Nacionalni park Mavrovo se nahaja v severozahodnem delu Makedonije. Nacionalni park Mavrovo je priljubljeno makedonsko smučarsko letovišče, znano po borovih in brezovih gozdovih, soteskah in slapovih, v nacionalnem parku Mavrovo pa se nahaja tudi najvišji vrh Makedonije, 2764 m visoka gora Korab. Nič čudnega torej, da je nacionalni park Mavrovo poln obiskovalcev tako poleti kot pozimi, željnih osupljivih razgledov in lepe gorske narave. Nacionalni park Mavrovo se razprostira na 72 hektarjih površine okoli istoimenskega jezera, jezera Mavrovo. Gre za območje, ki je že od leta 1948 zaščiteno in hkrati največje od treh nacionalnih parkov v Makedoniji. Pozimi jezero Mavrovo zaradi nizkih temperatur zamrzne, v poletnih mesecih pa je zanimivo predvsem za kampiranje, ribarjenje, plavanje ali vožnje z ladjicami in čolni po jezeru. Lokalne oblasti so jezero kakopak že pred več desetletji izkoristile tudi za gradnjo hidroelektrarne.
Atrakcija na jezeru Mavrovo, ki je po popotovanju po Makedoniji nikakor ne smemo izpustiti, je cerkev svetega Nikolaja. S Tomažem sva se zapeljala čez jez pa vse okoli velikega jezera, da bi jo našla. Gre za cerkev zgrajeno leta 1856, ki najbrž ne bi bila nič posebnega, če je ne bi leta 1956, ko je bil na drugi strani jezera izgrajen jez, zalila voda, tako da je cerkev praktično že 60 let delno potopljena. Cerkev je danes praktično napol porušena in brez strehe, v času najinega prihoda pa so bili v vodi samo njeni temelji, kljub temu, da je cerkev včasih bila v vodi večji del, tako da je iz vode štrlela samo še njena streha. In kljub temu, da na kraju, kjer se cerkev svetega Nikolaja nahaja, dejansko ni videti nič zanimivega, cerkev, kot je videti, vsakodnevno obišče kar nekaj obiskovalcev, tako, da s Tomažem tam niti približno nisva bila osamljena. Spraševala sva se ali se voda v jezeru dandanes še kdaj dvigne vse do strehe cerkve, a nama tega podatka v kratkem času najinega obiska žal ni uspelo izbrskati. Vsekakor cerkev v vodi tudi samo do temeljev izgleda nekaj posebnega.
Po vožnji skozi nacionalni park Mavrovo vse od mesta Gostivar na severovzhodu do mesta Debar in Debarskega jezera na jugozahodu, sva s Tomažem ustavila še pri bizantinskem samostanu sv. Jovana Bigorskega, ki se nahaja na pobočju planine Bistra in bregu reke Radika. Spodaj ob cesti se nahaja velika gostilna, z avtom pa se da zapeljati po cesti navzgor mimo nje vse do velikega parkirišča ob samostanu.
Leta 2020 bo od ustanovitve samostana sv. Jovana Bigorskega minilo že 1000 let, dandanašnja cerkev in samostan sta bila sicer izgrajena v 18. in 19. stoletju. Legenda pravi, da bi se naj na mestu, kjer danes stoji samostan, čudežno prikazala ikona svetega Jovana Bigorskega, ki bi se naj občasno prikazoval še danes. Samostan je znan še po leseni ikonostazi, ki so jo izdelali trije znani lokalni obrtniki in se šteje za eno najbolj dragocenih umetniških zakladov samostana, lokalno prebivalstvo pa meni, da ima čudežno zdravilno moč.
Za vhod v samostan sv. Jovana Bigorskega je potrebno biti primerno oblečen, a ni bilo posebnega problema, saj sem pred vstopom v samostanski kompleks dobila haljo, s katero sem zakrila noge, sicer pa gre za odprt delujoč samostan, v katerem se še danes nahaja nekaj menihov, ki jih na obisku po samostanu tudi srečuješ.
Žal nisva slišala liturgijskega petja menihov, ki ga bojda izvajajo vsak dan ob 7. zjutraj in 19. zvečer brez instrumentov in bi naj bilo zelo melodično. Verjamem, da bi bilo slišati fenomenalno. Še en razlog več, da nacionalni park Mavrovo in samostan sv. Jovana Bigorskega obiščem še kdaj.
