Venezuela

Venezuela je bila moje prvo resno potovanje. Brez kakšnih večjih popotniških izkušenj sva se z bratom Janezom v Venezuelo odpravila v začetku leta 1998. Naj še povem, da niti jaz, niti brat (čeprav je študiran) nisva znala niti besede špansko.

Potovanja so me začela zanimati, ko sem še kot otrok, na televiziji gledal eno oddajo v kateri so gostili nekega popotnika, ki je potoval po Kitajski. Takrat sem se odločil, da bom tudi jaz nekoč potoval. Potem sem se včlanil v klub Popotnik, ki je imel vsak prvi ali tretji četrtek v mesecu, če me spomin ne vara, predavanja na strojni fakulteti v Ljubljani. Za prvi maj je klub organiziral potovanje na Malto in Sicilijo na  katerega sem se prijavil. To je bilo moje prvo potovanje, takrat sem bil star devetnajst let. Še isto poletje pa sva se z mlajšim bratom, ki je bil tedaj star 16 let, odpravila na prvo samostojno potovanje. Cilj je bila Turčija in Irak. Doma sva rekla, da greva Grčijo, ker starši ne bi razumeli zakaj v Turčijo, še manj pa v Irak. Takrat Turčija še ni bila toliko turistična dežela, kot je danes in je na splošno veljalo, da te tam lahko samo okradejo ali zaprejo. No, to potovanje se je končalo bolj neuspešno, kot ne, saj se je iz planiranih treh tednov potovanje skrčilo na en sam teden. Vendar je ostala volja in tako sva se v Turčijo vrnila še isto leto. Vsega za deset dni, ampak bilo je v redu. Potem je prišel več letni premor s potovanji, saj so me zanimale bolj druge stvari. Predvsem zabava. No, pa tudi delal sem veliko. Potem pa sva se leta 1997 z bratom le odločila, da temu narediva konec in da nekam odpotujeva.

Venezuela mi je bila neznana dežela. Veliko bolje sem poznal Ekvador in Peru, pa tudi Kolumbijo ter Bolivijo. Vsa znanja teh dežel sem pridobil z branjem knjig in raznih potopisov slovenskih popotnikov, ki so zahajali v te dežele. Tako, da sva se v začetku z bratom bolj navdušila za Ekvador ali pa Peru. Malo naju je skrbela le deževna doba, ki naj bi bila decembra in januarja v teh deželah na vrhuncu. Potem pa mi je v knjigarni prišla pod roke knjiga o Venezueli, ki je bila polna slik. Takoj sem se navdušil nad lepotami narave, pa se sušna doba je bila takrat v Venezueli in odločila sva se da greva v Venezuelo.Letalo sva imela iz Dunaja preko Londona, do Caracas-a glavnega mesta Venezuele. Vožnja z avionom je kar nekako minila, čeprav se je tista med Londonom in Caracas-om kar vlekla. Ko sva opravila carinske formalnosti, naju na letališču pokliče k sebi neki človek v uniformi. Sprva sem mislil, da je to del carinskega postopka. Vprašal naju je kam greva, pa sva rekla, da v Caracas in odpeljal naju je do taksija. Vprašava taksista za ceno in ta pravi trideset dolarjev, rekla sva, da je preveč. Možakar naju nato odpelje do mini busa, tu je bila cena pet dolarjev za oba. Plačava, potem pa ta možakar reče, da morava plačati še njemu pet dolarjev, saj naju je pripeljal do busa. Seveda plačava. Med vožnjo do Caracasa opazujeva vse okoli sebe. Mislim da sva bila, kar malo iz sebe, saj sva prišla v deželo, ki je veliko za nami, z veliko revščine, kriminala in umazanijo. Srečala sva se z realnostjo, da le ni vse tako lepo in preprosto kot izgleda v knjigah. Če bi imel možnost iti takoj domov s povratno avionsko karto, ki sem jo imel za let čez tri tedne bi se takoj odločil za to možnost. Ko z mini busom prispeva v mesto, spet pride do naju neki možakar in vztrajno sprašuje, kam greva. Bratu sem rekel naj se obnaša, kot da ga ni, ker mi ni bilo do tega da bi spet komu kakšno provizijo plačeval, da me bo pripeljal do avtobusa.

Najprej sva bila namenjena v Ciudad Bolivar mesto v Venezueli, od tam pa na ogled najvišjega slapa na svetu. Iz Caracasa sva hotela čim prej ven. Mini bus naju je pustil na glavni avtobusni postaji. Iskala sva avtobus za C. Bolivar, tisti možakar pa se še kar ni dal in je že petnajst minut hodil za nama. Avtobusa nisva našla, tako da sva potem, kar možakarja vprašala, kako v C. Bolivar. Rekel je nama, da s te avtobusne postaje ne vozijo avtobusi v Bolivar in da je treba do druge postaje s taksijem. Pelje naju, do taksija, kjer se dogovorimo za ceno, pričakovala sva, da bo nama rekel ta možakar za provizijo in sva se na hitro usedla v taksi, da se temu izogneva. Potem sva pa videla, da je taksist, plačal temu človeku, kot za provizijo, ker naju je pripeljal do njega in mu zrihtal posel.

Potem sva le prišla na pravo avtobusno postajo, kjer pa sva se spet srečala z novimi težavami. Mislila sva da bova lahko avtobusne karte plačala z dolarji. Vendar za dolarje ni hotel nobeden niti slišati. Potem pa se je le našel nekdo, ki je bil pripravljen zamenjati dolarje v bolivarje. Seveda za precej nižjo ceno, kot uradno.

Vstopila sva na avtobus, bil je kar moderen, mogoče celo malo boljši kot vozijo pri nas. Vožnja je prve pol ure potekala normalno, potem pa je naju začelo zelo zebsti. Klima je bila verjetno na minimum stopinj. Mislim, da jih je bilo v avtobusu največ 12 do 13 stopinj celzija. Midva sva bila oblečena v kratke rokave in nisva imela pri sebi nič drugega, tako da sva zmrzovala. Vsaj do prve postaje. Spomnim se, da me je tako zeblo, da sem k sebi stisnil torbico od fotoaparata, ampak ni kaj dosti pomagalo.

Bila je še tema, ko smo prispeli v Ciudad Bolivar. Avtobusna postaja, je bila bolj zanikrna kot ne. Kar malo strah je naju bilo. Odločila sva se da v temi ne bova hodila nikamor in da počakava, da se zdani, potem pa bova poiskala hotel. Na srečo se je zdanilo približno dve uri kasneje. Niti ni bilo tako hudo.

Prvo prijetno presenečenje, odkar sva priletela v Venezuelo je bil taksi s katerim sva se peljala do hotela. Bil je velik, trideset let star, ameriški avto, ki ga je že dodobra nadelal zob časa. Tudi šofer je bil zelo prijazen.

Ko naju je taksi pripeljal do želenega hotela, je bil ta zaprt. Šla sva pogledat v enega čisto zraven, vendar je bil zaseden. O zasedenosti nisem bil čisto prepričan. Verjetno sva izgledala preslaba gosta za ta hotel. Par sto metrov stran sva našla kar v redu hotel. Bilo je dokaj čisto. Sicer brez oken, kar sva kasneje ugotovila, da še bolje, saj ni notri pritisnila vročina. Na recepciji, je delal moški, kateremu sva hotela dopovedati da bova ostala, do naslednjega dne popoldan. Španščine nisva znala ne eden ne drugi čisto nič. Nekako smo se dogovorili in fant je postavil ceno za dan in pol s čimer sva se strinjala in plačala.

Najprej sva se malo spočila, potem pa sva šla na ogled mesta Ciudad Bolivar. Mesto je bilo po svoje kar zanimivo in za južnoameriške razmere kar lepo urejeno. Najprej sva sklenila, da greva nekaj poštenega pojesti, saj nisva jedla že cel dan. Našla sva neko lepo urejeno restavracijo, sicer prazno. Rekla sva si kar bo pa bo. Natakar je bil verjetno tudi lastnik in na vsak način je nama ponujal ribe iz reke Orionoko. Ni se nama zdelo, da bi bile te ribe lahko dobre, pa tudi najesti sva se nameravala pošteno in zato sva hotela jesti nekaj normalnega, preizkušenega. Oba sva naročila isto. Gobovo juho, solato, neko pečeno meso ter pečen krompir. Vse je bilo kar v redu, porcije so bile velike, pa tudi okus ni bil slab. Razen juha ni bila gobova, ampak iz nekih rakov, verjetno iz reke Orionoko. Janez je pojedel samo kar je bilo tekočega, jaz sem pa rekel, kamor je šel bik, naj gre pa še štrik, pa sem pojedel še tiste rake. Za vse skupaj sva plačala dvajset dolarjev, kar je za Venezuelske razmere kar veliko.

Hotel sva imela v bližini letališča. Šla sva se pozanimat, kako je ogledom narodnega parka Canaima Venezuela. Ta narodni park je poznan po veliko slapovih. Najbolj pa je poznan Salto Angel, najvišji slap na svetu. Visok je skoraj tisoč metrov. Našla sva neko agencijo, ki se ukvarja z organiziranjem prevoza in tur v narodnem parku Canaima. Najin prvotni cilj je bil, da odletiva v kraj Canaima, od tam pa s čolni po reki do slapa Angel. To bi trajalo približno tri dni. Vendar so nama v agenciji povedali, da sedaj s čolni ni mogoče po reki, ker je sušna doba in je premalo vode, da bi se lahko šlo s čolnom, po reki. Predlagali so nama enodnevni izlet, z ogledom Canaime in prelet Salto Angel, z avionom. Cena je bila kar visoka, sto petinsedemdeset dolarjev po osebi. Za ceno se nisva nič pogajala, vendar mislim, da če bi se bi lahko prišla vsaj petindvajset dolarjev ceneje po osebi. Venezuela je država kjer se barantaje obrestuje. Dogovorili smo se da prideva naslednji dan zjutraj na letališče.

Zjutraj sva morala kar kmalu vstati in se odpraviti na letališče. Pilot je deloval malo utrujeno in nekdo je povedal, da se ga je prejšnji večer napil. Let z letalom je bil kar zanimiv. Pod nami so bile reke, močvirja in neprehoden gozd. Spominjalo je na lepote, ki sem jih videl knjigi o Venezueli, ampak to kar je sledilo pa je napravilo pravi vtis.

Kakšno minuto ali dve pred pristankom sva pod sabo zagledala pravi raj. Venezuela tu sem, sem si mislil. Jezero, slapovi, čudovita narava. Potem smo pristali v Canaimi. Pristanek je bil sicer malo čuden, saj pilotu ni uspelo čisto zravnati letal in smo pristali malo pod kotom. Takoj po pristanku sva morala plačati takso za nacionalni park, ki pa ni bila visoka.

Ko sva čakala vodiča sem imel v sebi en čuden občutek. Občutek da mi v tem raju nekaj manjka. Kljub temu da sem ob sebi imel brata, sem se počutil zelo sam. Premišljeval sem kako bi bilo lepo če bi imel resno punco in bi bila ona sedaj z mano. V tem primeru bi mi bilo res lepo, tako pa sem imel občutek da mi nekaj manjka. Pa še domotožje me je dajalo, kot vse dni na tem mojem prvem večjem potovanju. Koga pa ne na prvem potovanju. Malo je takih ki jih ne, še manj pa takih ki bi to priznali.

Na kasnejših potovanjih me je domotožje in želja, da bi imel s sabo kakšno resno punco čisto minilo. Najbolj sem se navadil potovati z Janezom. Imela sva iste želje kaj si ogledat, pa tudi za pogovarjat sva se imela ves čas kaj.

Potem je kmalu prišel tudi vodič, ki je bil zadolžen za naju. V najini skupini je bil še en Francoz. Prijazen fant, ki je bil že več mesecev na poti, vendar je nekje v Srednji Ameriki hudo zbolel. Iz letališča pa do obale jezera je bilo samo kakšnih dvesto metrov peš poti skozi goščavo.

Potem smo zagledali jezero in nekaj mogočni slapov, ki so se zlivali v jezero. Niso bili sicer bog ve kaj visoki, tam do deset, petnajst metrov. Vodič je vprašal, če si želimo iti pogledati kače ki jih imajo mrtve v kozarcih z alkoholom. Francoz je bil takoj za, midva pa nisva bila preveč navdušena saj sva vedela, da naju bo potem malo strah ko se bova kopala v vodi. Kajti oba je strah kač. Pa smo jih šli vseeno pogledat. Kače so bile take kot so bile, niso ravno zbujale kakšnega hudega strahu. Potem pa jih je začel vodič opisovati. Za prvo je povedal, da če te piči njen strup deluje na srce in se ti ta po določenem časa ustavi. Za drugo je rekel da ti odpovejo roke in noge. Za tretjo da strup deluje na možgane. Za četrto pa je povedal, da strup prizadene možgane, jetra, ledvice, ohromi roke in noge in da zelo hitro deluje. Menda da v petnajstih minutah. Je pa tudi ta kača zelo napadalna in da če se sooči z človekom na manj kot sedem osem metrov ga takoj napade. Enkrat so menda našli mrtvega domačina, ki je imel štiriinšestdeset ugrizov od te kače. Mogoče je vodič pretiraval mogoče pa tudi ne. Naju je pa je bilo kar malo strah in je moje navdušenje nad lepoto Venezuele plahnelo.

Vkrcali smo se v čoln in se zapeljali do slapov. Od blizu smo videli, da je slap v deževni dobi veliko bolj mogočen. Videlo se je da slapu malo primanjkuje vode. Je pa bilo vseeno lepo videti.

Izkrcali smo se na drugi strani jezera. Potem pa nadaljevali pot čez gozd. Nakar smo prišli še do enega jezera. Tudi ta je bil sanjsko lep. Okoli jezera je bila mivka iz katere so na vsake toliko časa rasla nizka drevesa. Prvič odkar sva prišla v Venezuelo se nama je ponudila priložnost za kopanje v jezeru in priložnost je bilo treba izkoristiti.

Voda je bila prijetno topla, vendar čisto črna. Zato sem imel malo slab občutek, ker sem se bal da bi bila lahko kje kakšna kača. Vodič je povedal, da je voda črna zaradi listja, ki odpada z dreves. Povedal je tudi, da vode ne smemo piti, ker bi sicer dobili hudo drisko. Ko pa bi se enkrat navadili na to vodo bi jo brez težav pili. Jaz imam na potovanjih vedno probleme z zaprtostjo, zato vedno s sabo vzamem odvajalne tablete. Na misel mi je prišla ideja da bi popil malo te vode in potem nebi bilo treba jemati tablet. Bolj naravno. In spil sem par požirkov. Driske nisem dobil.

Na koncu jezera je bil mogočen slap. Kakšnih dvajset do trideset metrov visok. Vendar je zaradi sušnega obdobja v Venezueli bolj kapljal kot pa padal.

Ko smo se okopali smo se peš odpravili do njega. Pod njim, oziroma kar v njem je bila speljana potka. V deževni dobi, ko je veliko vode, ta potka vodi v notranjost slapa. Tako da imaš na eni strani vodo, na drugi pa steno.

Ko smo priplezali na vrh slapa smo imeli izreden razgled. Na eni strani so bile mogočne gore (tepuji) in neprehodna džungla, na drugi strani pa prelepa savana in indijanske koče.

Prav tako je bil tukaj tudi lep prostor za sončenje in kopanje. Prav za to smo ga tudi izkoristili.

V Canaimi nas je čakalo izvrstno kosilo. Porcija je bila sicer malo premajhna za tako naporen dan, poleg tega sva z Janezom že čutila prve znake, da naju je opeklo Venezuelsko sonce.

Čas je hitro mineval in počasi se je bilo treba odpraviti proti letališču. Na poti pa sva doživela dva lepa presenečenja. Najprej sva videla ljubko opico. Prvič, da sem videl opico v naravi. Vodič naju je opozoril naj bova previdna, da nama nebi kaj ukradla. Vendar ni, saj je bila zelo boječa. Malo kasneje sva srečala še velikega papagaja.

Poslovila sva se od vodiča in Francoskega prijatelja, ter se vkrcala na letalo. Sledil je panoramski prelet čez Venezuelski slap Angel.

Ko smo leteli proti slapu sva imela kaj videti. Spodaj reke in neprehodna džungla, tik pod nami ali pa ob nami, pa tepui. Tako imenovana Venezuelska gora, ki vsekakor očara.

Prišli smo tudi do slapa Angel. Škoda le da je bil pretok vode zelo majhen. Sušna doba, ni kaj. Vseeno pa je bilo kaj videti. Jaz sem sicer bolj občudoval samo goro – tepui, s katere pada slap.

Pozno popoldan sva se vrnila nazaj v Ciudad Bolivar. V hotelu sva še za eno urco zaspala, potem pa sva začela pakirati stvari, saj sva se odpravljala na avtobusno postajo. Najin naslednji cilj je bilo mesto Santa Eelena, ki je izhodišče za treking na goro Roraimo. Venezuela ima res dih jemajoče gore. Za naše razmere so zelo nenavadne in občudovanja vredne.

Ko sva prišla do recepcije hotela tam ni bilo nikogar, da bi oddala ključ. Plačala sva že pri prihodu. Mislila sva že pustiti ključ in oditi. Potem pa je le prišla ena ženska.

Lepo sva se poslovila, ona pa je od naju hotela da plačava. V angleščini sva razlagala da sva plačala že pri prihodu nekemu fantu. Ona angleščine ni razumela midva pa španščine ne. Je pa bila videti baba zelo ˜zajebana. Tako da sva ji s težkim srcem plačala še en dan bivanja, čeprav sva bila tam samo pol dneva.

Na avtobusni postaji sva našla moderen avtobus. Nočna vožnja nama je kar ugajala. Vmes je bilo sicer nekaj vojaških kontrol, kjer so pregledovali dokumente, kar v Venezueli ni nič nenavadnega.

Bila je še noč,ko sva prišla v Santa Eleno, ki leži jugovzhodno na meji Venezuele in Brazilije. Avtobusne postaje sploh ni bilo. Šofer  nas je odložil kar nekje ob cesti. Pojma nisva imela kje sva in kam naj greva. Potem pa sva se odločila, da se odpraviva peš proti mestu. Bilo je jutro in počasi se danilo. Ob cesti naju mimoidoči ogovori če iščeva hotel. Res da sva iskala hotel, vendar se nisva odločila za tega, ki ga je ponujal moški. Zdel se nama je preveč vsiljiv in zgledal je kot prevarant. Kasneje sva se pogovarjala z enim Nemcem in nama je povedal, da je on spal v tem hotelu in je bil v redu. Že pri nas radi rečemo, da videz vara, ampak za Venezuelo to še toliko bolj drži. In vsekakor je bila to napaka, ki sva jo občutila.

Približno sto metrov naprej sva zagledala lepo urejeni kompleks kjer oddajajo sobe. V sprejemni sobi se dogovorimo za ceno in ne preveč prijazna gospa naju odpelje v sobo. Na prvi pogled je bilo vse zelo v redu.

Od vožnje in napornega prejšnjega dneva, ko sva bila na ogledu slapa Angel, sva utrujena zaspala. Zbudil sem se kakšne štiri ure kasneje. Najprej sem pomislil, če sem mogoče zaprt v kakšni pečici za peko mesa, tako je bilo vroče. Kmalu se zbudi še Janez in mi pove da se je zaradi vročine zbudil že prej in je preveril, če sem sploh še živ. V taki vročini bi lahko človeka kaj kmalu zadela kap.

Potem sva ugotovila zakaj taka vročina. Streha je bila v bistvu samo par milimetrov debela pločevina, ki se je na soncu segrela krepko čez petdeset stopinj.

Takrat sva začela dobro čutiti posledice Venezuelskega sonca od prejšnjega dneva. Tako hudo opečen nisem bil še nikoli v življenju.

Sklenila sva, da greva čim prej v mesto, da se izogneva najhujšemu soncu. Imela sva namen poklicati domov, saj se domačim iz Venezuele še nisva javila. Pa tudi kakšno kremo za sončenje bi bilo pametno kupiti. Še bolj pametno bi bilo kupiti tako za po sončenju.

Dolgo sva iskala pošto. Nakar sva izvedela, da na pošti v Venezueli sploh ni mogoče telefonirati ampak, da ima telefoniranje čez televizija. Potem sva našla eno njihovo poslovalnico in uspešno telefonirala domov. Je pa kar “koštalo”. Na kasnejših potovanjih sem za komuniciranje večinoma uporabljal internet, ki je neprimerno cenejši.

Na ulici naju neki človek vpraša če bi menjala denar. Vljudno sva rekla da ne in odšla naprej. Ta pa je potem za nama zelo naglas vpil. Obrnila sva se in se mu malo postavila nazaj. To ga je utišalo. Midva pa sva šla s slabim občutkom naprej. Čeprav si nisva priznala sva se kar pošteno prestrašila.

Trgovino, kjer prodajajo razne kremice, tudi za sončenje sva komaj našla. Imeli pa so zelo majhno izbiro kreme za sončenje. Jasno, saj domačini je verjetno ne potrebujejo. Kupila sva dve. Eno zaščitni faktor pet, Venezuelske izdelave in še eno majhno tubico, ki je imela zaščitni faktor petnajst. Izdelana pa je bila nekje v Evropi. Je pa bila zelo draga. če se prav spomnim okrog dvajset dolarjev.

Opekline od sonca so bile zelo resne. Bila sva tako opečena, da sploh ni bilo za zdržati. Pomagala sva si tako, da sva si z mokrimi brisačami dajal obkladke na mesta, kjer sva bila opečena. Čeprav je bila ura manj kot poldne sva se odločila, da ta dan ne greva več ven iz sobe.

Dan sva prebila večinoma v senci bližnjih dreves, saj je bilo v sobi neznosno. Kasneje je še zmanjkalo vode. Ugotovila sva da vodovod v tem mestu sploh ne deluje. Če hočejo ljudje imeti vodo jo morajo pripeljati s cisternami, ki jo potem prečrpajo v vodnjaku podobnem zbiralniku vode. Voda pa je na voljo če se za to odloči šef in odpre ventil. Šef pa je bil zelo varčen in je bila voda bolj malokrat na voljo. Zanimiva ta dežela Venezuela.

Na kosilo sva šla kar v restavracijo čez cesto. Dobila sva jedilni list in naročila najbolj preprosto stvar. Ocvrti piščanec, pomfrit krompir in mešano solato. Restavracija ni dajala videza, da bi bila hrana lahko okusna. Vendar je videz spet varal, saj je bilo vse zelo okusno. Pa še natakarica je bila izredno prijazna.

Po kosilu sva šla v bližnjo trgovino nakupiti malo sadja in ostale drobnarije za pod zob. To je tudi bila najina večerja.

Za nama je bil cel dan lenarjenja. Jaz sem bral knjigo Toma Križnarja z naslovom Mana. Moram reči, da mi je ta knjiga zelo prav prišla na tem potovanju. Po treh dneh potovanja sem imel že vsega skupaj čez glavo in ves čas sem si želel iti domov. Potovanje je bilo nekako drugače, kot sem si ga predstavljal iz knjig, ki sem jih kar nekaj prebiral. Ko sem bral knjigo Toma Križnarja sem videl, da je imel tudi on cel kup razno raznih težav na poti. Tako, da moram reči, da me je branje v Venezueli tolažilo in vzpodbujalo za naprej.

Zjutraj je sledila kratka avtobusna vožnja do indijanske vasice San Francisco de Yuruani. V tej vasici si zrihtaš vodiča in prevoz z džipom, do vasice Paraitepui. Od Paraitepija naprej se gre samo peš. Takoj ko sva stopila iz avtobusa je naju ogovoril moški in nama ponudil vodiča in prevoz do Paraiteouija. Cena za vodiča je bila šest dolarjev na dan, prevoz z džipom tja in nazaj pa okoli štirideset dolarjev. Ceneje kot je pisalo v Lonely planetu. Takrat sva bila še neizkušena popotnika in se za ceno nisva znala pogajati.

Dobila sva vodiča, ki je bil eden redkih, ki je znal angleško. Bil je prijazen in vljuden fant. Na džip sva morala čakati nekaj časa.

Ko smo prišli v vas smo v daljavi lepo videli goro Rorarimo. Bila je kar daleč. Bil sem ves nestrpen kdaj bomo odšli, ker se je vodič še nekaj obiral po vasi.

Najprej smo se spustili po poti v dolino, potem malo čez gozd in v hrib. Kmalu smo začeli srečevati prve ljudi, ki so se že vračali z gore. Nekdo nama je rekel da je lepo ampak zelo zelo naporno. Midva sva bila takrat še polna energije in nisva niti pomislila, da bi bila za naju to kakšna ovira.

Po uri hoje je vodič predlagal počitek. Nama se sicer ni zdelo da ga potrebujeva, ampak če je on tako želel. Po naslednji uri je vodič spet predlagal počitek. Rekla sva mu da midva bi raje šla kar naprej. Strinjal se je.

Savana po kateri smo hodili je bila res lepa. Sicer je bilo vroče kot v peklu. Pa še opekline izpred dveh dneh so bile zelo občutljive na sonce. Tako da sva bila oblečena v dolge rokave in si glavo zamaskirala z majico in kapo.

Na vsake toliko časa puste, ampak lepe savane, je bil pas gozda. Pas je bil širok samo par metrov, v njem pa je počasi curljal majhen potoček. Po treh urah hoje smo se ustavili v enem od teh gozdičkov in se pošteno najedli.

Pozno popoldan smo prišli na cilj prvega dne. Utaborili smo se ob reki Rio Kukenan. Prostor je bil sanjsko lep, da se ga ne da opisati z besedami. Imel sem občutek, da sem prišel v raj. Še en tak kotiček kot iz knjige o Venezueli.

Najprej sva se pošteno okopala v prijetno topli in čisti reki. Prvič na tem potovanju sem začutil, da sem naredil prav da sem šel na to pot. Koliko ljudi ne bo nikoli videlo in občutilo tega raja. Tudi strah in domotožje sta kar naenkrat izginila.

Po kopanju sva se z Janezom dogovorila, da on postavi šotor, jaz pa zakurim ogenj in skuham juho iz vrečke. Ko je bila juha končana se je počasi že spuščal mrak. Z njim pa so prišli komarji. Skoraj nikoli prej v življenju me še ni pičil komar. Verjel sem, da je moja kri za njih neužitna in se nisem kaj zmenil za njih.

Med večerjo sva ugotovila, da sva s sabo vzela premalo hrane. Predvsem kruha. Jaz sem bil prepričan, da sem kupil eno vrečko kruha v trgovini in jo dal v nahrbtnik. Sva pa s sabo vzela samo en nahrbtnik z najnujnejšimi stvarmi, enega pa sva pustila v San Francisku. Mogoče je ostal v drugem nahrbtniku . Hrane, ki bi morala zadostovati za štiri dni sva imela čisto premalo. Pač treba bo varčevati. Vsekakor nama na potovanju po Venezueli ni z rožicami poslano. Vse prej kot to.

Ponoči dolgo nisva zaspala. Uvidel sem, da sem naredil napako ker s sabo nisem vzel armafleksa. Pustil sem ga v San Francisku, ker sem hotel biti solidaren z Janezom. Njemu so ga namreč ukradli, ko je šla prtljaga na letališču svojo pot.

Zjutraj smo nadaljevali pot z hitrim tempom. Pot se je počasi vzpenjala proti mogočni steni Rorarime. Po nekaj urah hoje sva bila kar utrujena. Tiste zagnanosti od prvega dne ni bilo več. Takrat sva bila v zelo slabi kondiciji, saj se več let nisva čisto nič ukvarjala s športom, razen s tistim za šankom, vsak petek in soboto do zgodnjih jutranjih ur.

Po nekaj urah hoje pridemo do vznožja gore. Tu smo si tudi vzeli čas za kosilo. Roko nad hrano je imel Janez, ki je vse zračunal koliko jo pripada za vsak obrok. Za kosilo je pripadala konzerva Drogine turistične paštete in nekaj prepečenca. Lakota in izčrpanost je bila tako huda, da sva pojedla vsako drobtinico prepečenca. Ko sva pojedla sem predlagal Janezu, da bi si privoščila še malo. On je odgovoril, da je zračunal, da za kosilo pripada samo to. Jaz sem mu rekel da je narobe zračunal in mislim, da lahko pojeva še malo. Potem pa se je razburil in rekel, da mene ne bo več poslušal, ker da kadar me posluša narobe naredi. Glede količine hrane sem bil res kriv jaz, saj Janez jo je hotel vzeti več s seboj.

Pot je bila zelo zelo strma. Meni je že čisto zmanjkalo energije. Bil sem že za to, da obrnemo. Pa se Janez ni strinjal. Na vsako minuto sva počivala, vsak korak je bil huda muka.

Potem pa sem se spomnil filma Igmanski marš. Partizani so se proti mrazu borili tako da so peli. Potem sva tudi midva zapela par južnjaških in noge so šle kar same v hrib. Ne vem pa kaj si je ob najinem petju mislil vodič. Bi zapela kakšno Venezuelsko pa je nisva znala.

Nekje med potjo sva vprašala vodiča, če ima za prodati kaj hrane, da jo nama pač primanjkuje. Rekel je da mogoče malo, da bo preveril.

Končno le prispemo na vrh in postavimo šotore v zavetje pod eno poševno skalo. Jaz sem se odločil da ne bom nič jedel, ampak bom hrano raje prihranil za naslednji dan. Ko sem nekaj iskal po nahrbtniku sem našel še eno juho, za katero nisva vedela da obstaja. Kakšno veselje. To isto juho skuhava in jo vsak pol pojeva. Prvič v življenju sem okusil kaj je to lakota. V divjini kjer denar ne pomeni nič in se ne da nič kupiti.

Do nas pride neki Indijanec in se pogovarja z najinim vodičem. Vodič naju vpraša, če imava mogoče kakšno baterijo. Ta drugi Indijanec je tudi vodič in je šel na Rorarimo z nekim ameriškim parom. Moški je nerodno padel in skupil odprti zlom. Menda ima hude bolečine in mu še žena, ki je medicinska sestra ne more nič pomagati. Indijanec bo celo noč hodil do vasi od koder bo poklical pomoč, da ga pridejo ponj s helikopterjem. Janez je našel baterijo in mu jo je dal. Indijanca sva še vprašala, če ima kaj hrane za prodati. Rekel je da je vse pustil pri onih dveh. Je pa nama dal štiri polnjene piškote. Prav nekaj takega sem rabil. Sladko, polno energije.

Ko sem že zaspal me zbudi Janez in reče naj grem ven pogledat nebo, da ni še nikoli videl toliko zvezd. Veliko lepot skriva Venezuela. Vzel sem fotoaparat in šel ven. Zvezd je res bilo veliko. Naredil sem nekaj posnetkov, vendar žal niso uspele.

Ponoči sem spal kot top. Kljub temu da sem prejšnji dan zaužil premalo hrane sem bil to jutro poln energije. Komaj sem čakal, da gremo na raziskovanje te nenavadne gore.

Gora je bila sicer zanimiva, ampak enolična. Tako da smo se odločili, da jo prehodim samo en del. Šli smo čisto na zahodno stran, kjer je na drugi strani kraljeval tepui Kukenan. Potem smo šli še na najvišjo točko gore in se tam slikali. Razgled po savani je bil izredno lep.

Tudi zaradi pomanjkanja hrane smo se odločili, da gremo čim prej dol. Pot do tabora, kjer smo spali prejšnji dan je bila kar dolga. Midva sva večinoma časa v dolino kar tekla, potem malo počivala in spet tekla.

Ko smo utrujeni prišli do tabora se je že delal mrak, tako da sva se zelo na hitro okopala in potem skuhala juho. Vodič nama je dal za jesti njihov posebni kruh, nekakšen prepečenec in neko posebno omako, ki je bila zelo okusna. Midva sva mu dala v zameno porcijo juhe.

Zjutraj, sem naredil nekaj zelo lepih posnetkov. Potem pa smo se odpravili dalje. Bil sem zelo v skrbeh kako bom zmogel to pot. Odločil sem se da se ne bom zaganjal kot prve dni, ampak da bom hodil počasi in brez ustavljanja. In to je bila prava taktika. Brez težav sem prišel do vasi.

V vasi naju je že čakal šofer džipa. Nisva točno vedela, kako bova iz San Franciska prišla nazaj do Santa Elene. Kako vozijo avtobusi nisva imela pojma. Pa sva rekla vodiču na vpraša šoferja džipa koliko bi hotel, da naju pelje do Santa Elene. Človek je nekaj časa računal in potem izračunal, da 150 dolarje. Čisto preveč sva rekla. Bila sva pripravljena plačati tam nekje okoli štirideset največ petdeset dolarjev. On ponudbe ni sprejel.

Ta šofer je res bil en tepec. Od petesetih dolarjev, ki bi jih dobil, bi mu jih vsaj štirideset ostalo. Bencin je v Venezueli čisto poceni. Približno 40 tolarjev za liter. Se pravi da deset dolarjev nebi stal bencin. Štirideset dolarjev pa je v Venezueli pravo bogastvo. Potem sva počakala avtobus in vsak plačala po en dolar.

V Santa Eleni sva šla najprej jest v najino restavracijo. Spet naju je pričakala prijazna natakarica. Hrana je teknila kot že dolgo ne. Pa tudi Coca cole sem se zelo veselil.

Naslednji najin cilj je bil na drugem koncu Venezuele. Puerto Ayacucho, ki je od Santa Elene oddaljen kakšnih 1200 kilometrov. Zjutraj sva upala, da bova imela srečo in dobila kakšen dober avtobus. Vendar te sreče ni bilo, saj sva naletela na en manjši avtobus, ki mu je v hrib zmanjkovalo moči, ampak v dolino je šofer vse nadoknadil.

Še zadnjič sva iz avtobusa videla Rorarimo in Kukenan. Vesela in pa predvsem bolj samozavestna sva se peljala novim dogodivščinam naproti.

Na avtobusu pa sta bila zanimiva šofer in sprevodnik. V bistvu sta bila oba oboje. Ker je Santa Elena samo kilometer oddaljena od Brazilije, je to raj za razne tihotapce. Tudi ta dva sta švercala nekaj, kar nebi smela najti vojska. In sprevodnik je z zvijačem veselo šraufal po avtobusu in skrival robo. Je pa mislil, da je “taglaven”, ker nekaj šverca. Stvari skrival tako, da so ja vsi videli, da nekaj šverca. Zraven pa se je veselo smejal. Če bi ga dobili na vojaški kontroli bi se pa jaz še bolj veselo smejal.

Avtobus je peljal do Ciudad Bolivarja, tam pa sva morala najti avtobus, ki je šel v Ayacucho. Avtobus sva našla in prijazni šofer nama je dal na voljo, da izbereva kateri koli sedež želiva. Izbrala sva spredaj na desni strani. Do odhoda avtobusa je bilo še skoraj eno uro, zato sva se malo sprehodila po avtobusni postaji. Ta avtobusna postaja nama je ratala kar simpatična, čeprav se nama je pred dobrim tednom dni ko sva prišla iz Caracasa zdela grozna.

Potem se je zgodila še ena zanimiva stvar. Ko sva čakala pred avtobusom, da vstopiva v njega je do naju prišla ena mlada Venezuelska punca. Stara je bila največ šestnajst let. Zahtevala je da ji pokaževa karto. Čeprav se nama je zdelo čudno sva ji pokazala vozovnico, potem pa je vprašala še za potni list. Ker sva jo videla že prej in ugotovila, da ima punca nekaj veze z avtobusno firmo, s katero se bova peljala midva, sva ji zaupala, in dala za pogledati potni list. Punci je bilo le do tega, da je videla najine slike. Potem je poklica še prijateljico in še njej začela kazati sliko. Potem nama nekako razloži, v španščini seveda, kako sva lepa. Takega komplimenta pa še ne.

Pot do Puerto Ayacucha je bila dolga. Trajala je celo noč. Zgodaj zjutraj pa le prispemo na avtobusno postajo v Ayacuchu. Dobiva taksi in se odpeljeva do centra mesta.

Že zjutraj, ko niti še ni sonce dobro vzšlo je bilo peklensko vroče. Zrak pa je bil težak in poln vlage. Kaj šele bo, ko bo posijalo sonce, sva se spraševala.

Srečo sva poizkusila že v dveh hotelih, vendar sta bila oba zasedena. Potem najdeva še enega, kjer so sicer imeli proste sobe, vendar niso imeli klime. Na hotel brez klime nisva niti pomislila, preveč je bilo vroče. Potem najdeva en zelo nobel hotel. Vilo bi lahko rekel. Tudi cena je bila kar huda. Trideset dolarjev na na noč za oba skupaj. Ampak bila je opremljena s klimo.

Hotel je na zunaj res dajal vtis razkošne vile. Tudi večji prostor v katerem je bila recepcija in ostale stvari, ki so v hotelih, je dajal razkošen vtis. Sobe pa so bile v slabem stanju. V omari v najini sobi je bilo veliko mravljišče. Midva sva mravlje pustila pri miru, one pa naju in na koncu smo bili vsi zadovoljni.

Ko sva se malo odpočila od vožnje, sva se odpravila v mesto. Najprej sva hotela zamenjati dolarje v bolivarje, potem pa najti kakšno agencijo in dobiti kakšno pametno turo za naslednje dni.

Ko sva stopila v prvo banko, sva bila presenečena, ker je bila tako lepo urejena. V banki je bila kar gužva, postaviva se v vrsto in čakava. Ko prideva na vrsto nama prijazna gospa pove, da na dan zamenjajo le določeno količino dolarjev. In ko pridejo do tega limita, se tisti dan dolarjev ne da več menjati. Predlagala je da prideva naslednji dan čim prej zjutraj.

Na naslednji banki se zgodba ponovi. Nato poizkusiva srečo še v tretje. Spet isto. Potem pa se spomnim in vprašam, če je možno dvigniti bolivarje z kreditno kartico master card. To pa je bilo možno. Teh štosov še danes ne razumem. V bodoče sva Venezuelske bolivarje vedno dvigovala z pomočjo kreditne kartice. še dobro, da sva jo vzela s sabo.

Ko stopiva iz klimatizirane banke, v naju udari huda vročina. Sploh ni za zdržat. Odločiva se da greva najprej nekaj spit.

Najdeva simpatičen lokal v katerem imajo tudi razne sendviče, hamburgerje. Tu se zbirajo predvsem mladi. Prvič v Venezueli vidiva kar nekaj luštnih deklet. Še posebno lepe so izpadale tri prijateljice. Bile so lepo oblečene. To pomeni, da so morale biti bogate. So pa dajale videz da so zelo fine in nedostopne.

Kmalu, ko sva začela iskati turistično agencijo, sva ugotovila, da načrt mesta, ki je v Lonely planetu, ne drži. Potem poizkusiva malo na slepo. Eno agencijo najdeva, vendar je bilo vse zaklenjeno in ni bilo žive duše. Kasneje poizkusiva še par krat, vendar brez sreče.

Potem sva spet šla na Coca colo v tisti prijeten lokalček.

Že prej sva videla enega fanta, ki je imel majico na kateri je bila natiskana steklenica piva Sigis. Takrat je bilo pri nas to pivo kar popularno, osebno pa sem poznal tudi uvoznika tega piva, Janeza Štirna. Z bratom sva se pošalila, če Janez Štirn, bivši smučarski skakalec, tudi tukaj prodaja pivo.

Spet vidiva tega fanta, ki gre naravnost proti nama. Predstavi se in pove da je vodič in ga zanima, če naju mogoče zanima kakšna tura. Z njim je bil še en popotnik. Rekel je da bi šli skupaj in bi bilo tako ceneje. Strinjava se in potem naju odpelje v prostore svoje agencije.

Agencija je bila ravno ta, ki sva jo midva našla prej in je bila zaprta. Vprašamo ga kam se najbolj splača iti pogledat. Midva z Janezom sva si najbolj želela videti kakšne živali, ali iti na goro Cerro Autana. Prvoten namen pa sva imela, da bi šla z čolni po reki Orinoco navzgor.

Naš vodič pa je vztrajal pri enodnevnih turah. Kasneje smo ugotovili, da to zato, ker nas je peljal na lastno pest brez vednosti šefa agencije. In tako tudi sam veliko več zaslužil.

Po dolgem pogajanju smo se le dogovorili da gremo naslednji dan v džunglo, kjer bomo videli domačine, živali.

Naslednji dan zjutraj naju je vodič pobral pred hotelom. Za prevoz je našel enega taksista. Potem gremo še po Nemca. Nakar nam ta vodič razloži, da moramo iti še po pravega vodiča. In potem najdemo tudi tega pravega vodiča, ki mu je bilo ime Samuel.

Nekaj časa smo se kar v tri dni vozili po mestu. Šofer je potrobil vsaki ženski, ki jo je videl, Samuel pa ji je mahal z vsemi štirimi in se potem vsakič obrnil nazaj proti nam in se veselo zasmejal.

Potem smo šli še v eno zelo moderno trgovino za Venezuelske razmere. Bila je zelo velika in notri si našel vse kar si hotel. Nakupili smo nekaj stvari za seboj.

Potem smo se z starim, razpadajočim avtom vozili približno pol ure. Ustavili smo ob cesti, kjer je bila manjša vas. Mi trije in Samuel naj bi odšli v džunglo. šofer in vodič iz turistične agencije pa sta odšla po svoje.

Samuel je bil delno invalid. Z eno njegovo nogo je bilo nekaj narobe, tako da je šepal. Prav zaradi tega smo imeli zelo počasen tempo. Med potjo smo ga spraševali kaj bomo videli. Odgovoril je da vas in ljudi. Vprašali smo ga če bodo tudi kakšne živali. Pa je rekel da ne. Mi smo mu rekli da nam je vodič obljubil, da bomo videli živali. On pa je rekel, da Venezuelski vodič marsikaj obljubi.

Po dobri uri hoda smo prišli do ene koče, kjer je živela ena družina. Tu smo se ustavili in Samuel nam je naredil sendviče. Zraven nas je prisedel tudi gospodar družine. Hčerka in žena pa se nista upali blizu.

Naredil sem nekaj posnetkov, potem pa mi je že postalo malo dolgčas. Priganjali smo Samuela, da bi šli naprej. Rekel je da bomo še malo počakali, potem pa gremo. Samuel je namreč veselo klepetal z tem možakarjem.

Potem se je Samuel le naklepetal in je rekel, da gremo nazaj. Začudeno smo ga vprašali, če je to vse kar smo videli. Mirno je pritrdil. Potem smo mu začeli pripovedovat, da so nas okoli prinesli in da bomo zahtevali denar nazaj. Kljub temu, da je Samuel znal dobro angleško je angleščino na hitro pozabil in začel govoriti samo špansko, da ga nismo nič razumeli. Besni smo se odpravili nazaj.

Ko smo prišli nazaj v vas, ni bilo taksista in vodiča še nikjer. Kar nekaj časa smo še čakali. Od daleč so nas opazovali otroci. Nemec je natočil kozarec Coca cole in jo ponudil enemu od otrok. Ta je plašno prišel ponjo. Potem so se opogumili še drugi. Nemec je bil čisto navdušen nad tem otroki, saj je poslikal cel film.

Potem le prideta vodič in taksist. Najprej smo vsi trije nadrli vodiča. Ta je potem ponižno vprašal, kaj bi še radi videli, da nas bodo odpeljali kamor hočemo. Odločili smo se da gremo pogledat kako izgleda naravni tobogan.

Ko smo prispeli smo ugotovili, da je ta naravni tobogan neuporaben ker je premalo vode. Malo smo si vse skupaj ogledali in potem odšli proti Ayacuchu.

Med potjo smo se velikokrat ustavil v trgovinah, kjer smo popili pivo ali Coca colo. Jeza me je že zdavnaj minila. čeprav nisem videl tistega kar mi je bilo obljubljeno sem kljub temu preživel lep dan. Te trije fantje z Samuelom na čelu so bile res “prave face”.

Želje, da bi še kakšen dan preživel v Ayacuchu, ni bilo. Bilo je preveč vroče in soparno. Pa še v predragem hotelu sva bila. Zato sva se z Janezom, pa Nemec tudi, odločili da gremo naslednji dan z avtobusom proti Meridi.

Z nemškim prijateljem se dogovorimo, da se vidimo zvečer v tistem prijetnem lokalu in spijemo kakšno pivo. Večer je bil zelo zanimiv. Malo smo si ogledovali luštne Venezuelke in veselo klepetali ter pili pivo. Zelo dobro sem se takrat počutil, ampak misli so mi po malem uhajale domov. Bil je ravno petek, v diskoteki Africa pa je ta dan imel koncert Jasmin Stavros. Na Stovrosovih koncertih je vedno bilo dobro. Kaj bi dal, da bi se za par ur znašel doma in bil prisoten na koncertu.

Za zjutraj smo bili s taksistom, ki nas je vozil prejšnji dan, dogovorjeni da nas pobere vsakega pred svojim hotelom. Taksist je kajpak malo zamujal. Čakala sva ga na dvorišču lepo urejenega hotela. Občudoval sem mangova drevesa. Tu v Ayacuchu jih je vse polno. Žal mi je bilo, da že gremo iz Ayacucha. Vem, da še toliko stvari nisem videl. Niti toliko se nisva sprehodila po mestu, da bi prišla do brega reke Orionoco. Še sedaj se večkrat spomnim na Ayacucho, vem da ga bom enkrat še obiskal.

Z avtobusom spet nismo imeli sreče. Spet je bil tisti tamali. Pa še cesta je bila čisto zanič. Malo blata in malo peska. V bistvu pa smo sploh imeli srečo, da je bila cesta do San Fernando de Apure sploh prevozna. Prevozna je samo v sušni dobi.

Večkrat so nam pot križale reke. Mostov ni bilo. So pa čez reko vozili nekakšni splavi. Večkrat so nas ustavljale vojaške kontrole. Skoraj vsakič smo morali vsi z avtobusa, se postavit v vrsto kot pri vojakih in pokazati dokumente. Včasih so tudi pregledali prtljago. Enkrat je ena ženska imela med prtljago nekaj kar nebi smela, pojma nimam kaj. Vojak ji je ukazal, da mora z njim v pisarno. ženska se je ujezila in začela kričati na njega, da je ženska in da ima otroke in tako naprej. Vojaku je postalo malo nerodno in jo je potem kar pustil pri miru.

Še po eni stvari mi bo ta vožnja za zmeraj ostala v spominu. Na avtobusu je bil neki moški, star okoli petindvajset let. V žepu je imel glavnik in se je vsake toliko časa počesal. Je pa bil veliki ljubitelj glasbe. Ko je bilo konec kasete je še isto sekundo vpil musica, musica in potem tudi kakšno veselo zapel. Vožnja ga sploh ni utrujala, čeprav ni imel sedeža in je moral stati. Izgleda, da ga je glasba držala pokonci.

Zvečer smo prispeli do San Fernanda. Naslednji avtobus do Barinasa smo morali čakati dve uri. Na avtobusni postaji mi je padel v oči neki deček star mogoče pet let. Preživljal se je s tem, da je čistil čevlje. Oblečen je bil v obleko, ki ni bila verjetno nikoli oprana, odkar jo nosi. Poleg vsega pa je bil fant še pohabljen, saj je komaj hodil. Vrjetno ni imel ne staršev ne doma. Njegov dom je bila ta avtobusna postaja. Fant se mi je zelo zasmilil. Istočasno pa sem se zamislil kako mi je lepo, da imam tak standard kot ga imam. Sreča, da sem se rodil mojim staršem, kaj če bi se rodil nekje v Venezueli, kakšni prostitutki, ki bi me potem nekje pustila in bi se moral preživljati na isti način kot se ta ubogi fant, v bistvu otrok.

Na avtobusni postaji spoznamo še dva Italijana. Fanta sta že en mesec na poti. Imata pa namen potovati po Venezueli kar eno leto.

Povesta nama, da je eden od njiju hudo zbolel, ker sta pila vodo iz pipe. To pa v Venezueli nikakor ni priporočljivo. Pa tudi draga ni voda v steklenici. Ni nam bilo jasno kako, da sta bila tako “neumna”. Še bolj smo se začudili, ko ta ki ni zbolel pove da on še zmeraj pije vodo iz pipe. Ta, ki pa je zbolel pa ima pravico piti vodo iz steklenice.

Kmalu ugotovimo, da je ta Italijan en velik čudak. V bistvu je vse skupaj preveč šparal. Boljše bi bilo, da bi šla za pol leta manj na potovanje, pa bi si v tem času privoščila več.

Še ko smo čakali na avtobus smo videli, da ne bo sedežev za vse. Z Janezom se dogovoriva, da jaz poskrbim za nahrbtnike, on pa se proba čimbolj “urinit” in dobiti sedež. Na srečo sva ga dobila.

Zjutraj prispemo v Barinas. Sedaj čakamo na avtobus za Merido. Italijan je nekam izginil. Kmalu pa pride ves vesel z kozarcem, v katerem je imel zmiksano sadje. Pohvalil se je koliko je to dobil poceni in koliko ima vitaminov, in še in še. Ko spije prvi kozarec se odloči, da gre še po enega, ker je tako poceni. Ko pride nazaj pove, da bosta ta dva kozarca dovolj energije za cel dan. Mi smo vedeli, da ni dobro, da fant pije to, ker med sadje dajo tudi led in navadno vodo iz pipe, ta pa seveda ni dobra.

Pot do Meride je bila zanimiva. Začeli smo se strmo dvigovati. Ves čas sem opazoval, z višino se spreminjajočo naravo.

Nekje na pol poti Italijan na hitro vstane in teče proti izhodnim vratom. Na srečo imajo v Venezueli avtobusi ves čas odprta vrata, seveda če avtobusi nimajo klima naprave. Vse vitamine, ki si jih je Italijan  zjutraj popil je sedaj izbruhal.

Merida naju pozitivno preseneti. Zelo lepo urejeno mesto. Bolj razvito kot druga mesta v Venezueli. Tudi McDonalds imajo.

Taksist naju je pripeljal do prijetnega hotela. Presenečena sva bila nad nizko ceno njegove usluge. Ali so v Meridi bili taksisti cenejši kot drugje, ali pa so naju drugje lepo opeharili.

V Meridi sva imela namen se popeljati z najdaljšo gondolsko žičnico na svetu. žičnica pelje iz centra Meride, ki je na nadmorski višini 1500 metrov, pa do Pica Espejo na višini 4765 metrov. Sicer zadnji del poti žičnica ni delala in se je dalo priti samo do višine 4045 metrov.

Le malo višje od Pico Espeja, je najvišji vrh Venezuele pico Bolivar. Vrh leži na višini 5007 metrov.

Cilj nama je bil da prideva na Pico Bolivar. V bistvu naj nebi bilo to nič posebnega, še manj kot tisoč višinskih metrov razlike od zadnje postaje kabinske žičnice.

Merida pa ima še veliko drugih zanimivih stvari. Ima slaščičarno, ki je v Guinnessovi knjigi rekordov, kot slaščičarna, kjer imajo največ vrst sladoleda. Komaj sem čakal, da si privoščim sladoled v njej. Sem namreč velik ljubitelj sladoleda.

V Meridi najdeva ulico, kjer so same turistične agencije. Ustaviva se v eni in poveva željo, da bi rada šla na pico Bolivar. Povejo, da ni problema, ampak da to traja šest dni. Ni bilo nama jasno zakaj šest dni, če pa je žičnica do višine 4000 metrov. Izrazila sva željo, da bi midva to kar v enem dnevu iz zadnje postaje žičnice. Povedali so, da tako ne gre, ker se moraš na višino počasi prilagajat. Na koncu pa nama še povejo, da gondolska žičnica ne dela, ker je pokvarjena. In da sigurno je še par dni ne bodo popravili. V trenutku sva postala zelo slabe volje.

Ker sva bila takrat še brez popotniških izkušenj, sva se na hitro in nespametno odločila, da greva še isti dan iz Meride nekam na obalo. Niti se prej nisva pozanimala, kaj bi bilo še kaj zanimivega videti v Meridi in njeni okolici. Niti se nama ni zdelo vredno prespati v hotelu. Bova kar na avtobusu, pa bo hitreje minila vožnja. Avtobus je bil res zelo dober in že naslednji dan dopoldan sva se znašla na obali karibskega morja. Natančneje v prelepi vasici Coroni.

Coroni je zelo lepo, kolonijalno urejena vas. Zelo zanimiva je lega Coronia. Do njega se pride čez hribe in gosto džunglo. Pot je sicer asfaltirana, vendar zelo ozka, tako da če se srečata dva avtobusa imata tudi po deset minut dela, da se srečata.

V Coroniju sva dobila lepo sobo v središču mesta. Plaža je bila sanjsko lepa. Kopanje v toplem morju je bil pravi užitek. Bi pa bilo lahko kopanje tudi nevarno, saj so bili zelo močni tokovi. Če si šel v malo bolj globoko vodo si se komaj rešil toka, ki te je vlekel proti odprtem morju. Najbolj pa sva uživala v visokih valovih.

Na plaži sva zdržala le kakšni dve uri. Bilo je prevroče. Ker sva šla na plažo bosa, sva imela velike težave, da sva po vročem asfaltu sploh prišla nazaj do najine sobe.

Pozno popoldan sva se odpravila malo raziskovati okolico. Narava je bila izredno lepa. Hotela sva se odpraviti malo globlje v džunglo, vendar se nisva upala, ker sva se bala kač.

V tej džungli okoli Coronija je zelo veliko različnih vrst ptic. Midva sva si jih zelo želela ogledati. Zvečer sva vprašala lastnika hiše, v kateri sva imela svojo sobo, če tukaj kdo organizira oglede ptic. Pa je povedal, da njegov prijatelj in da ga bo kontaktiral.

Naslednji dan sva pregledala Venezuelsko mesto Coroni, če bi našla kje koga, da bi naju peljal v džunglo. Žal nisva imela sreče. Računala sva še da bo lastnik hiše našel svojega prijatelja in da bomo mogoče lahko šli naslednji dan gledat ptice,vendar ga ni.

V Coroniju nama je postalo že zelo dolgčas. Nisva imela ideje, kaj naj bi počela še teh nekaj dni do odhoda iz Venezuele. Janez je predlagal, da bi bilo najbolje če greva nazaj v Merido. Sprva se mi je to zdela trapasta ideja, potem pa sem še jaz malo premislil in se mi je zdelo v redu. V mislih sva imela predvsem to, da so menda že popravili tisto žičnico.

Ko smo se peljali z avtobusom iz Coronia v Maracy sem na vrtu enega lokala zagledal tri Venezuelke. Bile so prave manekenke. Jaz sem jih, skozi okno avtobusa, gledal kot tele v nov les. Najlepša od njih me je opazila in mi začela mahati. Škoda, da gre avtobus naprej sem pomislil, tako rad bi spoznal kakšno Venezuelčanko.

Še ponoči sva prispela v Merido. Greva v isti hotel kot sva že bila pred parimi dnevi. Vendar je bil zaklenjen. Kar ene petnajst minut sva razbijala po vratih, da je nekdo prišel odpret vrata. Ko sva dobila sobo sva šla spat.

Okoli dvanajste ure se odločiva, da greva malo do agencij. Tokrat sva imela več sreče. Našla sva eno agencijo v kateri je delala mlajša prijazna gospa. Pozanimala sva se če bo v kratkem delala žičnica. Povedala nama je da verjetno čez dva dni.

Gospo sva vprašala, kaj nama predlaga, da bi počela ta dva dni. Kmalu smo se dogovoril, da greva še isti dan popoldan jadrati z jadralnima padalom, naslednji dan pa greva na izlet po okolici Meride.

Jadranja z jadralnim padalom sem se zelo veselil. Poizkusiti to stvar sem imel že dalj časa namen. Tu v Venezueli na pobočjih Andov, pa naj bi bilo še veliko bolj zanimivo.

Popoldan smo se dobili pred agencijo in spoznali prijaznega in simpatičnega padalca. Usedli smo se v džip in odpeljali po cesti, ki je najprej vodila iz mesta, potem pa smo na odcepu zavili na makadamsko cesto, ki je vodila strmo navzgor v hrib. Cesta je bila res zelo slaba, zato smo se vozili zelo počasi. Razgled pa je bil enkraten.

Ko smo bili že zelo visoko, smo se ustavili na ravni planoti. Tu je naš mojster pripravil padalo. Veter je pihal vse močneje. Pihal pa je ob hribu navzgor. Menda tukaj vedno močno piha popoldan. Mojster naju vpraša, kdo je težji. Poveva mu da jaz. Nato določi, da gre z njim najprej Janez, ker je lažji.

Veter pa je začel vse bolj pihati, tako da je mojstra in Janeza kar premetavalo sem ter tja po planoti, ostali pa smo ju lovili. Potem, da mojster ukaz, da zaradi močnejšega vetra naj grem jaz prvi z njim. Po mučnem pripravljanju le vzletiva. Super občutek. Zanimivo pa je tudi to, da se lahko dvigneva višje od planote s katere sva štartala. Me prav zanima, do katere višine bi se dalo priti. Pokrajina pod nama je bila zelo zanimiva in naredil sem nekaj dobrih posnetkov.

Po dobre pol ure jadranja se je moj čas iztekel. Treba je bilo le še pristati na planoti. Tega pa sem se kar malo bal. In kot se je malo kasneje izkazalo upravičeno. Zelo težko je bilo umiriti padalo in pristati na želenem mestu. Par krat sva se že dotaknila tal z nogami, vendar naju je veter spet potegnil navzgor. Pri pristanku so nama pomagali tudi Janez, šofer džipa in še eni trije ljudje, ki so bili tudi na planoti. Pomagali pa so nam na ta način, da so naju poizkušali ujeti za noge in potegniti na tla. Po desetih minutah jim je le uspelo, ko so se mi obesili po dva za vsako nogo. Vendar padalo se še zmeraj ni dalo in nas je vseh šest vleklo po planoti. Na koncu smo ga le umirili.

Potem je bil na vrsti še Janez. Počasi se je že delal mrak. Mojster nam je ukazal, da naj gremo mi dol z džipom, da ona dva z Janezom pa prideta dol z padalom.

Naslednji dan smo bili zmenjeni, da se pred agencijo dobimo že ob osmih zjutraj. Tokrat je bil naš vodič nek posrečen mlajši moški, ki je drugače Španec po rodu, ampak je pred parimi leti potoval po Venezueli, tu v Meridi pa spoznal dekle in za vedno ostal tukaj. K naši skupini se je pridružila še Londončanka, katere korenine pa izhajajo iz Kitajske. Kar simpatična punca.

In se odpravimo. Vožnja z džipom, je bila prijetna. Opazovali smo lepo naravo. Naš prvi cilj je bilo eno lepo jezero. Malo smo se sprehodili in raziskali okolico. Se je pa poznalo, da smo že visoko in je bilo kar hladno.

Potem smo se odpravili pogledat še eno jezero. Menda, da je tako globoko, da do dna ni prišel še noben potapljač.

Potem smo šli do cestnega prelaza na višini 4000 metrov. V bistvu nič posebnega.

Ko je bil čas za kosilo si je Londončanka zaželela, da bi jedli nekaj tradicionalnega. Vodič nas je peljal v neko tako, bolj vaško, gostilno. Hrana je res bila tradicionalna, vendar meni ni prijala bog ve kaj.

Pri kosilu smo se malo zaklepetali. Londončanka naju vpraša, če kaj pijeva alkohol. Povedala sva, da doma v Sloveniji kar prevečkrat, tukaj na potovanju pa ne. Potem je ona povedala, da je na tem potovanju še z dvema puncama in enim fantom. Oni trije so šli žurat na en otok, ona pa je sama prišla v Merido. Prej so bili v Peruju, kjer so ji ukradli vse, razen tistega, kar je imela na sebi. Njena družba pa je menda čist prehuda, da so ves čas pijani.

Kasneje ugotovimo, da gremo nazaj z istim letalom do Londona. Torej se bomo videli še na letališču, v nedeljo zvečer.

Vodič se je zelo trudil, da bi nam čimbolj ustregel. Na vsak način nas je hotel pripeljati v eno dolino, kjer bi lahko videli kondorja. Vendar tja nismo smeli, ker je bilo prepovedano za tujce. Ne vem zakaj. Ko smo se vračali proti Meridi, nas je odpeljal še k sebi domov. Skromna ampak lepo urejena hiška.

Isti dan zvečer sva šla še v slaščičarno, ki je v Guinnessovi knjigi rekordov. V knjigi rekordov se je znašla zato, ker imajo največ vrst sladoleda. Jaz sem velik ljubitelj sladoleda in sem že vnaprej povedal Janezu, da me iz slaščičarne ne bo dobil ven vsaj dve ure.

Sladoled so imeli v velikih plastičnih posodah. Na voljo je bilo ene sto vrst. V Lonely planetu je pisalo, da bi jih moralo biti čez petsto. Sicer se zaradi tega nisem sekiral. Da bo le dober.

Samo na osnovi barve sem se odločil, katero vrsto sladoleda bom izbral. Vsaka vrsta sladoleda je imela svoje ime, ki pa ni nič povedal o okusu. Na primer Merida, Pico Bolivar. Za začetek sem naročil tri kepice. Razočaranje pa je bilo popolno že pri prvi žlici sladoleda. Ogaben okus. Tako, da sem še tiste tri kepice pustil skoraj nedotaknjene.

Zvečer sva bila dobre volje, saj sva se oba veselila naslednjega dne. Najin cilj je bil Pico Bolivar. Najvišji vrh Venezuele (5007 metrov). Bila sva prepričana, da naj nebi bilo težko premagati tistih tisoč metrov višinske razlike. Problem je bil le v času, saj je imela žičnica zadnjo vožnjo že ob dveh. Da bi zamudila zadnjo vožnjo si nisva smela privoščiti, ker bi se potem lahko tudi zgodilo, da bi zamudila letalo za nazaj domov.

Pa sva ga polomila že zjutraj, ker sva prepozno vstala. Potem sva šla kupit še nekaj za malico in se nato odpeljala z žičnico proti zadnji postaji na višini 4000 in še nekaj metrov.

Pokrajina na vrhu je bila zelo lepa. V zavetju pred vetrom so na nekaterih krajih še rasla drevesa. Res je bilo lepo, škoda le da nisva prej vstala in prišla gor vsaj eno uro prej.

Hitro sva se zagnala proti vrhu. Zavedala sva se da bo to bitka z časom. Ker sva bila premalo pozorna in sva preveč hitela, sva še skrenila z prave poti in tako izgubljala dragoceni čas. Potem se je še spustila zelo gosta megla in niti nisva več videla vrha. Nekje na 4600 metrih sva se vdala, malo posedela in obrnila nazaj v dolino.

Če bi zjutraj dovolj zgodaj vstala in nama bi bilo vreme bolj naklonjeno sem prepričan, da bi nama uspelo priti na vrh Pico Bolivarja.

Do odhoda domov je bilo smo še okoli trideset ur. Najino letalo je imelo odhod v nedeljo zvečer, okoli polnoči. Caracas pa je bil oddaljen skoraj dvanajst ur vožnje z avtobusom. Odločila sva se za nočno vožnjo na udobnem avtobusu do Valencie, v katero naj bi prišla naslednji dan zjutraj. Zadnji dan se nisva upala reskirati, da bi ga preživela v Caracasu, ker sva od veliko ljudi slišala, da je tam zelo nevarno. Da te takoj okradejo, oropajo ali pa še kaj hujšega naredijo. Bila sva premalo izkušena, da bi se upala preživeti dan v Caracasu.

Valencia je lepo mesto. Midva pa sva si predvsem želela v živalski vrt, ki je menda najbolj zanimiv v celi Venezueli. Na najini poti sva videla bolj malo živali. Sva pa oba ljubitelja živali in sva si rekla, da bova živali videla vsaj v živalskem vrtu.

Nahrbtnike, sva pustila v pisarni ene avtobusne firme. Do živalskega vrta pa sva vzela taksi. Ko sva prišla do živalskega vrta je ta bil še zaprt.

Je pa zunaj bilo že kar nekaj ljudi. Neki fant, ki je bil uslužbenec živalskega vrta je v naročju prinesel čisto majhno, po mojem komaj rojeno opico. Midva sva bila malo preveč boječa in se nisva upala iti bližje. Opazovala sva od daleč.
V živalskem vrtu so me najbolj očarali papagaji. Eden je znal celo govoriti. Vsakega je pozdravil z hola, kar v španščini pomeni živijo. Če mu kdo ni odzdravil nazaj, te je pozdravi še enkrat, ampak z malo bolj strogim tonom, kot bi si mislil, boš odzdravil ali ne.

Videla sva skoraj vse živali, ki živijo v Venezueli. Od opic, kač do ptičev.

Ko sva se že počasi razmišljala da bova šla proti avtobusni postaji, je do naju stopil tisti fant, ki je zjutraj prenašal tisto luškano opico. Vljudno je naju vprašal od kje sva, pa sva povedala, da iz Slovenije. Ponudil se je, da bi nama osebno razkazal živalski vrt. Žal nisva imela časa, ker se je nama že mudilo na avtobusno postajo. Škoda, da ga nisva spoznala prej.

Caracasa sva se kar malo bala. Ko sva prišla na avtobusno postajo naju je bilo kar strah. Takoj ko sva stopila iz avtobusa sva na hitro našla taksi. Vprašala sva samo za ceno in brez da bi se pogajala sva sedla v njega. Vožnje do letališča sem se veselil, ker sem si, iz varne notranjosti taksija, želel še enkrat videti revna predmestna naselja.

Na letališču srečamo nekega popotnika, ki je pripovedoval, da je šel s čolnom po reki Orinoco navzgor od Puerta Ayacucha. Ravno to sva tudi midva planirala, pa se žal ni izteklo po načrtih.

Srečala sva tudi Londončanko, s svojimi prijateljicami in prijateljem. Fant je izgledal v redu človek, punce pa so bile čisto prepite. Obe je morala hudo boleti glava od preveč alkohola, saj so si na čelo pritiskale mokro brisačo.

In moje prvo večje potovanje je šlo proti koncu. Vesel sem bil, da grem domov, tako dolgo zdoma nisem bil še nikoli razen v času služenja vojaškega roka. Moram priznati, da me je kar ves čas dajalo domotožje. Enkrat bolj, drugič manj. Hkrati pa sem bil vesel, da sem šel na to pot in jo tudi uspešno prestal. Takrat nisem niti pomislil, da bi šel naslednje leto spet na pot. Preveč je bilo domotožja. Mogoče čez par let sem imel takrat v mislih. Na srečo pa ni bilo tako.

Ocene stvari, ki so pomembne za popotnika:

Ljudje: 4
Narava: 9
živali: 5
Cene: 6
Transport: 9