Vedno se odprava začne doma, z vsakodnevno rutino, ko se po zvonjenju budilke v zavetju tople postelje, na pol speča zahvalim življenju in telesu, da zmorem narediti korake za premik v nov dan. Navadno pred potovanji ne uspem spati, saj je potrebno urediti veliko formalnosti in seveda tik pred zdajci tudi spakirati, v upanju, da ni ostalo kaj pozabljeno! Ob odhodih iz Slovenije, se vselej ljubeče poslavljam od domovine, z velikim vznemirjenjem v srcu pred neznanim. Nikoli si ne ustvarjam pričakovanj, saj potem ni razočaranj, so pa neizogibno prisotne primerjave z lastno kulturo. Posledično se izognem tudi morebitnim strahovom, o katerih me ljudje radi povprašajo in če se nepredvidoma srečam s kakšnim, ga pač premagam, kar me še dodatno motivira za nadaljnje podvige. Največja “težava”, s katero se trenutno soočam na Filipinih, je premoščanje časovne razlike. Ko je doma čas kosila in tukaj počitek mi sicer ne obrača želodca (čeprav na potovanjih vedno pogrešam domače kulinarične specialitete!), temveč enostavno ne morem zaspati kljub utrujenosti. S Tomažem vsak dan razvijava “spalne metodologije” in počasi prihajava v ravnovesje. Kakorkoli! Tukaj je res sanjsko in lepše kot na pocukranih razglednicah! Si zavidam, haha. Končno sem dojela, da sem bila izbrana med 746-imi kandidati in še dodatno osmislila svoj prostor pod žgočim soncem. Tukaj sem z razlogom, ker sem za zastavljene cilje pripravljena garati ter se marsičemu odreči. Kjer je volja, tam je pot in žvižgaj dalje Kekec!

Ob vzletu letala v Malpensi so se aktivirali hormoni sreče in povečali stopnjo neučakanosti, zato je bila pot do cilja še toliko bolj naporna in skupno trajala 35 ur! Začela se je s podporo vseh ljubih in velikodušnim sprejemom prijatelja Jana v Ljubljani, ki mi je ob mrzlici pakiranja podaril nov nahrbtnik, s čemer sem se s težavo odrekla staremu, saj me je spremljal na mnogih poteh po svetu.

O samem odhodu in prvih vtisih, lahko preberete več v Tomaževem blogu, ki ga najdete na: https://www.tomazgorec.si/po-dobrih-35-urah-sem-prispel-v-manilo/. Tudi sama sem bila nadpovprečno zadovoljna z letalsko družbo Saudi Airlines, razočarana nad skorajšnjo “nategancijo” v Manili in navdušena nad adrenalinsko vožnjo s “triciklom” po mestu, ki ga zaenkrat še nisem dodobra odkrila mi pa za razliko od Tomaža (dobesedno) ne diši preveč! Sem preprosta “kmečka deklina”, ki gre rada na sprehod v naravo in pocarta živali, zato mi je Palawan, kjer se trenutno nahajava, veliko ljubši! Že to, da me celo noč drami kikirikanje petelina, mi je bolj domače od zvokov letal, ki sem jih neprestano poslušala v Manili.

Vseprisotno pretirano hlajenje prostorov, mi kdaj povzroči rahlo vrtoglavico, vendar tegobo hitro odtehtajo prijazni nasmehi in sprejemi domačinov. Na Filipinih je denarna valuta filipinski peso (PHP), ki znaša 46.80 centa. Cenovno je ugodnejše, tako na primer za 1.80 eur dobiš skromnejše kosilo (riž s prilogo), s tem, da je navadno v ceno vštet tudi brezplačen “rice refill” ali pa ga doplačaš za simboličen znesek – 15 PHP. Ob podpovprečnih cenah svežega sezonskega sadja glede na evropski trg, draga mama ne skrbi, nisem lačna!

Tudi cene nastanitev so dokaj ugodne. Trenutno se nahajava v prostorni kočici, ki je v neposrednem centru El Nida, le nekaj minut od plaže, za 8.50 eur/dan za osebo. Podobna zgodba je s tranziti in vedno se je potrebno dogovoriti za ceno pred plačilom, drugače ne uideš “prispevku” prodajalcem raznih izdelkov in storitev!

Do sedaj mi je uspelo: deaktivirati kar nekaj klimatskih naprav, poskusiti najmanj tri vrste riža, igrati košarko z lokalneži, preplezati visok zid za fenomenalen razgled onkraj, splesti delček travnate preproge, pobožati pitona, igrati na dvostrunski tradicionalni instrument in piščal iz bambusa ter ciljati v tarčo s pihalnikom v krogu avtohtonih prebivalcev otoka Palawan, videti Binturonga v naravnem okolju, si ogledati krokodile v Butterfly Garden, vsakič znova onemeti ob pogledu na pokrajino v sončnem zahodu, srečati pet Slovencev z izjemnimi zgodbami v petih dneh in še kaj bi se našlo!

Ne morem verjeti, da sem tukaj proti plačilu z vsemi kritimi stroški potovanja, da pišem svojo zgodbo pod palmo s pogledom na eno najlepših plaž na svetu in delim svoja doživetja z vami!

Pozdrave iz El Nida!

 

3 komentarjev na “Ou, sem na Filipinih!”

  1. Živjo! Zaenkrat izgleda, da se imata super :). Mene pa zanima, katere fotoaparate uporabljata in pa glede samega potovanja: sta imela že kaj vnaprej planirano, kako in kam iti, ali gresta vse po občutku in se kar tam na samem kraju odločita?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*