fbpx
Author

Barbara Kuhar

Browsing

Veliko ljubiteljev gora, pohodništva in alpinizma sanja, da bi nekoč okusili delček mogočne Himalaje. Tudi jaz sem bila med njimi, glede na to, da so gore in narava moja velika ljubezen. In kljub temu, da sem že nekaj krat doživela le majhen delček te opojne gorske verige, o njej še vedno sanjam, kot sanja zaljubljena ženska o moškemu iz drugega kontinenta, ki ga želi ponovno videti in čutiti.

Pričelo se je nekako takole. Po tem, ko sem preživela nekaj mesečno vlogo pomočnice vzgojiteljice v enemu izmed indijskih vrtcev, sem se podala na okrog po deželi tisočerih obrazov. Po vseh možnih prigodah in nezgodah, sem se na koncu mojega potepanja le prvič v življenju znašla v objemu Himalaje, kamor se vračam, kadar je to možno.

S sopotnico sva pristale v manjši vasici imenovani Kasol v Himachal Pradeshu. Ona je tja zavila z namenom, da se odklopi na festivalu elektronske glasbe, jaz da najdem sopotnike in se zagrizem na višje. Obema je plan uspel. Za njo preplesani dnevi in noči, zame pa ogrevanje s plesom, kateremu je sledila nepozabna izkušnja divjine in mogočne kreacije mame narave.

Indijska Himalaja
Pristno otroštvo brez tablic in težav s komunikacijo

V gorskih vaseh popotnik doživi veliko bolj umirjeno Indijo kot sicer. Ljudje tam so bolj spokojni in miroljubni. Nihče te ne vleče za rokav za namenom, da bi mu nekaj dal, ampak te ljubeznivo pocukajo v njihovo hišico na čaj. Pred vaško šolo se ne vrsti kolona avtomobilov in staršev, ki se prelevijo v taksiste ter svoje otroke prevažajo od vrat do vrat. Nasmejani in igrivi obrazi se po gozdnih poteh podajo do svojih domov peš, tudi uro in pol hoda, če je potrebno. Med potjo se zabavajo in živijo otroški duh, kar je veliko otrokom zaradi skrbi in ugleda staršev na našem delu sveta odvzeto.