fbpx
Author

Tomaž Gorec

Browsing

ula furlan

Včeraj sem slučajno gledal film Hit poletja, v katerem igra glavno vlogo Ula Furlan. Do konca filma niti nisem vedel, da je to Ula Furlan. šele danes pa sem izvedel, da je to hči Miše Molk.

Kaj sem hotel povedati? To da mi je bila Ula Furlan v vlogi pevke Tine izredno všeč. Nedolžen vendar simpatičen obrazek. Zadržana in tiha punca, ki ve kaj hoče. Lep glasek,….. Na take sem vedno padal.

Plezanje je ena zelo lepa in zanimiva zadeva, čeprav lahko nekomu na prvi pogled izgleda čisto brez veze.

Namen mojega prispevka ni pisanje na temo športno plezanje, ker na to temo vem zelo malo. Res je da občasno plezam od leta 2002, vendar zgolj za lastno zadovoljsvo in sprostitev.

Namen tega prispevka je, da bi našel kakšnega soplezalca za plezanje. Za prvomajske praznike sem ga isklal po vseh plezalnih forumih, pa ga nisem našel. Tako, da če bi kdo želel iti z menoj na plezanje naj se mi javi na email naslov tomaz afna gorec.si ali me pokliče na telefonsko številko 040 555 666. Nova poznanstva nikoli ne škodjo!

30.3.2012
Iščem soplezalca za plezanje v Paklenici v terminu od 7.4. do 10.4.2012. Pokliči me na 040 555 666 ali pisš na tomaz afna gorec.si.

Danes sem šel z Saro in Lučko (moja dva psa) na sprehod po gozdu. Na sončnih legah so gozdne jagode že zrele. še par toplih dni, pa jih bo zelo veliko.

Gozdne jagode so zame en zelo močan motivator, da se spravim malo v naravo in prehodim (včasih tudi pretečem) kakšen kilometer. Za zdravje in telo je treba skrbeti! Jaz čisto premalo!

Davnega leta 1983, ko sem bil star 13 let so me starši vzeli s sabo v Moskvo. Poleg tega, da mi je bila Moskva dokaj zanimiva, sem imel od tega izleta še eno veliko korist.

V mojem razredu sem imel tri sošolke, ki so bile prave lepotice in sem bil v vse tri po malem zaljubljen. Fantje v našem in drugih razredih smo se za njihovo naklonjenost borili na vse načine. Jaz sem bil žal med tistimi, ki jim je to najmanj uspevalo.

In kaj imata skupnega moje lepe sošolke in izlet v Moskvo? To da sem jim iz Moskve poslal razglednico in bil en teden v šoli glavni frajer. Bile so ponosne, da so dobile razglednico iz Moskve. Jaz pa še ene sto krat bolj.

Pred tednom dni smo imeli pri nas doma na obisku ene gospode, ki so kar tekmovali kdo se bo bolj hvalil kje je že bil. Predvsem so omenjali imena New York, Dubai, Honk Kong, Mauritius, Maldivi, Miami,….. Ko sem jaz omenil, da sem bil v Pakistanu, Indiji, Ekvadorju, Venezueli,…. so me kar malo čudno gledali. Po mojem te ljudje potujejo izključno zaradi tega, da se pohvalijo pred prijatelji, znanci, v službi,…….. in si tako krepijo svoj statusni simbol.

Moja potovanja so malo drugačna. Zanimajo me predvsem dežele, ki niso na seznamu top turističnih destinacij. Vedno potujem z nahrbtnikom v lastni režiji. Udobno potovanje preko turističnih agencij me zaenkrat ne zanima. Velikokrat so taka potovanja eno samo matranje. Dolge vožnje z avtobusom, vročina nad 45 stopinjami Celzija, umazanija, vlaga, slaba hrana…. Amapk vse skupaj ima en čar, ki me vedno znova sili na nove poti.

Moram pa biti iskren do sebe in po pravici povedati, da imam na potovanjih tudi domotožje. Pogrešam mojo čudovito mamo, ter ostale domače, moje tri pse, dopoldanske kavice v lokalih, prijatelje, delo, domačo hrano,…. Skratka doma mi je lepo in ni nič čudnega, če imam domotožje. Bolj mora biti zakrbljeni tisti, ki domotožja nima. Zvone šeruga je v eni od svojih knjig napisal, da je najlepši del potovanja vrnitev domov. Se strinjam z njim!

dd1830b5baef3acec7c58c662707869e

Ravnokar me je pretresla novica, da so trije romi (zame so cigani – če jim lahko to reče Jelinčič, potem jim lahko tudi jaz) posilili 12 letno deklico. Video si lahko ogledate tukaj.

Sam sem o ciganih na to temo pisal že 16.11.2006 in opozarjal ravno na take stvari, kot se je naredila sedaj. Najbolj jezen pa sem na tiste posameznike, ki cigane zagovarjajo in zagovarjajo,………. čeprav mi Janševa vlada ni všeč, so se ob dogodkih v Ambrusu vsaj malo postavili proti njim. čeprav premalo!

16.11.2006 sem napisal:

Čeprav mi službene in ostale dolžnosti ne puščajo veliko časa, se čutim dolžnega, da na temo romov napišem svojo zgodbo. V nadaljnjem besedilu jih bom imenoval cigani, ker tiste, ki jih bom omenjal niso vredni drugega imena. Ko berem dnevno časopisje in gledam televizijo, sem najbolj jezen na tiste pametne gospode, novinarje in ostale delomrzneže, ki še v življenju niso vzdignili več kot pet kil, se morali za kaj sekirati, sedaj pa na veliko zagovarjajo cigane. Lahko je takim, ki še nikoli niso imeli opravka z njimi.

Pa naj začnem svojo zgodbo o njih, ki se je začela pred več kot tridesetimi leti, ko sem še bil otrok. Živim v majhni vasi po imenu Šentlovrenc. Ciganski tabor na Mali Loki je od moje vasi oddaljen približno tri kilometre. Še kot otrok se spomnim, kako so se cigani vedno pretepali v gostilni pri sosedu. Ker smo imeli eni prvih telefon v vasi, je sosed vedno prišel k nam telefonirat na policijo. Že takrat so se najbrž policisti bali ciganov, saj so običajno prišli drugi dan narediti zapisnik.

Tudi v vaški trgovini so vedno kradli in nadlegovali ljudi. Spomnim se, ko sem bil star pet ali šest let in sem se s kolesom peljal mimo trgovine, kjer so bili ravno takrat cigani. Ker sem se jih iz zgoraj navedenih razlogov bal, sem na polno pritisnil na pedala, da bi se čim hitreje odpeljal mimo njih. Pa je nesreča hotela, da mi je ravno v tistem prišla hlačnica med zobnik in verigo. Ker nisem mogel naprej, sem se ustavil par metrov od njih in so vpili: ‘Tamal jajca ti bom odtrgal’. Tisti, ki jih zagovarjate si predstavljate, da bi en cigan vašemu šest let staremu otroku rekel kaj takega. Verjetno ni treba posebno poudarjati, kako sem bil takrat prestrašen.

Ko sem začel hoditi v prvi razred osnovne šole, smo imeli srečo, da v našem razredu ni bilo nobenega cigana. Je pa bil eden (mogoče tudi dva) v drugem razredu. Četudi smo bili v prvem razredu, smo se jih zelo bali. Že takrat so v šolo nosili nože in nam grozili.
V tretjem razredu pa smo za sošolca dobili cigana Zvonka. Tretji razred sem obiskoval na Čatežu. Kmalu so se začela izsiljevanja. Rekel mi je “jutri mi prinesi jurja, če ne te bom pretepel”. In seveda sem ga zaradi straha prinesel. Vsak dan mi je bilo težje iti v šolo, ker sem se bal izsiljevanja. Najbolj sem bil vesel, ko ga ni bilo v šolo. Od petega pa do osmega razreda, nisem imel v šoli težav z njimi, saj do petega razreda redko kateri pride. So se pa nadaljevali pretepi pri sosedu v gostilni.

Podobne so bile tudi bratove in sestrine zgodbe, ki sta mlajša od mene.

Naslednjih deset in več let sem imel mir pred njimi, vendar to ne pomeni, da so imeli mir tudi ostali. Vedno je bilo nekaj.
Pred desetimi leti sem odprl gostinski lokal in na mojo nesrečo so po treh letih obratovanja začeli v lokal prihajati tudi cigani. Sprva po malem, nato pa počasi več in več. Na koncu jih je bilo že sto na večer. Nadlegovali in otipavali so ženske. Če jih je bilo veliko, so bili pogumni in so se tudi fizično spravili na kakega gosta. Ker nisem imel takrat pravih redarjev, ki bi se jih znali znebit, je lokal čez noč propadel.

Po parih letih životarjenja in hude finančne stiske, mi je nekako uspelo lokal spet spraviti na nivo, da je posloval z dobro nulo. In spet so začeli v moj lokal hoditi cigani, ter delati sranje. Enkrat se spomnim, da je eden za šankom grozil natakarju s pištolo. Menda je bil sošolec od mojega brata. Kasneje je na parkirišču ugrabil eno dekle in jo odpeljal v cigansko naselje. Si mislite punca stara okoli osemnajst let in jo cigan na silo odpelje v ciganski tabor? LAhko bi navedel še številne podobne zgodbe.

Nato sem si rekel, da sem se moral preveč truditi za svoj lokal, da mi bo ta drhal spet vse skupaj uničila. Redarjem sem naročil, da tisti, ki so kadarkoli v mojem lokalu naredili kaj narobe, da jih ne spustijo notri. Potem so se začele grožnje po telefonu, prihajali so mi na dom in grozili. Enkrat sem šel celo prijavit na policijo, vendar je stvar nekje obstala ali pa je nihče niti ni začel.

Kasneje so mi jih redarji nekajkrat spustili v lokal in spet ista pesem. Edina rešitev je bila, da sem se sam postavil na vrata in, ko so prišli, sem jim povedal, da nimajo vstopa. Ker je sodelavec videl, da je stvar resna je poklical policijo. Preden je prišla policija so se cigani odpravili do svojih kombijev in se oborožili z sekirami, koli, biljard palicami. Iz pred vrat se nisem umaknil, vendar ne zato, ker bi bil tak heroj, temveč zato, ker sem se toliko ustrašil, da se niti premakniti nisem mogel. Ne predstavljam si kako bi bilo, če te nekdo s sekiro.
Potem pridejo policisti in cigani orodje pospravijo v svoje kombije. Policistka pride do mene in mi hoče dopovedati, da sem za vse kriv jaz, ker jih nisem spustil notri.

Čez štirinajst dni spet pridejo še v večjem številu. Kakih trideset jih je bilo. Ker sem jih pričakoval sem že prej zaprosil brata za pomoč. Postavila sva se na vrata in jim preprečila vstop. Situacija je bila skrajno napeta. Redarji se niso upali nič mešati zraven. Še sreča, da je bil v lokalu prijatelj od brata, ki nama je pomagal. Do pretepa ni prišlo, ker smo bili vsi previdni in se nihče ni upal nikogar konkretno udariti.
Spet so nekateri prišli s sekirami, koli, vendar udarit se ni upal nihče. Potem pridejo policisti. Cigani se sploh ne zmenijo za njih. V pričo njih mi grozijo, da bodo ubili mene in vso mojo družino, zažgali hišo, minirali lokal,…

Čez teden, dva mi na uho pride, da mi menda policija pripravlja kazensko ovadbo. Zaradi rasne diskriminacije. Nisem čisto verjel, ampak vseeno sem si rekel, da malo previdnosti ne škodi.

Ko sem imel naslednjič odprt lokal sem jih spustil notri, da si nebi še bolj otežil položaja zaradi kazenske ovadbe. Sem jih pa imel ves čas na očesu. In ko je eden od ciganov razbil kozarec, sem šel do njega in mu rekel naj zapusti lokal. Takoj jih je pet skočilo name. Ker sem imel še enega kolega in ker so cigani reve jih ni bilo težko obvladati.

Potem pa pride ena nedelja. Zjutraj brez skrbi vstanem, ko me kmalu pride v sobo poklicat mama, da me išče policija. Čisto policijske fore, da pridejo ob takem času, da te še bolj šok in da sosedje vidijo. Grem dol in ta ista policistka mi lepo uradno pove, da sem osumljen kaznivega dejanja, po tem in tem členu in da so mi prinesli vabilo, da pridem na zaslišanje. Če ne pridem, me bodo prisilno privedli. Jebem ti tako državo, ki poštene delovne ljudi jebe, ciganom pa daje podporo in jih ščiti.

Naslednji dan grem malo k odvetniku povprašat koliko je resna ta stvar. Pove mi, da je možno tudi do dve leti zapora. Odločim se da grem na zaslišanje. Po nekaj mesecih dobim obvestilo, da je tožilec zavrgel ovadbo. Samo par mesecev sem bil živčen.

Na zaslišanju sem hotel vedeti kdo me je ovadil, pa je rekla policistka, da je ona začela postopek po uradni dolžnosti. Pa jo vprašam, če bo začela tudi postopek proti ciganom, ker so mi grozili. Odgovorila mi je, da bodo to pa preganjali, če bom jaz dal zahtevek. Se pravi nismo enaki pred zakonom. Ciganom ni treba nič narediti, jaz pa bi moral dati zahtevek. Pred dvema mesecema sem bil na koncertu Mambo Kingsov v Dolah pri Litiji. Seveda ciganov cel kup. Pa mi je en smrkavec skozi kazal elektro šoker. Enkrat, ne dolgo nazaj, pa je en cigan šel proti meni z nožem.

Povejte zdaj vi meni, če se jaz lahko obrnem na Hanžka, da so mi kratene človekove pravice? Pa ne pišem to tukaj zaradi mene. Jaz se bom že nekako znašel. Če nebi imeli pištol, nožev, sekir, se jih ne bojim vseh, kar jih je skupaj v občini Trebnje. Boječa je ta golazen, zato morajo imeti pištole, nože in sekire. Meni tega ni treba.

Tole ne pišem zaradi sebe, da bi se komu smilil. Jaz bom to že rešil, nisem tako neumen. Pišem zato, ker se čutim dolžan to pisati, da pomagam drugim, ki so veliko hujše žrtve kot jaz. Sem prepričan, da so v šolah še vedno izsiljevanja, samo otroci si ne upajo to povedati staršem. Tako, kot se nisem upal povedati jaz. Pa še na tisoče je teh zgodb.

Novinarje pozivam naj pridejo še malo povprašati ljudi, ki živijo v njihovi bližini. Kar boste izvedeli pomnožite z dva ali tri, pa boste prišli do realnega stanja. Ljudje so namreč prestrašeni in se ne upajo javno govoriti o tem.

Predlagam, da se nad rome spravimo z vsemi možnimi pravnimi sredstvi. Gradbenemu inšpektoratu prijavljajmo črne gradnje. Verjetno obstaja tudi kakšen okoljevarstveni inšpektorat. Ta bi tudi imel veliko dela. Potem obstajajo romi, ki imajo firme in sploh ne oddajajo davčnih napovedi (vem iz zanesljivih virov). Da ne govorim, da nimajo tabel, poslovnih prostorov, izobrazbe,… Policiji je treba prijavljati vožnje z neregistriranimi avtomobili. Delovni inšpekciji delo na črno. Prijave se da enostavno (lahko tudi anonimno) preko interneta.

Če pa jih kakšna gospoda hoče za sosede, jih pa z veseljem damo!

Zadnje tri dni sem že več kot stokrat poslušal Srbski evrovizijski komad Jelena Tomašević – Oro.

Jelena Tomašević je 24 letna Kraguljevčanka. Izgleda, da je Kraguljevac mesto iz katerega izhajajo evromizijske zvezde. Namreč tudi lanska zmagovlka Marija šerifović je iz Kraguljevca. Jelena bo pesem skoraj zagotovo pela v Srbskem jeziku. Pesem je avtorsko delo pop velikana željka Joksimovića.

Upam na zmago!

Ko li miluje, milo moje
ko li usne te, snene budi
ne zaboravi ime moje
kada krene da, da te ljubi

Klasje moje ne spavaj
njega ljubi mene uspavaj

Ne lomi mi led, vodu nemam
ne soli mi ranu, suza nemam
ko li zaigra oro moje
neka ne igra za nas dvoje
klasje mene uspavaj

Ref.2x
Nuno nej nuno, nuno, nuno, nuno, nuno nej
nuno nej nuno, nuno, nuno, nuno, nuno nej
na Vidovdan probudi me
da ga opet pogledam

Na Vidovdan probudi me
jos jednom da ga pogledam