Potovanja in podjetništvo

Zapisi v kategoriji ‘Neuvrščeni’

Pred kratkim smo imeli eno debato. Poiskusili smo ugotoviti ali lažejo bolj moški ali ženske. Nekako nismo prišli do zaključka. Pa vas sprašujem, kaj menite vi? Odgovore napišite v komentar tukaj.

Jaz se bom odgovora vzdržal, saj se z mojo opredelitvijo (pa naj bo taka ali drugačna), zamerim polovici svojih bralcev. Mogoče sem se že komu, ker postavljam taka provokativna vprašanja?

V nedeljo sem šel z psi malo na sprehod po gozdu in sem na dveh krajih naletel na gobe - dežnikarice. Ker nisem imel košare sem jih pustil in sklenil, da grem po njih naslednji dan. Potem pa v ponedeljek nisem imel časa in sem jih šel ponj včeraj.

Gobe imam zelo rad. Najrajše jurčke in lisičke, potem pa so na vrsti že dežnikarice. Ker sem cel dan bolj malo jedel, sem komaj čakal, da jih pojem za večerjo. Mama mi je obljubila, da mi jih bo naredila.

In ko pridem domov in naj bi mi jih mama začela delati, sta z očetom družno ugotovila, da najbrž niso ‘taprave’ ampak so strupene. Jaz sem bil 100%, da so taprave in sem vztrajal, da mi jih mama naredi. Pa mi jih ni hotela. Potem sem rekel, da si jih bom naredil sam, pa je rekla da v nejeni kuhinji ne in da me ne bo v bolnico vozila,… in kako so gobe nevarne.

In sem vztrajal in si jih naredil sam. Bile so odlične, samo preveč sem se jih najedel in zato malo slabše spal.

In ko tole pišem sem še vedno živ.

To je moja lepotica, ki zi zasluži vsaj en prispevek na mojem blogu.

Kako sem prišel do nje? šli smo na Celjski sejem in kot se za moško družbo spodobi smo se ga kvalitetno napili. Takrat sem imel motor (Honda CBR - 1100 XX) in ker se meni ni dalo voziti z njim sem ga dal na uporabo mojem prijatelju Boštjanu. Ko smo bili pijani se je odločil, da mi vrne uslugo. Za šankom mi je rekel, da mi bo kupil opico. Namreč eno leto prej so jo prodajali na Celjskem sejmu. Meni pa so opice všeč (mogoče zaradi kakšne podobnosti) in sem bil takoj za. Opice sicer niso imeli, sem se pa zagledal v majhnega bernardinčka v kletki. Po minuti, dveh pride Boštjan z enim papirjem in pravi, da mi je kupil psa in da ga bodo naslednji dan dostavili meni domov. Psa sem bil seveda vesel, vendar se nisem strinjal, da mi ga oni dostavijo, ker bi ga lahko zamenjali z drugim, jaz pa sem hotel ravno tega, ki sem ga božal. Dati ga nam niso hoteli, ker smo bili pijani in so se bali, da bi psa mučili ali se kako drugače delali norca iz njega.

Pa smo jih le prepričali in so nam dali psa. Dali so ga v eno popolnoma zaprto škatlo, kar nam ni bilo všeč in smo škatlo raztrgali, tako da je pes lahko gledal ven. Kaj je bil luškan. Vse skozi me je lizal, ljudje pa so se ustavljali in ga božali in govorili kako lep pes je.

Med vožnjo domov je še pobruhala Alešov avto.

Ko smo prišli domov je bila mama in stara mamaĂ? - MamcaĂ? navdušena nad njim. Oče pa ne, ker je on hotel lovskega psa. Pa se je tudi to uredilo.

Mojo Saro imam zelo rad. Ne boste verjeli, ampak tudi pogovarjam se z njo in vse me razume. Ni nič dresirana in drugega kakor ’sedi’ ne razume. Je pa zelo prijazen pes, ki nebi nobenemu nič naredil in jaz ga nebi zamenjal za nobenega drugega psa.

Drugače pa ni sama. Družbo ji delata Lučka in Pob. Tudi krasna psa, ampak o njih kdaj drugič.

življenje v Ljubljani ima svoje prednosti in pomankljivosti. Vsekakor je ena od pomankljivosti draga parkirnina. Včeraj sem se udeležil Blogres-a in za 8 ur in 59 minut parkiranja plačal 16,20 evrov.

Meni se to zdi nenormalno drago. Jaz ne bom bankrotiral, ker storitev parkirnih garaž in prkirnih prostorov rabim največ trikrat na leto. Za tiste, ki živijo v Ljubljani pa je to najbrž večji problem?

Jutri in v soboto grem Blogres. Rad bi spoznal kakšnega blogerja, da skupaj rečemo kakšno pametno.

Tisti, ki berete moj blog (najlepša vam hvala), bi lahko mislili, da je moje življenje eno samo veselje. Namreč v blogu pišem predvsem o lepih stvareh. Pa ni tako!

Da naštejem par stvari, ki me trenutno mučijo:
V soboto sem dobil odločbo od sodišča, da moram jaz in moje podjetje plačati cca 1300 (kazni, stroški,…), ker smo v Novem mestu za brisalce dajali reklamne letake. Vem, da red mora biti, vendar bi za prvič lahko bilo opozorilo ali manjša kazen. Jazen sem na sodišče, državo, redarsko inšpekcijo,……. Odločba je prišla 6 dni preden bi stvar zastarala. Naj bi se sodišča bolj potrudila, da bi kakšne velike ribe obsodili, kaznovali,…. Ne pa nas ‘rokodelčke’. še dobro, da sodniki stavkajo, ker bo mogoče kašenemu takemu, kot sem jaz zastarala zadeva.
- Nekaj denarja imam vloženega v delnice. Celo nekaj kredita sem vzel za nakup le teh. In vsak dan imam večjo izgubo.
…..

V zadnji številki Blogorole so objavili mojo prvo sliko iz te novice. Je fini občutek, ko vidiš svojo fotografijo objavljeno v časopisu. Bom še kdaj probal.

Toliko stvari bi rad napisal v ta moj blog pa ne morem. Ker ne znam pisati!

Zdaj vem zakaj sem vse spise v srednji šoli pisal ‘cvek’. V četrtem letniku sem celo ugotovil, da je bolj pametno, da pisanje spisa ‘špricam’ in ne dobim cveka. Takrat sem si misli, zakaj moramo pisti te brez vezne spise. To mi ne bo nikoli v življenju prišlo prav. In sm se motil!
Drugače sem ponosen na moj prispevek, ki so ga objavili v časopisu Blogorola. Samo veste koliko časa sem ga pisal? Vsaj tri ure. Vse sem imel v glavi, samo napisati pa nisem in nisem znal. Pa verjetno je še polno pravopisnih in ostalih napak.

Danes sem šel z Saro in Lučko (moja dva psa) na sprehod po gozdu. Na sončnih legah so gozdne jagode že zrele. še par toplih dni, pa jih bo zelo veliko.

Gozdne jagode so zame en zelo močan motivator, da se spravim malo v naravo in prehodim (včasih tudi pretečem) kakšen kilometer. Za zdravje in telo je treba skrbeti! Jaz čisto premalo!