Takole. Pa se je pričela moja pot. Po mnogih premlevanjih, za in proti. Nepričakovan mail in želja po odhodu, po novem. Prijava in nato čakanje, vse skupaj že skoraj pozabljeno. Bom že, kdaj drugič. A zakaj bi vse odlašali na kdaj drugič ?!? Ah, druga zgodba! Čez čas dobim mail slovenskega partnerja, zavoda Povod, da sem bila izbrana in pristala sem tu:

Podjetje, ki me je peljalo na letališče je pozabilo name, a smo kaj hitro rešili. Nato, pred vzletom letala kaj hitro ugotovim, da bo zamuda. Poleg gneče na letališču še 20 minutna zamuda s prtljago. Nekaj se je zarotilo proti meni takrat, ampak v redu, poslušala sem organizatorko in ne lastne zdrave presoje, ko mi je rekla, da je 50 minut dovolj za iti skozi vse procedure – ja, v idealnih okoliščinah, zato svetujem, da imate minimalno uro, do uro in pol časa, da ujamete sledeče prevozno sredstvo. Kakorkoli, namesto vlaka sem kupila karto za avtobus, ki je bila cenejša, a pot precej neudobnejša.

Torej, v Birmingham (VB), na evropsko usposabljanje v okviru programa Erasmus+ sem prispela ob 0:30, kjer me je organizatorka zelo prijazno pričakala. Pojedla sem košček mrzle pice in nato odšla spat. Prispela sem kot zadnja in menda zamudila super večer z glasbo v živo v bližnjem baru. Nastanjeni smo bili v zelo lepo urejenem hostlu po imenu Hatters, kjer je nekoč bila tovarna. Sobe so bile kar v redu (vsaka z lastno kopalnico), razen angleških pip, morda so vam kaj znane 😉