Prvič sem za Zahodne Julijske Alpe slišal, ko sem bil še premlad, da bi se spopadel z njihovimi stenami in vrhovi. Je pa tja v tistih časih večkrat pot zanesla mojega očeta, prav tako strastnega gornika in alpinista. Ljubezen do tega širnega privlačnega sveta je, kot kaže, dedna.
Zahodne Julijske Alpe so del Vzhodnih Alp. Na severu in zahodu jih od Karnijskih Alp loči reka Bela, ki izvira severozahodno od kraja Žabnice pri Trbižu. Naprej teče proti zahodu po Kanalski dolini skozi Tabljo, kjer zavije na Jug v Železno dolino proti Klužam. Iz nje proti vzhodu v osrčje Zahodnih Julijcev vodijo doline Dunja, Reklanica in Rezija. Na vzhodu se strmo spuščajo v Rabeljsko dolino, imenovano tudi Jezerska dolina, po kateri proti severu teče potok Ziljica.
Za Zahodne Julijske Alpe je značilno, da nimajo predgorij. Strme stene rastejo naravnost kvišku iz globokih dolin, zato so tudi dostopi do njihovih vrhov zahtevne ture. Večino njih štejemo med zavarovane plezalne poti ali ferate.
Ko sem se pred leti tudi sam začel vse pogosteje zatekati k romantiki skalnatega sveta, so se mi v spomin prikradla imena vrhov. Viš, Montaž, Strma Peč. Nekaj tako skrivnostnega in privlačnega je v teh imenih. Tudi mene je premamilo.
Neko poletno avgustovsko soboto sem se odločil. Moj cilj je bil v dveh dneh prečiti celoten greben Poliških Špikov. Priprava opreme za tako pot je pri meni postala že rutina. Vse stvari so na svojih mestih, zato samo odpiram vrata omar in predalov ter vse skupaj odlagam na posteljo. Na hitro pripravim še hrano in pijačo, ki bo morala zadostovati za dva naporna dneva. Na koncu vse skupaj čimbolj preudarno zložim v nahrbtnik. Zadrga na vrhu se s težavo zapre. V kapo nahrbtnika zložim še nekaj drobnarij, pograbim še čevlje in se odpravim.
Cesta me v slabi uri in pol pripelje v slikovito vasico Valbruna, Ovčja vas po slovensko, nad katero se zaključi na makadamskem parkirišču v dolini Zajzeri. Pozno popoldne je že, sonce je že zašlo za strmo severno steno Montaža, ki se bohoti nad mano. Začnem s kar dobrim tempom, saj ne želim, da me še pred bivakom ujame noč. Zaradi zahtevnosti ture sem se odločil, da prihranim čas s spanjem v bivaku Stuparich, ki leži na skalnem pomolu pod steno. Bivak dosežem v slabih dveh urah. Nahrbtnik odložim na enega izmed pogradov, vzamem iz njega vrečko s hrano in si privoščim večerjo pred bivakom. Čez nekaj minut se mi izpod stene pridruži italijanski kolega. V rokah drži plastenki, ki jih malo višje napolnil z ledeniško vodo. Kot pravi Italijan seveda zelo slabo govori angleško. V kombinaciji mojega skromnega znanja italijanskih besed, nekaj pantomime in začudenih pogledov, se kljub temu uspeva uskladiti, kam je kdo namenjen. Na telefonu mu pokažem nekaj albumov s fotografijami slovenskih gora, ki sem jih posnel na svojih potepanjih, potem pa se kmalu odpraviva k počitku.
Dan se ne začne najbolje. Najprej za skoraj celo uro zaspim, ker sem napačno nastavil alarm. Kar malo sem jezen sam nase, zato kar brez zajtrka pospravim svoje stvari in se odpravim proti steni. Čez nekaj minut se iznad Kamnitega lovca začne dvigovati sonce. Ob tem prizoru pozabim na jezo, prevzame me pogled na zlatorumeno ožarjeno steno, kjer je vstop v smer Via Amalia. Ozke police se strmo v ključih vijejo po steni. Ob jeklenici in klinih kmalu pridem do izpostavljenega mesta, kjer je potrebna še posebna previdnost, saj pod mano zazija globoka razpoka. Premagam kratko steno in že stopam po strmem travnatem pobočju proti Severnemu stolpu. Pot me preko grebena vodi na zahodno stran, kjer po ozki skalni polici dosežem bivak Suringar. Od tu me do vrha Montaža loči le še krušljiv Findeneggov ozebnik.
Že zjutraj me je opazila tudi gorska straža. Ko stopimo v ta svet, se zelo hitro lahko prepričamo, kdo je tu gospodar. Toliko kozorogov kot tu, nisem videl nikjer v naših gorah. Oni so nesporni vladarji tega sveta in prav nič jih ne gane, če med svojim brezbrižnim skakanjem po ozkih policah sprožijo skalo ali več. Nič drugače ni v ozebniku, kjer tik pod vrhom le za nekaj metrov uidem toči kamenja izpod nog mladega poskočnega kozliča.
Na vrhu si privoščim počitek. Pred mano se odpre pogled na celoten greben, pod katerim leži travnata planota Pecol. Kar nekaj planincev je v tem jutru že doseglo vrh. Večina se jih na najvišji vrh zahodnih Julijcev poda z južne strani. Tam je v steno pripeta šestdeset metrov visoka Pipanova lestev, ki precej olajša prehod in s tem privablja tudi manj izkušene gornike. Sam se ji ob sestopu izognem po rahlo izpostavljeni prečki in strmih travah, saj so vrha željni kot grozdje obešeni po celotni dolžini lestve. Z nekaj previdnosti si prihranim čakanje in nadaljujem s turo.
Malo nižje se levo odcepi plezalna pot Leva. Opremljena je izključno z jeklenicami, pelje pa me visoko nad planino Pecol po ozkih izpostavljenih policah. Pot ponuja izjemne panorame proti Kaninskemu pogorju. Zaključi se v Škrbini nad Cjanerico, iz katere splezam na vrh Špika Hude police.
Na vrhu si privoščim nekaj požirkov in vitaminsko ploščico, nato pa se spustim proti naslednjemu razcepu.
Pot Ceria Merlone poteka vzdolž glavnega grebena Poliških špikov. Večinoma se gibljem po vojaških položajih iz 1. svetovne vojne. Pot je naporna in dolga, izpostavljenih polic kar ni konca. Pripelje me na en sam vrh, Špik nad Nosom, kjer so pred leti postavili zelo lepo opremljen bivak. Posvečen je preminulemu priznanemu trbiškemu alpinistu Luci Vuerichu, ki ga je plaz ledu iztrgal iz stene Prisanka.
Ura je ena popoldne in v sončni pripeki doživljam manjšo krizo. Sezujem čevlje in se usedem kar na tla v senco bivaka. Premišljujem o preostanku poti. Če ne bi bila nedelja in jutri delovni dan, bi ostal kar tu. Pogled mi je uhajal na debele, v bele rjuhe oblečene vzmetnice. Kar predstavljal sem si sončni zahod, po katerem bi se zleknil na udobno posteljo in se prepustil spancu.
Časa za sanjarjenje je hitro zmanjkalo in pogumno se odpravim naprej. Strmemu spustu z vrha zopet sledi sistem polic, na koncu katerega se preko grebena umaknem na senčno stran. Pot se zaključi s strmim spustom v Škrbino Prednje špranje. Tu se začne zelo stresen spust nazaj proti dolini Zajzeri. Strmo in izredno krušljivo pobočje poskrbi še za nekaj adrenalina. Pod škrbino stopim na melišče in se kasneje preko travnatih izravnav spuščam nazaj proti izhodišču. Pot se nekajkrat strmo spusti preko skalnih skokov. Na zadnjem me za vogalom čaka presenečenje. Manjši slap, pod njim pa tolmun sveže gorske vode. Pijače mi je zmanjkalo že precej višje, zato se prizora razveselim kot majhen otrok. Skoraj četrt ure se močim po obrazu in pijem bistro tekočino. To mi da energije za zaključek poti.
Robotsko premikam razbolele noge po širnih nanosih proda proti parkirišču. Od daleč zagledam parkiran avtomobil, razveselim se ga kot starega prijatelja, ki ga ne vidiš dolgo časa. V prtljažniku me čakajo sveža oblačila in mrzla kokakola v termo steklenici. Vse dam s sebe in v samem spodnjem perilu sedim pred avtom, pijem in obračam pogled proti steni na prehojeno pot. Počutim se svobodno in ponosno. Utrujenost bo kmalu pozabljena, ostali pa bodo lepi spomini.