fbpx
Author

Saša Einsiedler

Browsing

Prijateljica mi je omenila nekega Tomaža iz Trebnjega. Da veliko potuje in da se ukvarja s spletom. To je vse, kar sem vedela o njem, ko me je zvabila na sestanek. K Tomažu, seveda. V Trebnje. Kot da je tam center sveta, kamor se hodi na sestanke.

Saša Einsiedler

Še dobro, da ima na nekem hribu nad Trebnjem moj brat eno malo hišico za oddih in se celo malo spoznam na te konce. Potem sem izvedela, da je svoj čas vsa Slovenija drvela v Trebnje na žur, v diskoteko. Jaz sem to fazo preskočila, ker sem verjetno ravno takrat rojevala. Ali pa počela kaj s tem v zvezi. No, srečala sem se s Tomažem, mirnim in rahlo zadržanim gospodom, vsaj po številu let, energija pa – kot en nagajiv in iskriv mladenič. Evo! To je to! Dobra samopodoba! – sem si mislila, ko sem znova ugotavljala, da je vseeno, koliko let ima nekdo, pomembno je veselje do življenja, zavedanje, da je vsega lepega za vse dovolj in da se vedno lahko počutimo kot mladeniči in mladenke. In kar je najbolj pomembno, da lahko in da nam pripada v življenju početi stvari, ki nas veselijo!

Kaj ima tale uvod z ogledalom in odsevom v njem? Veliko, pravzaprav. Ker je to, kar vidimo v ogledalu, ko se vanj pogledamo, včasih žalostno. Nikakor ne mislim na brazde, ki se nam vsem počasi zarisujejo na obrazu, temveč na usahlost volje in želje in radosti. Predvsem pa na vdanost v to, kar je, tudi če ni dobro.