Pokazal mi je pištolo in zahteval, da se usedem v njegov avto

Bilo je proti koncu julija 2014, sobotni dan.

Krasen poletni dan. Delala sem v enem izmed lokalov v Ljubljani. Gostje so bili prijazni, malo smo klepetali ,se šalili, bilo je res pozitivno vzdušje.

Niti v sanjah si nisem mislila ali slutila, da se mi lahko kaj tako groznega zgodi, kot se mi je. Vetrc je mirno pihljal, sonce je pripekalo in iz lokala je dišala dobra kavica. Privoščila sem si jo. Res je bila odlična. Bilo je sredi glavnih dopustov, zato ni bilo ravno veliko strank. Zato sem malo počistila lokal. Proti večeru sem postala prijetno utrujena. Zaključila sem blagajno, pospravila težke stole in mize v lokal, vklopila alarm in se odpravila proti avtu. Parkirno mesto je bilo blizu lokala, bilo je pozno ponoči, okoli ene ure zjutraj.

Že skoraj, da se odpravim in odklenem avto, me nekaj metrov stran nekdo ogovori. Bil je mlad moški. Spraševal je po neki ulici v Ljubljani. Pojma nisem imela kje naj bi bila ta ulica, zato sem predlagala, da naj vpraša taksista, da oni sigurno vejo. ( Nič hudega sluteče, nisem niti pomislils, da bi si ulico lahko tudi izmislil…).

Na kar se mi ta moški približa in mi pokaže pištolo. “Stopi v avto,” mi zasika. Jaz, ne vem, kje sem pustila sebe, okamenela sem in zamrznila. Usedla sva se v moj avto. Nato se je nekaj norčeval iz mene, češ, da se mu je fajn zdelo kako sem se prestrašila. Pri tem mi je začel groziti, da bom že videla kaj bo z mano naredil… Zraven si je izmislil eno zgodbico, da sem mu dolžna denar in da bo poklical prijatelja, da bosta obračunala z mano.

V tem času so v meni vreli občutki groze, strahu, panike, kaj naj storim, zakaj se mi to dogaja, čutila sem nemoč…Hotela sem samo domov spati, bila sem utrujena, zdaj pa sedim z nekom v avtu, ki ima naperjeno pištolo v moj vrat. Nato mi ukaže, da se premakneva v njegov avto. V bližini nikjer nikogar, ravno takrat, ko bi človek nekoga potreboval.

Usedem se v avto, tresem se kot šiba na vodi. Odpeljeva se po cesti. Moški začne objestno voziti in se izživljati nad mano. Vozil je zelo hitro in imel pritiskal pištolo na moj vrat, kot v nekakšnem akcijskem trilerju. V mojih mislih se je samo odvijala prošnja in molitev, da preživim to , da pridem cela nazaj,..

Po divji vožnji se je spomnil, da mora poklicati prijatelja, dobro, da se mu ni oglasil. Nato je zgrabil mojo torbico, stresel vse ven, pobral denar iz denarnice in mi izklopil telefon.
Peljala sva se na čuden konec, v neko gmajno, kjer seveda ni bilo žive duše. To je to, so me obletele črne misli in srh. Sam bog ve kakšne načrte ima, morda ima celo nož s sabo in me misli razkosati in pustiti tukaj…

Zapelje na nek kolovoz, obdan z grmovjem.

Srce mi je razbijalo, bila sem prestrašena, v paniki, nekje na samem z nekim psihopatom.

Nato je pištolo uperil v mojo glavo in mi zabičal, da ga naj zadovoljim. Potem sem se mogla sleči…groza, na koncu sem se počutila kot v kontracijskem taborišču. Stala sem tam, naga, sredi ničesar, ponižana, prestrašena…razmišljala sem kaj naj storim, za trenutek, sem pomislila, da bi zbežala, vendar sem bila brez oblačil…To misel sem hitro opustila. Začela sem obupano jokati in ga prositi, da naj konča s tem in me pelje nazaj. Čez nekaj časa se le odloči, da me odpelje nazaj. Vmes mi zagrozi, da ne bom slučajno komu povedala kaj se je zgodilo, ker bo poiskal moje starše in še z njimi obračunal, medtem si je prepisal naslov iz moje osebne kartice.

Jaz pa sem si v mislih ponavljala, molitev, da pridem domov.

Pripelje me nedaleč stran od avta in mi zabiča, da se naj ne obračam nazaj. Počasi grem do avta, tresoča in utrujena. Domov točno nevem kako sem bila sposobna priti, kako sem sploh vozila.

Doma sem se sesedla na tla in jokala tako naglas, da sem zbudila gospo pri kateri sem stanovala. Še dobro, da je bila tam, da mi je pomagala, da sem se nekoliko umirila. Ko sem nekoliko prišla k sebi in se pogovorila, sem odšla na policijo.

Posiljevalca so po dveh dneh ujeli. Bil je pod vplivom substanc, brezposeln in stari znanec policije.

Kasneje je kriminalist sporočil,da je bila pištola lažna.

Imate tudi vi za sabo kakšno hudo življenjsko preizkušnjo? Bi želeli, da vam jo objavimo? Več o tem si preberite na www.tomazgorec.si/povej-svojo-zgodbo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja