Po obisku pri Drakuli pobeg po najlepši cesti na svetu

V mestu Bran v Romuniji sva nastanjena v res prijetnem hotelu. Pravzaprav gre bolj za večjo stanovanjsko hišo s sobami. V pritličju se nahajata še velika dnevna soba in jedilnica. Hiša stoji na posesti lastnikov, obkrožena je s travnikom in smrekovim gozdom. Na vrtu za hišo stoji velik žar, napeli so tudi mrežo za odbojko. Zelo domače se počutim tu. Zajtrk je precej obilnejši, kot sva navajena iz Ukrajine.

Po zajtrku ne izgubljava preveč časa, spakirava in se odpraviva proti gradu, ki je glavna znamenitost tega mesta. To mesto je šolski primer, kako prodajati dobre zgodbe. Turistov se tu kar tare, vse pa je podrejeno zgodbi o grofu Drakuli. Pa še na kratko nekaj o tem:

Vlad 3. ali Vlad Tepeš je bil knez dežele Vlaške, ki se je pod okriljem papeža boril proti Turkom. Znan je bil tudi kot Vlad Nabodalec, saj je svoje žrtve nabadal na kole in jih pustil umirati pred svojim gradom. S temi krutimi dejanji je pri ljudstvu in sovražnikih vzbujal strah in ugled neusmiljenega vojskovodje. Ime Dracula izhaja iz izraza ˝dracul˝, ki pomeni zmaja. Ime je prevzel njegov oče po sprejetju med viteze reda zmajev. Proti Vladu se je obrnilo ljudstvo samo, saj so imeli dovolj vseh oblik mučenja in izkoriščanja. Po nekaj letih ječe je še enkrat stopil na prestol, vendar je svojo pot končal nekaj mesecev kasneje v bitki s Turki. V zgodovini gradu Vlad Tepeš niti nima vidnejše vloge, nikoli ni živel tu, je pa nekajkrat prečkal sotesko. Upodobitev lika vampirskega grofa Drakule irskega avtorja Brama Stokerja in spretnost trgovcev sta povzročili pravi bum.

Že na vhodu je kar dolga vrsta za nakup vstopnic. Ob čakanju si ogledujem številne stojnice, kjer prodajajo vse, od umetnih vampirskih zob, do bolj ali manj posrečenih mask vseh oblik, pa tradicionalna romunska oblačila in vso ostalo kramo, ki nima nobene povezave z ničemer. Saj poznate to.

Pred vhodom čakamo 15 minut, nato pa se prav počasi v gosjem redu pomikamo v notranjost. V rokah vsak drži fotoaparat ali pametni telefon in simultano škljocamo na vse strani. To je tudi edini način, da prineseš domov vsaj fotografije, če si že ne moreš v miru ogledati tega zelo lepo urejenega gradu. Prostori so preprosto, a zelo lično urejeni. Bele stene, odprti kamini, krušne peči, knjižni regali, viteški oklepi, rezbarije in stilno oblikovano pohištvo iz tistega časa res pričarajo pravo vzdušje.

Skozi ozek prehod se po strmem kamnitem stopnišču vzpnemo na teraso, ki ponuja lep razgled na mesto Bran. Vreme je spet kot narisano in idilična kulisa odvrača pogled od prenatrpanosti. V skoraj dveh urah se uspem prebiti nazaj na grajsko dvorišče, kjer ujamem Tomaža. Zapustiva grad in vampirske zgodbe in nadaljujeva pot proti goram.

Cesta naju pripelje do vznožja gorovja Fagaraš, ki mu pravimo tudi Transilvanske Alpe. Med mestoma Pitesti in Sibiu se vije 90 kilometrov dolga gorska cesta, ki nas pripelje do nadmorske višine 2034 metrov. Zgraditi jo je dal diktator Nicolae Ceauşescu med letoma 1970 in 1974 kot transportno pot v primeru Sovjetskega napada. V resnici naj bi šlo bolj za razkazovanje moči, gradnja je zahtevala tudi številne smrtne žrtve. Zanimanje turistov za pot čez prelaz Transfagaraš se je izrazito povečalo po letu 2009, ko so tu posneli enega od delov serije Top Gear. Cesto so celo označili za najlepšo na svetu. Ta nam ponuja res izvrstne razglede proti najvišjim vrhovom Fagaraša in dolini. Skozi dolg in ozek tunel pripeljeva na severno stran do jezera Balea, ki leži nekaj minut hoje nad cesto. Ob njej stojijo številne stojnice z domačimi siri, kruhom, klobasami, medom in žganjem, ročno izdelanimi oblačili in lesenimi izdelki. Pozimi tu zapade velika količina snega, zato je cesta med oktobrom in junijem zaprta. Do jezera se lahko povzpnemo tudi z nihalko. Kaj bi dal, da bi sedaj lahko zajahal kolo in oddrvel po številnih serpentinah proti dolini. Tudi vožnja z avtomobilom po zaviti cesti je užitek. Večkrat se ustaviva in dokumentirava čudovite razglede.

Le še nekaj minut dneva je ostalo, midva pa že v temi iščeva hotel v Temišvarju. Prispeva nekaj minut pred polnočjo. Utrujena od vožnje odpreva vrata sobe, za vrati pa presenečenje. Za ugodno ceno sva dobila ogromno sobo in kar je bilo v tem trenutku najboljše, vsak svojo francosko posteljo.

3 komentarji

  1. Spoštovani, zelo zanimivo doživetje, vendar si ne želim srečanja z Drakulo. nikoli ne reci nikoli!!!
    Lep pozdrav, Zlatko Klopčič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja