Potovanje v Srbijo

Tako, pa je napočil težko pričakovani dan – odhod v Srbijo. Jaz še nikoli nisem obiskala te države in me je zelo razveselila novica, da potujeva prav tja. Namreč imam kar nekaj prijateljev iz Srbije in me je vedno zanimalo kakšno je življenje “tam spodaj”. S prijateljem Tomažem sva se odpravila na sedem dnevno raziskovanje srbskih krajev v sklopu njegovega projekta 20.000 km po Evropi. Dobila sva avto Volkswagen Golf od Avto hiše Slak s katerim sva se odpravila na dolgo pot. Po nekajurni vožnji, cca 100 km pred Beogradom sva se ustavila v Gostilni Zmaj, da bi napolnila lačne želodce. In tam so nastopile prve težave.. CIRILICA. S pomočjo natakarice sva nekako naročila za najin okus podpovprečno okusno hrano. Z upanjem, da bova čez teden jedla kaj boljšega sva se odpravila na kratki obisk prijateljici v Šabac in nato v večernih urah Beograd v hotel, kjer se je začel skoraj dve urni “lov” za rezerviranim hotelom. Po napornem iskanju hotela, kateri se na spletni strani imenuje drugače kot v resnici, sva utrujena legla in zaspala.

Z navdušenjem sva se drugi dan zjutraj odpravila v center Beograda. Najprej čas za zajtrk in domačo kavo seveda. Presenečena sem bila nad nizkimi cenami glede na to da smo v Beogradu. Za celih 10 EUR sva se oba kar fino najedla, popila kavico in polizala sladoled (tako dobrega še nikoli, ampak res NIKOLI nisem jedla). Potem sva se odpravila na Kalemegdan – beograjsko trdnjavo s čudovitim razgledom na stičišče Donave in Save, novi Beograd in Zemun. Trdnjava je nastajala postopoma od 1. do 18. stoletja. Sestavljena je iz Gornjega grada, Spodnjega grada in parka Kalemegdan. Skozi zgodovino se je trdnjava spreminjala in razvijala, bila je prizorišče raznih spopadov in mesto kjer se je Beograd začel razvijati. Midva sva si ogledala sva si enega izmed raznih muzejev -Mučilnico, ker naju je spreletel srh ob pogledih na različne mučilne naprave. Prijeten sprehod in ogled trdnjave lahko traja tudi kar do nekaj ur.

Nato pa sva se odpravila na priljubljeno beograjsko boemsko četrt Skadarlija, katere ulica meri 500 metrov. Tukaj se nahajajo najstarejše restavracije v Beogradu in v bližini je Narodno gledališče, kamor je konec 19. in v začetku 20. stoletja zahajala umetniška elita, slikarji, pisci in igralci. Najbolj znana je restavracija Tri šešira. Midva se odločila za restavracijo Moj šešir. Preizkušeno; hrana, gostoljubnost in cene so več kot zadovoljive.

Po obilnem obroku sva se odpravila v pravoslavni hram Sv. Save v Beogradu. Znana je kot največja pravoslavna cerkev na svetu, ki lahko sprejme kar 11.000 obiskovalcev. Gradnja hrama se je začela že leta 1935, vendar se je ustavila zaradi vojne. Z gradnjo so nadaljevali komaj leta 1984 in do 2000 je bila cerkev z državnim denarjem in s pomočjo prostovoljnih prispevkov vernikov sezidana. Leta 2004 pa je bila urejena tudi njena zunanjost. Notranjost še ni dokončana, kar lahko traja še kar precej let. Levo krilo cerkve je urejeno z oltarjem in slikami svetnikov, kjer opravljajo tudi cerkvene obrede. Midva sva prišla prav ob času ko se je obred vršil in sva si ga ogledala. Kar mi je pritegnilo veliko pozornosti je, da so verniki prihajali do slik svetnikov, jih poljubili, se prekrižali in darovali denar. Sama cerkev pa deluje veličastno in spokojno.

Srbija

Potovanje v Srbijo

Ogledala sva si tudi splave na Donavi in Savi. Kjer se nahajajo restavracije in zvečer klubi in diskoteke. Beograd je eden najživahnejših krajev kar se tiče nočnega življenja. Vstop v klube je ponavadi brezplačen, poceni taksiji in pijača prav tako. V njih vlada pisana mešanica glasbe, turbofolka, trubačev, alternativne glasbe, techno, itd. Midva sva si želela seveda prave srbske glasbe zato sva odšla pogledat dva splava z živo turbofolk glasbo. Opazi se kakšno moč ima tu denar. Rezervirane mize, litri alkohola (šampanjci), šopki rož, vzvišeni moški in lepa dekleta. Zabava do jutranjih ur pa je bila vsekakor odlična.

Naslednji dan sva se poslovila od Beograda in se opravila proti Avali, ki se nahaja 16 km JV od Beograda. Nadmorska višina meri 511 m okoli 200 m pa dviga nad okolico in meri 489 hektarjev. Poraščena je z naravnimi gozdovi in zasajenim borovim gozdom. Avala je bila razglašena za nacionalni park in varovano območje. Tam je bil najden mineral avalit, kateri je dobil ime po Avali. Leta 1965 je bil zgrajen televizijski stolp, ki so ga pa v času bombardiranja Natovih sil podrli. Na novo so ga zgradili in odprli za obiskovalce 21. aprila 2010. Z vrha stolpa je veličasten razgled po celotni Šumadiji. Tomaž se je povzel na stolp, mene pa se ni dalo prepričati ker ne maram višine. Verjamem pa da je bil razgled več kot lep. Pot sva nadaljevala v Kraljevo, kjer sva si ogledala mesto pojedla pleskavico z lepinjo in se napotila do najinega novega hotela v Čukojevcu, imenovanega Saint Paul. Čista desetka kar se tiče namestitve, gostoljubja, odlične hrane, vina, čistoče in same ideje hotela na splavu na reki zahodna Morava.

Proti večeru sva se odpravila na največji festival etno glasbe na svetu “Gučo”. Obišče jo več kot 500.000 obiskovalcev. Obiskovalce zabavajo trobentači, ki že pol stoletja vsako poletje vršijo najbolj divjo zabavo v južno-srbski vasici Guča. Ta festival je tekmovanje za trobentače in iskanje najboljšega. Midva sva prišla na festival po enourni vožnji, v večernih urah. Z vseh strani v vasi je prihajala glasba. Vsak lokal, stojnica je ponujal svoje izdelke, dobrote in glasbo. Povsod smeh, ples, hrana in pijača. Prodajali so pleskavice, klobasi, odojka, “svatbarski kupus”? cene so za njihove razmere visoke, za naše nizke. Visoka je le cena povišanega holesterola. Zelo pa moraš biti pozoren, ker ko nekateri gostinci slišijo da si tujec, radi zaračunajo par evrov več. Mladi in stari so noreli ob glasbi trobentačev in turbofolka. Začutila se je velika pripadnost Srbov svoji državi in ponos njihove nacionalnosti. Utrujena od vrveža ulic in najinega dolgega dne sva se odpravila na pot proti k najinemu hotelu in v nočnih urah zaspala.

Drug dan me je presenetila gostoljubnost lastnika hotela z brezplačnim in po željah narejenem zajtrku. Več kot odlično! Nato sva se odpravila na ogled pravoslavnih samostanov in cerkva. Vsak po svoje je bil zanimiv in spokojen. Ne glede na visoke temperature sva mogla zakriti razgaljeno kožo iz spoštovanja. Kot zanimivost imajo v vsaki cerkvi dve polici kjer prižge svečo. Spodnja je za mrtve zgornja pa za žive. In v vseh cerkvah denarni darovi vernikov. Denar zataknejo za sliko, za kakšen svet predmet, itd. ogledala sva si tudi mesto Vrnjačka banja, ki je eno najbolj znanih kopališč in zdravilišč v Srbiji. Imajo sedem zdravilnih vrelcev, ki lajšajo in zdravijo marsikatere bolezni. Midva sva se sprehodila po centru mesta kjer so imeli stojnice in se odpravila v hotel na okusno večerjo.

Naslednji dan sva se odpravila na Kopaonik, drugače poznanega kot Srebrna planina. Njegov najvišji vrh je Pančićev vrh z 2017 m nadmorske višine. Zaščiten kot nacionalni park Kopaonik, kjer se nahaja tudi smučišče. Midva sva se zaradi stiske s časom odpravila proti vrhu kar z avtom. Prišla sva do točke z lepim razgledom. Okrog naju so rasle borovnice in maline katere sva si tudi midva privoščila. Da še zadihava malo tega čistega zraka sva se sedla na tla in se posladkala z lubenico ki sva jo kupila v neki vasici. Po narejenih slikah in lepih razglednih vtisih sva se vrnila v hotel kjer naju je spet čakala predobra večerja in prijazno osebje.

Prišel je dan, da se posloviva od Čakujevca in sva se opravila na pot v Golubac. Del Srbije katero Donava loči od Romunije. Prispela sva v poznih popoldanskih urah in si najprej privoščila kosilo ter nato odšla do najine namestitve. Tudi tam so bili domačini zelo gostoljubni. Pričakali so naju tudi štirje psi. Žalostno je videt po Srbiji koliko brezdomnih psov se sprehaja. Zato se jih nekateri ljudje tudi usmilijo in jih vzamejo k sebi. Pri tej hiši so jih zato imeli, kot že rečeno, kar štiri. Odpravila sva se pogledat srebrno jezero, katero so poimenovali tako ker ob sončnem zahodu dobi površina jezera srebrno barvo. Je kar zanimiv turistični kraj. Imajo urejene plavalne površine, ležalnike, senčnike, restavracije z zelo poceni hrano (tudi do 2,5 evra na porcijo). Skratka počutiš se jot nekje na morju. Le voda ni čista, Donava je sama po sebi dokaj blatna pa žal priplava še kakšna smet, ki je delo človeških rok. Ker je bilo že pozno sva se zapeljala še na kratko ogledat srednjeveški grad Golubac katerega legende so različne. Nekatere pravijo da ima ime Golubac, ker je tu živela zaprta princesa in da bi ji čas hitreje tekel je hranila golobe, ki so ji v zameno delali družbo. Tukaj pa se tudi začenja nacionalni park Djerdap. Bil je čas za počitek in nabiranje energije za naslednji dan.

Ta dan sva pa naredila kakšen kilometer več peš, kot pa prejšnje dni, ko sva bila pretežno v avtu. Odpravila sva se na ogled kanjon reke Brnjičke. Zaradi slabe označenosti sva se težko znašla..zato sva najprej zašla na napačno pot. Sicer sva prišla do nekih kanjonov vendar v njem ni bilo skoraj nič vode. Na srečo sva srečala domačina ki nama je povedal v katero smer morava iti. Tako sva se odpravila po zaraščenem terenu kjer se je vzpenjala ozka potka polna kopriv in trnja na vrh. Ja bil je kar izziv se izognit opeklinam kopriv in praskam trnja. Da ne omenim napad komarjev. Ampak splačalo se je. Na koncu sva le prispela do želenega mesta in se spustila po obrobju kanjona. Žal edino težko je bil dostopen za fotografijo, ker je zaraslo z grmičevjem. Nato sva se odpravila do avta in odpeljala do Doljnega Milanovca. Tam sva jedla, spet obilne porcije, pleskavica, solate in sladico. Na kar je začelo nagajat vreme sva se odpravila naprej proti Kladovu, kjer se nahaja največja hidroelektrarna v Evropi. Po poti sva se ustavljala, kljub dežju, na razglednih točkah in posnela kar nekaj lepih fotografij. V Kladovu sva se nato obrnila po drugi poti vrnila do Doljnega Milanovca, kjer sva na sredi ceste zagledala dokaj veliko želvo in jo odnesla na travnik, da je kateri avto ne podvozi. Tako sva se v poznih večernih urah vrnila nazaj v Golubac.

Drugi dan je bil čas za vrnitev v Slovenijo. Moje vtise potovanja po Srbiji težko opišem, ker so tako barviti da težko najdem prave besede. Izzove ti čustva navdušenja, veselja, hvaležnosti, tudi žalosti in razočaranja. So ljudje ki živijo v pomanjkanju in kužki, ki ti parajo srce ter bi vsakega vzela k sebi in poskrbela za njega. A po drugi strani nasmejani obrazi, dobroželjni in radodarni domačini in predobra hrana. Z veseljem se bom še vrnila v te kraje.




1 Odgovor na Potovanje v Srbijo

  • Jože Škulj says:

    “… in v bližini je Narodno gledališče, kamor je …”

    … kjer sta nekaj desetletij živela in ustvarjala Davorin Jenko (skladatelj današnje srbske himne) in njegova (Ljubljančanka) Vela Nigrinova.
    Bil bi greh preskočiti tudi Steva Žigona in še nekaj velikih ljudi z našega konca 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

Moja Facebook stran :)
Spremljaj me na G+
E-novice
Naroči se na zanimive e-novice

 

Spremljajte me tudi na:
Tomaž Gorec
Tomaž Gorec
Privacy policy

Potovanje v Srbijo
5 (100%) 1 vote