potovanje v ukrajino

Samo pritisk na gumb in vse gre v zrak

Zapuščava prestolnico in zopet reževa vroč ukrajinski zrak na avtocesti proti Odessi. Veselim se Črnega morja, že zaradi same spremembe okolja, pa še kopati se bo dalo, upam. Vmes pa naju čaka še en postanek.

Mesto Pervomaysk leži približno na pol poti med Kijevom in Odesso. Nekaj kilometrov prej z glavne ceste proti levi zavije makadamska in prav nič ne razkriva, kaj se nahaja na koncu. Na območju Pervomayska je imela Sovjetska zveza 10 raketnih izstrelišč, po celotni Ukrajini pa kar 176. Raketna baza Pervomaysk je bila zgrajena leta 1959 in je bila ena najpomembnejših za sovjetske oborožene sile. Delovala je do leta 1997, kasneje so jo spremenili v muzej, odprt za javnost. Vse ostale baze so bile porušene in zasute z zemljo.

Beri naprej

Kako do centra Kijeva? Ja, po Celovški.

Premagovanje razdalj med večjimi mesti v Ukrajini pomeni ure in ure vožnje med neskončnimi polji. Pokrajina tu res ne prepriča. Vsaj mene ne, Gorenjca izpod Kriške gore, s pogledom na visoke vršace Julijskih Alp. Ukrajinske avtoceste so podobne našim, imajo pa kar nekaj posebnosti. Odbojne ograje na nekaterih odsekih ni, prav tako je dovoljeno polkrožno obračanje vsakih nekaj kilometrov. V bližini mest ni popolnoma nič čudnega, če se na odstavnem pasu ustaviš za nakup marelic, breskev ali zelenjave. Ponudniki tam parkirajo svoje utrujene Lade, prednje postavijo mizo ali pa kar vedra s sadjem. Preseneti me celo prehod za pešce. Kljub vsemu mi čas v neznanem okolju kar hitro mineva. Tomaž pripoveduje zanimive zgodbe s svojih potovanj po različnih deželah sveta. Vmes rečeva tudi kakšno moško in že se spuščava po dolgem klancu. Na obzorju se iz vročinskih meglic kažejo visoke stavbe.

Kijev je prestolnica Ukrajine. Ima skoraj 3 milijone prebivalcev, zaradi zadnjega begunskega vala verjetno še veliko več. Staro mestno jedro z glavnimi znamenitostmi leži na zahodni strani reke Dnjeper. Najin hotel je od centra mesta oddaljen kakih 10 kilometrov. Pozno popoldne zloživa stvari v sobo in preveriva internetno povezavo. Tomažu povzroča nekaj težav, zato se s prenosnikom preseli na kavč pri recepciji, kjer je boljši sprejem. Zvečer sva v mestu zmenjena z Anžetom, Kranjčanom, ki v Ukrajini živi že 14 let. Sem ga je pripeljala službena priložnost, nato se je zaljubil, si ustvaril družino in ostal. Predlaga nama, da za prevoz v mesto uporabiva metro ali taksi, zaradi gneče in del na cesti. Vseeno poskusiva z avtom. Ubereva kar najkrajši predlog Googla in prej kot v 15 minutah sva na dogovorjenem mestu. “Še hitreje, kot po Celovški do centra Ljubljane”, se pošalim. V bližnjem lokalu naročimo boršč. Anže pove, da je glavna tegoba Ukrajine korupcija. Povprečna plača v Kijevu znaša približno 300 evrov. Da nama tudi nekaj namigov, kaj si ogledati.

Beri naprej

Kaj mi je v L’vivu všeč?

Zbudiva se malo pred osmo uro. V sobi je postalo kar naenkrat vroče, saj leži na vzhodni strani hotela. Za zajtrk nama v hotelski kavarni postrežejo malo žemljico z maslom in medom ter čaj, kasneje prinesejo še dve jajci na oko, brez kruha. Tega naročiva dodatno in mlada natakarica nama prinese košarico s štirimi kosi, bolj velikosti našega prepečenca. Preostanek dopoldneva nameniva vsak svojemu delu. Tomaž odgovarja na pošto, sam pa pišem dnevnik in urejam včerajšnje fotografije. Po dvanajsti uri se odpraviva na ogled mesta.

L’viv je ukrajinsko mesto z zahodnim pridihom, dobiš pa občutek, da se je koledar za kako desetletje premaknil nazaj. Celotne površine so tlakovane. Vožnja po podlagi iz kamnitih kock ustvarja svojevrsten hrup. Nedelji primerno je na ulicah veliko število ljudi. Težko je ločiti turiste od domačinov. Občutek imam, da nas ni prav veliko, najbrž pa se motim, saj to kulturno središče zahodne Ukrajine beleži največji porast števila turistov v Evropi.

Beri naprej

Kako sem se znašel v Ukrajini?

Rad imam gorsko naravo. Aktiven dopust. Tudi letos sem že izdelal načrt, kako se bom po prepadnih policah spopadel z navpičnimi stenami Brente v Dolomitih. Čez teden ali dva pa presenečenje. V nabiralniku me razveseli pošta Tomaža Gorca. Vabi me, da se mu pridružim pri projektu 20.000 kilometrov z avtom po Evropi. Niti za trenutek se ne obotavljam, Brenta se prav gotovo letos še ne bo podrla.

Budilka začne zvoniti malo čez četrto uro zjutraj. Ni mi povsem jasno, zakaj že moram vstati ob tej nečloveški uri, pa se vseeno ne obotavljam preveč. Zgodnje vstajanje mi je prišlo v navado kmalu, ko sem začel obiskovati srednjo šolo v Ljubljani. Pa vendar se kar nekaj minut sestavljam. Zvečer nisem mogel zaspati, potovalna mrzlica. Dobro, da sem že včeraj vse spakiral. Samo še zobe si umijem, vzamem krtačko in že me pot vodi proti Trebnjem.

S Tomažem sva dogovorjena malo pred šesto uro. Ne zamujam, on pa ima tudi vse že v avtu, tako, da ne izgubljava časa in kmalu nadaljujeva pot proti Ukrajini.

Po avtocesti premiki potekajo hitro. Kratek postanek na črpalki in že sva mimo Blatnega jezera. Madžarske avtoceste so dobro urejene, treba pa je biti zelo pozoren na hitrost. Radarske kontrole se vrstijo ena za drugo. Malo pred madžarsko ukrajinsko mejo ustaviva ob cesti, da malo prepakirava prtljago v prtljažniku. S seboj imava prenosnike in fotoaparate, ne pričakujeva pa kakšnih večjih sitnosti zaradi tega. Pa vendarle. Na madžarski strani morava odpreti prtljažnik, carinik naju hitro izpusti naprej. Pogled na stoječo kolono pred ukrajinskim prehodom nama da vedeti, da tu ne bo šlo tako hitro. Tudi postopek je drugačen. Pri prvi zapornici dobiva kontrolni listek z izpisano registrsko številko najinega avta. V naslednji uri se pomakneva za sto metrov do carinske kontrole. Tam izstopiva iz avtomobila in neseva potrdit potne liste s kontrolnim kuponom do okenca. Zapeljeva mimo, nakar si najino vozilo ogledajo še policisti. Predvsem jih zanima številka šasije pod pokrovom motorja, zadaj sploh ne gledajo. Nadaljujeva do zadnje zapornice. Tam naju ustavi oborožen vojak. Tomaž mu pomoli potne liste in prometno dovoljenje, on pa se z glavo skloni v kabino: Kavi, kavi, money, money! Tomaž zmedeno zmajuje z glavo, čeprav nama je obema jasno, kaj želi od naju. V izogib zapletu mu dava pet evrov in končno sva na drugi strani meje.

Beri naprej

Moja Facebook stran :)

Spremljaj me na G+

E-novice

Naroči se na zanimive e-novice

 

Spremljajte me tudi na:

Tomaž Gorec

Tomaž Gorec

Privacy policy

Samo pritisk na gumb in vse gre v zrak
3.67 (73.33%) 3 votes