Blišč in beda Črnega morja

V Odesso sva prispela pozno popoldne. Plaža je od hotela oddaljena le dobrih 5 minut hoje. Razganja me od firbca, končno sva ob morju. Že dolgo se ga nisem tako veselil. Kar nekaj let sem namreč svoj dopust preživljal v gorah. Torbe samo vržem zraven postelje, potem pa hitro pod tuš in na obalo. Spustiva se po dolgih stopnicah in že stojiva na cesti, ki je rezervirana za kolesarje in pešce. Mimo drvijo še mulci na svojih segwayih. Ne vem, če že obstaja slovenski izraz za to, gre pa za tiste samostoječe skiroje. Hodiva proti plaži Arcadia, kjer so na enem kupu številni klubi, bari in kavarne. Z leve odmeva bučna glasba iz enega od številnih zunanjih fitnesov. Za trenutek se ustaviva in preveriva formo lokalnih imetnic oprijetih hlač. Nadaljujeva mimo turških ponudnikov kebaba in se usedeva nasproti v prijetnem lokalu, kjer naju prepričajo lepe fotografije boršča in šašlika. Ko napolniva želodce, v bližnjem klubu preverim glasbeno ponudbo. Utrujena od dolge vožnje se vrneva v hotel in zaspiva kot ubita.

Naslednje jutro po zajtrku v nahrbtnik spakiram brisačo in veliko plastenko radenske ter se odpravim malo raziskovat. Tomaž ostane v hotelu in opravlja službene obveznosti. Spustim se do obale in nadaljujem proti severu. Hodim po lično tlakovanem pločniku s pogledom na plažo malo nižje. Mivkasta plaža mi nikoli ni bila preveč všeč, upam na kakšen peščen del, kjer se bom lahko osvežil. Zavijem dol s poti in nadaljujem bos po vroči mešanici mivke in zdrobljenih školjčnih lupin. Ustavi med skalna pregrada, za katero se pod strmimi pečinami razprostira kratek peščeni odsek. Super, tole bo zame. Zlezem nazaj na cesto in nadaljujem naprej, kjer na desni opazim manjši kamp. Na sredi kampa stoji plezalna stena, za njo pa igrišče za odbojko in manjši prostor za piknike. Prave recepcije ni, na vhodu stoji lesena hišica s šankom. Malo se naredim Francoza in mirno zakorakam mimo proti šotorom na robu pečine. Po strmi poti se spustim proti vodi in že stojim na plaži. Hitro vržem s sebe nahrbtnik in skok v vodo.

Črno morje

Osvežitev mi v tej vročini res prija, voda pa ni ravno čista. Daleč od tega. Pravzaprav imam občutek, kot da bi v skledo z ostanki solate nalil vodo in zaplaval v njej. Na fotografijah vedno vse izgleda prekrasno, resnico pa vidimo šele od blizu. Spomnim se na bistro vodo Bohinjskega jezera, pa na peščene plaže hrvaških otokov. Lahko smo hvaležni, da imamo vse tako blizu. Posušim se na soncu in se odločim, da preverim stanje še na drugem delu Arcadie. Spet se sprehodim mimo vseh lokalov ob poti. Tako kot plaže, so tudi čez dan vsi polni. Ko glasba in vrvež s plaže ostaneta v daljavi, pridem do predela, ki je kot kaže še v fazi gradnje. Opaž nove škarpe je na pol odstranjen. Ob poti leži orodje, delovne rokavice in celo pozabljen varilni aparat. Ob poti so kupi smeti. Iz objekta, končanega do druge plošče štrlijo zarjavele armaturne palice in vse kaže na to, da se je gradnja predčasno zaključila. Takih prizorov je v Ukrajini na pretek. Voda na tem delu pa čista in popolnoma brez alg. Izkoristim priložnost in še enkrat skočim v Črno morje.

Vračam se po obali in zadiši mi kebab. Sedim na senčni terasi s pogledom na plažo, srkam mrzlo radensko in prav nič mi ne manjka. Še natakar je prijazen in zna angleško. Postreže mi odličen boršč z dvema koščkoma kruha s slanino, kasneje prinese še kebab. Do sitega se najem, zato kar malo še posedim. Plaža je tukaj obrnjena na vzhod, zato klasičnega morskega sončnega zahoda ni, obala pa se obarva zlato-rumeno. Kljub polnemu želodcu se odločim, da se peš vrnem v hotel. Lahko bi sicer izbral enega od vlakcev, ki vozijo nazaj. Pri bazenu z delfini zavijem v hrib proti mestu. Ljudje se vračajo s plaže domov ali proti hotelom, jaz pa zazrt v daljavo puščam za sabo kilometrske ulice. Šele čez čas se ob ropotu od zadaj zavem, da hodim kar po tramvajski progi. Ta je tukaj speljana med cesto in pločnikom, vendar precej neopazna. Odmaknem se v stran in nadaljujem po sivih ulicah.

Črno morje

Zvečer pristanem v klubu Western. Ibiza klub je za kar drago vstopnino ponujal nastop neke lokalne pop zvezdnice, katere glasbeni stil me ni prepričal, zato sem na terasi kluba samo malo pofirbcal. V Westernu za vstop plačam 100 griven, kar je približno 4 evre. Klub je že pred polnočjo kar dobro napolnjen. Glasba komercijalni dance, kaj več tukaj ni za pričakovati. Zdržim do pol štirih zjutraj in prečkam promenado na Arcadii. Na avtobusni postaji se ponoči kar tare taksistov. Vsak, ki me vidi pešačiti, mi ponuja prevoz. Jaz pa samo ¨spasiba¨ in mimo. Kljub pozni uri se na ulicah Odesse počutim varno. Tudi policisti redno paradirajo po ulicah. Ob štirih po celodnevnem pešačenju padem v posteljo in zaspim kot top.

2 komentarja

  1. Pozdravljen g.Tomaž!

    Prebrala sem vse zapise o Ukrajini na vašem blogu. Tudi sama načrtujem potovanje v Ukrajino to pomlad.
    Na vašem blogu sem prebrala zapis, da sta z Petrom Markičem v Ukrajini tankala nafto. Ali to drži?
    Zanima me razlog, zakaj tako.
    Ali v Ukrajini ni mogoče tankati dizelskega goriva?

    Hvala za odgovor in za vse zelo zanimive potopise iz Europskih dežel.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja