Tomaž Gorec

Zjutraj sva se iz prijetno urejenega penziona Sonia ponovno odpravila čez znamenito cesto Trans-Fargarašan. Bila je sobota in temu podobna je bila tudi gneča avtomobilov, ki se je še strnila tik pod vrhom prelaza. Spustiva se na drugo stran prelaza, ob vznožju naju kmalu začne spremljati ogromno akumulacijsko jezero Vidraru. Pot ob njem je trajala neskončno dolgo, ni ji bilo ne konca, ne kraja. Na koncu jezera se nahaja ogromen, res ogromen jez. Parkirava ob cesti kot drugi in si greva jez ogledati iz razglednega stolpa, ki se nahaja poleg. Pri vzponu na stolp me ponovno malo prijema strah pred višino. Na vrhu je lep razgled na jez in jezero Vidraru. Jez Vidraru je 166m visok in 305m dolg. Zadrži lahko 465 milijonov kubikov vode. To je pa res ogromno, kajne?

Okrog pete ure popoldne prispeva v mestece Bran, ki je znano predvsem po eni stvari – gradu grofa Drakule. Kraju Bran bi kar težko rekla, da je mesto, saj se mi je zdel kot malo večja razpotegnjena vas. Glede na pretekle izkušnje glede nastanitve in ponujanja teh ob cesti, sva tokrat računala, da se bova poslužila te možnosti. Vendar v mestu Bran nihče ni kazal tablice za prosto sobo. Ustavila sva se v kar nekaj nastanitvenih objektih, pa nobene sreče. Na bookingu vse razprodano, najcenejša soba 150 evrov. Še sreča, da sva imela s seboj šotor in spalni vreči. To sva vzela s Tomažem bolj na mojo pobudo, saj nisva predvidevala, da ga bova res potrebovala. Tako, malo za rezervo, sem mu rekla. Tokrat se je izkazalo kot dobra naložba. Prespala sva v Vampire camping, prijeten manjši kamp, ki nudi po moji oceni okrog 100 mest. Sanitarni prostori so bili izjemno čisti, to moram pohvalit.

Naslednje jutro pozajtrkujeva in se odpraviva proti gradu. Najprej je bil strašen problem poiskati prosto parkirno mesto. Nisva imela sreče, zato sva parkirala nekoliko dlje. Peš sva se odpravila do vznožja gradu, na poti proti blagajni so naju obdajale stojnice z vsemogočo kramo in turističnimi spominki. Toda to ni nič takšnega v primerjavi s tem, da je bila neskončna kolona za vstopnice. Prav gotovo bi čakala vsaj 2 uri, če bi se postavila vanjo. Malo sva se znašla in prosila eno tujko / turistko, da še za naju kupi karte. No, potem pa sva bila že na poti proti gradu. Spet malo čakanja do vstopa na grad, potem pa človek hodi v enosmerni koloni skozi grad, iz sobe v sobo. Sobe so lepo urejene, svetle in z dodatki temnih lesenih tramov. Pohištvo naj bi bilo še iz časa kraljice Marije, ki ji je grad pripadal. Na sredini gradu je dvorišče. Na poti skozi grad se gre tudi skozi zelo ozko kamnito stopnišče – uf, ni za tiste, ki se bojijo zaprtih in tesnih prostorov.

Grad je znan kot grad grofa Drakule. Roman irskega pisatelja Brama Stokerja je v mesto Bran ponesel veliko življenja in denarja na račun znamenitega gradu. Pri tem je še najbolj zanimivo to, da grof Drakula sploh nikoli ni živel v tem gradu. Bram Stoker, irski pisatelj, nikoli ni obiskal Romunije, še manj gradu Bran, vendar so grad oznanili kot grad grofa Drakule na podlagi opisa gradu v knjigi. Opis gradu, ki je v knjigi, je zelo podoben videzu gradu v mestu Bran. Vendar zgodbe se prodajajo, grad Bran je dobil svoj sloves, vsakdo si želi videti Drakulov grad, pa čeprav ga Drakula nikdar ni videl.

Na drugi strani pa se zgodba povezuje z brutalnim krvoločnim vladarjem po imenu Vlad Tepes, the Impaler, ki je dal ubiti več kot 10.000 ljudi. Bil je knez dežele Vlaške.

Ne grof Drakula, niti Vlad Tepes nista videla gradu Bran, pa vendar vsi govorijo izključno o tem. Le kratek opis transilvanskega gradu je navdihnil irskega pisatelja, da je napisal odlično zgodbo, predvsem za prebivalce mesta Bran. Grad Bran ima zelo dobro zgodbo, s katero se lepo živi na račun turizma. Samo pomislite, niti ene proste sobe, pod 150 evrov, ni bilo mogoče dobiti.