Članek je bil napisan nekaj mesecev po vrnitvi iz mojega prvega obiska Jemna (jeseni 2003), na koncu pa le odgovorim na lastna vprašanja, dvome, ki jih opišem, in to s pogledom, sedaj, 11 let kasneje.

Začelo se je odštekano, neverjetno, s križarjenjem po evropskih in arabskih letališčih, zaradi overbookinga letala – kar pa me ni navdalo z dvomi, nasprotno, vse skupaj mi je udarilo na smeh in nehote me je prešinila misel, da bo to potovanje še zelo zanimivo, če je že začetek tak? Pravzaprav je bil čudež, da sva v Jemen sploh prišla, še večji čudež pa, da je do tja po vseh letih, priromala tudi najina prtljaga.

Potovanje v Jemen, ki naj bi se kasneje prodajalo kot “potovanje v neznano”, je bilo neznano tudi za mene s kolegom, ko sva se prvič odpravljala tja, saj poleg tega, da v Jemnu obstajata mesti Sana in Aden ter da je večina teroristov iz letala slovitega 11. septembra prihajala iz severnega Jemna, nisva vedela prav nič. Obilica dela v mesecu pred odhodom je poskrbela, da sem na pot odšla brez vsake priprave in praktično brez pričakovanj. Slednje se je izkazalo za dobro, saj je bilo tudi tisto, kar sem pričakovala, potem drugačno.

Pričakovala sem, da bom morala imeti lase pokrite z ruto, kakršna je obveza v mnogih drugih muslimanskih deželah, pa to na moje presenečenje ni bilo potrebno. Drugo, kar sem pričakovala, je bil mestni vrvež. Namesto tega naju je jemenska prestolnica sprejela z nenavadno mirnostjo, spokojnostjo, videzom, da tu živi malo ljudi?”V teh prelepih hiškah kdo živi, ali so kar zapuščene?” se mi je motalo v glavi. Vzrok za navidezno zapuščenost je bil ramadan, muslimanski postni mesec, kar je pomenilo, da mali možic ni bil ravno navdušen, ko sva prišla do hotela in ga zmotila pri opoldanskem spanju. Hotel, kot iz Tisoč in ene noči, male, bele sobice, primerne za palčke in ne za Evropejce. Povzpnem se na teraso. Povsod se v nebo dvigajo rdečkastorjave hiše s čudovitimi belimi ornamenti iz gibsa, ki krasijo pročelja, okne in minarete…” Saj to je kot v pravljici….” pomislim. Tudi možic v pisanem krilu, srajci, z nerodno zavezano ruto na glavi in jambiyo za pasom ni izgledal resničen, ko je točil čaj in vanj vrgel listič mente. “Dobrodošla v pravljici!” me iz razmišljanja potegnejo kolegove besede. ” Torej je vendarle vse resnično…”

Popoldanski sprehod po ulicah Sane je v meni vzbudil mešane občutke. Drobni detajli iz ulice so me nehote spominjali zdaj na Indijo, zdaj na Libijo, zdaj na Iran, pač na vzhodni oz. islamski svet, ki sem ga poznala. Pa vendar je bilo tu vse pristno, v sozvočju, v to okolje je vse pasalo. Kot da bi vse izhajalo prav od tu … Zanimivo. Nenavadna mirnost me je navdajala medtem ko sva se prerivala med brezzobimi starci, kričavimi prodajalci oreškov in začimb, izdelovalci zakrivljenih nožev – jambiy?Taka mirnost, da sem se je zavedla. Je bil temu vzrok moje stanje prej, prevelik tempo doma in potem skok v deželo, kjer se vse odvija kot na počasnem posnetku? Ali pa je dežela in njeni ljudje, ki popoldneve meditativno preživljajo ob žvečenju qata tista, ki na vsakogar deluje pomirjujoče?Kakorkoli že, zdelo se mi je, da sem prišla ravno tja, kamor sem morala. Kot da bi ta dežela že dolgo čakala name in je bil sedaj pravi čas za moj prihod. Nekaj že mora biti na tem, saj me ta občutek ni zapustil do konca potovanja po Jemnu. In pa varnost. Karkoli že se govori o tej deželi, o orožju?.tam sem se počutila neverjetno varno in tako tako dobrodošlo. Povsod. Kako se tudi ne bi, če so me povsod spremljali le nasmehi, tople oči in pristna prijaznost. Tudi če ne bi tisočkrat slišala “wellcome”, sem čutila kako mi Jemen kliče: “Dobrodošla doma!”. Mogoče je imel kolega prav, ko je rekel: “Tina je našla svojo deželo?”. Lepo je biti v deželi, kjer se počutiš ljubljen. Ne ljubljen le od nekoga, temveč ljubljen od dežele, od malega fantiča v gorski vasici, od prodajalca, ki ti v roko stisne pest rozin, od družine, ki vodi hotel, od voznikov in njihovih družin in vseh deklet, ki so postale moje prijateljice, Widad, Samira, Reima, Fatma, Zam Zam, Gaima, Sina… Od vsakega na svoj način, preprost, vendar pristen in čist. Brez, da bi pričakovali kaj v zameno. “Jemenčani in Jemen, rada vas imam!” Prirasli so mi k srcu, vzljubila sem jih. Srečna sem bila z njimi in želim si nazaj. Je to torej tisto pravo? Morda, saj smo iskalci sreče?.

Kar me je v Jemnu zelo navdušilo je bila tradicija, še tako prisotna v vseh sferah življenja. Še v nobeni državi nisem začutila stvari v taki prvinskosti kot prav tu. Ponekod se mi je zdelo, da smo v srednjem veku, da se je čas ustavil pred davnimi leti. Edina priča sodobnosti je bil kak motor. Še posebej sem to občutila v mestecu Zabid in kompleksu dolin Hadramawt, kjer vasice, stisnjene ob stene visokih gora miz izgledajo prav odrezane od ostalega sveta. Tam sem razumela, kako se je edinstvenost, svojstven slog življenja, oblačenja in obnašanja lahko ohranil v tako prvinski obliki do danes. Po nekaj dneh bivanja v Jemnu so se moje oči nekako navadile na može v krilih ali oblekah, na orožje, obvezne nože za pasom in rute, vendar, ko sem se zavedla, ko sem pomislila kaki so, sem bila znova in znova navdušena. Vsak po svoje je bil lep.

Jemen

Preprosto življenje, brez kompliciranja. Jesti z rokami, največkrat na tleh, mogoče na kakem plastičnem prtu, kako fino? V stanovanjih edina oprema preproge in pa trde blazine s katerimi si podpreš roko. Ker sem sama bolj klošarske in užitkarske sorte, mi ni bilo treba dvakrat pokazati, kako si narediš stvari kar najbolj udobne medtem ko srkaš čaj, žvečiš kat, kadiš vodno pipo ali kaj prebiraš. Če pa sem ob tem zaslišala še glas muezina?bismilahi rrrrahmani rrrahim?, se mi je zdelo vse še bolj čarobno.

Moč vere, ki živi v Jemencih me je prevzela. Bolj, ko so mi razlagali svoj pogled na življenje, več logike, pravičnosti, preproste resnice sem videla ? in pravzaprav podobnosti do vere, ki jo nosijo v srcih preprosti, pošteni ljudje v Evropi. Ob druženju z njimi sem spoznala, kako globoko vera vpliva na vsakdanje življenje tamkajšnjih ljudi, pa vendar, da je dojemanje pravil zelo individualno in to me je v bistvu presenetilo. Da je odstopanje od pravil med Jemenci zelo različno sem opazila že pri šoferjih v moji skupini. Prav tisti, ki je bil največji šaljivec in najbolj razigran, je bil v svojem srcu najbolj veren in najmanj toleranten do “neprave” poti. Zavedal se je življenjskih skušnjav in možnosti, pa vendar je bilo versko prepričanje skupaj z družbenimi in moralnimi normami tisto, ki je določalo do kje bo šel in v kaj se ne bo spustil.

Vse to, kot tujec lahko opaziš, lahko ti razložijo, če se o tem z njimi pogovarjaš, vendar te ne želijo prepričati, da bi moral verjeti kot oni. Prav nekaj starejših ljudi s katerimi sem bila v stiku, je na podoben način sprejemalo razlago o kakih stvareh v Evropi; namreč vsem se je zdelo zanimivo kako smo si različni. In to je vse. To sem začutila kot tisto pravo vero, vero, ki jo živijo in ne vero, ki jo skušajo nekomu vsiliti. Znani pregovor, da so muslimani v Jemnu najbolj muslimanski, je dobivalo svojo obliko. Tam je pravzaprav zibelka muslimanske vere, sprejeli so jo še v času, pred pojavom različnih ločin.

In qat, zaradi katerega se popoldne večini Jemencev ličnica spremeni v kroglo… Zdelo se mi je neverjetno. Kako lahko neka stvar dobesedno obvladuje večino ljudi v deželi, obvladuje njihovo življenje, posel in prosti čas. Naj bo to oseba na recepciji v hotelu, ljudje na ulici, vojak na cestni kontroli, menda sam predsednik? Vsi se popoldne predajajo jemenskemu whiskiju ali zelenemu zlatu. Na začetku mi je šlo ves čas na smeh, ko so se mi smejali ali nas kaj spraševali in se jim je pri tem po zobeh vlačil qat kot neka zmečkana špinača?. Seveda sem ga tudi sama poskusila in prvih nekajkrat nisem čutila praktično ničesar. Kot da bi žvečila neko trdo solato. Ko pa sem ga kasneje žvečila nekaj dni zapored, sem začeli prepoznavati občutek, ki ti ga daje al qaif, kot imenujejo stanje, v katerega te pripelje qat. Ni šlo za odmaknjenost v neke druge sfere ali kaj podobnega, prej za večjo prizemljenost. Zavedla sem se, da sem v času žvečenja o stvareh razmišljala nekako bolj osredotočeno, morda res poveča koncentracijo za določeno kratko obdobje. Vsekakor pa odganja utrujenost in zaspanost, kar ni bilo tako napak.  

Jemen

Raziskovanje dežele je potekalo kot igra, vse je bilo sproščeno?Ponosna sva bila na vsako jemensko mesto ali vasico, katere ime sva si zapomnila. Mozaik znanja o deželi se je počasi sestavljal. Kar nekajkrat se mi je zazdelo, da prepočasi. Da mi še toliko manjka….in manjkalo bo vedno, kajti Jemen je dežela ki deluje v več sferah… Pa vendar se je veliko delcev od takrat že sestavilo in slika je nastajala. Bolj, ko je šlo pripravljalno obdobje h koncu, manjši je bil poudarek na podatkih in večji na načinu predstavitev in vodenja. Ko mi je kolega opisoval najrazličnejše možne krizne situacije, me je stvar začenjala rahlo skrbeti. “Bom zmogla tole, ali bom zafurala?”. Navsezadnje je bilo to moje prvo vodenje. “A, kar bo, pa bo?” sem si rekla, vendar so bile te besede bolj samo prepričevanje, pod njimi pa je bil rahel dvom v sebe. Vendar nekje, še globlje je bila vera, da bo vse v redu. Da bom res sama, sem začutila dan pred prihodom potnikov, ko je vsa pomoč odšla, se umaknila vase. Vendar sem se takrat začela počutiti bolj samozavestno, pač na svojih nogah, neodvisno. Odpadlo je neko nevidno breme?očitno je tako moralo biti.

Vodenje sem preživela, skupaj s potniki smo naredili svojo zgodbo, na svoj način. Lepo smo se imeli. Seveda so bili trenutki, ko me je na turi kaj zaskrbelo, ko se je kaka stvar obrnila drugače kot sem predvidevala, pa sem nekako izpeljala in se je dobro izteklo. Ostala pa je lekcija, naslednje dni sem bila na tako stvar bolj pozorna. Je že res, da se na napakah učimo. Vseeno sem se zaradi določenih napak žrla?prve priprave na turo so bile tiste, na katerih sem se o različnih aspektih vodenja največ naučila in za to bom vedno hvaležna ? potem pa bom gradila dalje, vedno se učimo. Najlepše pri tem pa je, da sem v svojem delu uživala. Dragi moji potniki, hvala vam ker ste bili, taki kot ste bili, fantastični. Take potnike si lahko v bodoče le še želim.

Seveda se za predstavnico nežnejšega spola spodobi, da povem kaj o lepoticah iz Jemna. V bistvu lahko šele za njih res rečem, da so predstavnice nežnejšega spola, saj se dekleta pri nas premnogokrat odmikamo od svoje ženskosti, čustvenosti, od svoje prvotne “vloge”. Tudi sama sem dokaj tipična predstavnica generacije punc, neodvisne od moških, zaposlene s tisoč stvarmi?Pač take smo in to ne pomeni, da smo slabe. Je pa moj obisk v Jemnu v meni vzdramil neko razmišljanje o tem, kaj je smiselno, kaj je bolje, kaj nas dela srečne?. Ni potrebno omenjati kako ogromne so razlike med vlogo deklet v islamskem svetu, kot je prisoten tam, njihovim načinom življenja in našim. Vsekakor so dekleta tam psihično mnogo manj obremenjena kot pri nas, njihova primarna vloga je biti dobra mati in dobra žena. In moški je boljši musliman, če je boljši do svoje žene. Na nek način jih zelo spoštujejo. Me bi rekle, za kako ceno? Za ceno tega, da je ženska doma, opravlja vse kar pač mora, da največkrat ne sme hoditi v službo, da se z drugimi moškimi skoraj ne sme niti pogovarjati, da do srečanj praktično ne pride, da mora hoditi izven hiše zakrita? Pri rutah lahko samo omenim, da sem v pogovoru z ženskami v Jemnu videla, da jim ruta pomeni zaščito in ne nekaj prisilnega. Ni vse tako slabo, kot je videti. So dobre in slabe stvari v našem svetu in v onem svetu. Kar sem lahko potegnila je to, da se moramo tu, v Evropi nekoliko umiriti in bomo tudi me bolj srečne. Treba je najti neko srednjo pot. Premišljevala sem, kakšno bi bilo moje življenje v zakonu z jemenskim fantom? Najbrž bi težko sprejela določene omejitve, ki jih prinaša vloga ženske v onem svetu, vendar to preprosto zato, ker nisem v tem vzgojena, ker bi te omejitve sprejela kot nek odvzem prostosti. S tem mislim na to, da bi lahko komunicirala le z ženskim svetom, potovala le v spremstvu moža, predvsem pa obstaja ogromno situacij, v katerih bi s svojim ravnanjem, ki je v Evropi povsem normalen, tam užalila moža, njegovo čast, pokazala nespoštovanje. Res ni druge poti, neke vmesne poti? Ko sem se o tem pogovarjala z jemenskim fantom, tega ni razumel. Predan veri je menil, da je vsako odpovedovanje v življenju, pa naj bo še tako veliko, vredno, če človek ve, da ga bo njegova pot peljala v nebesa…. Na eni strani ljubezen, ki jo daje arabska duša, zame neprimerljiva, ki me je prevzela in na drugi strani realnost in zavedanje, da bi slej ko prej zame ta svet postal preozek, da v njem ne bi bila srečna?.ali pa morda le, ne vem.

In 11 let kasneje…..

Sedaj iz svojih izkušenj in izkušenj mnogih, ki so v Jemnu živeli vsaj nekaj mesecev, lahko rečem, da ko enkrat Jemen pride v tvojo kri, se ga ne znebiš več…če kasneje nisi v Jemnu, je želja po Jemnu kot kronična bolezen, jemenitis, ki ponovno izbruhne in se ne umiri, dokler ne greš po zdravilo ? se ponovno odpraviš v Jemen.

Jemen, z vso svojo lepoto, pristnostjo in preprostostjo me je prevzel. Po drugem obisku, sem v deželi ostajala vedno dlje in v svojem prostem času odkrivala nove in nove predele tega prelepega koščka sveta. Včasih sama, včasih s prijatelji, potem pa z možem, ki sem ga spoznala kasneje. Ves čas, in še sedaj, pa odkrivam nove in nove odtenke jemenskega duha, ki je nezlomljiv, trdoživ, večen.

Našla sem moža, ki je v enih stvareh tipičen Jemenec, pri drugih pa podira miselne meje tradicije in tabujev. Človek, katerega dobrota v srcu ima neizmerne globine, ki ima visoko mejo tolerance (katere pa ni dobro prestopiti), ki ve kaj so prave vrednote v življenju in ima nenavaden šesti čut za ljudi. Njegovo delovanje v Jemnu, njegova samozavest, ne-potreba po aplavzu, izvira iz globokih korenin, ki jih ima njegova družina. Kot se drevo z globokimi koreninami ne boji vetrov, ki ga zibljejo, tako se on ni zbal prihodnosti, ko se je odločil, da bova živela skupaj. Različni vetrovi pihajo v najin zakon, pozitivni, negativni, tisti prijetni in tisti škodljivi. Ni imel strahov, zaradi katerih bi me omejeval, priklepal, zapiral v dom ali kaj podobnega. Ko živiva v Jemnu, vsak deluje po svoje, imava svobodo odločanja, gibanja, delujeva podobno kot bi v kaki drugi državi. Ja, ne hodim z njim na njegova popoldanska žvečenja ghata s prijatelji, kjer se družijo in pogovarjajo o zemljiščih in avtih, ki se prodajajo in ne sodelujem pri reševanju problemov, pri katerih ga kličejo za mediatorja in podobno… to je njegovo področje. In on ne hodi na moja srečanja s prijateljicami in prijatelji in turisti ? to je moje delo.

Če pa pride do stvari, ki ogrožajo našo družino, naše ime, naš posel, pa pridejo na dan taktične strani karakterja mojega moža. Igraj se z njim, on se bo igral bolj. Pridejo trenutki, ko si je treba kaj upati in on si upa. Odigra svojo moško vlogo. Pa ne s kalašnikovi, ki so spravljeni v zbirki doma….ampak s tistim šahovskim delom karakterja Jemencev, ki misli za pet korakov vnaprej. Včasih je to molk, včasih ignoriranje, včasih primeren stavek, včasih obnova določenih starih vezi. Včasih tudi jaz ne razumem zakaj v določeni situaciji reagira kot reagira, dostikrat razumem šele tedne ali mesece kasneje in izkaže se, da je ravnal prav, ker je na svoj nenavaden način prepoznal kam pes taco moli. Skrivnosten je moj mož, očka, ki ga otroka obožujeta…

…in skrivnosten je Jemen, nenavaden, nepredvidljiv, nezlomljiv in večen. Sedaj smo zaradi vojne prišli nazaj v Slovenijo, pa klub temu se Jemnu ne moremo izogniti. Ni ure, ko ne bi pomislili nanj. Strašne stvari se dogajajo tam, ljudje, ujeti v igre velesil, vsak trenutek gledajo smrti v oči. Pa vendar vem, da kljub temu, če popolnoma uničijo infrastrukturo v Jemnu, kar se trenutno dogaja, jemenskega duha ne bodo mogli zlomiti. Jemenci niso od muh, Jemenci so od nekdaj. Ljudje, ki živijo na svoj način, ki si ga ne pustijo vzeti, kljub temu, da se jih zahod povsod dotika; ljudje ki se ne pustijo prepričati da (z zornega kota zahodnjaka) morda njihov način življenja ni najboljši, ljudje ki ljubijo svojo deželo, svojo zemljo, svojo družino, svoje pleme, ki jih povezuje v različnih nivojih ? tu je njihova moč. In ta moč ostaja, tudi če jim odvzameš potne liste ? jemenski duh in skupinska energija ostajata in ko je treba, vedno stopijo skupaj. In tu je moč jemenskega naroda.

Morda se bodo meje premaknile, infrastruktura dežele je uničena, ni jemenske družine, ki ne bi v tem konfliktu izgubile vsaj kakega člana, ni družine, ki je ekonomsko kriza ne bi prizadela. Ampak po vsakem dežju posije sonce, po vsaki vojni se je Jemen dvignil in tudi po tej se bo, čeprav je bila daleč najhujša. Jemen ostaja, to je civilizacija, stara tisočletja in to se odraža v Jemencih in njihovem karakterju. Trd je – kot njihova zemlja, ki pa jim podari vse, ko ji narava da malo vode. In Jemenci bi ti za nasmeh in lepo besedo podarili vse, kar imajo. Če mi ne verjamete sedaj, mi boste, ko boste Jemen enkrat obiskali.

In ne bojte se – ne bo jih k nam …. raje jedo slamo na svoji zemlji in umrejo tam, kot da bi bili ponižani, pa čeprav siti, v tujini.

En komentar na “Prihod v pravljico – Jemen”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*