Kako do centra Kijeva? Ja, po Celovški.

Premagovanje razdalj med večjimi mesti v Ukrajini pomeni ure in ure vožnje med neskončnimi polji. Pokrajina tu res ne prepriča. Vsaj mene ne, Gorenjca izpod Kriške gore, s pogledom na visoke vršace Julijskih Alp. Ukrajinske avtoceste so podobne našim, imajo pa kar nekaj posebnosti. Odbojne ograje na nekaterih odsekih ni, prav tako je dovoljeno polkrožno obračanje vsakih nekaj kilometrov. V bližini mest ni popolnoma nič čudnega, če se na odstavnem pasu ustaviš za nakup marelic, breskev ali zelenjave. Ponudniki tam parkirajo svoje utrujene Lade, prednje postavijo mizo ali pa kar vedra s sadjem. Preseneti me celo prehod za pešce. Kljub vsemu mi čas v neznanem okolju kar hitro mineva. Tomaž pripoveduje zanimive zgodbe s svojih potovanj po različnih deželah sveta. Vmes rečeva tudi kakšno moško in že se spuščava po dolgem klancu. Na obzorju se iz vročinskih meglic kažejo visoke stavbe.

Kijev je prestolnica Ukrajine. Ima skoraj 3 milijone prebivalcev, zaradi zadnjega begunskega vala verjetno še veliko več. Staro mestno jedro z glavnimi znamenitostmi leži na zahodni strani reke Dnjeper. Najin hotel je od centra mesta oddaljen kakih 10 kilometrov. Pozno popoldne zloživa stvari v sobo in preveriva internetno povezavo. Tomažu povzroča nekaj težav, zato se s prenosnikom preseli na kavč pri recepciji, kjer je boljši sprejem. Zvečer sva v mestu zmenjena z Anžetom, Kranjčanom, ki v Ukrajini živi že 14 let. Sem ga je pripeljala službena priložnost, nato se je zaljubil, si ustvaril družino in ostal. Predlaga nama, da za prevoz v mesto uporabiva metro ali taksi, zaradi gneče in del na cesti. Vseeno poskusiva z avtom. Ubereva kar najkrajši predlog Googla in prej kot v 15 minutah sva na dogovorjenem mestu. “Še hitreje, kot po Celovški do centra Ljubljane”, se pošalim. V bližnjem lokalu naročimo boršč. Anže pove, da je glavna tegoba Ukrajine korupcija. Povprečna plača v Kijevu znaša približno 300 evrov. Da nama tudi nekaj namigov, kaj si ogledati.

Naslednji dan se po znani ulici odpraviva v mesto. Promet tukaj me preseneča. Kljub gostoti poteka precej tekoče, večjih zastojev ni, razen ob cestnih zaporah in preusmeritvah. Bi bila pa brez navigacije precej izgubljena zaradi številnih enosmernih ulic. Hitro najdeva parkirni prostor v neposredni bližini centra. Po tlakovani ulici se spustiva na osrednji trg, Majdan nezaležnosti. Na drevesih ob ulici visijo fotografije žrtev nemirov izpred dveh let. Ob pločniku gorijo sveče. Trg je glavno zbirališče Ukrajincev, pa naj gre za praznovanje ali revolucijo. Na sredini ga krasi visok kip. Prečkava trg in se na drugi strani dvigneva po ulici do samostana Sv. Mihaela, katerega cerkev krasi zlata kupola. Mimo polkrožne stavbe ministrstva za zunanje zadeve se sprehodiva do Andrijivskega spusta. Slikovita ulica se strmo spušča proti četrti Podil. Krasijo jo stavbe različnih oblik, številni bari in restavracije, ter seveda nepogrešljive stojnice, kjer lahko kupite ponaredke sovjetskih vojaških kap ali pa ruske lesene punčke matryoshke. Podil med številnimi restavracijami ponuja tudi srbsko Beograd. Tam naročiva pleskavico in šašlik ter poklepetava z družbo pri sosednji mizi. Celo natakar iz Ekvadorja razume nekaj besed “po naše”.

Po obilnem kosilu se vračava ob Dnjepru. Preko dolgega mosta prečkava to široko reko in se ustaviva na otočku Truhaniv. Tu se nahaja mestna plaža in nekaj barov. Otoček je poln kolesarjev, saj je prepleten s cestami in potmi. Zopet prečkava most in se povzpneva na grič, kjer ob vznožju amfiteatra stoji velika kovinska parabola, ki je del spomenika prijateljstva narodov. Zraven je še razgledna ploščad, ki daje krasno panoramo na rečni del mesta. Od tu se najbolj pogumni na otoček Truhaniv lahko spustijo po dolgi jeklenici. Dan se počasi preveša v večer in ujameva še zadnje trenutke, da si ogledava kip Rodine Mat. 62 metrov visoka podoba ženske bojevnice stoji na 40 metrskem podstavku, pod njo pa leži ogromna ploščad s spomeniki žrtvam 2. svetovne vojne, razstavljenimi tanki, letali in različnimi vrstami sovjetskih skulptur.

Zvečer se po “Celovški” zopet zapeljeva v mesto. Da preveriva še nočni utrip. Malo sem pobrskal po spletu, menda je glavno mesto dogajanja Arena City v samem centru. Vhod je z ulice skozi podhod. Znotraj je veliko okroglo dvorišče, ki ga obdajajo balkoni z bari in restavracijami. Malo se razgledava naokoli. V enem od barov naročiva pijačo. Vrti se starejši house, lokal je natrpan, kajenje je dovoljeno. Ne ostaneva dolgo. Zapustiva Areno in se sprehodiva po ulicah. Ura je 1 ponoči in vse ostalo je kot kaže na petkov večer že zaprto. Le še brezdomci in nekaj mladine popiva po mestnih parkih. Vrneva se v hotel.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja