Moja mama

Mineva eno leto od smrti moje mame in v tem času se bolj, kot v letu prej zalotim, da razmišljam o njej, njenem življenju in vplivu na mojega. Marsikdo bi za svoje starše rekel, da niso popolni, a da jih ne bi zamenjal za nič na svetu. Včasih pomislim, da bi morda res bilo lepše z drugimi starši, obenem pa verjetno ne bi bil tu, kjer sem zdaj in kjer mi je zelo všeč. Verjetno pa bi vsak rad zamenjal to, da so bile zadnje besede, ki se jih največkrat spomniš s strani svoje mami “jebi se”.  

V marcu lanskega leta smo praznovali zapozneli rojstni dan mojega očeta, ki ga je premaknil začetek epidemije. Praznovali smo ga skupaj z njegovim vnukom, mojim nečakom. Nekaj dni pred tem je bila moja mami pri zdravniku zaradi dehidracije, vsaj tako smo mislili, a se je njeno stanje postopno slabšalo. Že leta se je spopadala z alkoholizmom, odvisnostjo od cigaret, verjetno tudi tablet in drugimi boleznimi. Nekaj limfomov, pljučnice, ciroza jeter in še kaj. Celo njeno življenje je kulminiralo v teh zadnjih nekaj ur, ki sem jih preživel z njo. Pojedli smo torto, se slikali ona pa je morala ves čas ležati na kavču, ki je postal njena postelja, ker se ni mogla več držati pokonci brez pomoči palice ali sočloveka. Zadnji mesec dni je večkrat padla na poti do stranišča, ker je izgubila ravnotežje in se udarila. Bila je v pižami, ko se je postavila v sedeči položaj in prižgala cigareto, za to je bilo vedno dovolj moči, in nato hitro ugotovila, da mora na stranišče. To je bil zadnje čase vedno šprint na kratke proge. Nama bo uspelo priti do tja ali ne. Ob omembi plenic me je poslala k bogu in še kam drugam. Ta zadnji dan sem ji pomagal tako, da sem jo držal pod roko in v sebi nisem prenesel dovolj psihične moči, da bi jo preprosto dvignil in odnesel na školjko. Njen izraz se je spremenil in vedel sem, da je zdaj zadnji trenutek, da pohitiva. Nočem se niti spominjati, kako je ta najin ples do stranišča izgledal, a vem, da sva se smehljala, vse do trenutka, ko sva bila pred školjko. Slekel sem jo in jo postavil na školjko, pri tem pa mižal kot še nikoli. Zaprl sem vrata in dojel, kaj se je zgodilo. Stvari so prišle tako daleč, da sem moral svojo mami odnesti na veliko potrebo. Z glavo sem se samo naslonil na vrata in zavzdihnil. Pogledal sem proti jedilni mizi in videl naslednji prizor. Sestra s polnimi očmi solz, njen sin, ki jo tolaži, in moj oče, ki se je ustavil med konstantnim reševanjem križank. Zavzdihnil sem in ji skozi vrata rekel naj pove, ko bo konec. Šel sem ven iz hiše in se naslonil na ograjo. Zadnjih nekaj dni je bilo groznih, kljub temu, da se je po dobljeni infuziji njeno stanje popravilo. Vedel sem, da bo čas za pogovor o urgenci, ki ga je sovražila.

Ob vsakem obisku zdravnika, ki jih je bilo na stotine, je rekla, da ji ni bilo nič, čeprav mi je dala pred roke vsak izvid. Vedno je bilo nekaj, od skolioze hrbtenice do malignega znamenja na licu. Točno je vedela, da bo nekaj narobe in njen največji strah je bil, da bo ob enem izmed obisku pri zdravniku, tam tudi ostala. Če sem to samo omenil, je bil njen odgovor nekako v stilu: “Samo znebiti se me hočeš.” Kljub vsem težavam in problemom si nisem mislil, da bom prav jaz tisti, ki ji bo prinesel izpolnjen najhujši strah. To, da bo v bolnici tudi ostala.

Prišlo je do tega pogovora in na moji strani so bili vsi razen mami, ki mi je zabrusila nekaj krepkih. Čeprav se spomnim najinega lepega pogovora proti večeru, mi bodo za vedno v glavi odzvanjale njene besede: “Jebi se”, ki mi jih je rekla, po tem ko sem rekel, da mora na urgenco. Z moje strani je bila to edina stvar, ki ji lahko pomaga, z njene pa izdaja njenega najmlajšega otroka.

Sestra in njen sin sta odšla, mi pa smo zaspali. Sosed nam je naslednji dan posodil avto, ker je bil naš stari Clio na popravilu. Počasi sva jo z očetom oblekla in ji spakirala stvari v nahrbtnik. Imela je že svojo bolnišnično pižamo, knjigo, telefon, polnilec in križanke. Sredi epidemije sva jo po izpraznjeni cesti peljala do urgence v Novem mestu, kjer sem jo dal na voziček in odpeljal k vhodu. Povedal sem, za kaj gre in sestra mi je pokazala vrata kamor moram iti. Z vozičkom sva šla skozi vrata do zdravnice in sestre. Mami se je komaj držala na vozičku in moral sem jo držati, da ni zlezla z njega. Na vprašanja o podatkih sem hitro odgovarjal in postavljal tudi svoja. Ko mi je zdravnica rekla, da grem lahko domov je moja mami skočila iz vozička kot v kakšnem filmskem prizoru, ko mama dvigne avto za svojega dojenčka. Nasmejal sem se in rekel: “mami pa ne ti”. Ko bi takrat vedel, kaj se bo zgodilo, bi jo vzel nazaj in odpeljal domov. Pa je nisem, čez mesec dni je umrla v isti bolnici. Brez svojega moža, brez družine, brez objemov, brez smeha, brez poljubov. Sama, v bolnici. Kot se je bala.

Dan pred njeno smrtjo so mi po 24 dneh pustili, da jo obiščem v bolnici. Preživela je operacijo možganskega tumorja, čakal jo je simpozij za zdravljenje (še enega) obolenja, ki ga ni dočakala. Ni govorila, večino časa je spala. Pri njej sem bil štirideset minut in ji govoril, kako sem ji prepleskal dnevno sobo, da se bo vrnila v lep dom. Ko sem videl, da je odprla oči sem jo prijel za prste na roki in ji povedal kako jo imam rad, kako jo ima rad njen mož, hči, vnuki in soseda. Vem, da me je slišala, ker so njeni prsti stisnili mojo rok in s pomežikom oči je po njenem licu zdrsnila solza.  Povedal sem ji, da jo bom peljal na grad Bogenšperk, ko bo konec vsega tega, ker je bilo to ena izmed njenih največjih želj. Da sem zapustil tisto sobo je bila ena najtežjih stvari, ki jo bom kadarkoli storil. Naslednji dan ob 12:10 sva prejela klic, da je ni več.

Nekaj časa sem se krivil za njeno smrt, ampak to bi počel vsak, ki mu je mar do osebe, ki je ni več. V zadnjih dveh letih sem prekinil študij, da bi bil ob njej, ker sem vedel, da se njen čas izteka. Vedel sem kaj bo, a storil nič. Lahko bi jo peljal na odvajanje odvisnosti, pa je nisem. Vedel sem, da se bova skregala na smrt in tega nisem želel, ker sem že videl, kaj to pomeni. Izbral sem drugo pot, ki je predstavljala pravi pomen pregovora kratko in sladko. Veliko sva se pogovarjala in si veliko zaupala. Povedala mi je zakaj toliko pije. V pijači je našla rešitev pred svojo preteklostjo. Pred posilstvom, ki ji ga je storil njen oče. Pred sinovo, bratovo, mamino smrtjo in smrtjo treh dobrih prijateljev, ki so se zgodile v razmiku petih let. Pred boleznimi in strahom, da bo zaradi tega umrla. Pred izdajo članov družine. Na vprašanje, zakaj kadi, pa ni imela odgovora. Sam bi rekel, da zaradi principa, ker je moj oče nehal kaditi brez nje in mu je želela malce greniti življenje z vsakim izdihanim dimom.

Moja mami je bila zanimiva oseba. Kot otrok sem s starši hodil v gostilne, kjer sta se napila in po dolgih letih izvedel, da to ni bilo v redu. Kar se tiče mene, so to morda eni izmed najlepših spominov, ki jih imam nanjo. V družbi je bila vedno vesela in nasmejana. Videlo se je, da takrat zares pozabi na svoje življenje. V zadnjih tednih njenega življenja in zdaj še bolj pa vidim, zakaj ji je bila tako všeč pesem Davorja Radolfija z naslovom Neka živim, kako živim. Zanjo ni bilo pomembno živeti po predpisih in pravilih, da bi nekomu ugajala. Meni, svojemu najmlajšemu sinu, je predstavlja cel svet, ki je bil s trenutki izjem vedno poln ljubezni, smeha, glasbe, objemov, veselja, prijateljstva, učenja, radosti, pomoči in vsega ostalega. Ni težko reči, da je mami tvoja najljubša oseba na tem svetu, nekoliko težje je reči, da ni bila vedno perfektna, še težje je reči, da ti je žal, da nisi imel več časa z njo. Brez dvoma pa je najlažje reči, da bo za vedno ostala tvoja mami, pa naj se zgodi, kar se mora. In točno to pravim jaz, ni bila perfektna, a bila je moja mami. Prej, zdaj in za vedno.

Bi želeli prebrati celotno zgodbo? Na to temo je avtor napisal knjigo, ki jo lahko naročite s klikom na to povezavo https://www.tivmojikrvi.si/

V spodnjem videu si poglejte intervju z avtorjem knjige Ti, v moji krvi.