Begunjščica se nahaja v Karavankah, vzhodno od Stola, in v resnici ni vrh, ampak pogorje, katerega najvišji vrh je Veliki vrh z višino 2060 metrov. A ker večina ljudi ta vrh poimenuje kar z Begunjščica, bom tudi sama v nadaljevanju uporabljala to ime.
Begunjščico se da osvojiti po kar nekaj različnih poteh, opisala bom tisto, ki smo si jo izbrali mi, in je relativno dolga, a zelo zanimiva.
Bornova pot skozi tunel
Na lepo jesensko nedeljo smo imeli sprva v planu le to, da se po Bornovi poti odpravimo do Planine Prevala. Sama sem pred leti po tej poti že šla, za moja sopotnika pa je bilo to prvič. Naša začetna točka je bil Ljubelj, ki se nahaja na nadmorski višini 1058 metrov. Le nekaj metrov pred mejnim prehodom z Avstrijo zavijete levo, in se odpeljete naravnost do velikega makadamskega parkirišča pod zapuščenim hotelom. Na parkomatu ne pozabite plačati listka za parkirnino, na kar vas opozarjajo tudi table pri samem izhodišču.
Na koncu parkirišča, boste videli smerokaze za Planino Prevala, ki vas usmerijo v gozd. Po nekaj metrih hoje boste prišli do prvega melišča, kjer je mogoče v jesenskem času občudovati barvite kreacije narave. Pot nato zopet preide v gozd, kjer boste nadaljevali po prijetni nezahtevni, položni poti. Čez nekaj časa se odpre razgled, kjer smo si vzeli nekaj časa za fotografiranje in snemanje. Razgledna pot je dokaj ozka, tako da previdnost ni odveč. Na ostrem ovinku vas pričaka prva zanimivost, ki bo navdušila predvsem najmlajše, to je bunker, v katerega lahko greste in pogledate skozi razgledno okno.
Kako zanimiva je Bornova pot skozi tunel, in kakšen je vzpon na Begunjščico si lahko pogledaš v videu spodaj:
Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na Tomažev Youtube kanal. Tam najdete veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.
Položna pot se nadaljuje naprej, in pred tunelom še enkrat preči melišče. Ko smo prišli do vhoda v Bornov tunel, smo pripravili svetilke, ki so tudi obvezna oprema, če želite videti kje sploh hodite. Uporabite pa lahko seveda tudi kar svetilko na telefonu. V tunelu so namreč stoječa voda in luže, ki pa jih brez razsvetljave ni mogoče videti. Tunel je izdolben v živo skalo, sam vhod pa je zasul plaz, tako da je vstop malo otežen, in se je potrebno konkretno skloniti ali pa celo plaziti po vseh štirih. A to je le prvih nekaj metrov, potem pa je tunel ponovno normalno prehoden, in lahko hodite dvignjeni. Kljub temu je priporočljiva čelada.
Na sredini tunela se odpre naravno okno, skozi katerega je lep razgled na Košuto in okoliške hribe ter dolino. To je tudi ena izmed točk, kjer lahko posnamete čudovite fotografije. Pot skozi Bornov tunel bo vsekakor za vaše najmlajše najbolj zanimiva izkušnja, zato se boste tu verjetno zadržali malce dlje. Tunel je dolg 250 metrov, narediti pa ga je dal baron Julij Born, in to zgolj zaradi dostopa do gozdov in gorskih lovišč na južnem pobočju Begunjščice, saj je bil strasten lovec.
Po izstopu iz tunela se ozka pot nadaljuje ob pobočju, na nekaterih delih je potrebna previdnost, posebno v jesenskem času, ko so tla zaradi listja lahko spolzka. Deloma je pot zavarovana z jeklenico. Kmalu pridemo do zadnjega dela poti, ki je lepa, široka gozdna pot, in se rahlo vzpenja. Tik pred koncem pa je klanec malo večji. Ravno prav, da se zadihamo preden dosežemo Planino Prevala. Za pot od Ljubelja do Planine Prevala boste potrebovali približno 1,5 ure lahkotne hoje.
Od Planine Prevala do Roblekovega doma
Ko smo prispeli do planinskega doma na Prevali, smo se zaradi slabših vremenskih razmer odločili, da pot kar takoj nadaljujemo naprej, proti Roblekovem domu. Upali smo, da nas bo tam pričakalo sonce. Na sedlu pri znamenju smo si ogledali table, ki so nas usmerile levo, po široki poti. Čas hoje do Roblekovega doma: 1 uro in 45 min. Če bi želeli takoj osvojiti vrh Begunjščice, bi se lahko povzpeli naravnost čez Kalvarijo, kjer je čas hoje 2 uri, a je pot ves čas izredno strma in dokaj zahtevna.
Po nekaj minutah hoje se dobro označena pot odcepi desno v gozd, in se začne počasi vzpenjati. Kmalu pridemo na travnato pobočje, kjer potem večinoma časa hodimo po ozki, nezahtevni poti. Le na dveh koncih je pot malo bolj izpostavljena, in je potrebna večja pazljivost. Ob jasnem vremenu naj bi bili čudoviti razgledi že med samo hojo po pobočju proti Roblekovem domu, a mi žal nismo imeli te sreče. Nas je pa na drugem delu poti pozitivno presenetil rudnik, ki se nahaja neposredno ob poti. Tomaž Gorec je bil nad tem najbolj navdušen, saj je s pomočjo razsvetljave rudnik tudi raziskal. Pred vhodom je tabla, kjer lahko preberete, da so to rudniki mangana na Begunjščici. Zelo zanimiva zadeva, kjer smo se sami zadržali kar nekaj časa. A naj poudarim to kar piše tudi na tabli, da je vstop v rudnik zelo nevaren, in na lastno odgovornost.
Nadaljujemo po poti, ki se vseskozi rahlo spušča in vzpenja, in je povsem nezahtevna in prijetna. Ob zadnjem malo večjem vzponu pa že zagledamo Roblekov dom, ki pa je bil žal tudi v megli.
Roblekov dom
Za nami je bilo že kar nekaj hoje, zato smo se odločili, da si tukaj vzamemo malo daljši premor, in nekaj pojemo. Izredno prijazna postrežba, okusna hrana in prijeten ambient. Res pohvalno, tako da obisk Roblekovega doma zares priporočamo. Nabrali smo si novih moči, se ogreli, in prišel je čas za odločitev kam naprej. Ker je kar nekaj pohodnikov, ki so se ravno vrnili z vrha Begunjščice, povedalo, da je zgoraj sonce, smo se odločili, da se tudi mi povzpnemo proti soncu.
In res, že po kakšnih 100 metrih višinske razlike, smo premagali megleni pokrov, prikazalo se je sonce. Neverjeten občutek ob pogledu na neskončno, belo, puhasto morje, ki pokriva dolino. Vsi smo bili navdušeni, sama ne pomnim tako čudovitega razgleda, in kljub temu, da sem bila že malce utrujena, sem v trenutku pozabila na vse. Nad meglo je bilo občutno topleje, kot bi prišli v drug svet. Po približno pol ure hoje smo dosegli sedlo, kjer se pot razcepi, in lahko greš po krožni poti čez Zelenico nazaj na Ljubelj, ali pa pot nadaljuješ proti vrhu Begunjščice.
Na sedlu smo se malo ustavili, in si vzeli čas za fotografiranje čudovitih prizorov belega “morja” v dolini. Kmalu se nam je pridružila tudi druščina gorskih kavk, ki so poskrbele za še lepše posnetke.
Begunjščica
Ker smo bili že tako blizu, se nismo mogli upreti temu, da osvojimo vrh Begunjščice. Od sedla do vrha smo hodili približno pol ure, pot je dokaj strma in ozka, in ne ravno najbolj primerna za otroke.
Vrh Begunjščice je travnat, tam sta le razgledna plošča in vpisna knjižica. Razgled je čudovit, na južni strani so pašniki, severna stran pa je prepadna.
Zelo zadovoljni, ker smo osvojili dvatisočaka, smo se morali počasi odpraviti nazaj v dolino, saj se je sonce hitro spuščalo. Priznam, da sem bila kar malo v skrbeh, ker se je v dolini še vedno zadrževala gosta megla, in v kombinaciji s temo, je to lahko zelo neugodno. Poleg tega sem vedela, da bo postalo zelo hladno, ko bo sonce zašlo.
Odločili smo se, da za pot nazaj izberemo najkrajšo, a tudi zelo zahtevno pot čez Kalvarijo. Z izjemo na začetku, ko se pot rahlo spušča po travnatem pobočju, se kmalu zatem začne zelo strmo spuščati. Ko smo prišli do gozdne meje, smo vstopili tudi v megleni pokrov, in od tam naprej je bila pot vse prej kot prijetna. Drug drugega smo stalno opozarjali na previdnost, a brez padcev ni šlo. Malce že temačen, moker, meglen gozd, ter strma pot navzdol so bili idealna kombinacija za zdrs. Vsi smo se vsaj enkrat znašli na tleh, a k sreči ni bilo nič hujšega. Malo pred koncem pa je Tomaž kar pošteno padel, in takrat smo se zavedali, da nima smisla hiteti, saj smo bili vsi že pošteno utrujeni, in noge niso več držale kot bi morale. Po skoraj uri in pol “peklenske” Kalvarije smo prišli do planine Prevala, in na tej točki mi je kar malo odleglo. Počasi se je temnilo, a to nas ni več toliko skrbelo, saj smo imeli svetilko. Bornova pot se je sicer tokrat veliko bolj “vlekla” kot v obratno smer. Po dobri ure hoje smo končno prispeli do avta. Bili smo neznansko utrujeni, a izredno zadovoljni in hvaležni za čudovit dan, ki je bil za nami.
Begunjščica je pogorje, ki nudi veliko raznolikih tur, ki so primerne za vsakogar, a vzpona na vrh vsekakor ne gre podcenjevati. Primerna oprema naj bo osnova preden se odpravimo v gore.
Koliko časa potrebujemo za vzpon na Begunjščico?
Na Begunjščico se je mogoče povzpeti iz različnih smeri, najkrajša pot nam bo vzela približno tri ure.
Kje je najboljše izhodišče na Begunjščico?
Zelo zanimiva pot je iz Ljubelja po Bornovi poti skozi Bornov tunel. Na Ljubelju je potrebno plačati parkirnino 3 eure za cel dan.
Kdaj je najboljši čas za obisk Begunjščice?
Najbolj primeren čas je od pomladi do jeseni, v suhem vremenu. Zimske razmere so lahko izredno neugodne.
Ali Begunjščico lahko obiščejo tudi otroci?
Vzpon na sam vrh Begunjščice za manjše otroke ni primeren, lahko pa se povzpnete samo do sedla, kjer so prav tako čudoviti razgledi.