Potovanja in podjetništvo

Zapisi v kategoriji ‘Slike’

Tale članek se že dolgo časa pripravljam napisati, pa nekako ni časa. Tokrat bo več slik kot teksta.

Pred točno mesecem dni sem si priviščil potovanje po BiH. Z mano je bil še prijatelj Uroš in prijateljica Špela. Ogledali smo si kar lep del BiH, en dan pa smo skočili še v Višegrad in sosednjo Srbijo.

Naš cilj je bila Mokra Gora. Znamenitost Mokre Gore je Šarganska osmica in Etno selo Emirja Kustorice. Emir kustorica je režiser in glasbenik.

Šarganska osmica je del ozkotirne proge, ki povezuje Višegrad in Užice (lepše se mi sliši Titove Užice). Šarganska osmica se imenuje zato, ker na tem odseku proga poteka v osmici. To pa zato, ker mora premagati 300 metrov višinske razlike. Naj še povem, da sem na železniški postaji v Mokri Gori, kjer se začne Šarganska osmica jedel odlično pleskavico.

Etno selo Emirja Kustorice pa je tudi vredno ogleda. Kitajci pravijo, da ena slika pove več kot tisoč besed. Tak oda oglejte si slike.

Ravnokar sem ugotovil, da nimam slik iz Etno sela Emirja Kustorice, ker mi je zmanjkalo baterije. Sem pa slikal z Uroševim fotoaparatom, samo še nisem dobil slik.

Read the rest of this entry »

Nikon organizira znaimivo nagradno igro, v kateri sodelujem tudi jaz z svojimi slikami. Klikni na slikco in mi daj en glas. Hvala!

V nagradni igri sodelujem predvsem zato, ker me zanima podjetništvo in se mi ta nagradna igra zdi zelo dobra ideja za oglaševanje blagovne znamke Nikon.

Zgornja slika je z mojega potovanja po Turčiji in Iranu. Na spodnji sliki pa je moja psička Sara.

Za vsak glas bom zelo hvaležen! Glasuješ pa tako da klikneš sliko, nato pa še gumb Glasuj.

Mogoče se vam bo zdelo, da bom zdajle malo pretiraval. Ali pa da nisem čist sto procenten.

Zgoraj na slik vidite mojo (v bistvu je od tamlade) Lučko. Ne veste, kao imam jaz rad tega psa. Ni ravno lepotica, kot Sara, samo je to tako prijazen pes, da se ne da povedati.

Če je spuščena, me vedno začuti ko pridem domov. Še predno iztopim iz avta, se postavi na zadnje dve tačke, z prednjimi pa se nasloni na vrata avtomobila in me prijazno gleda. Človek bi bil lahko jezen na njo, da mi bo opraskala barvo na avtomobilu. Samo, ko te tako milo gleda, ne moreš biti jezen na njo. Tudi, če pridem domov slabe volje, me Lučka spravi v dobro.

Je pa zanimiva zgodba, kako smo prišli do Lučke. Eno jesensko nedeljo leta 2006 smo imeli na vikendu (Krvica pri Čatežu) piknik. Oče in mama sta šla na vikend peš. Ko sta prišla je mama v naročju prinesla prestrašenega, sestradanega, par tednov starega pasjega mladička. Povedala je, do so jo srečali v gozdu in da je bila čisto prestrašena in jim je na varni razdalji sledila do prve vasi. Tam je mama naročila enemu fantu naj jo ujame, ker mama jo ni mogla. Psičko smo vzeli domov. Maja (tamlada) jo je okopala in skrbela za njo. Ni bilo treba veliko časa, da smo jo vsi pri hiši vzljubili. Že kot majhna je bila izredno prijazen pes.

Kasneje smo izvedeli, da je ena baraba (drugače ne moreš rečt) zavrgel mamo in šest mladičkov. Potem so lovci (tudi golazen prvoklasna) ubili mamo in pet mladičkov. Čudežno se je rešila le Lučka.

Malo ljudi je na tem svetu, ki bi jim jaz privoščil kaj slabega. Tem barabam lovcem, ki so ubili od Lučke mamo in pet njenih bratov in sester pa privoščim vse najslabše. Če bi pa izvedel, kateri so bili, bi pa tudi jaz pripomogel k temu, da bi se jim zgodilo kaj zelo slabega!

Par slik, ki sem jih našel v več let starem arhivu. Meni se zdijo kar ok. Vem pa da, bi kakšen strokovnjak za fotografijo našel marsikatero napako.

Vsakega (pozitivnega ali negativnega) komentarja bom vesel!

Tisti, ki me poznate, že iz naslova veste kaj sem imel v mislih. Čeprav sem prepotoval že velik del sveta, zame ostaja najlepša dežela na svetu Bosna. Moral bi napisati Bosna in Hercegovina!

Prejšni vikend smo imeli tako imenovani sindikalni izlet v Bosno. Na žalost (predvsem njihovo), se nekateri niso odločil da bi šli in nas je tako bilo le sedem. Če se mene vpraša smo se imeli odlično. Upam, da bo kdo, ki je bil z nami, napisal kakšen komentar na ta članek.

Proti Sarajevu, oziroma Palam, smo se odpravili v petek popoldan. Na kratko smo se ustavil v Slavonskem Brudu, kjer ima sodelavka Sonja sorodnike. Naslednja postaja je bila ‘Ribja priča’. To je restavracija v Doboju, kjer imajo odlično in poceni hrano.

Na Pale smo prišli ob ene treh zutraj in utrujeni šli takoj spat.

V soboto zutraj smo se najprej odpravili na Jahorino, kjer pa nismo imeli sreče z vremenom. Bilo je oblačno, občasno je rahlo deževalo,… in ni bilo tistega čudovitega razgleda po celi Bosni in še dlje, kot je ponavadi. Smo si pa na najvišjem vrhu Jahorine ogledali ostanke vojaškega radarja, ki ga je med vojno v Bosni zbombandiral Nato.

Read the rest of this entry »

Ko sem danes dobil v roke časopis Blogorola, sem najprej pogledal, če so objavili mojo sliko, ki sem jo poslal. Z veseljem sem ugotovil, da so jo. To je že četrtič, mogoče petič.

Čeprav se zavedam, da nisem kakšen posebno dober fotogrgraf, je vseeno dober občutek videti svojo sliko v časopisu.

Sedaj, ko sem postal že malo ‘važen’ je moj naslednji cil, da bo enkrat moja slika objavljena pod Zmagovalec tedna.

V zadnji številki Blogorole so objavili mojo prvo sliko iz te novice. Je fini občutek, ko vidiš svojo fotografijo objavljeno v časopisu. Bom še kdaj probal.