Kaj mi je v L’vivu všeč?

Zbudiva se malo pred osmo uro. V sobi je postalo kar naenkrat vroče, saj leži na vzhodni strani hotela. Za zajtrk nama v hotelski kavarni postrežejo malo žemljico z maslom in medom ter čaj, kasneje prinesejo še dve jajci na oko, brez kruha. Tega naročiva dodatno in mlada natakarica nama prinese košarico s štirimi kosi, bolj velikosti našega prepečenca. Preostanek dopoldneva nameniva vsak svojemu delu. Tomaž odgovarja na pošto, sam pa pišem dnevnik in urejam včerajšnje fotografije. Po dvanajsti uri se odpraviva na ogled mesta.

L’viv je ukrajinsko mesto z zahodnim pridihom, dobiš pa občutek, da se je koledar za kako desetletje premaknil nazaj. Celotne površine so tlakovane. Vožnja po podlagi iz kamnitih kock ustvarja svojevrsten hrup. Nedelji primerno je na ulicah veliko število ljudi. Težko je ločiti turiste od domačinov. Občutek imam, da nas ni prav veliko, najbrž pa se motim, saj to kulturno središče zahodne Ukrajine beleži največji porast števila turistov v Evropi.

Potovanje v Ukrajino

Do centra mesta je blizu. Po četrt ure že stojiva na osrednjem mestnem trgu pred operno hišo. Kot kaže je to eno od glavnih zbirališč. Tu najdeš nekaj ponudnikov mestnih ekskurzij, bodisi peš ali z avtobusom. Privabljajo tudi stojnice z lokalnimi spominki, prodajalci vsega mogočega in izposojevalci malih električnih avtomobilčkov za otroke. Nadaljujeva pot po zapletenem sistemu enosmernih ulic, ki so večinoma ozke, na njih pa si delijo mesto osebni avtomobili, avtobusi in tramvaji. Kolesarjev je tu malo. V strogem središču, ki je rezervirano za pešce, je čutiti prijeten mestni vrvež. Ljudje posedajo po kavarnah, še več se jih lagodno sprehaja po trgu, ali pa si ogledujejo številne izložbe. Ustaviva se pred mestno hišo, nad katero se proti nebu dviga 65 metrski stolp. Kratek postanek pri simpatični prodajalki sladoleda, nato vstopiva v turistično informacijski center v pritličju mestne hiše. Mladenič za pultom nama ponudi zemljevid mesta, na katerega nama označi nekaj znamenitosti. Odločiva se, da se odpraviva na razgledni grajski hrib. Narediva kratek ovinek in se ustaviva pred mogočnim kipom kralja Danila, ki je v 13. stoletju na hribu dal zgraditi kamnito trdnjavo. Mesto nosi ime po njegovemu sinu Levu. Spotoma si ogledava še nekaj izmed številnih cerkva in v slabe pol ure doseževa vrh hriba. Ostankov trdnjave, porušene v 14. stoletju praktično ni več mogoče zaslediti. Na vrhu se nahaja razgledna ploščad, ki ponuja izvrsten panoramski pogled na mesto in okolico. Pozornost jemlje ogromen antenski stolp nekaj 100 metrov zahodno.

Potovanje - Ukrajina

Z grajskega hriba se po drugi strani spustiva nazaj v mesto. Malo sva že lačna, zato že razmišljava, kje bi si lahko napolnila želodce. Izbira je pestra, pa se vseeno odločiva za hotelsko kuhinjo, saj sva že zjutraj opazila pester izbor jedi. Vmes se sprehodiva mimo ene izmed številnih porok in malo igrava paparace. Pri kipu narodnega pesnika Tarasa Shevchenka na Trgu svobode se je zbrala manjša množica ljudi, ki ob spremljavi starejšega možakarja na harmoniki prepeva domoljubne pesmi. Pot naju mimo Narodne univerze skozi park Ivana Franka vodi nazaj do hotela. Zasluženo kosilo, čeprav je ura že skoraj sedem. Naročim tradicionalni ukrajinski boršč, za glavno jed izberem mešano ponev, v kateri je pečeno svinjsko meso, obloženo s krompirjem, paradižnikom in šampinjoni, po vrhu pa majoneza in sir. Zelo okusno. Po kratkem počitku se začneva pripravljati še na večerni ogled.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja