fbpx

Petra Grmovšek

Potovanje s Tomažem je bilo še 100x boljše kot sem pričakovala

Klikni na posamezno sliko za povečavo

Letos sem se že pred začetkom poletja nekako bala, da ne bom izkoristila časa tako kot bi želela. Najbolj sem se bala, da bom doma in ne bom naredila nič produktivnega zase. V svoji glavi sem imela okrog deset različnih možnosti za preživljanje letošnjega dopusta. Na koncu se je zadeva končala odlično. Tomažu sem povedala, da imam med poletjem en lep kos dopusta in bi z veseljem šla z njim, če bi šel na kakšno zanimivo destinacijo. Nato sva se dogovorila, da bova skoraj 3 tedne z avtomobilom raziskovala Romunijo in Moldavijo. Predlog za državi je dal Tomaž in takoj sem bila za.

O Romuniji in Moldaviji sem praktično vedela zelo malo, bolj sem imela nekakšne tipične stereotipne predstave o teh dveh državah. Takoj, ko sva dorekla točen datum odhoda, se je pri meni začelo navdušenje pred odhodom. No, verjetno to občuti vsak, ki se veseli kakšne podobne dogodivščine. Že vnaprej sem vedela, da bo to raziskovalno potovanje eno boljših, če ne celo najboljših doslej.

Imela sem prav! Bilo je noro, neverjetno 18-dnevno potovanje. Prvič sem šla s Tomažem pred šestimi leti v Bosno in Srbijo in mislim, da se je tam nekako začelo moja ljubezen do potovanj v lastni režiji. Hvala Tomaž! Brez tistega potovanja v Bosno, ne vem če bi že obiskala toliko kot sem do sedaj. No, skoraj prepričana sem, da ne. Neverjetno, kako lahko eno samo potovanje spremeni potek tvojega življenja.

Da se vrnemo nazaj v Romunijo in Moldavijo. Večini, kateri sem pred odhodom omenila kam nameravam, se je začudila, da kaj neki bom tam počela. Spet neka peščica mojih prijateljev, pa je bila seveda navdušena kot jaz. Najbolj me zanimajo dežele, ki jih ne poznam dobro, ali pa niso slišati tako priljubljene, da bi jih obiskali moji prijatelji.

Beri naprej

Na obisku pri Drakuli – grad Bran

Zjutraj sva se iz prijetno urejenega penziona Sonia ponovno odpravila čez znamenito cesto Trans-Fargarašan. Bila je sobota in temu podobna je bila tudi gneča avtomobilov, ki se je še strnila tik pod vrhom prelaza. Spustiva se na drugo stran prelaza, ob vznožju naju kmalu začne spremljati ogromno akumulacijsko jezero Vidraru. Pot ob njem je trajala neskončno dolgo, ni ji bilo ne konca, ne kraja. Na koncu jezera se nahaja ogromen, res ogromen jez. Parkirava ob cesti kot drugi in si greva jez ogledati iz razglednega stolpa, ki se nahaja poleg. Pri vzponu na stolp me ponovno malo prijema strah pred višino. Na vrhu je lep razgled na jez in jezero Vidraru. Jez Vidraru je 166m visok in 305m dolg. Zadrži lahko 465 milijonov kubikov vode. To je pa res ogromno, kajne?

Okrog pete ure popoldne prispeva v mestece Bran, ki je znano predvsem po eni stvari – gradu grofa Drakule. Kraju Bran bi kar težko rekla, da je mesto, saj se mi je zdel kot malo večja razpotegnjena vas. Glede na pretekle izkušnje glede nastanitve in ponujanja teh ob cesti, sva tokrat računala, da se bova poslužila te možnosti. Vendar v mestu Bran nihče ni kazal tablice za prosto sobo. Ustavila sva se v kar nekaj nastanitvenih objektih, pa nobene sreče. Na bookingu vse razprodano, najcenejša soba 150 evrov. Še sreča, da sva imela s seboj šotor in spalni vreči. To sva vzela s Tomažem bolj na mojo pobudo, saj nisva predvidevala, da ga bova res potrebovala. Tako, malo za rezervo, sem mu rekla. Tokrat se je izkazalo kot dobra naložba. Prespala sva v Vampire camping, prijeten manjši kamp, ki nudi po moji oceni okrog 100 mest. Sanitarni prostori so bili izjemno čisti, to moram pohvalit.

Beri naprej

Nepozabna cesta na prelaz Trans-Fagarasan

Klikni na posamezno sliko za povečavo.

Na območju Transilvanije se nahaja hribovje Fagaras, ki je del Karpatov. V smeri sever-jug se preko hribovja razteza znamenita cesta Trans-Fagarasan, ki je odprta le del leta (letos od 1. julija do 30. oktobra), saj je pozimi preveč nevarna zaradi snežnih plazov in krušenja skalnih gmot. Cesta ponuja izjemne razglede tako na poti navzgor kot pri spustu. Na prelaz se vzpenjajo številni kolesarji in motoristi. Navdušena sem bila nad oblikami  in razsežnostjo hribovja, na katerega se vzpenja dolga vijugasta cesta. Vzpon po znameniti cesti privabi ogromno ljudi, presenetljivo pa so prevladovali številni domačini.

Na območju ceste Trans-Fagarasan je ob cesti dovoljeno kampirati. Tega se veliko poslužujejo Romuni, saj pridejo kar cele družine in postavijo šotore, razgrnejo po tleh odeje in zakurijo ogenj. Presenetilo me je, ko sem to videla. Nisem si predstavljala, da znajo Romuni tako uživati. Poleg tega nisem pričakovala, da bo na prelazu toliko ljudi.

Čez prelaz sva šla kar dvakrat in za vikend je bil še toliko bolj obiskan. Na prelazu se nahaja plačljivo parkirišče in veliko stojnic s hrano, ki je večinoma madžarskega izvora. Peš sva se sprehodila do ledeniškega jezera Balea, okoli katerega je nekaj koč. Tukaj se začnejo različne pohodniške poti, ki so zelo dobro označene. Vsaka pot je označena z določenim simbolom in to dovolj pogosto, da res ne moreš zgrešiti poti.

Beri naprej

Futurističen rudnik soli v Turdi

Turda Romunija

Prva znamenitost, ki sva jo s Tomažem obiskala v Romuniji, je bil rudnik soli v mestu Turda. Bila sem že v vsaj dveh rudnikih soli, vendar kar sem videla tukaj v Turdi je resnično neverjetno.

Pot do glavne dvorane v rudniku vodi skozi dolge tunele, katerega stene so narejene iz čiste soli. Kmalu na začetku so stopnice, ki vodijo v nižje predele rudnika. Te stopnice so osvetljene z lučmi, ki se nahajajo na polkrožnem oboku tega tunela s stopnicami. Ta del prehoda izgleda kot prizor iz kakšnega znanstveno-fantastičnega filma. Sprva sem mislila, da so ti tuneli zelo zanimivi, vendar me je najboljše še čakalo. Pred nama se je odprl ogromen razgled na veliko dvorano v rudniku. Ta dvorana je posebna, saj je res ogromna, vse stene pa so iz soli. Torej kamorkoli pogledaš vidiš sol.

Beri naprej

Romunija, kako daleč si? 1000 km daleč

Romunija

Za mojo staro mamo je na primer daleč iz Trebnjega do Kopra, saj mi vedno pravi, kako daleč sem šla od doma. Njej se zdi razdalja 150 km od doma strašno daleč, kar je običajno uro in pol vožnje. Jaz pa ji vedno pravim, da dokler se lahko pogovarjava po telefonu obe podnevi, ni nič daleč. Kako daleč ste se pa vi že peljali z avtomobilom v enem kosu? Ali pa recimo, koliko kilometrov ste največ prevozili z avtomobilom v enem dnevu? Jaz sem se do sedaj recimo prevozila v enem dnevu okrog 500 kilometrov, kar se mi je sprva zdelo veliko v primerjavi z včerajšnjimi kilometri. Včeraj je padel moj novi rekord.

Včeraj sva s Tomažem naredila več kot 1000 kilometrov. Iz Trebnjega sva startala ob 6.30 uri, v mesto Turda pa sva prišla ob 22.00 uri po lokalnem času. V Romuniji smo eno uro naprej v primerjavi s Slovenijo. Pri tem velja povedati, da se praktično nisva nič ustavljala, razen na bencinski pred madžarsko mejo zaradi vinjete in tam na hitro spila še kavo. Bilo je res veliko vožnje, predvsem se je nekoliko vleklo čez Madžarsko, saj je ta država ena sama ravnina in se jo človek kar hitro naveliča. Stvari na zemljevidu včasih izgledajo bolj blizu kot so v resnici daleč. Šele, ko se človek pelje 1000 kilometrov daleč dobi občutek, kako daleč je to. Sedaj, ko sem tukaj sploh nimam občutka, da sem daleč stran od doma. Mogoče je to zaradi boljšega stanja kot sem ga sprva pričakovala v Romuniji.

Beri naprej

Romunija in Moldavija, prihajam!

Romunija in Moldavija, prihajam!

Ali ste letos že imeli tiste zanimive občutke pričakovanja pred odhodom na morje? Saj veste, tisti občutek, ko odštevaš dneve, ure in minute, da pride dan za odhod. Za mene bo ta tako pričakovani dan jutri. S Tomažem se namreč odpravljava na prav zanimivo destinacijo. Na današnji jutranji kavi sva dorekla še nekaj podrobnosti o okvirnem poteku poti, ki naju čaka. Na 3-tedenskem poletnem raziskovanju bova odkrivala lepote Romunije in Moldavije.

Morda se komu zdi čudna izbira destinacije, saj veliko ljudi misli, da v Romuniji pa ja ni nič pametnega za videti. Tako bo menila tudi moja stara mama, ko ji bom danes popoldne povedala, kam se jutri odpravljam. Večina ljudi ima nekakšno standardno predstavo o določeni državi, pa je na primer sploh še niso nikoli obiskali. No, pa saj verjetno niti ne poznate prav veliko ljudi, ki bi že obiskali ti dve državi, kajne?

No, vidite, to je pri meni tisto, kar iščem. Sem pripadnica posebne vrste, ki me bolj kot glavni tok zanimajo pritoki in manj prevozni kolovozi. Če gre večina desno, bi šla jaz levo. Na potovanjih iščem kotičke, ki jih še niso preplavili standardni masovni turisti v smislu ?pridi, vidi, plačaj, poslikaj, pojdi?. V množici turistov se ne počutim dobro, saj dobim občutek, da se ne morem povezati z okoljem in ljudmi, ki tam prebivajo. Veselim se predvsem odmaknjenih vasi Romunije, saj verjamem, da tam prebivajo dobri ljudje. Ob druženju z lokalnim prebivalstvom lahko človek lažje začuti njihov utrip življenja.

Beri naprej

Moja Facebook stran :)

Spremljaj me na G+

E-novice

Naroči se na zanimive e-novice

 

Spremljajte me tudi na:

Tomaž Gorec

Tomaž Gorec

Privacy policy

Potovanje s Tomažem je bilo še 100x boljše kot sem pričakovala
5 (100%) 2 votes