Danes zjutraj sva se z Aleksom odpravila iz Mostarja proti Jahorini, kjer bova nastanjena naslednje tri dni.
Na pot sva se odpravila takoj po zajtrku, saj sva imela v načrtu še nekaj postankov tekom vožnje. Običajno je tako, da je zanimivih doživetij ter aktivnosti veliko, dan pa je vedno prekratek.
Najprej sva se ustavila v kraju Donja Drežnica, kjer sva obiskala gospo Hadžijo Hadžibajramović. To Saševa mama, ki ga omenjam v prispevku z naslovom Bosanci so izredno prijazni ljudje. Gospa je bila včasih priznana igralka iz Mostarja, sedaj pa živi v kraju Donja Drežnica in se ukvarja s turizmom. Tik ob reki Drežnici ima objekt, kjer oddaja sobe. Objekt se nahaja na super lokaciji, vendar je v malo slabšem stanju, saj je gospa stara 75 let in težko vse uredi sama, z mojstri pa vsi vemo kako je.
Meni osebno bi bilo super bivati pri njej. Še posebej v času, ko dozorijo fige in grozdje. Gospa ima namreč izredno lep vrt, kjer rastejo fige in grozdje. Z Aleksom sva se fig najedla kolikor nama je duša dala. Res so bile dobre. Verjetno zato, ker so bile sveže utrgane z drevesa. Tisti, ki ste malo bolj natančni oziroma “fini”, vam najbrž ne bi bilo všeč.
Najin naslednji cilj je bilo Ramsko jezero, pri katerem sva se ustavila že na poti v Mostar. Takrat je žal močno padal dež, zato sva se prvotno odločila, da se na Ramsko jezero vrneva, ko bova iz Mostarja šla na Jahorino.
Na Ramskem jezeru je najbolj znan kraj z imenom Šćit, kjer se nahaja Franjevački samostan in cerkev Device Marije. Sprva sva bila namenjena ravno na ta kraj, vendar je bila zaradi praznika (Marijino Vnebovzetje) cesta zaprta in sva morala iti na drugo mesto. Kar na pamet sva izbrala kraj, ki pa se je izkazal kot izredno čudovit, tako da ga ne znam opisati. Kar nisem mogel verjeti ali je res tako zelo lepo, ali se mi mogoče samo zdi,.. Res je, da sem nad nekaterimi zadevami navdušen malo bolj, kot večina ljudi, vendar to je bilo pa res nekaj posebnega.
Lepote Ramskega jezera ne bom opisoval, ker sem naredil toliko lepih video posnetkov z dronom in prav tako slik, da opisovanje ni potrebno. Poglejte si spodnji video posnetek in sami presodite ali je bilo moje navdušenje pretirano.
Drugače je Ramsko jezero umetno jezero, ki je nastalo leta 1968, ko so naredili hidroelektrarno na reki Rami. Jezero je kar veliko, saj se razprostira na površini 1.500 hektarov. Največja širina jezera je 12 kilometrov. Jezero je še posebej zanimivo zato, ker se mu zelo spreminja nivo vode. Razlika med najvišjim in najnižjim nivojem je tudi do 55 metrov.
V času najinega obiska je bil nivo vode zelo nizek, kar da jezeru še poseben čar. Na video posnetku, ki si ga lahko ogledate na https://www.youtube.com/watch?v=vaPM8H5t_-U, lahko vidite na kako lepem kraju sva parkirala avto. Če bi bil nivo vode maksimalno visok, bi ta kraj bil otok in ne bi mogla priti z avtom do njega.
Glede na to, kako je Ramsko jezero lepo, ga bom obiskal še velikokrat. Zagotovo tudi takrat, ko bo nivo vode višji. Predvidevam, da ima jezero svoj čar v vsakem letnem času.
Ko grem naslednjič na Ramsko jezero, bom tam ostal vsaj tri dni in ga bom posnel in poslikal iz vseh možnih lokacij in zornih kotov. Čeprav ne vem kdaj bo to, se tega že močno veselim.
Prepričan sem, da je Ramsko jezero zelo zanimiva točka za fotografe, saj je priložnosti za super fotografijo nešteto. Če bi se mi kdo želel pridružiti, naj se mi javi.
Iz Ramskega jezera sva nadaljevala pot Konjicu. Najin namen je bil, da si greva ogledat in posnet še Boračko jezero, vendar sva oba imela popolnoma prazne vse tri baterije za dron in sva morala napolniti vsaj vsak eno. To sva storila pri mojem znancu v Konjicu. Ko so bile baterije ponovno polne, sva ugotovila, da preden prideva do Boračkog jezera, bo sonce že zašlo in nama ne bo uspelo narediti dobrih posnetkov. Odločila sva se, da greva na Boračko jezero kdaj drugič.
Na Jahorino sva pripela pozno zvečer, kjer sva se nastanila v super modernem hotelu Winter. V takem hotelu, bi človek vsekakor z veseljem ostal več kot tri dni.