Černobil – Po sledeh svetovne katastrofe

Obdobja konca aprila in začetka maja 1986 se marsikdo od nas dobro spominja. Nisem še dopolnil 5 let, vem pa, da so nam takrat v vrtcu prepovedali igranje na travi, saj naj bi bila ta najbolj kontaminirana zaradi jedrske nesreče v nuklearni elektrarni Černobil, ki se je zgodila 26. aprila tega leta.

Območje v bližini mest Černobil in Pripjat, kjer je kontaminacija še danes precej visoka, velja za prepovedano. 2600 kvadratnih kilometrov prostranih gozdov in travnikov je ograjenih z bodečo žico, vsi vstopi pa zastraženi z vojsko in policijo. Ogled je možen samo v organizaciji agencije. No, vsaj za nas navadne smrtnike. Iz Kijeva tja vsak dan odpelje nekaj kombijev. Rezervacija in predplačilo sta potrebna nekaj dni prej zaradi urejanja dokumentov in dovoljenj, ki jih potrebuješ za vstop.

Na zborno mesto se odpraviva kar z avtom. V neposredni bližini ustaviva na plačljivem parkirišču. 2 evra za cel dan je zastonj, pa še ena skrb je manj, saj je tam ves čas prisoten redar. V kiosku na postaji kupiva nekaj pekarskih dobrot za malico. Ob pločniku malo naprej že stojijo trije kombiji agencije. Poiščeva vodiča Johnnyja in ta preveri najine potne liste. Kasneje nam med vožnjo razloži vsa pravila obnašanja v coni, eno izmed najpomembnejših je, da ne izgubiš potnega lista. Kombiji so klimatizirani, kar res pride prav v tej vročini. S seboj imava tudi komplete dolgih oblačil, kar je prav tako zahtevano za nemoten ogled. Vmes si ogledamo dokumentarni film o nesreči. Ob ogledu me začnejo prevzemati močni občutki. Začenjam se zavedati teže in pomena tega dogodka, ki bi se lahko za ves svet končal še veliko huje.

V uri in pol stojimo pred prvo kontrolo. Spet pregled potnih listov in po nekaj minutah vstopimo v 30 kilometrski obroč območja. Prvi postanek je v mestu Černobil pri betonski plošči, ki ponazarja območje visoke kontaminacije. V ploščo so privite kovinske posodice za sveče. Vsaka od njih ponazarja eno od številnih vasi, katerih prebivalci so bili evakuirani v dneh po nesreči. V mestu je tudi hotel, če se slučajno odločite za večdnevni ogled. Ogledamo si še muzej na prostem, kjer so razstavljena daljinsko vodena vozila, s katerimi so odstranjevali radioaktivne odpadke s strehe reaktorja.

Med vožnjo proti območju jedrske elektrarne šofer zavije levo na ravno betonsko cesto, pri straneh že popolnoma zaraščeno z grmovjem in drevjem. Po 7 kilometrih visoko med krošnjami pred nami uzrem kolosalno kovinsko konstrukcijo. Do radarja Duga, ki je bil zgrajen v času hladne vojne, se prebijemo skozi z vejami prepleten prehod. Ustavimo se na mivkasti jasi in nad našimi glavami se skoraj 150 metrov visoko proti nebu dviga kilometer široka mreža cevi, žic in oddajnikov. Razen rjaste površine je v kar solidnem stanju. Nekaj se nas celo povzpne po navpičnih lestvah. Tomaž je bil še posebej drzen, saj je zlezel skoraj do polovice, potem pa ga je vodič opozoril, da naj le pride dol, če noče imeti težav z varnostniki.

Ukrajina - jedrska elektrarna Černobil
Ukrajina – jedrska elektrarna Černobil

Vrnemo se na glavno cesto in kmalu se ustavimo ob vrtcu. Vstopimo v temen predprostor. Sobe na obeh koncih hodnika razkrivajo mračno zgodovino. Ostanki igrač in učnih pripomočkov ležijo po rjastih okvirih malih pogradov. S sten visijo odluščene tapete. Prizori iz grozljivk.

Približamo se območju jedrskih reaktorjev. Najprej nam pogled odnese na desno. Ob nedokončanih reaktorjih 5 in 6 so za vedno obstali v času številni žerjavi. Malo naprej se v daljavi že vidita reaktorja 3 in 4. Šofer nas zapelje ob njih do vstopa v notranje območje, kamor seveda turisti nimamo vstopa. S kakih 300 metrov daleč si ogledujemo masivni betonski sarkofag, v katerega so oblekli v nesreči porušen in izgorel reaktor 4. Ta naj bi okolico varoval pred sevanjem 30 let, kar je seveda premalo. Zato so ob njem že zgradili še večji sarkofag iz aluminija, ki ga bodo po tirih kot tunel zapeljali čez starega. Ta naj bi zdržal vsaj 100 let, v katerih naj bi strokovnjaki poizkušali dokončno sanirati območje reaktorja.

Pred ogledom opuščenega mesta Pripjat si v menzi elektrarne privoščimo kosilo. Hrana je okusna z vonjem po socialističnih časih. Vodič nam predlaga, da prihranimo kak kos kruha. Kasneje se ustavimo na mostu, ki prečka enega od stranskih jarkov velikega umetnega ohlajevalnega jezera. V vodi plavajo več kot dva metra dolgi somi, ki pa niso posledica radioaktivnosti, temveč obilice hrane, ki jo imajo na voljo, med drugim tudi naše krmljenje.

Pripjat je bilo mesto, ki je bilo namensko zgrajeno za vse zaposlene v jedrski elektrarni Černobil in njihove družine. Bilo je prvo moderno ukrajinsko mesto s skoraj 50.000 prebivalci. Povprečna starost v njem je bila komaj 26 let. Pripjat se je ponašal s prvim supermarketom, bolnico, klinikami, številnimi šolami, kavarnami in restavracijami, kulturnimi palačami, kino dvorano, dvema stadionoma, pokritimi plavalnimi bezeni, strelišči, telovadnicami, zabaviščnim parkom ter lastno telefonsko komunikacijsko mrežo.

Ukrajina - mesto Pripjat
Mesto Pripjat – Černobil, Ukrajina

Sprehajamo se med propadajočimi objekti, zaraščenimi z visokim grmovjem. Ponekod drevje raste iz razpokanih betonskih konstrukcij. Tako zelo je zaraščeno, da površino nekoč idiličnega mesta začutimo šele, ko se povzpnemo na streho enega od stanovanjskih blokov. Ob evakuaciji dan po nesreči so prebivalci Pripjata lahko s seboj vzeli le dokumente in nekaj oblačil. Kasneje je bilo večino stanovanj izropanih in danes v teh prostorih najdemo redke dokaze o življenju znotraj stavb. Seveda so vsi predmeti še vedno kontaminirani, zato se ni priporočljivo ničesar dotikati.

Pot nas vodi mimo zabaviščnega parka. Električni avtomobilčki so obstali, prav tako vrtiljak in ogromno panoramsko kolo. Ogledamo si še šolo s telovadnico in bazenom.

Med vožnjo nazaj proti Kijevu si ogledamo kratki propagandni film o mestu Pripjat in Černobilu. S posnetka prepoznam kraje in objekte, med katerimi sem hodil uro nazaj. Res neverjetno, kaj naredi čas. Mesto je skoraj nerazpoznavno. V hotelu s Tomažem še vedno podoživljava današnji izlet.


2 komentarja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja