višegrad

Bil sem turistični vodič po Bosni in Hercegovini

Ta vikend sem spet bil ‘turistični vodič’ po Bosni in Hercegovini. Letos je to bilo že petič.

Kako poteka tako potovanje sem napisal v prispevku Izlet v Sarajevo. Tokrat ne bom opisoval tega zadnjega potovanja, ampak bom prosil vse tiste, ki ste šli z mano v Bosno in Hercegovino, da si vzamete 10 minut časa in napišite svoje vtise. Vaše vtise bom objavil v tem prispevku.

Pa še ena lepa pesem o Sarajevu:

V marcu 2012 smo se s Tomažem podali na nekajdnevni izlet po Bosni in Hercegovini. Pred odhodom se nismo kaj dosti pripravljali na obisk te čudovite dežele, saj smo vedeli, da Tomaž dobro pozna te kraje in smo se mu poplnoma prepustili. In imeli smo prav! Tomaž je namreč izvrstno organiziral potovanje.

Med drugim smo obiskali: Sarajevo, Jahorino, Jajce, Višegrad, Banja Luko,… Potovanje mi je bilo izjemno všeč, saj je vsebovalo tako obisk mest, poučne zgodovinske in kulturne informacije , gastronomske užitke in zabavo. Veliko različnih stvari, tako da je bilo nekaj za vsakega. Bosna in Hercegovina je zelo zanimiva, saj se močno prepletata tradicionalno in moderno življenje in še vedno je čutiti veliko žalosti in močne spomine na vojno, ki je zaznamovala življenje vseh prebivalcev. Kljub temu, da o vojni ne govorimo več, je pomembno, da zgodovine ne pozabimo. To je dežela izredno prijaznih ljudi, ki so velikodušni in imajo izjemen smisel za humor.

Potovanje je bilo nepozabno in se že veselim dne, ko se bomo ponovno odpravili na pot s Tomažem.

Vesna

Tomaž, bil si zelo dober vodič. To je bilo že moje drugo potovanje v Bosno s teboj. Res sem jo doživela v vsej svoji posebnosti in naravnih znamenitostih, najbolj sem uživala v razglednih točkah. Bosna je res lepa država in ponuja veliko več kot samo slavne čevapčiče. In na poti domov še ”manjši” ovinek in večerno kopanje v morju, ne more biti lepše kot to.

Nataša

Sem Francoz, ki živi v Sloveniji. Pred potovanjem s Tomažem, sem bil že trikrat v Bosni s prijatelji: dvakrat v Sarajevu in enkrat v Banja Luki. To državo imam zelo rad. Tako sem torej mislil, da dobro poznam ta predel, a mi je Tomaž odkril nove razsežnosti, ki jih prej nisem poznal: pokrajino, mesta, turistične znamenitosti in zgodovinsko ozadje. Tudi v Sarajevu, kjer sem pred potovanjem s Tomažem, prebil že več kot en teden, me je Tomaž popeljal tako v zanimive kraje, kot tudi v male restavracije z božanskimi čevapčiči v centru Sarajeva. Njemu se lahko zahvalim, da sem okusil najboljše čevapčiče v svojem življenju. Z njim smo se popeljali po malih poteh v osrčju narave. Poučil nas je tudi o napetostih, ki so se ohranile med različnimi nacionalnostmi populacije. S Tomažem sem odkril popolnoma nov obraz Bosne in si od takrat želim izvedeti še veliko več o tej čudoviti državi.

Florent

Konec septembra nas je Tomaž povabil na izlet po Bosni in Srbiji. Imeli smo malo časa, glede na to koliko smo imeli namen videti. Staratli smo v petek zgodaj zjutraj in se vrnili pozno v nedeljo zvečer. Prvi dan je bil glavni cilj Sarajevo, v soboto Šarganska osmica, v nedeljo pa Mostar. Tomaž nam je nevsiljivo razlagal in odgovarjal na vprašanja o stvareh, ki smo si jih ogledovali. Zame je bil to eden najlepših vikendov lanskega leta. V treh dneh in prevoženih skoraj 2000km smo videli in doživeli lepe in manj lepe prizore, ki so doma na bližnjem jugu. Želim si še na jug!

Petra

Verjetno nam je vsem poznan trenutek, ko stvari preprosto lepo padejo skupaj. Tisti trenutki, ki jih ne načrtujemo, a nam za vedno ostanejo v spominu. Tak je bil naš BosnaTrip, ko sem sam poimenoval tri dni izleta po Bosni; prav tak pa je bil tudi trenutek, ko smo se vsi štirje prijatelji tudi našli med seboj. Naj bo to zgodba za naslednjič, na tem mestu pa moram napisati par dobrih, par slabih, par zanimivih besed o našem izletu. Vesel sem bil že na samem začetku, da smo štirje sploh našli skupni termin, v katerem smo bili vsi prosti. Je to mar sreča? Neverjetno je, kako težko se je včasih uskladiti med seboj. Strpali smo se v avto, katerega prtljažnik smo poprej do vrha zapolnili s prtljago – kot da bi šli za cel mesec. Z razliko od vseh ostalih izletov, ki sem jim bil priča, smo tokrat ubrali podeželsko pot in se odrekli avtocesti. Končno lahko rečem, da sem videl še nekaj sveta ob poti in samo mesta, v katerega smo bili namenjeni. Bihač, postanek, kavica, prvi okus nove države. Pusti ti vtis. Ne pozabiš. Ali je to sreča?

Nadaljevali smo, prispeli v Jajce. Malo smo se kulturno izobrazili, pogledali prostor, kjer je potekalo drugo zasedanje Avnoj-a. Slavno zgodovinsko mesto, pa čeprav nisem pristaš zgodovinskih dejstev, ne pozabiš, da si bil tam. Par minut tam preseže vrednost besed, ki smo jih o Jajcu poslušali v šoli.

Pale. Naša destinacija počitka. Sreča? Namestili smo se, postlali posteljo in se odpravili ven med ljudi. Mladi smo in tako smo se tudi obnašali. Mislim, da smo nočno življenje izkusili v vsej svoji čarobnosti. Nekaj smo spili in si med tem glasno ponavljali, da bi nam bilo še kako žal, če bi to zamudili. Noč. Jutro. Spanca je bilo bolj malo. Ni mi bilo žal. Nisem hotel zamuditi ničesar in cel dan preležati

Po obilnem (bosanskem) zajtrku smo se odpeljali v Sarajevo. Še nikoli do takrat nisem videl bob steze. Tudi sam občutek, ko človek stoji na kraju, kjer je nekoč tekla kri, da človeku zavest, kakšno srečo ima, da živi danes, tu, srečen. Kaj je sreča? Tudi o tem je bilo govora, tako ali drugače. Jahorina me ni pustila ravnodušnega. Nočno življenje me ni pustilo ravnodušnega. Preprosta turška kava v značilni turški kafani je privabila nasmeh na usta.
Druga noč je minila bolj umirjeno. Poznalo se je, da smo videli ogromno. Priznam, da sem bil utrujen. Nisem bil edini. Tudi naslednji – zadnji dan ni bil nič bolj umirjen -> muzej na Neretvi. Prizor iz učbenikov pred leti nam je bil danes tik pred očmi in ostal na slikah na spominski kartici telefona

Od tam naprej je šlo vse z bliskovito hitrostjo. Mostar. Neverjetno mesto. Popolnoma drugačno. Prijetno. Nabito s čustvi. Z lepo pokrajino. Neverjetno. Hrana. Čevapi. Itak. Pravi Tomaž “da so najboljši” – zdaj lahko to rečem tudi sam. Najboljši. Ne vem, kako se reče gostilni. Vem, da se začne na črko S. Bo Tomaž povedal. Vsem tistim, ki boste šli naslednjič z njim. Če bo prosto mesto, se bom pridružil. Z veseljem

P.s. nikar ne pozabite na mandarine,.. pa na kajmak,.. pa na kepanje, če bo kaj snega,.. počnite vse, kar vas veseli, kjer vas veseli in s komer vas veseli. Ja, to je sreča 😉

Andrej

Sam lahko povem, da mi je Tomaž že večkrat omenil Bosno in Hercegovino kot enkratno destinacijo za potovanje in zabavo. Zato nisem veliko razmišljal, ko smo se pogovarjali o 3 dnevnem izletu po Bosni, v družbi Tomaža, ki zelo dobro pozna kraje, zgodbe, zgodovino, predvsem pa tudi lokacije za dobro pijačo in jedačo – zelo pomembna zadeva 😉 Zato lahko brez slabe vesti priporočam ogled krajev kot so Sarajevo, Pale, Jahorina, Neretva, Mostar, Međugurje, Jajce, Drvar in še… – brez Tomaža, pa ne bo enako! Meni je bilo potovanje zelo všeč, veliko novega sem videl, zvedel, poskusil in vse to zelo poceni – 3 dni (prevoz, hrana, spominki, pijača, vstopnine ipd manj kot 100 eur)

Matej

Caubejba. Ej od petka do nedelje (14 – 16. 12) greva s kolegom Tomažem (Tomaža poznam iz enega seminarja) na en krajši trip u Bosno! Tomaž jo zlo dobr pozna, tako da bo on naš vodnik in voznik. Po prejetem Matejevem sporočilu sem se brez pomisleka odločila, da grem. Sicer smo datum prestavili za en dan naprej, da je šel z nami še Andrej. Prvo vprašanje, ki se mi je porajalo v mislih..kako bomo funkcionirali ena punca : trije fantje. A lahko rečem, da so bili okrog mene to največji sončki.
Prvič v življenju sem šla na tako južni Balkan. Pričakovanja dan pred odhodom so bila pisana, vendar ne tako kot vtisi, ki sem jih doživela skozi naše “raziskovanje”. Pot nas je vodila daleč od avtoceste, vabila nas je cesta med vasmi in mesti. Doživeli smo pristno Balkansko pot/pokrajino. Prva kavica je bila nekje opoldne v Bihaču, kjer smo ugotovili, da so cene neprimerno manjše od slovenskih. Naslednja postaja je bila v Jajcu. Tam sem dobila občutek povezanosti z našimi južnimi “sosedi”. Zelo nas povezuje zgodovina, katera je bila tudi grenka. Tito, pionirčki..škoda, da jaz tega v svojih otroških letih nisem doživela.
V Sarajevo smo prispeli v večernih urah, ko so se prižgale mestne luči in z njimi zapolnile vzpetine ob mestu, katere smo opazovali z odprtimi usti in izrekali skromno besedo: vau… res je bilo čarobno. Priznam utrujeni smo prispeli v Pale. Vendar mi se ne damo. Odpravili smo se, da spoznamo nočno življenje. Ja tu lahko naredim le tri pikice… bilo je lepo pa mičkeno megleno… 🙂
Jutro z glavobolom smo si izboljšali z odličnim zajtrkom (Mučkalica in Bakedeggs + palačinke z nutelo) in z obujenjem spominov na preteklo noč. Z avtom smo se povzpeli na Jahorino, smučišče s fantastičnim razgledom. Pot nas je vodila na zapuščeno Bob stezo (za katero sicer ne vem točno kje je) tako je, ko del poti predremaš. Ja in kepali smo se! Mimogrede naredili smo tudi dva snežaka.
Baščaršija. To je bil kraj, kjer se je za mene čas ustavil. Ta del mesta ohranja tradicijo, posel in smisel življenja. Je trgovsko središče in srce Sarajeva. Sredi mesta je vodnjak, katerega legenda govori, da če piješ vodo iz njega se še vrneš v te kraje. Tvegam in pijem. Čarobno. Ustavili smo se tudi pred mošejo, kjer smo občudovali naše vrstnike, kako pripadni so svoji veri. Mistično… Seveda jedli smo najboljši burek vseh časov, pili pravo bosansko kavo iz unikatno kovanih bakrenih džezvic in padli v globok klepet. Tomaž je točno vedel, kako čim bolj približati nam “nevednežem” njihovo kulturo in nasploh duha Bosne.
Tretji dan smo se zavedli, da je to naš zadnji v Bosni. Zato smo se vstali zgodaj in po spet odličnem zajtrku pomahali Sarajevu v slovo, s tihim upanjem, da se še vrnemo. Pot nas je vodila proti reki Neretvi. Ogledali smo si vojni muzej iz bitke na Neretvi. Čudno, prav tam sem doživela največ čustev pa lahko povem najmanj… nekako težko je sprejeti tako grenko zgodovino. Pot smo nadaljevali naprej po veličastni pokrajini, ki se je dvigovala visoko proti nebu, tik ob turkizno zeleni reki Neretvi, kjer smo si privoščili domače mandarine, vse do naslednje zadane točke.
Moj najlepši kraj v Bosni? Naslednja postojanka Mostar! Tako pravljičnega mesta še nisem videla. Sivina v stavbah in na tleh daje občutek spokojnosti. Vendar kljub temu opazim živahnost ozkih ulic s trgovinicami, gostilnami in ljudmi, ki se znajo nasmehniti, ne glede na grenko preteklost, ki jo bereš v njihovih očeh in obraznih gubicah. Tam bi ostala kar cel teden in raziskala vsak kotiček ulic in kulturo njihovega življenja. Ustavili smo se v eni najboljših gostiln, ker smo še zadnjič jedli čevapčiče in kajmak. Za sladico pa smo preizkusili baklavo – katere okus še zdaj ne morem pozabiti. To bom pogrešala. Žal smo po hitrih nakupih in še zadnjih pogledih na mestece morali Mostar zapustiti. Na hitro smo si ogledali še romarski kraj Medžigorje. Ob pogledu na uro in zemljevid so se naši obrazki začeli popačeno smejati. Mi smo na najbolj južni točki.. kje je še dolenjska? Zato smo pot proti domu ubrali kar po avtocesti, ki pa je minila neverjetno hitro.
Strnjeni vtisi… gostoljubje, odlična-poceni hrana, čudovita pokrajina, skrivnostnost, iskrivost v očeh domačinov, grenka zgodovina, fantastični razgledi in seveda odlična družba.
To je dežela, ki govori v svojem jeziku in ga razume le tisti, ki mu prisluhne s srcem.

Anita




Šarganska osmica in Etno selo Emirja Kustorice

Šarganska osmica
Tale članek se že dolgo časa pripravljam napisati, pa nekako ni časa. Tokrat bo več slik kot teksta.

Pred točno mesecem dni sem si priviščil potovanje po BiH. Z mano je bil še prijatelj Uroš in prijateljica Špela. Ogledali smo si kar lep del BiH, en dan pa smo skočili še v Višegrad in sosednjo Srbijo.

Naš cilj je bila Mokra Gora. Znamenitost Mokre Gore je Šarganska osmica in Etno selo Emirja Kustorice. Emir kustorica je režiser in glasbenik.

Šarganska osmica je del ozkotirne proge, ki povezuje Višegrad in Užice (lepše se mi sliši Titove Užice). Šarganska osmica se imenuje zato, ker na tem odseku proga poteka v osmici. To pa zato, ker mora premagati 300 metrov višinske razlike. Naj še povem, da sem na železniški postaji v Mokri Gori, kjer se začne Šarganska osmica jedel odlično pleskavico.

Etno selo Emirja Kustorice pa je tudi vredno ogleda. Kitajci pravijo, da ena slika pove več kot tisoč besed. Tak oda oglejte si slike.

Ravnokar sem ugotovil, da nimam slik iz Etno sela Emirja Kustorice, ker mi je zmanjkalo baterije. Sem pa slikal z Uroševim fotoaparatom, samo še nisem dobil slik.

Mokra Gora
Beri naprej

Most na Drini v Višegradu

Most na Drini

Most na Drini – Višegrad

Pred kratkim sem prebral knjigo Most na Drini. Knjigo je napisal Nobelov nagrajenec Ivo Andrić.

Zgodba se začne pred skoraj 500-timi leti v mestecu ob reki Drini na meji med Bosno in Srbijo. Takrat so bili te kraji pod turško vladavino. Takrat so turki nasilno ugrabljali dečke stare od 10 do 15 let in jih vodili v Turčijo, kjer so jih prevzgojili v janičarje. Med njimi je bil tudi deček iz vasi Sokolovići, ki so mu kasneje dali ime Mehmed paša Sokolović. Mehmed paša Sokololović se je kasneje povzpel do turškega generala in velikega vezirja turškega cesarstva.

Na stara leta se je hotel prikloniti svojemu rojstnemu kraju in se je odločil, da bo na svoje stroške izgradil veliki kamniti most. Danes most velja za veliko kulturno znamenitost in je uvrščen v seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO.

V Višegradu sem že bil pred dvema letoma. Most je res prava mojstrovina. Spomnim se kako smo z Mirkotom in še enim domačinom, na terasi hotela pili pivo in v mraku občudovali osvetljen most.

Sedaj, ko sem prebral knjigo si želim čimprej spet iti v Višegrad. Sedaj poznam zgodbe, ki so se dogajale okoli tega mostu. želim si sesti na vrata (tako so vedno rekli domačini sredini mostu) in se v mislih spomniti na zgodbe, ki so se dogagajale okoli mostu.

Knjiga Most na Drini je bila prijetno in poučno branje. Prepričan sem da sem sedaj, ko sem jo prebral veliko bogatejši v glavi in srcu. Kaj mislim s tem ne znam napisati. Preberite jo tudi vi, pa boste vedeli kaj sem mislil.

Če bi na svetu obstajalo 1000 knjig tako dobrih, kot je knjiga Most na Drini, sploh nebi več delal, ampak bi samo bral, bral in bral.

Moja Facebook stran :)

Moj Instagram :)

Load More
Something is wrong. Response takes too long or there is JS error. Press Ctrl+Shift+J or Cmd+Shift+J on a Mac.

Spremljaj me na G+

E-novice

Naroči se na zanimive e-novice

 

Spremljajte me tudi na:

Tomaž Gorec

Tomaž Gorec

Privacy policy

Bil sem turistični vodič po Bosni in Hercegovini
Oceni tole stran