Po obisku slapa Sopota na Tolminskem je imel Tomaž ta dan v načrtu še več ogledov. Zato sva se napotila proti slapu Brinta in Gregorčičevemu slapu, ki ju najdemo med Tolminom in Kobaridom.
Izhodišče za obe točki je vasica Selce, kjer najdemo tudi manjše brezplačno parkirišče. Od tam naprej so lepo vidne oznake za oba slapova. Pri zadnji hiši, obraščeni z drevesi, se lahko usmerimo na levo za slap Brinta (30 minut hoje) in Gregorčičev slap (60 minut). Tam se pot vzpenja mimo manjše lesene hiške za živali, kmalu pa zagledamo oznako za slap Brinta, ki kaže v levo. Pot do tega slapu zame sicer ni bila naporna, nekaj previdnosti pa vseeno ne škodi, saj je pot ozka in poteka prek melišča. Ko sem pogledala navzdol, me je kar malo zmrazilo, ampak sem strah le premagala in se podala naprej. Če zmore Tomaž, bom zmogla tudi jaz, sem si rekla.
Previdno sva stopala in prečkala potok Malenšček ter zagledala grob neznanega ruskega vojaka. Zavila sva levo in že sva prišla do slapu Brinta, ki je visok kar 104 metre. Vode je bilo sicer bolj malo, a ravno dovolj za osvežitev in hladno prho. Nadaljevala sva proti Gregorčičevemu slapu. Pri grobu ruskega vojaka sva krenila desno. Bolj ko sva se vzpenjala, bolj strmo in neprijazno je bilo. Priznam, da sem se bala, a Tomažu nisem želela pokazati strahu. Rada delujem pogumno, češ da brez težav premagam vse ovire, tokrat pa še zdaleč ni bilo tako. Po dveh meliščih se mi je koža kar naježila, adrenalin pa narasel, ko sem pred seboj zagledala vrvi in nekaj klinov. Priznam, v tistem trenutku bi najraje zakričala, ampak nisem. Pogumno sem se povzpela in pokazala svoje plezalne sposobnosti. Pot res ni bila lahka, zato vsem, ki hodijo tu, priporočam ustrezno pohodniško obutev, pa tudi pohodniške palice bi vam morda prišle prav. No, pri plezanju po skalah in hoji po melišču ti to ne pomaga ravno veliko. Pot se je vse bolj vzpenjala, potem pa je Tomaž pred seboj vendarle zagledal gozdiček in slap. Priznati moram, da je prevzel tudi mene, tako čudovit je bil. Čeprav sem obiskala že več slovenskih slapov, tako lepega slapu že dolgo nisem videla. Res je edinstven. Žal mi je bilo le, da se je bližal mrak, tako da sva morala hiteti naprej. Če ne, bi vsekakor skočila v ta čudovit slap.
Naj vam razkrijem še eno zanimivost. Slap je dobil ime po Simonu Gregorčiču, pesniku, ki se je rodil v Vrsnem pri Kobaridu, manjši vasici nedaleč od slapu. Tudi midva sva šla skozi vas, kjer si lahko ogledate Gregorčičevo rojstno hišo. Naj samo spomnim, da je Simon Gregorčič napisan znano pesem o reki Soči. Počasi sva se vrnila proti avtomobilu. Gregorčičev slap se vam res izplača obiskati, saj je vse leto vodnat, vstopnine pa ni.
Kako lep je Gregorčičev slap in kakšna je pot do njega, si poglejte v spodnjem videoposnetku.
Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na Tomažev Youtube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.
Prepričana sem, da bo, tako kot je mene in Tomaža, prevzel tudi vas. Svetujem pa, da s seboj vzamete dobro pohodniško obutev. Potrebovali boste tudi nekaj plezalnih sposobnosti in nič strahu pred višino, saj je pot do Gregorčičevega slapu nekoliko težje prehodna kot pot do slapu Brinta.
Med prednostmi najinega tokratnega pohoda bi izpostavila dobro označene poti, brezplačno manjše parkirišče, prijazne domačine in brezplačen ogled dveh lepih slapov. Ne bi pa poti do Gregorčičevega slapu zaradi zahtevnosti priporočila manjšim otrokom. S seboj seveda ne pozabite vzeti pohodniških čevljev in nekaj poguma – lažje vam bo.