Tomaž Gorec

Včeraj se je dan začel zelo lepo in vse do večera je kazalo, da bo to fantastičen dan.

Trenutno sem na potovanju v Litvi, To je potovanje v okviru mojega projekta 20.000 kilometrov z avtom po Evropi. Včeraj zjutraj sem še bil na polotoku Curonian Spit, kjer je res čudovito. Dan se je začel popolno. Zjutraj sem vstal in sem šel tečt. V teku sem užival, saj sem občudoval lepote Curonian Spita, ki so me napolnile z energijo. Imel sem občutek da bi lahko kar tekel in tekel.

Po končanem teku je sledil zajtrk, nato sem za računalnikom naredil par stvari za službo. Malo po dvanajsti pa sva se z Anjo odpravila v 150 kilometrov oddaljeno mesto Šiauliai. 

Ko sva prispela v mesto sva si šla ogledati Hill of crosses nad katerim sem bil popolnoma navdušen. Da je moje navdušenje bilo upravičeno se lahko prepričaš, če si na koncu tega članka pogledaš video, ki sem ga posnel.

Prav dober občutek sem imel, kaj sem ta dan vse videl in doživel.

Proti večeru sva šla z Anjo v en trgovski center. Jaz sem šel takoj jest, ona pa v shoping. Ko sem sedel v lokalu sem se še vedno super počutil in se veselil še preostanka super dneva.

Ko sem pojedel in plačal sem odšel iz lokala in se po tekočih stopnicah spustil v pritličje. Ko sem stal na stopnicah od zgoraj slišim:”Oprostite, pozabili ste torbico.”. Ko se obrnem vidim natakarico z mojo torbico v kateri sem imel fotoaparat, GoPro, potni list, vozniško dovoljenje in prometno od avta. Takrat sem malo v šoku sprejel zelo neumno odločitev. Do natakarice sem hotel priti kar po tekočih stopnicah v nasprotno smer. Pri teku navzgor mi je spodrsnilo in sem padel na koleno. Malo me je zabolelo ampak sem mislil, da ne bo nič hujšega.

Ko sem prišel v apartma sem opazil, da imam strgane kavbojke in tudi malo krvave. Ko sem slekel hlače sem videl, da je poškodba kar resna. Šele takrat sem se spomnil, kako zelo so ostri robovi tekočih stopnic. Šlo mi je kar na jok. Ne zaradi bolečine ampak zato, ker nisem mogel dojeti, kako sem lahko bil tako neumen.

Kako si lahko človek pokvari dan z eno samo neumno odločitvijo. Pokvaril sem si več dni, ne samo včerajšnjega. Pa ravno sedaj, ko sem na tem zanimivem potovanju.

Ker je koleno kar boleče, sploh ne vem kako bom oblekel hlače. Upam, da imam v avtu trenirko. Če jo nimam, ne vem kako bo. Ostanejo mi samo še kratke hlače, za katere je tukaj na severu malo premrzlo. Ravno danes se odpravljava v Rigo. Že včeraj sem preko Booking.com rezerviral apartma v centru mesta in se veselil, kako bom peš raziskoval stari del Rige. Glede na to, da komaj hodim to najbrž ne bo izvedljivo.

Moj prijatelj Matej pravi, da je vsak dan, ki ga živimo, neponovljiv in da ga moramo maksimalno izkoristiti. Vem, da je to res, ampak vseeno komaj čakam, da mine današnji dan, ker vam da me bo jutri koleno malo manj bolelo in bom lažje hodil.

Kljub vsemu moram biti zadovoljen, da se je končalo tako kot se je. Kaj če natakrica ne bi bila toliko poštena in mi ne bi prinesla pozabljene torbice. Bil bi ob fotoaparat in GoPro, katerih vrednost je blizu 2.000 evrov. Še huje bi verjetno bilo, da bi ostal brez potnega lista, prometnega dovoljenja in vozniškega izpita. Ker sem v Evropski uniji bi domov sicer lahko prišel, če me vmes ne bi ustavila Policija.

Zdajle se sicer počutim slabo, vendar vem, da bo čez dva ali tri dni vse v najlepšem redu.