Odpravil sem se v Bosno in Hercegovino na Marš mira. Marš mira je vsakoletni tridnevni
spominski pohod v okviru obletnice genocida v Srebrenici. Poteka vsako leto med 8. in 10.
julijem. Pohoda se udeleži več tisoče udeležencev in prehodi okoli 100 kilometrov dolgo pot
od Nezuka do Potočarjev, v spomin na žrtve genocida v Srebrenici leta 1995. Pohod je dobro
organiziran, sodelujejo tudi Rdeči križ, službe civilne zaščite, prostovoljci, domačini ter mnogi
drugi. Traja 3 dni in v enem dnevu se prehodi približno 30 kilometrov.
Dan pred pohodom sem zvečer iskal prenočišče in prijazni domačini so mi ponudili lep
apartma. Za mojo nastanitev niso želeli vzeti nobenega denarja od mene, saj jim je v veliko
čast, da sem se tako kot ostali udeleženci odpravil na pohod. Res neverjetno s kakšnim
spoštovanjem in hvaležnostjo domačini sprejmejo pohodnike, ki so se prišli poklonit žrtvam
genocida.
Če te zanima kako je potekal moj pohod, klikni
https://youtu.be/l2ar9UmAbjY?si=vN_kqlxTYrpkDHyr ali si oglej spodnji video:
Pohod je dobro organiziran, sodelujejo tudi službe civilne zaščite, prostovoljci, domačini ter
mnogi drugi. Traja 3 dni in v enem dnevu se prehodi približno 30 kilometrov.
Na koncu vsakodnevne trase prispeš v tabor, kjer si pohodniki postavijo šotore. Tudi vojska postavi
svoje velike šotore v katerih spi več ljudi. Na kraju se lahko dogovoriš za prenočišče v
njihovem šotoru, tako kot sem to storil jaz. Priporočam, da si s seboj vzamete podlogo za
spanje, vsaj jaz bi si spanje zelo olajšal če, bi jo imel. V taborih imate na voljo tudi hrano in
vodo. Jaz sem imel srečo, saj sem srečal vojaka, ki mi je dovolil da se umijem v njihovih
tuših. Umivali so se tudi tako, da so preprosto pripeljali gasilsko vozilo, in kdor je želel se je
lahko umil pod gasilsko cevjo. Spoznal sem prijatelje, ki so moj težak nahrbtnik z kombijem
prepeljali do naslednje lokacije kjer smo spali in mi tako olajšali pot.
Že prvega dne sem med hojo spoznal veliko zanimivih in dobrosrčnih ljudi, ki so hodili z
mano. Spoznal sem tudi nekatere, ki so ta genocid občutili na lastni koži. Srce parajoče
zgodbe so mi dale vztrajnost da zmorem prehoditi celotno pot. Ob poti so prijazni domačini
nudili prigrizke, slaščice, pijačo, sadje in druge dobrote. Seveda vse brezplačno.
Pot je vodila po cestah, kot tudi po gozdnih poteh. Ponekod je bil teren zelo zahteven,
pomagali so tudi gorski reševalci in napeljali žice po katerih smo se lahko prijemali in opirali.
Moram izpostaviti eno stvar, ki mi ni bila všeč. Organizatorji so celotno kolono pohodnikov
vstavljali na vsake par kilometrov. Ne vem zakaj je bilo to potrebno ampak zagotovo ni bilo
koristno. Ravno, ko sem se dobro ogrel in imel svoj tempo, so nas ponovno ustavili za pol
ure, da se nabere celotna kolona. To je bilo zares utrujajoče.
Zadnji dan, ko sem prispel v Srebrenico, sem si šel pogledat spominsko obeležje na genocid.
Veliko ljudi na grobu žaluje za svojimi svojci, spominska plošča z imeni žrtev je videti
neskončno dolga. Imeli so slovesni pogreb ob obletnici in nabralo se je res veliko ljudi. Tudi
letos so odkrili nove žrtve genocida in jih na ta dan pokopali.
Pohod mi bo zavedno ostal v spominu kot dobra življenjska izkušnja. Zgodilo se mi je veliko
lepih trenutkov, pa tudi veliko žalostnih in zato se še bolj zavedam, da se take stvari kot je
genocid ne smejo več ponoviti.
Ko sem prišel domov sem posnel še en video o moji poti v Srebrenico v katerem sem strnil vse svoje občutke. Video si lahko pogledate na https://youtu.be/cLBZoEd9Onk?si=kQ9Synexz5cA_gkq ali v videoposnetku spodaj.