Svojo punco sem zasačil z drugim moškim

Mojo zgodobo, kako sem svojo punco zasačil z drugim moškim, si lahko ogledaš v zgornjam video posnetku.

 

 

Ko sem bil najstnik, star okoli 19 let, mi je šlo vse narobe. Največ težav sem imel na ljubezenskem področju. Ko sem bil star 18 let in pol, mi je po nekakšnem čudežu prvič uspelo dobiti punco, kar pa ni trajalo dolgo časa, saj me je ta punca po dobrem mesecu zveze iz meni neznanega razloga zapustila. To nesrečno zvezo s svojo prvo punco sem opisal v članku z naslovom Moja prva punca me je hitro zapustila, ki si ga lahko preberete na https://www.tomazgorec.si/moja-prva-punca-je-hitro-zapustila.

Par mesecev po tistem, ko me je prva punca zapustila in sem prišel vsaj malo k sebi, sem začel osvajati Natašo. To je tista punca, ki je v članku z naslovom Moja prva punca me je hitro zapustila omenjena kot moja soplesalka na plesnem tečaju. 

Na začetku svoje osvajalske kariere sem bil na tem področju zelo neroden. Če mi je bila katera punca všeč, sem najprej zelo dolgo časa zbiral pogum, da kakor koli ukrepam. Ko pa mi je le uspelo zbrati pogum, sem punco običajno kar direktno vprašal: ‘Bi ti hodila z mano?’ Še danes mi ni jasno, kako sem lahko imel tako neumen pristop.

In tako sem ob neki priliki tudi Natašo vprašal, če bi hodila z mano. Rekla je, da mora o tem malo razmisliti. Kakšen mesec sem čakal, če mi bo sporočila, kako se je odločila. Ker mi ni nič rekla, sem vedel, da je njen odgovor ne. Če bi imela kakšno željo, da bi bila moja punca, bi mi verjetno to tudi povedala.

Dva meseca po tem dogodku sem šel v vojsko, kjer sem ostal 7 mesecev. Takrat je služenje vojaškega roka sicer trajalo eno leto, vendar sem zbolel in mi je z nekaj simuliranja uspelo, da so me po slabih sedmih mesecih odpustili.

Par mesecev po prihodu domov me je nepričakovano poklicala Nataša in mi rekla, da je razmislila in da bi zdaj hodila z mano. Malo se mi je sicer zdelo neobičajno, da ti punca šele po enem letu odgovori, da bi hodila s tabo. Ker pa je bila Nataša zelo luštna punca, se zveze z njo v nobenem primeru nisem branil. Moj odgovor je bil, seveda: ‘Super! In kdaj se vidiva?’

Z Natašo sva se dobila naslednji dan. Dobila sva se pri njej doma, ker je mama ni pustila, da bi šla ven na pijačo. Tako sva dve uri preživela pred njeno hišo in se občasno malo držala za roko. Ko sem jo hotel poljubiti, je rekla, da hodiva šele en dan in se ne moreva tako hitro začeti poljubljati.

V naslednjem mesecu sem jo vsak vikend vabil, da bi šla skupaj v diskoteko ali kam drugam ven, pa je vedno imela nek izgovor, da ne more iti. Drugače sva se vsaj enkrat na teden dobivala pred njeno hišo, kjer sva se malo držala za roko. Do poljuba še vedno ni prišlo, ker je bilo to zanjo prehitro.

Ko sem jo enkrat, verjetno že petič ali šestič, klical, če greva čez vikend ven, mi je rekla, da ne more, ker mora iti takrat k stari mami nekaj delati. Da pa bo šla verjetno s kolegico v diskoteko, ki je v istem kraju, kjer živi njena babica, in naj se kaj oglasim tam. Rekel sem ji, da bom verjetno prišel.

Sam sem v tistih časih vsak vikend s prijatelji hodil v diskoteko BBM v okolici Trebnjega. Tako je bilo tudi tisto soboto, za katero sem se z Natašo dogovoril, da jo mogoče pridem pogledat v diskoteko v kraju njene babice. Prijateljem sem se še malo pohvalil, da bi tisti večer morali iti še tja, saj me tam čaka ženska in bo težila, če ne bom prišel.

Ko smo bili s prijatelji v diskoteki BBM, sem jih ves čas priganjal, da bi čim prej šli v diskoteko, kjer je bila moja punca. Sredi noči sem jih nekako prepričal in smo šli. Ko smo prišli na kraj, kjer naj bi bila moja punca, je moj prijatelj šel malo naokoli in prišel nazaj do ušes nasmejan. Čeprav mi ni nič rekel, sem slutil, kaj mi bo povedal. Povedal mi ni nič, ampak mi je samo pokazal, naj pogledam za vogal. Pogledal sem in videl mojo punco, kako se z nekim fantom strastno poljublja.

Ne morem povedati, kako ponižanega sem se počutil. Prvič zato, ker me je ta punca prizadela. In to na tak način, da sem se počutil kot največji osel na svetu. Pred mano se je delala lepo in se ni hotela z mano poljubljati, ker naj bi bilo prehitro … Tudi pred prijatelji sem izpadel velik bedak. Ko si star 20 let, ti zelo veliko pomeni, ali si v družbi frajer ali bedak.

Celo toliko sem bil neumen, da sem potem Natašo in njeno prijateljico peljal domov. Ko sem Natašo odložil pri njeni prijateljici, sploh ni bila pri stari mami, kot je rekla. Tako sem tudi sam stopil iz avta. Imel sem namen, da ji prisolim klofuto ali dve. Točno se spomnim, da sem med pogovorom z njo zbiral pogum, da bi jo klofnil. Na mojo srečo nisem zbral dovolj poguma. Hvala bogu, saj bi potem izpadel še veliko večji bedak, kot sem že bil. Še zdaj, ko to pišem, me je malo sram, da sem pred toliko leti tako neumno razmišljal.

Vikend je minil. Razočaranje, ponižanje in norčevanje prijateljev pa so bili prisotni še kar nekaj časa.

Ta  moja resnična zgodba ima nadaljevanje, ki si ga lahko preberete na www.tomazgorec.si/svojo-punco-sem-zasacil-2-del.

Vam je bil všeč moj članek? Če vam je bil, bom vesel, če boste všečkali mojo Facebook stran. V spodnji sliki, kliknite Všečkaj stran.

 

Preberi tudi:

Ena me je obtožila, da sem jo posilil, druga me je obtožila, da sem jo hotel posiliti

Moja prva punca me je hitro zapustila 

Mislil sem, da sem dobil resno in pošteno punco, vendar sem se zelo motil

Sanja mi je bila zelo všeč, vendar si nisem upal ukrepati, ker sem bil prepričan, da me bo zavrnila

Če ji ne bi rekel, da sem v njo zaljubljen, bi z mano seksala

Kako sem izgubil nedolžnost

 

17 komentarjev

  1. Zanimivo. Ampak je bila pa tudi trapasta, da te je vabila na kraj svojega skrivnega razmerja. Lp, MK

  2. Tomaž

    Ta tvoja zgodba z bivšo je prav beden marketinški trik. Prav patetično in zlobno od tebe, da razgališ osebo in sebe zaradi promocije in denarja. Kapitalizem kaj pa češ a ne?? Ja želela sem nekoč delat za tebe, sedaj si pokazal kdo si. Kaj je šele z zaposlenimi, če se do bivših ljubezni tako obnašaš. Ne nisem brala do konca, preverila sem samo, če so podana imena in že po parih vrsticah prebiranja (nekje na sredini) je vidno, da je to pisanje, ki je bedno, ena španska limonada nakladanja kako si se obrnu tisti moment. Kot turistični delavec bi lahko imel več osebne kulture in strokovnega dostojanstva. Vsa lepota narave in kulture v turizmu je pri tebi vidna na tak način. Take osebne izpovedi so za dnevnik in za prijateljico ob pivu. Čakam, da se boš še gol slekel za letni koledar. Na bruhanje mi gre kam se je prelevil današnji turizem. Če želiš pisat kej negativnega piši kako ljudje mažemo in packamo naravo, plaže, o aroganci turistov, o potovanju iz lepotizma in ne iz ljubezni do drugih kultur in o turizmu in ubijanju divjih živali, ki so že tako ali tako ogrožene. Ali tega morda ne vidiš na svojih potovalnih ekpedicijah!? Spreminjaj turizem na bolje za NARAVO planeta IN KULTURO ČLOVEKA, ne pa klatit neumnosti o eni ženski, ki te je okrog prnesla ker si ji ŽELEL verjet.
    Patetično. Vse za reklamo. Sam ne mi rečt, da si toliko odprta oseba, da se lahko razgališ o vsej svoji vsebini. Ker me bo VSE zanimalo o tebi.

    Bedno in nizkotno.

    Jasna

    1. Jasna,

      vi pa se na tale posel dobro spoznate. Prosim zaupajte mi kako lahko na osnovi tega članka zaslužim. Kljub temu, da se ukvarjam z internetom ne poznam načina, kako bi lahko s takim člankom zaslužil. Mogoče evro ali dva na daljši rok, če bi imel na strani oglase, pa kot vidite jih nimam.
      Glede na to, da imam tak posel, da lahko brez težav zaslužim vsaj 20 evrov na uro, se mi tega članka v nobenem primeru nebi izplačalo pisati, saj sem ga pisal več kot 2 uri. Te članke pišem izključno zaradi tega, ker hočem imeti svoje spomine zapisane, da jih bom lahko bral čez 10, 20 ali 30 let.
      Ne razumem, kaj v članku je tako spornega, da ste se tako zelo razburili. Predvidevam, da ste imeli samo slab dan.

    2. Spoštovana Jasna,
      ne poznam vaše zgodbe, vendar se z vašim stališčem popolnoma strinjam.
      V bistvu sploh ne vem, kako sem zašel na blog tega bednika, vendar pa mi ob njegovem pisanju postaja slabo. Že sama forma teksta je porazna, ne višja od ravni prvošolčka, da o praznosti ”vsebine” niti ne razpravljamo.

      Spoštovani pisatelj, g. Tomaž,
      za vas bo najbolje, da se čim dlje držite od vsakega instrumenta za zapisovanje svojih prigod, pa naj gre za svinčnik, pero, kemik, pisalni stroj, računalnik, tablico ali pametni telefon. Z verbalnim podajanjem te gnojnice lahko zaradi mene nadaljujete, saj se z osebami vašega kova ne in tudi ne nameravam družiti, tako da bodo te vsebine do mojih ušes zelo težko prodrle. Ustno izročilo vendarle, hvalabogu, kmalu izgine, ali pa je vsaj temeljito spremenjeno (kar v primeru vaših zgodbic vsekakor pomeni izboljšavo na bolje, saj slabše ne morejo postati).
      Svetujem čimveč težkega fizičnega dela, da odmre še zadnja, osamela siva celica, ki jo obtožujem za porazni nivo vaših zapisov.

      Lep pozdrav
      General

      p.s. G. Tomaž, nikar ne verjemite komentarjem, ki vas spodbujajo k nadaljnjemu pisanju, saj jih imam na sumu, da so del zarote, katere cilj je poneumljanje, vulgarizacija in končno, izginotje slovenskega jezika. Tako si gre vsaj razlagati njihovo, nedvomno zaigrano, navdušenje nad vašimi prispevki.

      1. Najprej hvala za vaš komentar. Vsak komentar je dobrodošel, kakršen koli že je!

        Videti je, da imava čisto različen pogled na svet. Vi pravite, da če človek nekaj dobro ne dela, tega nebi smel početi. Jaz sem pa menja, da se vsak človek lahko vse nauči, če je le volja dovolj velika. Jaz sem navdušen nad ljudmi, ki delajo nekaj, pa če tudi to najbolje ne znajo. Najbolj na živce mi gredo tisti, ki si v glavo vbijejo, da nič ne znajo in ležijo doma in gledajo v zrak.

        Meni ne gre najbolje košenje trave okoli hiše. Po vašem potem tega nebi smel delati ali kako?

        Moj moto je, da je treba ljudi spodbijati v tistem, kar delajo, ne pa jim jemati motivacijo! Žal je večina Slovencev, z vami na čelu, ravno takih, da uživajo v tem, ko nekomu kritizirajo delo in mu jemljejo voljo. To običajno delajo zato, ker so sami neuspešni in se slabo počutijo ob uspehu drugih. Neuspeh drugih, pa je za njih najboljše zdravilo za njihove psihične težave.

        Taki komentarji, kot so vaši me ne spravijo iz tira, kot mogoče mislite. Dajo mi še dodatno motivacijo. In ne boste verjeli. Takih komentarjev, kot je vaš sem zelo vesel. Super je občutek, ko vidiš kako zelo greš nekomu na živce.

        Da bi vaš komentar vsaj malo vzel resno, potem bi se morali podpisati s pravim imenom in priimkom. Tudi, to da ste nesramni, pove veliko o vas. Uspešen in zadovoljen človek nima nobene potrebe, da je nesramen.

        Predvidevam, da ste en lektor, ki nima dela in ste zelo slabe volje. Uteho pa iščete v tem, da iščete napake drugih. Predvidevam, da ste tudi zelo aktivni v Facebook skupini Skropucalo.si.

        Bodite malo manj slabe volje, ljudem raje pomagajte, namesto, da jim nagajate,… In videli boste, da bo svet lepši!

        1. Se strinjam s predhodnikoma, Jasno in Tomažem. Človek se trudi pisati že več let, nekega napredka pa žal ni videti. Ne samo, da je stil pisanja dolgočasen in okoren, tudi pametnega ne pove prav nič. In to naj bi bil nek “uspešen” podjetnik. Nivo bralcev mora biti res na vrhuncu. Kot da že ni bilo dovolj žalostno vse skupaj, zdaj objavlja še te dolgočasne zgodbe s “clickbait” naslovi, ojejej kam smo prišli … Uboga tista mladenka, ki jo bo vzel s seboj na potovanje jeseni, samo to lahko rečem. 😀 😀 😀

  3. Potem pa sploh ne vem v čem je problem.
    Meni osebno so te zgodbe super, da si lahko preberejo tudi ostali, da bodo videli da niso imeli oni edino takšne “težave” v mladosti in da ni z njimi nič narobe če so jih imeli, ampak so takšna dekleta brez nekih moralnih načel povsod okoli. Mislim da je bilo veliko “poštenih” fantov v podobnih situacijah in se v zgodbah lahko prepoznajo ter vidijo da za takšne stvari niso krivi sami. Super je tudi da vidijo da če priznajo kaj takega ni nič hudega in tega ne jemljejo kot osebni neuspeh. Skratka ŠE TAKO NAPREJ !!!

  4. Da razgališ del sebe (v vašem primeru: svoje preteklosti drugim) je potreben pogum. Bravo! Z zanimanjem sem prebirala zgodbo in z veseljem bi jih prebrala še več. Enostavno zato, ker je napisana na preprost in iskren način ter se s tem približa posamezniku.

  5. Vsak ima možnost, da piše o sebi če želi.

    Tudi meni ni všeč vaše pisanje, vendar včasih zaidem na vašo stran ker me naslov premami (tukaj vam moram priznati, da kakorkoli že pišete – nekako ustvarite zanimanje).

    Nekoč sem vam pisal na vaš e-naslov in podal svojo neprizanesljivo mnenje. Še vedno mislim enako, da so vaši zapisi na izredno nizki literarni ravni (lahko bi rekel osnovnošolca), vendar če s tem kaj zaslužite (clickbait) in bistveno, ne škodite nikomur – zakaj pa ne!

    1. Hvala za komentar!

      Na račun tega članka zagotovo ne bom zaslužil več kot 3 evre. Ne pišem zato, da bi zaslužil. Pišem zato, ker želim zapisati svoje spomine, da jih bom lahko bral ko bom star 70 in več let.

      Zavedam se, da moji članki nimajo neke literarne vrednosti, vendar pa sem prepričan, da na malo boljšem nivoju kot osnovno šolskem pa so. To je moje mnenje, seveda pa imate vi pravico do svojega.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja