Curonian Spit

Curonian spit oziroma Kuronski polotok je skozi moje oči nekaj najlepšega, najbolj inspirativnega, najbolj nenavadnega, kar sem kdaj videla. Nisem sicer (še) čisto pravi svetovni popotnik, nekaj sveta pa sem vseeno že videla, in do sedaj me je bolj fascinirala le Indija (a spet na drugačen, bolj kulturen način…)

Skratka… Kaj je Curonian spit?

Gre za nenavaden peščen polotok na severu Litve. V celoti je sestavljen iz mivke, ima obliko črke C, v dolžino meri kakšnih 100 km, širok pa je okoli kilometra. Na južni strani se drži celine, severni del pa moli v morje. Ta nenavadna tvorba, za katero sprva nisem mogla verjeti, da jo je naredila narava (dopolnil pa človek), ločuje Kuronsko laguno od Baltskega morja. Severnih 50 kilometrov pripada Litvi, južni del pa je ruski. Na polotok se pride s trajektom iz pristanišča Klaipeda.

Nemogoče je, da tega kraja človek ne bi vzljubil. Tu na enem mestu najdemo skoraj vse. Na strani polotoka, ki gleda proti baltskemu morju, so kilometri in kilometri belih peščenih plaž, stalen zvok valov, ki ležerno božajo obalo in prijeten vetrič. Od tu se lahko skozi borov gozdiček, v katerem kraljujejo leseni kipci čarovnic in demonov, peš odpravimo na kilometer oddaljeno drugo stran polotoka, ki gleda proti litovski celini. Na tej strani je obala povsem drugačna, čutiti je vpliv reke, ki se izliva v morje s celine, poleg tega pa ni sledu o valovih in mivki. Kot bi bili na obali jezera.

Curonian Spit

Na tej strani polotoka najdemo tudi mestece Juodkrante, kjer sva s Tomažem ostala tri dni. Takoj čez cesto od najinega apartmaja je ?Amber bay? oziroma nekdanje nahajališče jantarja. Lokalni prebivalci imajo zanimivo navado, da vsako leto v ta zaliv postavijo umetniške skulpture živali in rastlin, narejene iz trsja, potem pa jih na jesenski ekvinokcij zažgejo, celoten obred pa spremlja umirjena glasba. Temu obredu sem bila priča čisto slučajno, ko sem se nekega večera odpravila na sprehod. Sem glasbenica in od nekdaj me zanimajo tuje kulture, tuji obredi in običaji. Všeč mi je bil predvsem nivo samega dogajanja ? nobenega popivanja, nobenega norenja. Umirjeno spremljanje dogajanja, ki pravzaprav simbolizira poslavljanje sonca. Lepo je videti ljudi, povezane s svojim okoljem in zveste svoji kulturi.

Curonian spit je zares neverjetna zmes mivke, borovcev in severnjaške gradnje živopisanih barv. A najboljše šele prihaja. Če se iz mesta Juodkrante odpelješ kakšnih 15 kilometrov proti notranjosti polotoka, prideš do najbolj neverjetnega dela tega že tako nenavadnega kraja. Hodiš po obali, potem pa se kar naenkrat iz tal dvigne štirideset metrov visoka peščena tvorba. Kar tam, meni nič, tebi nič. Ob takih priložnostih vedno znova ugotovim, kako neizprosna zna biti narava. Te sipine so ob svojem nastanku pod sabo pokopale ogromno gozdov in nekaj vasi. Danes je velik del sipin zaščiten in za obiskovalce zaprt, le po majhnem delu pa je dovoljen sprehod. Ko se povzpneš na vrh in se razgledaš okoli, ti praktično zastane dih, tako lepo je.

Sipine so tu nastale zaradi človeške napake ? prekomernega izsekavanja gozdov. Borovcev, ki so vasi prej varovali pred ostrimi severnimi vetrovi, ni bilo več, in veter je začel počasi, a vztrajno odnašati mivko na drugo stran polotoka, kjer jo je odložil, skozi leta pa so nastale več kot 40 metrov visoke sipine, ki so danes del Unescove zaščite svetovne dediščine.

Danes, ko je območje spet pogozdeno, sipine ne dobivajo več potrebnih novih nanosov mivke, zato se vsako leto malo zmanjšajo. Nekoč jih neizogibno ne bo več. Zato toplo priporočam ogled tega kraja, preden se to zares zgodi. Vsem avanturistom, ki radi raziskujejo naravo in njena čudesa, zagotovo ne bo žal.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja