Potovanja in podjetništvo

Zapisi označeni z ‘trebnje’

Po dobrih dvanajstih letih delovanja se Diskoteka Afrika Trebnje dokončno poslavlja.

Rad bi se zahvalil vsem, ki ste bili zvesti obikovalci diskoteke Afrika. Verjamem, da se je večina od vas v Afriki dobro zabavala. Nekateri ste celo spoznali svojega življenskega sopotnika ravno v Afriki.

Zavedam se da ne bo nobeden jokal za Afriko, saj v zadnjem času ni bila ravno najbolje obiskana in so ljudje že malo pozabili na njo. Se bodo pa slovesa Afrike zagotovo veselili na policiji.

V Afriki so v dvanajstih letih gostovale skoraj vse najbolj popularne skupine z področja bivše Jugoslavije. Naj jih naštejem samo nekaj Parni Valjak, Prljavo kazalište, Sašo Lošić - Plavi orkestar, Crvena Jabuka, Latino, Magazin, Danijela, Severina, Zabranjeno pušenje, Petar Grašo, Boris Novković, Bajaga, Sanja Doležar, Oliver Dragojević… Rekorder med nastopi je bil Jasmin Stavros.

Tudi na področju elekrtonske glasbe je Afrika gostila nekaj svetovno znanih dj-v. Umek, Rush, Marco Carola, Ben Long, Oliver Ho,……….

Prepričan sem, da v naslednji dvajsetih do tridesetih letih ne bo nobena od mladih generacij iz Trebnjega in okolice imela možnosti tako dobre zabave, kot jo je imela moja in nekaj mlajših generacij.

Najbolj zvesti obiskovalci Afrike so bili iz Ivančne Gorice in okolice. Sledili so jim tisti iz Grosuplja in okolice. Med domačini je Afrika uživala manjši ugled, kot pri drugih. Nekateri iz Trebnjega sploh niso bili nikoli v Afriki. Velikokrat sem v kakšnem Trebanjskem lokalu poslušal debato, kako je v Afriki brez veze,….. Tipično Slovensko! Seveda, pa ne dajem vse Trebanjce v isti koš. Tudi Trebanjci so masovno hodili v Afriko! Hočem povedati samo to, da je bilo največ kritik ravno z strani Trebanjcev, kar pa ne pomeni, da nisem hvaležen tistim Trebanjcem, ki so hodili v Afriko.

Pa še nekaj bi se upal staviti. Trebnje ni v Sloveniji najbolj poznano po Trimu, Rokometnem klubu,….. amapk po Afriki. To velja za generacijo, ki je rojena med letom 1970 in tja nekje do leta 1983. Zelo velikokrat se mi zgodi, da ko kakšnemu poslovnemu partnerju povem, da sem iz Trebnjega reče:”V Trebnje smo pa v Afriko hodili.”

Čeprav se bom z slovesom Afrike najbolj odahnil jaz (policija, ciganje, tožbe, starši, inšpekcije, pretepi,..), jo bom vseeno pogrešal. Bodo pa ostali lepi spomini!

Na Facebooku sem odprl skupino za vse tiste, ki so hodili v Afriko - http://sl-si.facebook.com/group.php?gid=65323650419

Končno smo tudi v Trebnjem smo dobili Fitnes center. Imenuje se Fitnes klub Klepec. Po imenu sodeč mislim, da je imel pri izbiri imena, prste zraven moj prijatelj frizer Ratajec.

Ker imam tudi sam kakšno kilco preveč, sem ’reskiral’ in kupil mesečno vstopnico. Upam, da jo bom dobro izkoristil. Mi je pa izredno fino, ker imam fitnes center čisto pred nosom. Ene 50m stran od moje firme. 

V fitnesu sem že bil ene petkrat. Najprej opravim deset minutni lahek tek za ogrevanje. Potem se še malo razgibam in grem začeti delati na naprave. Če sem iskren mi je dviganje uteži in podobne vaje zelo zelo dolgočasno opravilo. Mogoče bom s časom dobil kaj več veselja.  

Ko opravim vaje pa me čaka še 20 minutni tek, kjer tekmujem sam s sabo. Vedno želim v dvajsetih minutah preteči več kot sem prejšnič. Ko sem bil prvič sem pretekel 3 kilometre, drugič 3.300 metrov,… Včeraj pa sem pretekel točno 3.500 metrov. Moj cilj je da pridem na 4 kilometre.

Vsekakor pa ne smem pozabiti pohvaliti prijazno uslužbenko Katjo. Če bi radi izgubili kakšen kilogramček jo pokličite na 041 911 701

Ravnokar me je pretresla novica, da so trije romi (zame so ciganje - če jim lahko to reče Jelinčič potem jim lahko tudi jaz) posilili 12 letno deklico. Video si lahko ogledate tukaj.

Jaz sem o ciganih na to temo pisal že 16.11.2006 in opozarjal ravno na take stvari, kot se je naredila sedaj. Najbolj jezen pa sem na tiste posameznike, ki cigane zagovarjajo in zagovarjajo,………. čeprav mi Janšava vlada ni všeč, so se ob dogodkih v Ambrusu vsaj malo postavili proti njim. čeprav premalo!

16.11.2006 sem napisal:

čeprav mi službene in ostale dolžnosti ne puščajo veliko časa, se čutim dolžnega, da na temo romov napišem svojo zgodbo. V nadaljnjem besedilu jih bom imenoval cigani, ker tiste, ki jih bom omenjal niso vredni drugega imena. Ko berem dnevno časopisje in gledam televizijo, sem najbolj jezen na tiste pametne gospode, novinarje in ostale delomrzneže, ki še v življenju niso vzdignili več kot pet kil, se morali za kaj sekirati, sedaj pa na veliko zagovarjajo cigane. Lahko je takim, ki še nikoli niso imeli opravka z njimi.
Pa naj začnem svojo zgodbo o njih, ki se je začela pred več kot tridesetimi leti, ko sem še bil otrok. živim v majhni vasi po imenu šentlovrenc. Ciganski tabor na Mali Loki je od moje vasi oddaljen približno tri kilometre. še kot otrok se spomnim, kako so se cigani vedno pretepali v gostilni pri sosedu. Ker smo imeli eni prvih telefon v vasi je sosed vedno prišel k nam telefonirat na policijo. že takrat so se najbrž policisti bali ciganov, saj so ponavadi prišli drugi dan narediti zapisnik.
Tudi v vaški trgovini so vedno kradli in nadlegovali ljudi. Spomnim se, ko sem bil star pet ali šest let in sem se z kolesom peljal mimo trgovine, kjer so bili ravno takrat cigani. Ker sem se jih iz zgoraj navedenih razlogov bal, sem na polno pritisnil na pedala, da bi se čim hitreje odpeljal mimo njih. Pa je nesreča hotela, da se mi je ravno v tistem prišla hlačnica med zobnik in verigo. Ker nisem mogel naprej sem se ustavil par metrov od njih in so vpili: ‘Tamal jajca ti bom odtrgal’. Tisti, ki jih zagovarjate si predstavljate, da bi en cigan vašemu šest let staremu otroku rekel kaj takega. Verjetno ni treba posebno poudarjati, koliko sem bil takrat prestrašen.
Ko sem začel hoditi v prvi razred osnovne šole, smo imeli dokaj srečo, da v našem razredu ni bilo nobenega cigana. Je pa bil eden (mogoče tudi dva) v drugem razredu. četudi smo bili v prvem razredu, smo se jih zelo bali. že takrat so v šolo nosili nože in nam grozili.
V tretjem razredu pa smo za sošolca dobili cigana Zvonkota. Tretji razred sem obiskoval na Čatežu. In kmalu so se začela izsiljevanja. Rekel mi je “jutri mi prinesi jurja, če ne te bom pa pretepel”. In seveda sem ga zaradi straha prinesel. Vsak dan mi je bilo težje iti v šolo, ker sem se bal izsiljevanja. Najbolj sem bil vesel, ko ga ni bilo v šolo. Od petega pa do osmega razreda, nisem imel v šoli težav z njimi, ker do petega razreda redko kateri pride. So pa se nadaljevali pretepi pri sosedu v gostilni.
Podobne so bile tudi bratove in sestrine zgodbe, ki sta mlajša od mene.
Potem sem imel jaz naslednjih deset in več let mir pred njimi. Samo to ne pomeni, da so imeli mir tudi ostali. Vedno je bilo nekaj.
Pred desetimi leti sem odprl gostinski lokal. In na mojo nesrečo so po treh letih obratovanja začeli v lokal prihajati tudi cigani. Sprava po malem potem pa počasi več in več. Tako, da jih je na koncu bilo že sto na večer. Nadlegovali in otipavali so ženske. če jih je bilo veliko, so bili pogumni in so se tudi fizično spravili na kakega gosta. In ker nisem imel takrat pravih redarjev, ki bi se jih znali znebit je lokal čez noč propadel.
Po parih letih životarjenja in hude finančne stiske mi je nekako uspelo lokal spet spraviti na nivo, da je posloval z dobro nulo. In spet so začeli v moj lokal hoditi cigani, ter delati sranja. Enkrat se spomnim, da je eden za šankom grozil natakarju z pištolo. Menda je bil sošolec od mojega brata. Kasneje je na parkirišču ugrabil eno dekle in jo odpeljal v cigansko naselje. Si mislite punca stara okoli osemnajst let in jo cigan na silo odpelje v ciganski tabor ? In še bi lahko našteval podobne zgodbe.
Potem sem si pa rekel, da sem se moral preveč truditi za svoj lokal, da mi bo ta drhal spet vse skupaj uničila. Redarjem sem naročil, da tisti, ki so kadarkoli v mojem lokalu naredili kaj narobe, da jih ne spustijo notri. Potem so se začele grožnje po telefonu, prihajali so mi na dom in grozili. Enkrat sem šel celo prijavit na policijo, vendar je stvar nekje obstala ali pa jo niti nobeden ni sploh začel.
Potem so mi jih redarji nekajkrat spustili v lokal in spet ista pesem. Edina rešitev je bila, da sem se sam postavil na vrata in, ko so prišli, sem jim povedal, da nimajo vstopa. Ker je sodelavec videl, da je stvar resna je poklical policijo. Preden je prišla policija so se cigani odpravili do svojih kombijev in se oborožili z sekirami, koli, biljard palicami. Iz pred vrat se nisem umaknil, ampak ne zato, ker bi bil tak heroj. Ampak zato, ker sem se toliko ustrašil, da se niti premakniti nisem mogel. Ne predstavljam si kako naj bi bilo, če te nekdo z sekiro.
Potem pridejo policisti in cigani orodje pospravijo v svoje kombije. Policistka pride do mene in mi hoče dopovedati, da sem za vse jaz kriv, ker jih nisem spustil notri.
čez štirinajst dni spet pridejo še v večjem številu. Kakih trideset jih je bilo. Ker sem jih pričakoval sem že prej zaprosil brata za pomoč. Postavila sva se na vrata in jim preprečila vstop. Situacija je bila skrajno napeta. Redarji se niso upali nič mešati zraven. Se sreča, da je bil v lokalu prijatelj od brata, ki nama je pomagal. Do pretepa ni prišlo, ker smo bili vsi previdni in se ni nobeden ni upal nikogar konkretno udariti.
Spet so nekateri prišli s sekirami, koli, vendar udarit se ni upal nobeden. Potem pridejo policisti. Cigani se sploh ne zmenijo za njih. V pričo njih mi grozijo, da me bodo ubili mene in vso mojo družino, zažagali hišo, minirali lokal,.. In čez teden dva mi na uho pride, da mi menda policija pripravlja kazensko ovadbo. Zaradi rasne diskriminacije. Nisem čisto verjel, ampak vseeno sem si rekel, da malo previdnosti ne škodi.
Ko sem imel naslednjič odprt lokal sem jih spustil notri, da si nebi še bolj otežil položaja zaradi kazenske ovadbe. Sem jih pa imel ves čas na očesu. In ko je eden od ciganov razbil kozarec, sem šel do njega in mu rekel naj zapusti lokal. In jih je pet skočilo name. Ker sem imel še enega kolega in ker so cigani reve jih ni bilo težko obvladati.
Potem pa pride ena nedelja. Zjutraj brez skrbi vstanem, ko me kmalu pride v sobo poklicati mama, da me išče policija. čist policijske fore, da pridejo ob takem času, da te še bolj šok. Pa da sosedje vidijo. Grem dol in ta ista policistka mi lepo uradno pove, da sem osumljen kaznivega dejanja, po tem in tem členu in da so mi prinesli vabilo, da pridem na zaslišanje. Če ne pridem, me bodo prisilno privedli. Jebem ti tako državo, ki poštene delovne ljudi jebe, ciganom pa daje podporo in jih ščiti.
Naslednji dan grem malo k odvetniku povprašat koliko je resna ta stvar. Pove mi, da je možno tudi do dve leti zapora. Pol grem na zaslišanje. In po parih mesecih dobim obvestil, da je tožilec zavrgel ovadbo. Samo par mesecev sem pa bil živčen.
Na zaslišanju sem hotel vedeti, kdo me je ovadil pa je rekla policistka, da je ona začela postopek po uradni dolžnosti. Pa jo vprašam, če bo začela tudi postopek proti ciganom, ker so mi grozili. Celo pred njo. Pa je rekla, da to bodo pa preganjali, če bom jaz dal zahtevek. Se pravi nismo enaki pred zakonom. Ciganom ni treba nič narediti, jaz pa bi moral dati zahtevek. Pred dvema mesecema sem bil na koncertu Mambo Kingsov v Dolah pri Litiji. Seveda ciganov cel kup. Pa mi je en smrkovec skozi kazal elektro šoker. Enkrat, ne dolgo nazaj, je en cigan šel proti meni z nožem.

Povejte zdaj Vi meni, če se jaz lahko obrnem na Hanžka, da so mi kratene človekove pravice? Pa ne pišem to tukaj zaradi mene. Jaz se bom že nekako znašel. Če nebi imel pištol, nožev, sekir, se jih ne bojim vseh, kar jih je skupaj v občini Trebnje. Boječa je ta golazen, zato morajo imeti pištole, nože in sekire. Meni tega ni treba.

Tole ne pišem zaradi sebe, da bi se komu smilil. Jaz bom to že rešil, nisem tako neumen. Pišem zato, ker se čutim dolžan to pisati, da pomagam drugim, ki so veliko hujše žrtve kot jaz. Sem prepričan, da so v šolah še vedno iziljevanja, samo otroci se ne upajo to povedati staršem. Tako, kot se nisem upal povedati jaz. Pa še na tisoče je teh zgodb.

Novinarje pozivam naj pridejo še malo povprašati ljudi, ki živijo v njihovi bližini. Kar boste izvedeli pomnožite z dva ali tri, pa boste prišli do realnega stanja. Ljudje so namreč prestrašeni in se ne upajo javno govoriti o tem.

Predlagam, da se nad rome spravimo z vsemi možnimi pravnimi sredstvi. Gradbenemu inšpektoratu prijavljajmo črne gradnje. Verjetno obstaja tudi kakšen okoljevarstveni inšpektorat. Ta bi tudi imel veliko dela. Potem obstajajo romi, ki imajo firme in sploh ne oddajajo davčnih napovedi (vem iz zanesljivih virov). Da ne govorim, da nimajo tabel, poslovnih prostorov, izobrazbe,.. Policiji je treba prijavljati vožnje z neregistriranimi avtomobili. Delovni inšpekciji delo na črno. Prijave se da enostavno (lahko tudi anonimno) preko interneta.

Če pa jih kakšna gospoda hoče za sosede jim jih pa z veseljem damo!