Plitvička jezera so čudovit naravni biser. Raj za vse ljubitelje narave in fotografe. Tisti, ki še niste obiskali tega čudovitega kraja, pojdite na Google in poglejte fotografije. Verjetno se strinjate z mano, da je čudovito!
Plitvička jezera imam namen obiskati še maja. Za to, da jih želim obiskati ravno takrat, je več razlogov. Prvi je, da je cena vstopnice do 31. maja 100 kun (13,5 evra), od 1. junija naprej pa 250 kun (34 evrov). Tudi cena prenočišča je maja zagotovo nižja kot junija.
Ko bom že ravno v tistih koncih, imam namen obiskati še zapuščeno vojaško letalsko bazo Željava in Orlovo gnezdo na gori Plješevica. Več o teh dveh zelo zanimivih stvareh si preberite na koncu tega prispevka.
Ravnokar sem se vrnil s potovanja po Omanu. Iz prve roke vam lahko povem, da je to čudovita dežela za potovanje. Prepričan sem, da vam ne bo žal, če jo boste obiskali.
Sam običajno hodim na potovanja v lastni režiji. Tokrat pa sem se odločil, da grem organizirano s skupino, katere vodja in organizator je priznani fotograf Matjaž Intihar. Že pred odhodom sem vedel, da se bomo imeli super. Nisem pa si mislil, da se bomo imeli tako zelo super. Matjaž se je izkazal za odličnega vodnika in organizatorja. Moji sopotniki so bili odlična družba. Vsak dan posebej je bil zanimiv. Res sem bil navdušen! Če tega ne verjamete, si poglejte spodnji videoposnetek, ki sem ga posnel peti dan potovanja. Mislim, da se z njega vidi moja navdušenost.
Vse videoposnetke, ki sem jih posnel v Omanu, si lahko pogledate na https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos. Vsak videoposnetek je posnet na različnem zanimivem kraju. Snemal sem pred mošejo, v puščavi, ob morju, v hribih …
Kaj vse me je v Omanu navdušilo?
Res je veliko stvari, ki so me v Omanu navdušile. Prva stvar so zagotovo ljudje. So izredno prijazni in gostoljubni. Prepričan sem, da se ne more zgoditi, da bi človeka v Omanu okradli. Tudi, če bi vse stvari pustil na ulici v mestu, mu jih zagotovo ne bi nihče ukradel.
Z organizacijo peticije ZA prepoved pirotehnike sem super zaslužil, zato se odpravljam na potovanje okoli sveta.
Ne boste verjeli, koliko odličen posel je bila zame tale peticija. Skoraj nič dela nisem imel z njo, zaslužil pa sem ogromno. Da vam razložim, kako se da zaslužiti velike količine denarja, če organiziraš tako peticijo.
Prva možnost za zaslužek je ta, da prodaš bazo podpisnikov nekemu podjetju, ki bo potem tem ljudem pošiljalo reklamo preko e-maila, po navadni pošti na domači naslov …
Druga možnost je ta, da sam pošiljam reklamo podpisnikom peticije na e-mail in po navadni pošti ter jim ponujam storitve, ki jih nudimo v podjetju.
Kot tretje: s to peticijo sem naredil odlično in brezplačno samopromocijo. Ljudje so me kar sami od sebe začeli klicati, saj bi želeli od mene oziroma mojega podjetja naročiti izdelavo spletne strani, SEO … Ker sem tako super, da sem organiziral tole peticijo proti pirotehniki, so začeli še kupovati mojo knjigo.
Jaz sem pa res genij, da sem se spomnil tega.
Upam, da niste eden tistih, ki res verjame v to, kar sem napisal zgoraj! Sicer, nobene zamere, če ste pomislili na kaj od zgoraj naštetega. Po odzivih na Facebooku in e-mailih, ki jih dobivam, je veliko takih, ki tako mislijo.
Bom kar lepo po vrsti vse razložil!
Prva stvar, ki je morate vedeti, je ta, da je v Sloveniji strogo prepovedano prodajati osebne podatke. Ne vem sicer, kakšne so kazni za to, ampak sem prepričan, da zelo velike.
Tudi, če bi res bil tako neumen, da bi to bazo prodal nekemu podjetju v Sloveniji, je oni po zakonu ne smejo uporabljati.
Glede tega je škoda izgubljati besed. Tudi v sanjah ne bi pomislil, da bi naredil kaj, kar se mi očita, da bom! Mogoče ljubitelji pirotehnike upajo, da bom naredil kakšno tako neumnost.
Naslednji očitek, ki ga dobivam, je ta, da vam bom po e-mailih pošiljal reklamo za storitve, ki jih nudi moje podjetje. Tudi v tem primeru bi kršil zakon, zato mi na misel ne pride, da bi naredil kaj takega. Pa ne samo zato, ker mi to preprečuje zakon! Tudi zato, ker vem, da bi si v tem primeru samo nakopal jezo od vas, izgubil zaupanje in se zagotovo tudi pojavil v kakšnem mediju, kako grdo sem izkoristil to peticijo.
Ljudje mi tudi očitajo, da si s peticijo delam lastno promocijo.
Tisti, ki tako misli, mu predlagam, naj sam naredi nekaj podobnega, kot sem jaz, če misli, da je to tako super promocija in da se od tega da še kaj zaslužiti. Če ima kdo kakšno tako idejo, ki jo jaz podpiram, mu brezplačno pomagam. Želim samo, da gre vse pod vašim imenom.
Zagotavljam vam, da v Sloveniji ni podjetnika, ki bi naredil kaj podobnega, kot sem jaz! Zakaj? Zato, ker vsak pameten podjetnik ve, da bo s tem imel več škode kot koristi. V našem podjetju imamo okoli 500 strank, s katerim delamo. Zagotovo je kakšen lastnik od teh 500 podjetij zagrizen ljubitelj pirotehnike in mu ta moja peticija ne bo niti najmanj všeč. Zagotovo bom zaradi peticije izgubil kakšno obstoječo in tudi potencialno stranko.
Da ne govorim o tem, koliko sovražnikov sem si pridobil s peticijo. Vsaka pametna oseba ve, da sovražnikov ni dobro imeti.
Naj še povem, da sem takoj, ko se je izkazalo, da ima moja spletna stran veliko obiska zaradi peticije, odstranil oglase, da mi ne bi kdo očital, da sem z oglasi kaj zaslužil. Tako da sem zaradi tega zdaj na slabšem, ker nikjer na moji strani ni oglasov. Ampak, nič zato, ker zaslužki s temi oglasi niti niso omembe vredni.
Ko me je klical novinar Slovenskih novic, ki je pripravljal članek o moji peticiji, me je na koncu vprašal, s čim se ukvarjam, da me bo tako na koncu predstavil. Rekel sem mu, naj napiše samo, da sem podjetnik, saj ne želim, da mi kdo očita, da sem dobil brezplačno reklamo za mojo dejavnost na račun peticije. Članek je objavljen v Slovenskih novicah. Če ste v dvomih, ali govorim resnico, lahko novinarja, ki je naveden kot avtor članka, najdete s pomočjo Googla in ga vprašate, če to res drži.
Glede na to, da sem strokovnjak s področja SEO (upam, da mi ne boste tega očitali kot reklamo), sem za svoje delo na tem področju plačan vsaj 30 evrov na uro (redna cena moje svetovalne ure je sicer 70 evrov + ddv). Odkar sem začel s tole peticijo, pa se ukvarjam samo s tem. Odgovoril sem na najmanj 1000 e-mailov in sporočil na Facebooku. Veliko časa mi vzame tudi odgovarjanje na komentarje na Facebooku, Youtubu in nekaj tudi na tej strani. Samo za ta prispevek bom porabil eno uro. Tako da mi ta peticija nikoli ne more prinesti niti približno toliko koristi, kot če bi se v tem času ukvarjal s svojim poslom.
Nikoli nisem imel namena nikjer napisati in jamrati, koliko časa sem porabil za peticijo. To namreč delam zato, ker menim, da delam nekaj dobrega. Ker pa sem bil od vas izzvan, da delam peticijo v lastno korist, sem to preprosto moral napisati.
Tudi finačno me bo tole kar nekaj stalo! Vsaj 500 evrov, mogoče tudi 1000 ali več. Če kdo ne verjame, se lahko oglasi pri meni, pa mu vse pokažem! Tudi glede stroškov ne želim jamrati. Če bo treba, bom za dosego cilja v to vložil še 5000 evrov svojega denarja!
Da ne bom samo jamral, pa naj povem, da imam od te peticije tudi eno, vsaj zame, veliko korist. To je, da dobivam veliko e-mailov, v katerih mi ljudje čestitajo in izražajo podporo. Neznanci me ustavljajo na ulici in mi čestitajo ter podpirajo …
Vse to mi res veliko pomeni! To je zame korist, ki se je z denarjem ne da
ovrednotiti!
Korist imam tudi to, da zaradi te peticije spoznavam istomisleče ljudi.Tudi to je zame nekaj pozitivnega!
Več o vsem tem povem v video posnetku zgoraj. Nekatere stvari je namreč lažje povedati kot napisati.
Oman je še dokaj neodkrit dragulj na jugu Arabskega polotoka, ki ga masovni turizem še ni preplavil. Država je šele pred kratkih odprla vrata turistom in nima nobenih strogih omejitev za prestop meje. Let iz Evrope do tja ne traja dlje kot od 5 do 6 ur, zato je lahko dostopen za ljubitelje Bližnjega vzhoda.
Gre sicer za muslimansko državo, zato se je treba držati nekaterih pravil oblačenja, na primer dolge hlače za ženske, naglavna ruta pa ni potrebna, kot na primer v Iranu. Razen, seveda, v mošejah, kjer pa jih imajo vedno na voljo za izposojo.
Oman razvija turizem v bolj luksuzno smer, a se tam vseeno najde dovolj kar poceni hotelov. Na srečo je dovoljeno celo divje kampiranje, ki je tako tudi najcenejša možnost potovanja po Omanu. Ni lepšega kot kampiranje v puščavi ali ob morju, ko pred šotorom navsezgodaj zjutraj občuduješ sončni vzhod. Ali pa te zjutraj zbudi kamela, ki je glasna, ker jo moti živo modra barva šotora sredi puščave.
Za vsakega nekaj
Oman ponuja ogromno različnih turističnih znamenitosti, od čudovite, neokrnjene narave, do kulturnih biserov in edinstvenega živalskega sveta.
Ta vikend sem bil na foto potovanju po južni Moravski, ki ga je vodil priznani fotograf Igor Rosina, ki je tudi izdajatelj revije Digitalna kamera.
Že dalj časa sem razmišljal, da bi šel na en dober tečaj fotografije, da si izpopolnim svoje šibko znanje na tem področju. Glede na to, da imam rad potovanja in fotografijo, sem predvideval, da se bom imel super. Nisem pa si mislil, da se bom imel tako zelo super in da se bom toliko naučil, kar se tiče fotografije.
Pred odhodom sploh nisem vedel, kaj lahko pričakujem in kako bo to vse skupaj potekalo. Že ko smo se zjutraj dobili pred Atlantisom v BTC-ju sem videl, da sem med samimi foto profesionalci. Koga bi to motilo, jaz pa sem bil tega dejstva zelo vesel, ker sem vedel, da se lahko čisto od vsakega kaj naučim. Imel sem prav. Res sem se veliko naučil in tudi veliko doživel. Tako, da tole foto potovanje mi je bilo veliko bolj všeč, kot kakšen klasičen tečaj fotografije. Zanimivo je tudi to, da je 3-dnevno foto potovanje samo malo dražje kot enodnevni foto tečaj.
Igor mi je bil takoj všeč! Najprej kot oseba, kasneje tudi zato, ker sem videl, da je res strokovnjak na svojem področju in da svoje delo opravlja z velikim veseljem. Lahko bi rekel, da živi za fotografijo in je nad svojim delom tako zelo navdušen, kot jaz nad digitalnim marketingom.
Prvič smo se ustavili še v Avstriji, ko smo slikali polja in vetrnice. Nato smo fotografiranje nadaljevali na Češkem. Predvsem smo slikali zanimiva polja. Vmes je bilo tudi nekaj gradov in mest. Pokrajina na južnem Moravskem je res čudovita. Neskončna polja, vinogradi, čudovite barve,…
Kljub temu, da sem že ob prvem postanku ugotovil, da nimam niti približno primerne foto opreme, sem naredil kar veliko lepih fotografij. Daleč od tega, da so profesionalne, ampak jaz sem z njimi zadovoljen. Se še učim. Več, kot bom treniral, boljši bom.
Presenečen sem bil, da je Igor na pamet poznal vsako kolovozno pot na južnem Moravskem. Nisem ga spraševal kolikokrat je že bil na južnem Moravskem, vendar menim, da je bil že velikokrat. Najbrž tolikokrat, kot jaz v Bosni in Hercegovini.
Tečaj fotografije na Moravskem
Drugi dan zjutraj se mi je en od fotografov ponudil, da mi posodi svojo opremo in me nauči fotografirati, tako, da sem imel kar privatni tečaj fotografije. Za izkušnjo in vse kar me je naučil, sem mu izredno hvaležen. Upam, da se najine poti še kdaj srečajo.
Nastanjeni smo bili v enem lepem penzionu v mali vasici. Jesti smo hodili v vaško gostilno, ki je bila meni še posebej zanimiva. Hrana v gostilni je bila odlična, pivo poceni in natakarice luštne in prijazne. Zame je bila z vidika popotnika ta vaška gostilna najbolj zanimiva zato, ker so se v njej zbirali domačini. Oni so bili zanimivi nam, mi verjetno njim. Tako, da meni je bilo tole potovanje zanimivo že samo z vidika potovanja, tečaj fotografije pa je bil zame čisti bonus.
Če naredim zaključek, lahko rečem, da sem nad vsem bil navdušen. Veliko sem se naučil in spoznal nove ljudi, poleg tega pa sem se še super imel. Zagotovo bom še šel na taka foto potovanja. Če bi imel čas, bi šel že ta vikend v Toskano in konec meseca v Bavarski gozd, pa žal ne morem. Ta vikend namreč predavam na enem seminarju, konec meseca pa že imam planirano potovanje za krompirjeve počitnice – www.tomazgorec.si/krompirjeve-pocitnice-2018. Če koga zanimata ti dve foto potovanji, najde več informacij na:
Cena foto potovanja na Moravsko je bila 240 evrov in je vključevala vse. Spanje, prevoz, zajtrk in večerjo. Jaz sem si še trikrat privoščil kosilo, ki me je skupno stalo okoli 20 evrov. Pijača ob večerji me je stala okoli 5 evrov. Cena velikega piva ali 2 decilitrov vina je bila namreč samo dober evro.
Greš z nami na potovanje v Oman? Oman je neodkrit dragulj, ki ga še ni zajel množični turizem. Narava je preprosto fantastična, ljudje prijazni, cene nizke. Jaz že komaj čakam, da gremo! Odhod je 26. 1. 2019.
Naš vodnik na potovanju po Omanu bo Matjaž Intihar, priznan fotograf in popotnik, ki večkrat letno organizira foto potovanja v zanimive kraje po vsem svetu.
Na potovanje v Oman sem želel iti z Matjažem že novembra letos, vendar je bil termin žal že polno zaseden. Da bi šel na potovanje v Oman, nisem nikoli razmišljal, dokler mi ni pisal Matjaž, če mogoče poznam koga, ki bi šel v Oman, da ima za termin novembra še eno prosto mesto. Ko sem si na njegovi spletni strani pogledal program in slike, sem se takoj odločil, da grem jaz. Žal pa nisem mogel iti, ker je bilo prosto mesto na voljo samo za žensko. Namreč sobe na potovanju so dvoposteljne in ena popotnica je bila brez para.
Tega potovanja v Oman se zelo veselim. Užival bom v lepotah Omana in si hkrati še izpopolnjeval svoje znanje s področja fotografije. Komaj čakam, da vidim to puščavo, doline, v katerih tečejo reke, želve, arhitekturo, ljudi … Noro bo! S sabo vzamem tudi dron! Samo za to potovanje bom kupil nov, zmogljivejši, vendar manjši dron. Odločam se med DJI Mavic 2 Pro in DJI Mavic 2 Zoom.
Če je kdo od mojih prijateljev ali znancev zainteresiran za potovanje v Oman, sva lahko skupaj v sobi.
Zelenci so čudovit kraj, ki se ga izplača obiskati v vseh letnih časih. Čudoviti so zgodaj poleti, ko je okolico izrazito zelena. Zanimivi so tudi pozimi, ko je vse okoli jezera zasneženo in belo, jezero pa je obarvano v čudovito modro-zeleno barvo. Temperatura jezera je vedno okoli šest stopinj in nikoli ne zamrzne.
Zelence sem doslej obiskal dvakrat. Prvič pozimi, drugič v začetku poletja, ko je bila okolica jezera izrazito zelena. Kako sta bila jezero in okolica videti lepo v začetku poletja, si lahko pogledate v zgornjem videoposnetku. Ta videoposnetek sem namreč posnel v začetku poletja. Prepričan sem, da so Zelenci zelo lepi tudi jeseni, ko narava obarva okolico v jesenske barve. Če bom jeseni le imel čas, jih obiščem tudi takrat. Če nimate ideje, kam na izlet po naši lepi Sloveniji, vam obisk tega lepega kraja toplo priporočam.
Bi želeli dobiti 2 vstopnici za Terme Čatež popolnoma brezplačno? Izpolnite spodnji obrazec in z malo sreče bodo vstopnice vaše.
Da je v Termah Čatež res super se lahko prepričate, če si na www.lepote-slovenije.si/terme-catez pogledate slike in opis.
Dve vstopnice, ki jih podarjam vam omogočajo vstop v poletno ali zimsko Termalno riviero. Vstopnici lahko koristite vse dni v tednu.
Srečnega nagrajenca bom izžrebal 19.11.2018. Nagrajenca bom o nagradi obvestil preko emaila. Nagrajenca bom objavil tudi na tej spletni strani in moji Facebook strani.
Pogoj za sodelovanje v nagradni igri je, da všečkate mojo Facebook stran na www.facebook.com/Potovanja.Podjetnistvo. Če nimate svojega osebnega profila na Facebooku žal ne morete sodelovati v nagradni igri.
V nagradni igri lahko sodelujete do vključno 16.11.2018.
Kam iti na potovanje za krompirjeve počitnice? To sem se jaz spraševal zadnja dva tedna. Bil sem kar malo nervozen in slabe volje, ker nisem imel odgovora na to vprašanje. Velikokrat se namreč zgodi, da če nimaš stvari planiranih, na koncu ostaneš doma. Tega pa nikakor nočem!
Pred tednom dni mi je pisal priznani fotograf Matjaž Intihar in me vprašal, če mogoče poznam koga, ki bi šel z njim na foto potovanje v Oman. Nekdo izmed že prijavljenih mu je žal odpovedal potovanje in ima eno prosto mesto. Ker pa mora zadeve hitro urediti, bi dal tudi dober popust. Ko sem pogledal program potovanja in slike na http://www.e-fotografija.si/oman-potovanje,1940.html, sem bil nad programom čisto navdušen in sem pisal Matjažu, da grem jaz z njim. Tako ali tako potrebujem in planiram obiskati tečaj fotografije, bom pa še malo doplačal in šel na 13 dnevni tečaj fotografije v Oman. Bil sem vesel, da sem rešil to zagato, kam iti za krompirjeve počitnice.
Veselje je bilo kratko, ker mi je Matjaž kmalu odgovoril, da ne morem iti z njim, ker je mesto rezervirano za osebo ženskega spola, saj ima rezervirane dvoposteljne sobe in oseba, ki nima ‘cimra’ je ženska, tako da moški ne more iti. Matjaž mi je kar pošteno pokvaril dan. Bil sem tako slabe volje, da sem si rekel, da moram tole zagato, kam bom šel za krompirjeve počitnice rešiti čim prej. In sem šel v akcijo.
Rekel sem si, če ne bom za krompirjeve počitnice našel nič drugega, bom šel v Bosno in Hercegovino. Kljub temu, da sem prepotoval velik del sveta, je to še vedno moja najljubša destinacija za potovanje in nič ne kaže, da bi se to kmalu spremenilo.
Letos sem se že pred začetkom poletja nekako bala, da ne bom izkoristila časa tako kot bi želela. Najbolj sem se bala, da bom doma in ne bom naredila nič produktivnega zase. V svoji glavi sem imela okrog deset različnih možnosti za preživljanje letošnjega dopusta. Na koncu se je zadeva končala odlično. Tomažu sem povedala, da imam med poletjem en lep kos dopusta in bi z veseljem šla z njim, če bi šel na kakšno zanimivo destinacijo. Nato sva se dogovorila, da bova skoraj 3 tedne z avtomobilom raziskovala Romunijo in Moldavijo. Predlog za državi je dal Tomaž in takoj sem bila za.
O Romuniji in Moldaviji sem praktično vedela zelo malo, bolj sem imela nekakšne tipične stereotipne predstave o teh dveh državah. Takoj, ko sva dorekla točen datum odhoda, se je pri meni začelo navdušenje pred odhodom. No, verjetno to občuti vsak, ki se veseli kakšne podobne dogodivščine. Že vnaprej sem vedela, da bo to raziskovalno potovanje eno boljših, če ne celo najboljših doslej.
Imela sem prav! Bilo je noro, neverjetno 18-dnevno potovanje. Prvič sem šla s Tomažem pred šestimi leti v Bosno in Srbijo in mislim, da se je tam nekako začelo moja ljubezen do potovanj v lastni režiji. Hvala Tomaž! Brez tistega potovanja v Bosno, ne vem če bi že obiskala toliko kot sem do sedaj. No, skoraj prepričana sem, da ne. Neverjetno, kako lahko eno samo potovanje spremeni potek tvojega življenja.
Da se vrnemo nazaj v Romunijo in Moldavijo. Večini, kateri sem pred odhodom omenila kam nameravam, se je začudila, da kaj neki bom tam počela. Spet neka peščica mojih prijateljev, pa je bila seveda navdušena kot jaz. Najbolj me zanimajo dežele, ki jih ne poznam dobro, ali pa niso slišati tako priljubljene, da bi jih obiskali moji prijatelji.
Na območju Transilvanije se nahaja hribovje Fagaras, ki je del Karpatov. V smeri sever-jug se preko hribovja razteza znamenita cesta Trans-Fagarasan, ki je odprta le del leta (letos od 1. julija do 30. oktobra), saj je pozimi preveč nevarna zaradi snežnih plazov in krušenja skalnih gmot. Cesta ponuja izjemne razglede tako na poti navzgor kot pri spustu. Na prelaz se vzpenjajo številni kolesarji in motoristi. Navdušena sem bila nad oblikami in razsežnostjo hribovja, na katerega se vzpenja dolga vijugasta cesta. Vzpon po znameniti cesti privabi ogromno ljudi, presenetljivo pa so prevladovali številni domačini.
Na območju ceste Trans-Fagarasan je ob cesti dovoljeno kampirati. Tega se veliko poslužujejo Romuni, saj pridejo kar cele družine in postavijo šotore, razgrnejo po tleh odeje in zakurijo ogenj. Presenetilo me je, ko sem to videla. Nisem si predstavljala, da znajo Romuni tako uživati. Poleg tega nisem pričakovala, da bo na prelazu toliko ljudi.
Čez prelaz sva šla kar dvakrat in za vikend je bil še toliko bolj obiskan. Na prelazu se nahaja plačljivo parkirišče in veliko stojnic s hrano, ki je večinoma madžarskega izvora. Peš sva se sprehodila do ledeniškega jezera Balea, okoli katerega je nekaj koč. Tukaj se začnejo različne pohodniške poti, ki so zelo dobro označene. Vsaka pot je označena z določenim simbolom in to dovolj pogosto, da res ne moreš zgrešiti poti.
Prva znamenitost, ki sva jo s Tomažem obiskala v Romuniji, je bil rudnik soli v mestu Turda. Bila sem že v vsaj dveh rudnikih soli, vendar kar sem videla tukaj v Turdi je resnično neverjetno.
Pot do glavne dvorane v rudniku vodi skozi dolge tunele, katerega stene so narejene iz čiste soli. Kmalu na začetku so stopnice, ki vodijo v nižje predele rudnika. Te stopnice so osvetljene z lučmi, ki se nahajajo na polkrožnem oboku tega tunela s stopnicami. Ta del prehoda izgleda kot prizor iz kakšnega znanstveno-fantastičnega filma. Sprva sem mislila, da so ti tuneli zelo zanimivi, vendar me je najboljše še čakalo. Pred nama se je odprl ogromen razgled na veliko dvorano v rudniku. Ta dvorana je posebna, saj je res ogromna, vse stene pa so iz soli. Torej kamorkoli pogledaš vidiš sol.
Potovanja niso vedno samo lepa. Včasih se na potovanju zgodi kaj takega, da se ti kar tema naredi pred očmi.
Tisti, ki me spremljate na Facebooku in Instagramu, verjetno veste, da sem se s sopotnico Petro odpravil na 18 dni dolgo potovanje po Romuniji in Moldaviji. Včeraj sva se vračala iz Brašova v Romuniji, v Kišinjevu, ki je glavno mesto Moldavije. Ko sva že bila na poti več kot 11 ur in sva imela do Kišinjeva samo še 42 kilometrov, se je moj skoraj 12 let star Golf Plus nenadoma ustavil. Bila sva sredi ničesar. Nisem mogel verjeti, da me je moj Golf pustil na cedilu. Na trenutke sem celo pomislil, da mogoče to sploh ni res in da sanjam..
Še malo prej sva se oba veselila, ko sva opravila vse carinske formalnosti in sva si rekla, samo še eno uro pa sva v Kišinjevu. V Kišinjevu sva imela rezerviran zelo lep hotelček v središču mesta. Najino navdušenje se je v sekundi spremenilo v eno samo veliko žalost in zaskrbljenost. Ravno v Moldaviji se je to moralo zgoditi.
Pokličem ene dva prijatelja, ki sta dobra mehanika, če mogoče vesta kakšen trik, da bi spravil avto v pogon. Ni ga bilo, na koncu pa sem moral okoli pol desete ure zvečer, ko je bila že trdna tema, poklicati asistenco. Zanimivo, da asistenco sploh nisem mogel poklicati. Najprej neka tajnica v slovenskem jeziku, potem še tajnica v angleškem, na koncu pa je prekinilo zvezo. Tako, da jih nisem mogel priklicati. Sem pa moral plačevati klice po skoraj 4 evre na minuto. Potem kličem mojega zavarovalniškega agenta, ki se je takoj oglasilin mi uredil, da me pokličejo iz asistence. Fant, ki me je klical je bil prijazen in je povedal, da bodo vzpostavili stik s kolegi iz Moldavije in, da naju pridejo ponj. Povedal je, da v Sloveniji to traja okoli ene ure, v državi kot je Moldavija bo pa trajalo dve uri ali malo več. Na koncu sva na asistenco čakala 7 ur.
Za mojo staro mamo je na primer daleč iz Trebnjega do Kopra, saj mi vedno pravi, kako daleč sem šla od doma. Njej se zdi razdalja 150 km od doma strašno daleč, kar je običajno uro in pol vožnje. Jaz pa ji vedno pravim, da dokler se lahko pogovarjava po telefonu obe podnevi, ni nič daleč. Kako daleč ste se pa vi že peljali z avtomobilom v enem kosu? Ali pa recimo, koliko kilometrov ste največ prevozili z avtomobilom v enem dnevu? Jaz sem se do sedaj recimo prevozila v enem dnevu okrog 500 kilometrov, kar se mi je sprva zdelo veliko v primerjavi z včerajšnjimi kilometri. Včeraj je padel moj novi rekord.
Včeraj sva s Tomažem naredila več kot 1000 kilometrov. Iz Trebnjega sva startala ob 6.30 uri, v mesto Turda pa sva prišla ob 22.00 uri po lokalnem času. V Romuniji smo eno uro naprej v primerjavi s Slovenijo. Pri tem velja povedati, da se praktično nisva nič ustavljala, razen na bencinski pred madžarsko mejo zaradi vinjete in tam na hitro spila še kavo. Bilo je res veliko vožnje, predvsem se je nekoliko vleklo čez Madžarsko, saj je ta država ena sama ravnina in se jo človek kar hitro naveliča. Stvari na zemljevidu včasih izgledajo bolj blizu kot so v resnici daleč. Šele, ko se človek pelje 1000 kilometrov daleč dobi občutek, kako daleč je to. Sedaj, ko sem tukaj sploh nimam občutka, da sem daleč stran od doma. Mogoče je to zaradi boljšega stanja kot sem ga sprva pričakovala v Romuniji.
Ali ste letos že imeli tiste zanimive občutke pričakovanja pred odhodom na morje? Saj veste, tisti občutek, ko odštevaš dneve, ure in minute, da pride dan za odhod. Za mene bo ta tako pričakovani dan jutri. S Tomažem se namreč odpravljava na prav zanimivo destinacijo. Na današnji jutranji kavi sva dorekla še nekaj podrobnosti o okvirnem poteku poti, ki naju čaka. Na 3-tedenskem poletnem raziskovanju bova odkrivala lepote Romunije in Moldavije.
Morda se komu zdi čudna izbira destinacije, saj veliko ljudi misli, da v Romuniji pa ja ni nič pametnega za videti. Tako bo menila tudi moja stara mama, ko ji bom danes popoldne povedala, kam se jutri odpravljam. Večina ljudi ima nekakšno standardno predstavo o določeni državi, pa je na primer sploh še niso nikoli obiskali. No, pa saj verjetno niti ne poznate prav veliko ljudi, ki bi že obiskali ti dve državi, kajne?
No, vidite, to je pri meni tisto, kar iščem. Sem pripadnica posebne vrste, ki me bolj kot glavni tok zanimajo pritoki in manj prevozni kolovozi. Če gre večina desno, bi šla jaz levo. Na potovanjih iščem kotičke, ki jih še niso preplavili standardni masovni turisti v smislu ?pridi, vidi, plačaj, poslikaj, pojdi?. V množici turistov se ne počutim dobro, saj dobim občutek, da se ne morem povezati z okoljem in ljudmi, ki tam prebivajo. Veselim se predvsem odmaknjenih vasi Romunije, saj verjamem, da tam prebivajo dobri ljudje. Ob druženju z lokalnim prebivalstvom lahko človek lažje začuti njihov utrip življenja.
