pa je žal ostal brez njega.

Posebno zanimiva mi je bila ena ženska, ki je na vsak način hotela nama prodati obeske in verižice. Obeskov in verižic nisva rabila. Take stvari ponavadi kupiva ob koncu potovanja. Se mi je pa zdela strašno zanimiva za slikati. Se pa Masaji ne dajo kar brezplačno slikati, tako, da sem ji ponudil petsto šilingov in vprašal, če jo lahko slikam. Hotela je več, ampak jaz več nisem bil pripravljen dati. Ko je to ugotovila, se je z veseljem slikala za petsto šilingov. Na hitro sem naredil tri slike. Če bi vedela, da sem jo slikal trikrat, bi verjetno zahtevala več. Ko so ostali videli, da sem ženski plačal za sliko, so se vsi prišli ponujat, za slikanje. Celo otroke so prinesli s sabo in vpili foto, foto, foto baby…..

Nadaljevali smo pot proti jezeru Manyara. Asfaltirane ceste je bilo konec, začel se je makedam, pa ne tak kot pri nas. V bistvu je bila cesta ena sama blatna pot, polna lukenj. .

Po dveh urah vožnje smo prišli v vas, oziroma manjše mestece, ki leži v bližini jezera Manyara. Jezero smo že med vožnjo opazovali in se nam je zdelo zelo lepo.

To mesto ima nekaj lepo urejenih, tako imenovanih kampov, za tiste, ki gredo na safari. V kampu je možno prespati v šotoru, na voljo pa so tudi sobe. Sobe so mišljene le za tiste bolj bogate turiste, saj menda stane najcenejša soba preko sto dolarjev na osebo. Nekje gredo te cene tudi do štiristo dolarjev na noč.

Niso pa bile sobe v našem kampu nič posebnega, tako da nisem imel nobene posebne želje, da bi spal v njih namesto v šotoru.

Po dolgi vožnji in slabem zajtrku sva z Janezom postala že kar malo lačna. Ko smo z džipom zapeljali v kamp sva videla, da je ob cesti kar nekaj stojnic, kjer prodajajo banane. Banane imava oba rada in sva se odločila, da jih greva kupiti.

Takoj, ko sva stopila iz kampa, so naju obkrožili ljudje in naju vabili v njihove trgovine. Trgovina, pa je za njih bila stojnica ob cesti. Ko sva povedal, da želiva banane, naju takoj do svoje stojnice zvleče neki mlad fant. Pokaževa na šop banan, ki je tehtal okoli en kilogram, in vprašava za ceno. Hotel je cca tisoč tolarjev. Nisva se imela, kaj pogovarjati in sva se samo obrni in odšla, do druge stojnice.

Na drugi stojnici je hotel za približno kilo banan šesto tolarjev, tudi to se nama je zdelo čisto preveč. Obrnila sva se, pa za nama prodajalec zavpila koliko bi dala, midva sva rekla, da sto tolarjev, v njihovem denarju. Rekel je da je premalo, midva pa sva rekla, da toliko je cena za kilo banan v najni deželi. Da pa morajo banane pripeljati od zelo daleč, ne tako kot tukaj, ki so rastle deset metrov stran. Na koncu smo se pogodili za ceno dvesto tolarjev.

Pred vhodom v kamp je stalo veliko drevo. Ni sicer bilo bujno zeleno, ampak tako bolj vejnato. Na njem se je zadrževalo veliko število ptic, ki so bile podobne štorkljam. Res lep prizor za videti.

Sicer pa v kampu nismo izgubljali časa. Ostali smo le toliko, da sta Joshep in Rama iz džipa zložila ven vso prtljago. Rama je ostal v kampu, da bo pripravil šotore in hrano, mi pa smo bili namenjeni na ogled parka Lake Manyara.

Preden smo odpeljali sta se Rama in Joshep nekaj skregala. Tako, da je bil Joshep zelo živčen in je po mestu vozil s polnim plinom. Bil sem prepričan da bo koga povozil, vendar so ljudje, ki so se sprehajali po cesti spretno umikali.

Prišli smo do vhoda v park. Joshep je šel urediti papirje. Na vhodu je bil tudi majhen muzej, katerega je bil ogled obvezen, čeprav ni bilo nič posebnega za videti.

Ko smo čakali na Joshepa, smo v gozdu slišali neke čudne zvoke. In kmalu je na cesto prišlo okoli trideset Pavijanov. Pavijani so ena vrsta opic. Se pa nič kaj ne bojijo ljudi.

Zapeljali smo v park, navdušenje je bilo veliko. Upal sem, da bom končno videl  živali, ki so mi zelo pri srcu v živo. Na strehi džipa, je Joshep, odstranil dva pokrova, tako da smo lahko stali na sedežih in gledali ven. Narava je bila čudovita, veliko zelenja in manjših rek, ki so se zlivale v jezero.

Po desetih minutah vožnje smo se ustavili na eni razgledni točki, s katere se je lepo videlo jezero Manyara. Tu sem v daljavi prvič v živo, v naravi videl slona. Od nas je bil oddaljen kakih dvesto metrov. Ob reki je pil vodo.

Potem smo šli dalje. Začeli smo srečevati vse več živali. Srečevali smo črede antilop. Za antilope je značilno, da so v čredi samo samci, ali pa samice in eden samec. Seveda se mora za to samec bojevati. So pa antilope zelo elegantne živali.

Veliko smo videli tudi slonov. Večinoma so bili v skupinah, do deset slonov. Bili pa so od majhnih do velikih.

Zeber smo tudi videli veliko, včasih so kar skupaj v čredi z antilopami.

Ob izlivu neke manjše reke v jezero pa smo naleteli na večjo čredo žiraf. Niso se nas kaj preveč ustrašile. Ena je bila čisto blizu ceste in se je hranila z listi grmičevja. Hotel sem iti ven, da bi prišel bližje žirafi in jo malo pobožal, vendar Joshep je povedal, da to ni dovoljeno. Bilo mi je žal, da nisem smel, ampak sem razumel, da bi s takimi dejanji ogrožal živali.

Kasneje smo se ustavili že ob obali jezera. Tu smo videli afriške bizone.

Park je res bil poln živali. Ni bilo pet minut razlike, da nebi kakšne srečali. Videli smo tudi veliko vrst ptic, neke manjše opice, ….

Ko smo se vračali nazaj je Joshep zapeljal v eno lužo. Džip se je globoko udrl, tako da smo obtičali v blatu. Joseph je imel kar veliko dela, da je spravil

džip iz blata. Moral je vključiti pogon, na vse štiri kolesa, pa je komaj šlo. Sicer ni bilo panike, ker smo imeli vitel, in v primeru, da nebi šli, bi si pomagali z njim.

Ko smo prišli nazaj v kamp, je Rama že kuhal večerjo. Tudi šotori in ostalo je bilo urejeno. Pri večerji, pa nas je zmotil dež, tako da smo večerjali, kar stoje nad enim nastreškom. Hrana je bila preprosta ampak dobra.

Bila sva kar utrujena in sva se odločila, da greva kmalu po večerji spat. Je pa nama povedal Joshep, da je na terasi en poseben kulturni program in da je zaželjeno, če greva pogledat.

Pa sva šla. Naročila sva vsak eno pivo. Bilo je že veliko ljudi in nisva dobila prostora za sedet, tako da sva kar stala.

Ko sva pila pivo, so zraven naju skakali eni mladi fantje in se nekaj skakali, delali počepe, skledce… So pa vsi strašno smrdeli po znoju.

Potem se je začelo. Ugotovila sva , da gre to za eno plesno akrobatsko skupino. Fantje in dekleta so bili res talenti, pa tudi trenirati so morali veliko.

Zganjali so vse mogoče akrobacije. Take, da se jih nebi sramoval noben priznan cirkus. Vse je bilo povezano z erotičnim plesom. Še posebej v spominu mi je ostal neki fant, ki je bil malo večje postave. Bil je čisto gumijast. Dajal je noge za vrat, se zvijal na vse možne načine,…pa tudi akrobatske sposobnosti je imel. Po mojem, bi ta tip z dobrim trenerjem lahko postal, kakšen svetovni prvak v gimnastiki.

Ob koncu nastopa so še zaplesali in zraven povabili turiste, ki so sedeli v njihovi bližini. Midva sva bila bolj zadaj, tako, da naju ni doletela ta čast.

Na koncu smo vsi veselo ploskali. Res so si zaslužili. Potem je imel eden od skupine še govor in na koncu je prosil, če bi lahko kaj malega prispevali za njih.

Midva sva z veseljem dala tisoč šilingov. Nekateri pa so se izmikali na vse možne načine, čeprav so bili nekateri med nami, kar bogati. Res so skopi nekateri!

Po koncu predstave sem šel zadovoljen spat. Navdušen nad tem koliko sem doživel ta dan.

Zjutraj vstanemo približno ob osmi uri. Joshep pravi, da naj pohitimo. Najprej si greva umit zobe, potem pa greva spakirat stvari v šotoru. Vmes Janeza pritisne na malo potrebo. On gre na stranišče jaz pa praznim šotor. Ko vse naredim se mi čudno zdi kje je. Že sem mislil iti pogledati kje je pa se prismeje nazaj.

Vprašam ga kaj je počel toliko časa. Pa pravi, veš kaj se je naredilo. Ko sem ‘scal’ me je ena ‘kurba’ od zunaj zaklenila. Potem sem pa začel vpit in razbijat, je pa prišel en črnec in me odklenil.

Šotor sva izpraznila in ena ženska, je začela podirati šotore. Ko je bil najen šotor že podrt me Janez vpraša, če sem pospravil baterijo. Rekel sem, da ne, da sem jo verjetno pozabil v šotoru na tleh. Šla sva k punci in že podrt šotor pregledal, če je kje baterija. Ni je bilo, bi pa sigurno morala biti.

Sto procentna sva, da jo je ukradla ta punca. To tudi poveva Joshepu. On je rekel, da bo preveril stvar. Zaslišal jo je, vendar je rekla, da nima pojma o kakšni bateriji. Midva sva vztrajala, da baterija sigurno mora biti in da jo naj pregleda, če ima kje skrito. Rekel je da tega ne more narediti.

Poiskusila sva še en štos. Za baterijo sva ponudila nagrado. Rekla sva, da itak veva, da jo je nekdo ukradel, da jo pa itak tu ne bo imel kaj veliko rabiti.

Ko se bodo izpraznile baterije itak ne bo imel noben denarja za nove baterije. Prodati pa jo tudi ne bo mogel za kakšen velik denar. Sva pa tudi rekla, da ne bova potem nič komplicirala, kdo je ukradel baterijo.

Nisva pričakovala, da bova baterijo dobila ta dan, sva pa upala, da naju bo mogoče baterija čakal zadnji dan, ko se bomo spet ustavili tukaj.

Naš naslednji cilj je bil Ngorongoro Crater. Ko sem, bil še doma sem nekje bral, da je to območje kjer so živali najgosteje naseljene.

Ngorongoro Crater nacionalni park, je v bistvu krater v premeru več kot dvajset kilometrov. Rob kraterja je na višini okoli 2200 metrov. Dno kraterja pa je približno tisoč metrov nižje. V kraterju leži jezero Magadi, ki meri v premeru približno pet kilometrov.

Na poti v Ngorongoro krater, pa smo imeli manjši zdrs s ceste, ki bi se lahko veliko bolj tragično končal. Pot je bila blatna in rahlo mokra. In zelo spolzka. Joshep je seveda moral na polno tiščati plin.

V nekem rahlem ovinku pa nas je začelo pri kar veliki brzini zanašati. Joshep je moral uporabiti vse svoje znanje, da nismo zleteli s ceste. Tako, da smo drseli po cesti bočno več kot sto metrov in je vse skupaj kar trajalo nekaj sekund. Če bi nas zaneslo iz ceste, bi se sigurno prevrnili. To pa je v staremdžipu lahko sila neprijetno. Tudi, če bi imel kdo samo zlomljeno roko, to pomeni velika ovira za nadaljnjo potovanje.

Je pa bila tudi sreča, da ni bilo na cesti kakšnega pešca. Zagotovo jo nebi dobro odnesel. So pa take ceste vedno polne pešcev.

Po nekaj urah vožnje smo prišli do roba kraterja, na eno razgledno točko. Pogled v živo zeleno dno kraterja je bil res čudovit. Še dodaten sijaj pa mu je dajalo svetlomodro jezero, ki je ležalo v kraterju.

Do kampa smo se vozili še približno pol ure. Plan je bil isti kot prejšnji dan. Iztovorili smo džip in se odpravili na ogled kraterja. Rama pa je v kampu pripravljal stvari.

Že ko smo se po poti spuščali v krater smo videli črede bizonov in gnujev. Kmalu pa smo srečali en džip in Joshep je vprašal vodiča, tega džipa, če je kaj pametnega za videti. Ta pa je odgovoril, da so malo naprej levi.

In res čez par minut smo prišli, do levov, ki so leno poležavali na soncu. Joshep je rekel, da so vrjetno imeli obilen obrok in, da so sedaj leni in siti.

Levov je bilo kakih deset. Na samem kraju pa je bilo tudi okoli pet džipov. Izgledalo je da levi najbolj navdušijo ljudi na safariju.

Pod en džip se je zavlekla levinja z petimi mladiči. Mladiči so bili še posebej srčkani. Imelo me je da bi iztopil in jih pobožal. Sicer pa čeprav sem bil na strehi džipa me je bilo malo strah, kaj bi se zgodilo, če bi se kakšen lev razjezil in skočil na streho. To mu verjetno nebi bilo problem, saj so levi zelo poskočne živali. Hvala bogu pa so bili siti in so leno poležavali.

Levi so me spominjali na mačka Foxa, ki ga imamo doma. Ko se naje se prav isto obnaša, kot teli levi.

Enemu od levov je prišlo na misel, da bi lahko naš džip uporabil za senco. Leno je prišel do džipa in se ulegel, ravno pod oknom od Joshepa. Ta tega ni vedel in je pogledal ven čez oken. Ko je je nekaj deset centimetrov pod seboj zagledal leva se je pošteno ustrašil.

Leve smo opazovali in slikali dobre pol ure. V tem času pa so prišli trije levi ležat ob naš džip. Joshep je imel veliko težav, da je speljal, ne da bi kakšnega leva povozil.

Odpravili smo se naprej. Malo kasneje smo videli slone, ki pa so bili malo večji od tistih v Lake Manyari.

Videli smo še cel kup antilop, zeber, gnujev, bizonov,….

Potem je bil čas za kosilo. Ustavili smo se na enem mestu, ki je posebej urejen za to. Drugače se menda v parku ne sme iztopiti iz džipa. Pa tudi manjša zidana stavbica je bila tu, v njej pa je bil kar lepo urejen moški in ženski wc.

Na bljižnjem drevesu so se igrale opice. Niso bile kar nič boječe in so prišle zelo blizu nas. Hotel sem slikati opico in Janeza. Da bi prišla bližje ji je Janez ponudil banano. Prišla je po banano, vodiči, ki so bili prisotni pa so začeli vpiti na njega, da ne sme hraniti opic.

Ko smo kosili, oziroma je bil to hladni obrok, ki ka je že zjutraj pripravil Rama, je prišel še en džip. Vsi so šli ven iz džipa, da so si pretegnili noge.

Imeli pa so odprta okna. Izgleda da so opice začutile banane in ena je skozi okno smuknila v avto, vzela dve banani in z njima urno ušla. Mi pa smo se veselo smejali.

V nadaljevanju ogleda Ngorongoro craterja, smo videli še nilskega konja, nosoroga,.. Zelo lepo pa je bilo videti na tisoče flamingov, ki so vzletali in se spuščali na jezero.

Bil je že mrak ko smo prišli v tabor. Večerja je zelo teknila. Večerjali smo skupaj še z drugo skupino, ki je isto šla prek iste agencije kot midva.

Po končani večerji sta pristopila Joshep in vodič druge skupine. Začela sta pripovedovati, da sta se pogovarjala z ljudmi, ki so bili danes v Serengetiju in da niso videli niti ene same živali. In da glede na to predlagata, da gremo jutri še enkrat v Ngorongoro Crater. Ta zgodba se je začela že na jezeru Mnyara, ko je Joshep hotel ostati še en dan tam. Midva z Janezom sva vedela, kaj bi Joshep rad. V prvem taboru mu je bilo všeč pa izgledalo je da ima eno punco tam, in on bi tam kar ostal še par dni. Z angleškem parom smo se posvetovali in ugotovili, da smo na Manyari videli vse…

Sedaj pa ista zgodba. Oni bi ostal še en dan v Ngorongoro Craterju. Ostali bi predvsem zato, da bi si prihranili veliko dela.

Popotniki so ponavadi pametni ljudje in ne vrjamejo vsakemu kar na besedo. Mislil sem, da bo tudi tokrat tako. Vendar sem se zmotil, vsi so kar navdušeno kimali in verjeli vodičem, da v Serengetiju nimajo kaj videti. Jaz pa sem si želel videti Serengeti, ker sem vedel, da to ni res kar govorijo.

Bil sem besen in začel pripovedovati Josephu, da nisem naiven in da vem zakaj je ta fora. Oba vodiča sta me prepričevala, da to ni res in da je brez veze, da gremo v Serengeti. Ko pa sem omenil, da se bom v agenciji pritožil in da sem plačal tudi ogled Serengetija. Sta se takoj oba ustrašila in rekla, da gremo naslednji dan v Serengeti.

So me pa zato ostali čudno gledal, kaj se grem sedaj jaz. Predvsem oni iz druge skupine. V drugi skupini sta bila fant in punca iz Norveške, te dva sta bila sicer v redu. Hudičeve pa sta bile mama in hčerka iz Nizozemske. Mama je bila verjetno že v pokoju, hčerka pa je bila menda učiteljica. Hčerka je ves čas osvajala vodiča svoje skupine. Ko se ta ni dal je bila vidno razočarana.

Ko sva šla spat sva videla, da nas s puškami stražita dva vojaka. Verjetno je nevarno zaradi levov.

Ko smo zjutraj vstali smo ugotovili, da je druga skupina šla že na pot v Serengeti. Pozajtrkovali smo potem pa je Joshep rekel naj podremo šotor, da bomo čimprej šli.

Ko smo podirali šotore, mi je šinilo na misel, da brez veze da naslednjo noč preživimo v Srengetiju. Šli bi v Serengeti in se potem zvečer vrnili v ta isti kamp. Rekela sva Joshepu in ta se je strinjal.

Na poti v Serengeti smo ob cesti srečevali mlade masaje, ki so se tradicionalno namaskirali in nas ustavljali. Potem smo ugotovili, da so namaskirani zato, da bi jih mi slikali in jim plačali. Zdelo se mi je da bi jih bilo pametno slikati, vendar sem mislil, da bo to bolj pametno, ko bomo šli nazaj.

Serengeti me je očaral. Bil je čisto drugačen, kot Manyara in Ngorongoro. Prostrana zelena ravnina, na njej pa na sto tisoče živali.

Res, da ni bilo ravno toliko vrst živali, kot smo jih videli v prejšnjih parkih, ampak je bilo pa antilop, zeber in gnujev toliko več.

Vesel sem bil, da nas prejšnji večer ni Joshep prepričal, da ne gremo v Serengeti. Res bi mi bilo žal, da bi kaj takega zamudil.

Kmalu smo videli eno mrtvo mlado zebro, ki jo je verjetno pokončal lev in jo tudi en del pojedel. Sedaj pa so jo jedli ptiči mrhovinarji. Grozen prizor, ampak tako je v naravi.

Videli smo tudi kar nekaj Hijen, ki pa so prav taka ‘nagravžna’ žival. Enkrat so se med seboj kregale za glavo mrtvega gnuja. Ni bilo lepo videti.

Malo kasneje smo videli leva kako je v nizkem grmovju čakal svoj plen. Ko ga je že vodič opazil, smo mi morali pozorno gledati, da smo ga videli v grmovju.

Res se zna dobro potuhniti.

Ko je lev uvidel, da ga mi mislimo še kar naprej gledati in smo mu že ves plen splašili se je leno odvlekel drugam.

Čez čas smo v daljavi videli tudi noja.

Joshep pa je na vsak način hotel najti drugo skupino. Ne vem, kaj je bil toliko vezan na njih. Verjetno, da je malo poklepetal z njihovim vodičem.

Pa smo jih končno le srečali. In se zmenili da bomo skupaj pomalcali. Na kraju, kjer smo se odločili da bomo jedli, je med nami stekel pogovor. Vsi so bili kar nekako nezadovoljni s Serengetijem.

Nisem jih razumel, kaj so oni sploh pričakovali od Serengetija. Meni je bil zelo všeč. Pogled je segal na desetine kilometrov daleč. Videti pa ni bilo nič drugega, ko eno smo veliko čredo živali. Pa tudi nebo je bilo nekaj posebnega. Bilo je temno modro in delovalo je, kot da je zelo nizko. Meni je bilo fantastično. Kar ostal bi nekaj dni.

Z Janezom sva prva pojedla. Vodiču sva rekla, da greva malo pretegnit noge pa na stranišče. To stranišče je bil bolj izgovor, da nebi težil, da se ne smeva sprehajati na okoli. Midva pa sva hotel prav to.

Približevala sva se čredi zeber z zanimanjem so naju gledale. Naredi dva posnetka in se jim želim še bolj približati. Malo sem se jim še potem pa sta začela vpiti oba vodiča, da se morava vrniti. Sam pri sebi sem si mislil, naj vpijejo saj nama nič ne morejo. Nisva se hotel vrniti, nisva pa niti šla naprej. Sva pa uživala in občudovala popolno naravo.

Ko smo se vračali, in smo bili že ven iz Serengetija, je bil en predel, kjer so rasla drevesa. Z Janezom sva bila prepričana, da bi morale tu biti žirafe.

Joshepu sva rekla naj zapelje malo dol s ceste. In res, kmalu smo naleteli na čredo, ki je štela vsaj petdeset žiraf. Lep prizor. Vendar te žirafe, niso bile toliko navajene ljudi in še preden smo se jim približali so se pognale v dir.

Pri večerji je dal Anglež predlog, da bi mogoče zadnji dan šli še za nekaj ur v Manyaro in ne v Crater. Tako bi malo razbili dolgotrajno vožnjo. Vsi smo se strinjali z njim.

Na poti v Manyaro je Joshep spet vozil, kot na dirkah. Na neki ravni smo zagledali džip, ki je bil od iste agencije kot mi. Joshep je ustavil. V džipu je bilo šest američanov. Vsi pa so bili videti nekaj zaskrbljeni. Eden takoj stopi iz džipa in naju začne spraševati za Samuela. Šele kasneje sem se spomnil, da je to šef agencije.

Američani so bili tako zaskrbljeni, da sem bil prepričan, da se jim je kaj hudega naredilo, ali pa da so mogoče koga ugrabili, ali pa da je vsaj kdo mrtev tako so se obnašali.

Kasneje smo ugotovili, da se nekaj ne strinjajo s potekom safarija in da naj bi jih pri agenciji nekaj okoli prinesli. To da te poizkušajo na okoli prinesti je jasno po celi Afriki, ampak, prav toliko zaskrbljen pa ni treba biti.

Ko smo se peljali čez mesto, kjer bi drugi dan skoraj zleteli s ceste se je Joshep na tihoma nasmehnil. Nasmehnili smo se tudi mi. Potem pa se je Joshepu to zdelo tako smešno, da se še deset minut ni umiril.

Joshep je sumil, da je nekaj narobe z džipom. Pregledal je vse kolesa in videl da je eno platišče počeno. Zamenjali smo ga z rezervnim.

Prišli smo v Manyaro. In se odpravil še enkrat na ogled parka. Nismo pa videli skoraj nobene živali. Videli smo, da smo pred tremi dnevi res imeli srečo, da smo videli toliko živali.

Sva pa vseeno uživala v vožnji. Usedla sva se na streho in se pri vožnji neizmerno zabaval. Mislil sem si, tole pa je življenje.

Ko smo se peljali mimo kraja, kjer je Joshep prvi dan ugreznil v blato, sem Janezu rekel, tukaj pa je prvi dan majstor zagazil. Joshep me je razumel in se veselo zasmejal.

Ko smo se vračali v kamp se je Joshep ustavil sredi vasi in šel nekaj kupiti. V tem trenutku pa so do nas prišli prodajalci majic.

Sprva se nisva zmenila za njih. Čez zaprta okna so nama razkazovali majice. Nekaj je bilo kar dobrih, pa sva se odločila, da bova kupila vsak eno. Odprla sva okna in takoj sva imel vsak vsaj deset majic v roki. V Afriki je tako, da če za nekaj pokažeš vsaj malo zanimanja, prodajalci nate nenormalno navalijo.

V kampu v Manyari, so Nizozemke dokončno pokazale kakšne so. Norvežanka, je bila že dan prej zelo zbolela in je ves čas bruhala. Ona in njen fant sta hotela čim prej v Arusho. Nizozemki pa ne. Mama je vsem razlagala, kako je to grdo, da morajo zaradi ene menjati plan, ki ni niti bog ve kako bolna. Je pa bilo videti, da je res bolna in da se ne dela. Te nizozemki sta bila res od hudiča.

Na poti v Arusho smo se še ustavili v tako imenovani kačji farmi. Ko sva vstopila v notranjost farme, naju obgovorijo tri punce in to v slovenščini. Povedale so da so bile na šest dnevnem safariju in da so prišle sem z eno avstrijsko agencijo. Niso pa bile zadovoljne. Rekle so da komaj čakajo da gredo domov in da imajo dovolj Tanzanije in smrdljivih masajev. Niso pa se mogle nama načuditi, kako bova midva zdržala tri tedne in v tem še uživala.

Na farmi sva srečala tudi neke jugoslovane.

Zvečer smo prispeli v Arusho. Najprej sva šla na internet in na kitajsko hrano. Potem pa spat.

Do konca potovanja nama je ostalo samo še en teden. Denarja sva zapravila že veliko. Vedela sva, da bova morala izpustiti nacionalni park Gombe, kjer sva si želela ogledati šimpanze.

Gombe je bil oddaljen iz Arushe manj kot tisoč kilometrov. V Lonly planetu je pisalo, da avtobus vozi tri dni, če pa je kakšen dež se pa lahko vožnja zavleče tudi do tri tedne.

Naslednji dan sva si hotela urediti avtobusno karto do Panganija. Odločila sva se da zadnjih par dni prelenariva ob morju. Na avtobusno postajo naju je peljal taksist, ki naju je že peljal do Kilimanjara in nazaj. Hotela sva avtobus, ki je čimbolj ekspresen in ima v vrsti samo štiri sedeže in ne pet. Pri neki avtobusni firmi, sva kupila karti za naslednji dan. Direktnega avtobusa v Pangani ni bilo. Tako, da sva šla najprej v mesto Tanga.

Zadnji dan sva se sprehajala po Arushi. Čisto blizu najinega hotela, je bil odpad, na katerem so ljudje iskali še uporabne stvari. Zelo je smrdelo. Zraven, pa je bila tržnica.

Ustavi naju mlad fant. Pove, da ima trgovino s spominki in če bi šla pogledat. Janez je te stvari že nakupil v Manyari. Fant pa je imel trgovino čisto na drugem koncu mesta. Elegntno sva se izgovorila in rekla, da sedaj nimava časa, ker imava naročeno večerjo v hotelu, da pa zagotovo prideva jutri. Še deset minut nama je pojasnjeval, kje je ta trgovina.

Zjutraj je naju na avtobusno postajo odpeljal taksist. Kot sem pričakoval je bil avtobus s po petim sedeži v vrsti. Pa tudi ekspresen ni bil saj je ustavljal v vsaki vasi.

Sedeže sva imela čisto spredaj, tako da sva imela ves čas lep razgled. Na avtobusu nama je vzbudil pozornost neki fant, ki je bil izredno prijazen do vseh.

Midva sva imela občutek, da samo gleda kje bo kaj ukradel. Hecno pa je bilo ko se je taisti fant kasneje usedel zraven šoferja in se z njim zapletel v pogovor. V Afriki se šoferji sploh imajo za nekaj in ta naš je bil isti. Ko je avtobus ustavil na postaji je fant šel z avtobusa, šofer je pa mislil, da je zraven in je še kar pet minut govoril v prazno. Po petih minutah je fant prišel nazaj in naprej poslušal šoferja.

V Tango smo prišli ob treh popoldne. Takoj k nama pridejo razni taksisti, prodajalci avtobusnih kart…, ter hočejo narediti biznis. Sprašujejo kam greva, pa sva rekla, da v Pangani. Rekli so da zaradi dežja avtobus danes verjetno ne bo vozil in da je najboljše, da prespiva v Tangi. 

Nisva verjela in sva čakala eno uro. Potem sva videla da avtobusa res ne bo in sva dobila taksi, da naju je odpeljal do hotela.

Odločila sva se da greva najprej nekaj pojest. In odpravila sva se v center mesta. Večinoma lokalov je bilo zaprtih. Odprejo jih šele ob šestih, sedmih zvečer.

Je pa bil en lokal odprt. Bolj slabo je izgledal in odločila sva se da spijeva le vsak po eno kokakolo.

Lastnika mož in žena sta bila zelo prijazna, tak oda sva se odločila, da še nekaj pojeva. Odločila sva se za piščanca, riž in solato. Dobiva veliko in okusno porcijo, pa še veliko ceneje je kot v Arushi.

Na steni lokala je visel koledar iz leta tam nekje okoli 1968. Za hec sem se slikal zraven. Saj je starejše, kot jaz.

Potem sva šla za eno uro na internet. Kasneje pa sva se še malo sprehodila po Tangi.

Na terasi našega hotela, je bilo zelo živahno. Rekla sva si, da to ne smeva zamuditi in sva šla nekaj spiti.

Postregla nama je prijazna natakarica. Kasneje je nama prišla povedat, da bi naju rada spoznala neka punca in, da če bi šla k njej. Za mizo, kjer je bila ta punca so sedele še dve in en moški. Vsi so bili kar lepo oblečeni. Nisva pa vedela, ali gre za prostitutke ali kaj, tako da nisva šla do njih.

Tanga je na naju naredila dober vtis. Ljudje so bili veliko bolj prijazni in pošteni kot Arushi. Verjetno zato, ker v mestu živijo v večini musliman.

Muslimani so me prijetno presenetili že lansko leto v Indoneziji. Gotovo bom še potoval po muslimanskih deželah.

Zjutraj naju je pred hotelom čakal taksi. To je bil isti taksi, kot je naju včeraj pripeljal v hotel.

Na avtobusni postaji pa sva srečala znance iz prejšnjega dne. Uredili so nama avtobusno karto do Panganija.

Do Panganija je bilo dobrih štirideset kilometrov. Mislil sem, da bo vožnja trajala dobro uro, vendar sem se pošteno zmotil. Cesta je bila res v slabem stanju.

Po uri in pol vožnje je šofer ustavil avtobus in povedal, da dalje ne gre, ker je cesta mokra in spolzka in da avtobus ne bo mogel v hrib.

Z vso prtljago sva krenila peš. Najprej sva se spustila v dolino. Za dolino pa je sledil hrib. Na sredi hriba je bil prek cele ceste vlačilec s cisterno, tako da je zaprl celo pot. Okoli njega pa se je trudilo več ljudi, da bi ga spravili iz blata.

Prepešačila sva dobra dva kilometra. Na vrhu hriba je bila vasica, kjer smo čakali na avtobus. Avtobus smo pričakovali iz smeri Panganija, ki bo peljal potnike v Tango.

Že pol ure smo čakali v vasi, rešitve pa še ni bilo. Ob cesti se je zbrala cela vas. To je bilo edino dogajanje v vasi. Naredil sem dva posnetka otrok. Neki domačin je nekaj rekel in me grdo gledal. Izgleda, da mu ni bilo všeč, da sem slikal.

Malo kasneje, se je mimo nas peljal vlačilec s cisterno. Izgleda, da so ga spravili iz blata. Malo kasneje, pa je prišel še naš avtobus. Vkrcali smo se in se odpeljali dalje proti Panganiju. Nisem pa razumel zakaj sem moral dobra dva kilometra iti peš z vso prtljago.

Med vožnjo sva se z Janezom odločala, ali bova iztopila v Panganiju ali eno postajo prej. Odločila sva se da se odpeljeva kar do Panganija. Ko sva prišla v Pangani sva videla, da je to eno manjše bolj zapuščeno mesto. Lepih kolonijalnih stavb, ki jih je opisoval Lonly planet, nisva videla nikjer.

Počakala sva na naslednji avtobus, ki je peljal proti Tangi. Z njim sva se odpeljala kakšne tri kilometre izven Panganija. Ustavil nama je ob cesti, kjer je bila tabla Ting-Tinga Resort. To je eno naselje s približno petimi bungalovi.

Ko sva prišla v naselje je do naju prišel nasmejan možakar in nama hotel odnesti prtljago v bungalov. Midva pa sva se hotela prej dogovoriti za ceno. Saj sva vedela, da če ne bova nič vprašala, bo na koncu višja.

Dogovorila sva se za ceno. Bungalov, ki sva ga dobila je bil zelo zelo lepo urejen. Imel je veliko in čisto kopalnico, pa tudi bivalni prostor je bil velik in lepo urejen.

V naselju so nudili tudi hrano. Odločila sva se, da najprej nekaj pojeva, potem pa greva poležavati na plažo. Hrana je bila obilna in okusna. Cena pa zmerna.

Vse kar je spadalo v Tinga Tinga Resort je bilo res lepo urejeno, kot v raju. Kokosove palme, lepo urejene stezice, pokošena trava,…

Nato sva se odpravil poležavat na plažo. Plaža je tudi bila peščena. Za prostor ni bilo problema, saj sva bila na dolžini petsto metrov skoraj edina na plaži. Malo nerodno je bilo le to, da je pihal, kar močan veter in je po zraku nosil delce mivke. Na koži se je to čutilo, kot da bi te kdo peskal.

Malo sva šla zaplavat, potem pa sva ležala ob robu morja, tako da naju je vsake toliko časa zmočil val.

Po dveh urah samote, pa je na plažo prišla gruča otrok. Takoj mi niso bil všeč. Najprej so v opice, ki so bile na bljižnjih drevesih, metali kamenje. Potem pa so se nastani v neposrednji bližini najine prtljage. Tako, da sva šla takoj do prtljage. Potem, pa se jih je ene par uleglo zraven najine prtljage, ostalipa so se šli kopat. Te so se kasneje nekaj stepli med seboj. Jaz sem takoj pomislil, da je to kakšna fora, da bi pritegnili najino pozornost, ostali, pa bi nama kaj ukradli.

Nisva hotela reskirat in sva se od njih prijazno poslovila in odšla v bungalov.

Okoli najinega bungalova je bilo na tleh vse polno kokosovih orehov. Nikoli še nisem pobral kokosa pod palmo in ga potem pojedel. Bil sem že malo lačen in sem kanil tudi to poizkusiti.

Pobral sem nekaj orehov in jih prinesel za bungalov. Najprej sem moral oreh olupiti iz debelega ovoja, kar je kar težko delo. Potem sem oreh preluknjal in spil tisto malo mleka, kar ga je bilo v njem. Kako bi dal oreh na pol nisem imel pojma, na koncu pa sem ga kar z vso močjo vrgel po tleh in se je raztreščil na nekaj kosov. V notranjosti oreha je bila skrit okusen jedro.

Šefu, oziroma oskrbniku je bilo ime Jakob. Verjetno je bil žid. Pisal se je Izrael. Čisto po naključju, sta bila v naselju še dva Izraelca. Fant in punca.

Pri večerji sva vprašala Jakob, če nama lahko organizira vožnjo s čolnom po reki. Rekel je da lahko, povedal pa je tudi ceno. Skupaj z izraelskim parom smo se dogovorimo, da gremo skupaj, da bo vse skupaj ceneje na osebo.

Naslednji dan sva dopoldne lenarila, popoldne pa je naju čakala vožnja s čolnom. Na vožnjo s čolnom smo se odpravili takoj po kosilu. Jakob ni imel nobenega prevoza do mesta, zato smo morali iti peš. Mahnili smo jo kar po obali. Izraelca sta bil v redu človeka. Celo v Sloveniji sta že bila. Poznala sta Bled, Kostanjevico, Portorož, Lipico…

Ko smo prišli v mesto, je Izraelec, na vsak način hotel kupiti papir za zvijanje cigaret. Vprašal je v vsaki manjši prodajalni, pa so ga samo debelo gledali.

Ko smo prišli na kraj, kjer smo bili dogovorjeni, Jakoba še ni bilo. Z malo zamude, se je le pripeljal s svojim kolesom, na katerega je bil zelo ponosen.

Vprašal naju je, če se znava voziti s kolesom. Rekla sva da ja in mu obenem hvalila, kako dobro kolo ima. Spravila sva ga v toliko dobro voljo, da ga je vsakemu dal za en krog.

Vkrcali smo se v velik lesen čoln, ki kaj je poganjal en šibek motor. Bi rekel nekaj takega, kot tomos 4.

Vse skupaj je šlo zelo počasi. Reka pa je bila zelo zanimiva. Ko smo že naredili, kakšnih pet kilometrov, nam je Jakob povedal, da je tu še zmeraj slana voda.

Nekje sredi pragozda smo se izkrcali. Tu je bila manjša vas. Nizke hiše, so gradili tako, da so stene naredili, kot mrežo z bambusa, luknje pa so zapolnili z blatom.

Starejši ljudje se sprva niso zmenil za nas. Peš smo si šli ogledati malo okolico. Za nami pa je šlo nekaj otrok. Janez jih je snemal s kamero, ekran pa obrnil, proti njim, tako da so v ekranu videli sebe. Bilo jim je strašno smešno. Novica se je hitro širila po vasi in kmalu je bilo okoli naju več kot trideset otrok. Z veseljem so se nastavljali kameri. Potem pa je Janez previl kaseto nazaj in jim se skupaj predvajal. Dolgo jim ni bilo jasno, kaj je zdaj to potem, pa je le en ugotovil, da je to bilo posneto prej.

Na koncu so nam domačini pripravil sveže kokosovo mleko. Bilo je kar okusno, škoda le, da je bilo sparjeno.

Preden smo se odpravili nazaj, sva med otroki razdelila okoli deset kap, ki sva jih v ta namen prinesla iz Slovenije. Tisti, ki so jih dobili so bili zelo veseli, tisti, ki so ostali brez pa žalostni.

V bistvu nismo v vasi videli nič posebnega, ampak je bilo zelo prijetno, saj so vsi ljudje bili prijazni in veseli, pa tudi za to se jim ni šlo, da bi naredili kakšno kupčijo.

V Tingo smo prišli pozno zvečer. Sledila je večerja in spanje.

Naslednji dan se je začel z dežjem. Je pa bil to tudi dan odhoda. Bila sva malo v skrbeh, ali bova ta dan, zaradi dežja, sploh prišla v Tango. Hvala bogu se je kmalu zjasnilo in je posijalo sonce.

Za ta zadnji, dan se je Jakob dogovarjal, da bi šli na izlet z čolnom na en otok, kjer bi menda tudi videli delfine in se potapljali. Žal Jakob ni dobil lastnika čolna in je vse skupaj odpadlo.

Še pred kosilom, sva hotela vse skupaj poračunati. Šilingov nisva imela in sva hotela plačati v dolarjih. To sva Jakobu povedala že prvi dan, pa je rekel, da ni problema. Problem pa je bil ko nama je hotel dolarje zamenjati v šilinge po deset procentov slabšem tečaju. Vprašala sva ga koliko je tečaj v mestu, pa je rekel, da deset procentov višji, samo da ima on s tem delo in, da mora zaslužiti deset procentov. Se je pa v štirih dneh bivanja nabralo, kar nekaj denarja in bi se teh deset procentov, kar nekaj poznalo.

Glede tega nisva imela kaj, sva pa iz protesta odpovedala kosilo. Ko sva to naredila, je Jakob popustil in se je strinjal, da si pri menjavi dolarjev vzame le dva procenta provizije.

Jakob je bil edini človek za katerega sva menila, da je pošten v Afriki. S tem tečajem naju je razočaral in izgubil napitnino, ki sva mu jo nameravala dati na koncu.

Jakob je rekel, da gre avtobus v tango ob dveh. Midva sva ga ob cesti, na soncu čakala že pol ure prej. Avtobusa ni bilo. Potem, pa je končno le prišel okoli štirih.

V Tango sva prišla ponoči. Avtobusa za Dar es Salamm ni bilo več. Zato sva ponovno prespala v prijetni Tangi, naslednje jutro pa sva se odpravila proti Dar es Salammu.

Zadnje dva dni Dar es Salamma sem se pošteno veselil. Zanimalo me je kako izgleda to mesto. Prvi dan ko sva prespala v njem je name naredil pozitivni vtis.

Nastanila sva se v hotelu, katerega ime je bil Jumbo. Bil je preprost hotel, za nizko ceno.

Najprej sva šla na internet, potem pa sva se odločila, da najdeva kakšno primerno restavracijo za nekaj pojest. Kakšne pametne restavracije nisva našla. Naju je pa kasneje obgovoril neki moški. Vprašala sva ga če je kje kaj pametnega za pojest. Predlagal je eno restavracijo s hitro prehrano. Rekel je da nama lahko on prinese hrano, za majhno napitnino. Rekla sva, da bi šla raje kar sama. Uredil nama je taksi in skupaj sta naju odpeljala, do te restavracije.

Restavracija je bila res nekaj posebnega. Bila je razdeljena na tri dele. V enem so imeli hitro hrano, hamburgerje, pomfri,… V drugem delu so imeli pice, v tretjem pa kitajsko hrano. Taka stvar bi zagotovo laufala tudi pri nas.

Najprej sva si privoščila vsak en hamburger, pomfri in solato. Bilo je kar okusno, cene pa evropske.

Bila sva še lačna in sva se odločila še za eno pico. Da jo je bilo za oba dovolj sva vzela veliko, ki je bila po njihovih standardih za štiri do šest oseb.

Bila je dobra, vendar hudo pekoča.

Ko sva pojedla je naju odpeljal taksist nazaj.

Zvečer sva iskala menjalnico, da bi zamenjala še nekaj dolarjev, vendar jo nisva našla. Ko sva prišla nazaj v hotel, naju je neki urejen gospod vprašal, če greva na Kilimanjaro ali safari, pa sva rekla, da sva že bila in da čakava letalo za domov. Mimogrede sva ga vprašala, če ve kje bi lahko izmenjala dolarje.

Povedal je za ime nekega hotela, ki je bil oddaljen kakšnih dvajset minut peš. Ponudil se je da gre nama pokazati, kje je to. Vprašala sva ga koliko bo to računal, pa je začudeno rekel, da nič, da on ima dost in da nič ne potrebuje. Midva sva mu povedala, da je prvi človek v Afriki, ki je pripravljen narediti nekaj zastonj.

Naslednji dan sva si še malo ogledala mesto, vendar kaj posebnega nisva videla.

Letalo sva imel okoli dvanajste ure zvečer. Na letališču sva bila sicer še okoli osme ure, za vsak slučaj. Letališče v Dar es Salammu je eno najbolj preprostejših, kar sem jih videl do sedaj. Čakalnica je kar zunaj pod milim nebom. Sicer pa to niti ni tako slabo saj je v Dar es Salammu ves čas prijetno toplo.

Tako se je končalo še eno moje potovanje. Četrto večje. Deželo sem zapuščal ponosen, da mi je uspel podvig, priti na Kilimanjaro. Očarala me je narava in

živalstvo. Razočarali pa so me nepošteni in neprijazni ljudje, ter visoke cene. Ni mi žal, da sem videl Afriko, samo za naslednje potovanje, bo verjetno prišel v poštev kakšen drug kontinent in ne Afrika.

Ocene stvari, ki so pomembne za popotnika:

Ljudje: 3

Narava: 8

Živali: 10

Cene: 3

Transport: 5 

6 komentarjev

  1. Ja, tud jst sem si vzel čas… Urco in pol … Pa čips zraven, pa je šlo. 😉 Lepo si vse skup opisal, se vidi, da potuješ … Mene bi bilo ful bolj strah … Pa scat bi me peljal vsak, kdor bi imel 5 min časa, ha, ha … A so bile tiste prostitutke za kej??? Ne bi mal tiščal???

  2. Mambo vipi:)
    slučajno sem naletela na tvoj blog in berem tole o Tanzaniji – leta 2011 ni kaj dosti drugače.
    Jaz sem imela sicer ful dobre izkušnje z ljudmi tako da bi oceno za ljudi dvignila na 4ico je pa res da sem po poti spoznala kar nekaj lokalcev, ki so mi pomagali zbijati cene. LP, NIna

  3. Res nepopisno lepo opisano. Opisi tezkih trenutkov, je zelo resnicno opisan. Me je pa kar malo strah in sem v dvomih ce se bom odlocil za taksno potovanje. V kolikor se bom, bom vsaj priblizno vedel kako in kaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja