Potovanja in podjetništvo

Zapisi označeni z ‘tomaž gorec’

Nekje sem prebral, da si moraš cilje napisati na list papirja, če želiš, da jih boš uresničil. Še najbolje je, da ta list papirja obesiš nekam nad posteljo, da svoje cilje vidiš vsak dan.

Jaz bom svoje cilje napisal kar na blog. Mogoče bom pa ta prispevek tudi natisnil in ga obesil nekam k postelji.

Glede mojega podjetja, si ne bom postavljal nekih ciljev. Moji delavniki so ponavadi dolgi 12 ur, po par ur pa delam tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih. Tako, da ravno za delo, si ne bom postavljal nekih ciljev, ker pol bom samo še več časa v službi.

Glede osebnega zadovoljstva pa imam naslednje cilje:

1. Rad bi šel na dva večja potovanja. Za potovanje v Kolumbijo smo že dogovorjeni, da gremo marca. Upam, da ne pade kaj v vodo. Bi bilo pa fino, da bi se proti koncu leta odpravil še kam. Kakšen Jemen, Etiopijo ali Nepal.

2. Že mnogo let želim iti na tečaj jadralnega padalstva.

3. Vsaj ene pet dni smučarije!

4. Vsaj ene pet dni plezanja.

5. Poleti si želim iti na izlet po Hercegovini.

6. Shujšati moram vsaj za pet kilogramov.

7. Redno moram hoditi vsaj dvakrat na teden na fitnes.

8. Fino bi bilo, če bi dobil kakšno resno punco!

9. S Silvotom enkrat iti na ‘kajtanje’.

10. Iti na rafting (reka Una v Bosni in Hercegovini).

11. Vzeti si malo več časa za prijatelje.

12. Pa da bi imel moj blog na koncu leta ene 10.000 obiskovalcev na mesec.

Čez eno leto bom pogledal ta pripevek in napisal katere cilje sem izpolnil in katere ne.

Vedno je treba gledati v prihodnost ne preteklost! Samo, če si želimo ustvariti kvalitetno prihodnost, je treba pogledati nazaj in ugotoviti kaj je treba spremeniti.

 Ne bom rekel, da je bilo leto 2008 slabo, vendar bi lahko bilo tudi boljše. Lansko leto sem, kar veliko izgubil z svojim naložbami v delnice. Padanje delnic, mi je vzelo kar veliko živcev. Sedaj sem se sprijaznil s tem in se ne sekiram več. V končni fazi še nisem toliko izgubil kot so nekateri drugi. Ravno veselil se tudi nisem dveh pregledov davčne inšpekcije v mojem podjetju, ki sem jih imel lansko leto. Čeprav, skoraj nič kriv, sem moral dati kar nekaj denarja v državno blagajno. Lahko bi se sicer pritožil in mogoče celo zmagal, samo bolje je nekaj dati in imeti mir. Pa tudi živci so nekaj vredni!

Kar se tiče posla je bilo leto 2008 kar v redu. Če seveda ne štejem izgube z delnicami. Nisem ravno zaslužil nekega bogatstva, menim pa, da je moje podjetje in dve podjetji katerih sem solastnik, našlo pravo pot do uspeha.

Tudi z zasebnim življenjem sem kar zadovoljen. Lansko leto sem bil na dveh potovanjih. Spomladi sem bil v ZDA in Mehiki, poleti pa v Turčiji in Iranu. Bilo je tudi nekaj smučanja, par krajših izletov,….

Še zmeraj pa se premalo posvečam športu. Za plezanje, ki me tako zelo veseli sem si v celem letu vzel čas samo trikrat ali štirikrat. Imel sem tudi možnost iti z prijateljem na ‘kajtanje’, pa si nisem našel časa. Hribe nisem videl niti od daleč, kolesaril sem bolj malo. Še dobro da imam pse, da sem šel poleti parkrat tećt z njimi. Ampak to je apsolutno premalo! Iz 5. januarjem začnem spet hoditi na fitnes, ki ga imam 50 metrov od firme. Hvala bogu!

Drgugače pa nimam kaj ‘jambrati’ lahko bi bilo slabše. Predvsem važno, da smo zdravi!

Včeraj je imel Toni Cetinski koncert v hali Tivoli. Na koncert me je povabil prijatelj, ki ga ne bom omenjal z imenom, saj mu morda nebi bilo všeč, da tukaj pišem kako sva skupaj pijančevala.

Toni Cetinski ne sodi v moj najožji glasbeni izbor. Poznam sicer vse nejegove komade, vendar jih ne znam na pamet, da bi lahko pel zraven. Na koncert pa se gre zato, da se poje zraven!

Koncert je hitro minil. Ne vem ali je Toni Cetinski tako hitro odpel, ali pa sem jaz izgubil občutek za čas.

Po koncertu, smo šli še v Klub Groš v Grosupljem. Tam sva se ga z prijateljem do konca napila. Čeprav se z tem ni za hvaliti, mislim da sva bila najbolj pijana obiskovalca. Pa tudi zadnja sva šla ven iz kluba, ko so že pospravljali. Moram pa rečt, da sem se imel zelo, zelo fino!

Drugače pa sem imel srečo, da me ni kdo na ‘gobec’. Sem bil kar precej tečen. No, nisem ravno iskal ‘špetira’, se pa nisem izogibal tistih, ki so ga iskali. Enkrat se me bo nekdo usmilil!

Dobro se je začel tale veseli december! V ponedeljek sem bil z poslovnim partnerjem na večerji. V četrtek sem bil na Dissovi zabavi v festivalni dvorani, včeraj v hali Tivoli, kjer je nastopil Toni Cetinski. V torek grem na Hari Mata Hari v Cvetličarno, v četrtek na Bijelo Dugme v halo Tivoli. V petek pa imamo silvestrovanje v naši firmi. Pa še kaj vmes se bo našlo.

Joj kaj me boli glava!!

Ljubezen, oziroma ljubljena oseba zna biti za nekoga največja sreča. Za nekoga pa tudi največja nesreča. Zame ni niti sreča, niti nesreča.

Pa naj vam zaupam svojo zgodbo, kateri bi lahko dal naslov Ljubezen in jaz.

Kaj je ljubezen sem prvič začutil že v začetku osnovne šole. Prvič pa sem javno priznal, da sem zaljubljen v četrtem razredu. Kot še veliko drugih fantov, sem bil zaljubljen v Mojco, ki je hodila v tretji razred. Po koncu četrtega razreda, ko smo šli z šolo na morje, sem se zaljubli v Sašo. Naklučje je hotelo, da je bila isto poletje srečala še v Piranu, kjer sem bil jaz in ona na morju. Ona najbrž mene ni niti opazila, jaz pa sem cele dneve taval po Piranu, da bi jo kje srečal.

V petem razredu sem hodil na plesne vaje. Ker v osnovni, pa tudi srednji šoli nisem bil ne vem kakšen magnet za punce, so bile te plesne vaje zame ena sama velika muka. Nobena ni hotela plesati z mano. Sem pa na plesne vaje moral hoditi, če sem hotel biti frajer. Frajer ravno nisem izpadel, prej kaj drugega.

Read the rest of this entry »

Točno tako kot sem napisal v naslovu! Prejšni teden sem bil na štiri dnevnem izletu v Kraljevu - Srbija, ki me je stal dobrih 100 evrov. Tak izlet kot sem ga imel ti ne more ponuditi nobena turistična agencija niti za 10.000 evrov.

V Kraljevu sem davnega leta 1990 služil vojaški rok v JNA. Takrat si nisem mislil, da se bom v to mesto še kdaj vrnil. Ko sem leta 1990 zapuščal vojašnico, sem imel v mislih samo čimprej zapustiti to mesto. Nikoli si nisem mislil, da bom nekoč, samo par sto metrov stran od vojašnice preživel toliko lepih trenutkov.

Moj prijatelj Damjan mi je pred kratkim omenil, da gre v Srbijo. V Srbijo naj bi peljal avto za enega sorodnika od žene. Z njim naj bi šel še oče od žene, nazaj pa naj bi se vračala z avtobusom. In sem se ponudil, če me vzameta zraven.

Da so ljudje na jugu (v mislih imam predvsem bosno, srbijo, črno goro in makedonijo) zelo gostoljubni, sem sem spoznal že na mojih preteklih potovanjih po teh čudovitih deželah. Kakor pa so bili gostoljubni z nami v Kraljevu pa presega vse meje. Za nas so skrbeli 24 ur na dan. Res čudoviti ljudje!

Gasilska slika pri Momotu na vikendu

če imate možnost iti s kom, ki ima sorodstvo v bivših Jugoslovanskih državah na obisk, izkoristite to možnost. Pa ne zaradi tga, da boste prišli do poceni turističnega aranžmaja, ampak zato ker boste tako najbolje spoznali deželo in ljudi. Kaj takega vam ne more ponuditi nobena turistična agencija.

P.S.
Danes nisem ravno razpoložen za pisanje. Bom pa o tem izletu zagotovo še pisal!