Včeraj me je presenetila tragična novica, da je Tomaž Humar mrtev.
Tomaž Humar je bil tisto, kar smo vsi globoko v sebi sanjali da bi radi bili. Bil je avanturist, ljubitelj gora in narave, bil je prepreprost, nasmejan in vesel človek, ki ga slava ni pokvarila.
Verjel sem, da bo Tomaž Humar zmagal bitko z goro, mrazom in poškodbo. Žal ni bilo tako!
Tomaž počivaj v miru!
ja, res je hudo, vendar je bilo to pričakovati.
In kot sem že rekla: umrl je v naročju svoje ljubezni.
naj počiva v miru.
Enkrat sem bil v zimskem času na Triglavu. Na Kredarico smo se odpravili spat, čeprav spanje pri minus 5 stopinj res ni bilo luštno, ogrevanja pa ni bilo. Zato smo se vsi zbrali pred pečjo v Kredarici, kjer smo prijetno greli. Seveda se je razvila debata, kjer sem nekako vprašal človeka starega med 50 in 60 let, ki je šel vsaj enkrat na teden na Trglav, kako to, da tolikokrat hodi nanj. Odgovoril je, da je ostal ovdovel, otroci ga obiščejo le ob praznikih, prijatelji pa so mu pomrli. V gore hodi sam. In je rekel, da so mu ostale le gore in mi, soplezalci, ki se zberemo pozimi pred pečjo za kako urico in malo spregovorimo. Dodal je še, da si najbolj želi umreti v gorah.
Če bom jaz ostal na stara leta sam, bom imel najbrž podobno željo…