Sara

sara

To je moja lepotica, ki zi zasluži vsaj en prispevek na mojem blogu.

Kako sem prišel do nje? Šli smo na Celjski sejem in kot se za moško družbo spodobi smo se ga kvalitetno napili. Takrat sem imel motor (Honda CBR – 1100 XX) in ker se meni ni dalo voziti z njim sem ga dal na uporabo mojem prijatelju Boštjanu. Ko smo bili pijani se je odločil, da mi vrne uslugo. Za šankom mi je rekel, da mi bo kupil opico. Namreč eno leto prej so jo prodajali na Celjskem sejmu. Meni pa so opice všeč (mogoče zaradi kakšne podobnosti) in sem bil takoj za. Opice sicer niso imeli, sem se pa zagledal v majhnega bernardinčka v kletki. Po minuti, dveh pride Boštjan z enim papirjem in pravi, da mi je kupil psa in da ga bodo naslednji dan dostavili meni domov. Psa sem bil seveda vesel, vendar se nisem strinjal, da mi ga oni dostavijo, ker bi ga lahko zamenjali z drugim, jaz pa sem hotel ravno tega, ki sem ga božal. Dati ga nam niso hoteli, ker smo bili pijani in so se bali, da bi psa mučili ali se kako drugače delali norca iz njega.

Pa smo jih le prepričali in so nam dali psa. Dali so ga v eno popolnoma zaprto škatlo, kar nam ni bilo všeč in smo škatlo raztrgali, tako da je pes lahko gledal ven. Kaj je bil luškan. Vse skozi me je lizal, ljudje pa so se ustavljali in ga božali in govorili kako lep pes je.

Med vožnjo domov je še pobruhala Alešov avto.

Ko smo prišli domov je bila mama in stara mama – Mamca navdušena nad njim. Oče pa ne, ker je on hotel lovskega psa. Pa se je tudi to uredilo.

Mojo Saro imam zelo rad. Ne boste verjeli, ampak tudi pogovarjam se z njo in vse me razume. Ni nič dresirana in drugega kakor ‘sedi’ ne razume. Je pa zelo prijazen pes, ki nebi nobenemu nič naredil in jaz ga nebi zamenjal za nobenega drugega psa.

Drugače pa ni sama. Družbo ji delata Lučka in Pob. Tudi krasna psa, ampak o njih kdaj drugič.

6 komentarjev

  1. Pravijo, da so kužeki po gospodarjih. Torej si opisal sebe. 😉

    Sam nočem imeti psa, ker mi je mojega, ko sem bil s sedemnajstimi leti exchange student v ZDA, povozil traktor. Od takrat nimam občutka, da bi bil odgovoren lastnik. Raje se zabubim v računalnik. Vsekakor pa pes človeku veliko da. še zlasti otrokom. Seveda pa moraš imeti dovolj časa za redne sprehode ali skupne jogginge ali še bolje “skupno” kolesarjenje.

  2. Takoj bi imel psa, pa se nimam časa (izgovor???) z njim ukvarjat 2 uri dnevno. Je pa to absolutno edina žival, ki bi jo imel … Ampak – kot kaže, ženimam dovolj velike želje … Je pa tudi res, da smo imeli vedno psa pri hiši, ko sem bil majhen. In vse so zbili avti (hiša ob cesti!). In vedno mi je bilo hudo, vedno sem jokal, ko sem gledal zadnje izdihljaje, kri pa je tekla iz gobčka, ušes … Pa te milo gleda in se poslavlja 🙁 Smrk, smrk, …

  3. Luštna kužika ja. Full.
    In pes dejansko razume, ko se pogovarjaš z njim. Pri meni tako “tamali” kot “tavečji”… škoda samo, ker se od “tavečjega” počasi poslavljamo… starost pa problemi povezani z njo…

  4. Pingback: Moja Lučka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja