Na treking v indijsko Himalajo

Veliko ljubiteljev gora, pohodništva in alpinizma sanja, da bi nekoč okusili delček mogočne Himalaje. Tudi jaz sem bila med njimi, glede na to, da so gore in narava moja velika ljubezen. In kljub temu, da sem že nekaj krat doživela le majhen delček te opojne gorske verige, o njej še vedno sanjam, kot sanja zaljubljena ženska o moškemu iz drugega kontinenta, ki ga želi ponovno videti in čutiti.

Pričelo se je nekako takole. Po tem, ko sem preživela nekaj mesečno vlogo pomočnice vzgojiteljice v enemu izmed indijskih vrtcev, sem se podala na okrog po deželi tisočerih obrazov. Po vseh možnih prigodah in nezgodah, sem se na koncu mojega potepanja le prvič v življenju znašla v objemu Himalaje, kamor se vračam, kadar je to možno.

S sopotnico sva pristale v manjši vasici imenovani Kasol v Himachal Pradeshu. Ona je tja zavila z namenom, da se odklopi na festivalu elektronske glasbe, jaz da najdem sopotnike in se zagrizem na višje. Obema je plan uspel. Za njo preplesani dnevi in noči, zame pa ogrevanje s plesom, kateremu je sledila nepozabna izkušnja divjine in mogočne kreacije mame narave.

Indijska Himalaja
Pristno otroštvo brez tablic in težav s komunikacijo

V gorskih vaseh popotnik doživi veliko bolj umirjeno Indijo kot sicer. Ljudje tam so bolj spokojni in miroljubni. Nihče te ne vleče za rokav za namenom, da bi mu nekaj dal, ampak te ljubeznivo pocukajo v njihovo hišico na čaj. Pred vaško šolo se ne vrsti kolona avtomobilov in staršev, ki se prelevijo v taksiste ter svoje otroke prevažajo od vrat do vrat. Nasmejani in igrivi obrazi se po gozdnih poteh podajo do svojih domov peš, tudi uro in pol hoda, če je potrebno. Med potjo se zabavajo in živijo otroški duh, kar je veliko otrokom zaradi skrbi in ugleda staršev na našem delu sveta odvzeto.

Marsikomu žal ni dano, da bi se lahko sredi noči zbudil na višini pet tisoč metrih, zlezel iz šotora in imel zvezde na dlani kot še nikoli. Ko sem sama to doživela prvič, se je vame naselil občutek, kakor da bi lahko pobožala zvezde na nebu. Ob tem ko gledam zasnežene vrhove, ki se ponoči svetijo kakor biseri, se zavem, koliko pozitivne energije nas obdaja in da smo tudi mi del te nenavadne in čudežne kreacije.

Velika večina Himalaje željnih se odpravi v Nepal, ki predstavlja dom številnih trekingov in najvišjih vrhov na svetu kot so Everest, K2 in Anapurna. Le malokdo pomisli, da obstajajo številne, ampak ne tako zelo obljudene in manj poznane možnosti tudi v indijski Himalaji. Ena takšnih dogodivščin je premagovanje deset dnevne poti iz zelene doline Parvati v puščavsko dolino Pin.

Na sami poti smo srečali sebi podobne posebneže, ki smo jih lahko prešteli na prste obeh rok. Med njimi tudi boema, ki se je na pot podal z manjšo culo in si pot kratkočasil s piščalko v ustih. Začenši v bujnem rastju, v hindujskem svetu kjer domuje triintrideset milijonov bogov in boginj smo se podali na lov za posebnim doživetjem. Naš cilj je bil prelaz na 5319 metrih ter varna vrnitev v civilizacijo v vasico Mud. V desetih dnevih pa se ne spreminja samo obraz narave, ki se kaže v podobi bujnih rek, ledeniških dolin, zasneženih vrhov, temveč tudi lasten obraz. Na njem se prikažejo sledi zadovoljstva, sreče in trpljenja še posebej, ko z višino vsak korak postaja težji.

Na takšni poti se pojavi tudi vprašanje, zakaj mi je tega treba. Zakaj prenašam mraz, zakaj je moja edina kopalnica ledeno mrzel potok ali le vlažilni robčki, zakaj hrana, ki je moj želodec več ne more prenašati in zakaj po možnosti še zastrupitev na poti? Vse to za mogočne razglede, za močen stik z naravo ter samim seboj in za občutek svobode po kateri vsi tako zelo hrepenimo. To so dnevi, ko rutina zbledi in vsak dan je nekaj posebnega in drugačnega.

Indijska Himalaja
Postojanka sredi ničesar, kjer smo pri prijaznem gostitelju in njegovi štirinožni prijateljici popili čaj brez katerega v Indiji ne gre

To so koščki iz mozaika življenja, ki se jih bomo spominjali po jutranji kopeli v izviru termalne vode s pogledom na sosednje vrhove, smeha sotrpinov, ki jim humorja kot večini planincev ni primanjkovalo. Tudi takrat ne, ko je nekatere mučila višinska bolezen druge okus riža. Riž pa so nam z veseljem pomagali pokončati prijatelji na štirih nogah, ki so nas ves čas poti spremljali in še kako veselo z repkom pomigali, ko so dobili obrok, četudi brez mesa.

Pot smo po več kot prehojenih stotih kilometrih končali v deželi Bude na peščenih in puščavskih tleh. Bil je to čas žetve sladkega graha, ki so ga ženske nabirale po njivah, ki so v pokrajini zagledale kot otoki sredi peska. Otroci pa so se veselo podili po vaseh gor in dol ter se radovedno ozirali za belimi obrazi in mi za njimi. To so kraji, kjer se čas ustavi, duša umiri in srce veselo zapoje preden se vrne domov v Slovenijo in ponovno prične sanjati o novih poteh. Če sanjaš podobno, se mi lahko na poti pridružiš še letos.

Barbara Kuhar

www.barbara-adventure.si

 

 

5.0
02

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja