Bojan Lutman

Srednja šola je bila zame ena velika muka. Ker me ni snov popolnoma nič zanimala, so bili temu primerni tudi rezultati. Ves čas sem hodil po robu. Spomnim se, da sem imel v četrtem letniku srednje šole v redovalnici kar 56 ‘cvekov’. Vendar sem četrti letnik končal brez popravnih izpitov.

Za nekatere ljudi je najsrečnejši dan, ko dobijo otroka ali se poročijo. Za mojo generacijo je bil eden od bolj srečnih dni tisti dan, ko smo prišili iz vojske. Moj najsrečnejši dan v življenju pa je bil predzadnji dan srednje šole, ko smo zaključili osmo šolsko uro. Osmo šolsko uro sem bil pri matematiki namreč še ‘vprašan’ za dvojko. Ko mi je uspelo dobiti tisto dvojko, sem uspešno končal srednjo gradbeno šolo. To je bil dan, o katerem sem sanjal štiri leta in lahko rečem, da je bil to moj najsrečnejši dan v življenju.

V prvem letniku srednje gradbene šole so nam starejši letniki govorili nekaj v smislu, da bomo že videli drugo leto, ko dobimo Lutmana, bomo že videli … V mislih so imeli učitelja Bojana Lutmana, ki je med učenci srednje gradbene šole veljal za strah in trpet.

V živo se spomnim prve šolske ure, ki smo jo imeli pri Bojanu Lutmanu. Ko smo čakali na njegov prihod, je bila smrtna tišina. Mislim, da smo se ga vsi bali.

Njegov prvi nastop je resen in strog. Spomnim se, da je rekel, da bo vsaj šest učencev iz našega razreda imelo popravni izpit in da trije ga ne bodo naredili in bodo ponavljali razred. To je bila velika številka glede na to, da nas je bilo v razredu samo 21 ali 22. Ne spomnim se točno, koliko nas je bilo.

Bojan Lutman nas je učil predmet gradiva. Lahko bi rekel, da je bil to predmet o gradbenem materialu.

Čeprav v drugem letniku srednje šole nisem nobenega predmeta jemal resno, sem predmet gradiva vzel smrtno resno. Za ta predmet sem imel celo zvezek, v katerega sem si delal zapiske. Za ostale predmete zvezka namreč sploh nisem imel. Imel sem en zvezek za vse predmete, pa še to samo zato, če je šel učitelj mimo mene, da sem obrnil list in se delal, da delam zapiske.

Pri gradivih sem že prvo uro ugotovil, da ta Bojan Lutman snov razlaga na zelo zanimiv način, da me snov zanima in da celo sodelujem.

Gradiva so mi zelo kmalu postala edini predmeti, ki sem se ga veselil in ga komaj čakal. To je bilo zame nekaj, kar ne bi nikoli pričakoval.

Ko smo pisali prvo kontrolno nalogo, je bilo eno izmed vprašanj tudi, koliko tehta lopata cementa. Mislim, da sem jaz edini pravilno odgovoril na to vprašanje. Odgovor večine je bil 1 kilogram. Glede na to, da smo pri nas doma veliko gradili in sem bil eden redkih, ki sem vedel, da vreča cementa tehta 50 kilogramov in da se da v tisti mali klasičen mešalec za beton 7 lopat cementa za beton ter 3 za malto, sem logično sklepal, da mora lopata cementa tehtati okoli 5 kilogramov.

Zaradi vprašanja, koliko tehta lopata cementa, se je naš razred pritožil razredničarki. Moji sošolci so namreč smatrali, da učitelj ne sme dajati vprašanj, o katerih se nismo učili. Seveda se je naša zlata razredničarka Renata močno zavzela za nas in posredovala pri učitelju. Učitelj je delno popustil njenim pritiskom in naredil manjšo spremembo. Še vedno smo imeli v kontrolnih nalogah taka vprašanja, vendar so to bila bonus vprašanja. To je pomenilo, da nisi izgubil točk, če na vprašanje nisi odgovoril pravilno, si pa dobil bonus točke. Jaz sem v največ primerih dobil bonus točke.

Ne znam vam opisati, na kako zanimiv način je Bojan Lutman razlagal snov. Če bi me on učil matematiko, bi mi verjetno bila tudi matematika zanimiva. Drugače mi je bila matematika predmet, ki sem ga najbolj sovražil.

Spomnim se, kako zanimivo in z dodanimi prispodobami je učitelj razlagal napake, ki jih delajo zidarji. Razlagal je tako, da so se mi te stvari tako zelo vtisnile v spomin, da jih ne bom nikoli pozabil. Še zdaj, ko to pišem, ga slišim in vidim.

Pet let po končani osnovni šoli sem v lastni režiji začel graditi poslovni objekt v Trebnjem. Zidarji so hoteli delati točno te napake, ki jih je tako v živo razlagal Bojan Lutman. Seveda nisem dovolil, da bi delali te napake. Zidarji so me sicer imeli za nekoga, ki pojma nima, kako se dela v praksi, vendar me to ni motilo. Meni je bilo najbolj pomembno, da sem prišel do kvalitetno zgrajenega objekta.

Veste, katera je ena največjih napak, ki jih delajo zidarji? V beton dajo preveč vode, kar beton večkratno oslabi. Samo malo več vode v betonu pomeni, da je beton vsaj pol manj trden. In veste, zakaj to delajo? Zato, ker je s tekočim betonom veliko lažje delati. Ko se vliva ploščo, se tekoč beton kar sam razlije in ga ni potrebno premetavati z lopato in se mučiti z vibriranjem. Tisti, ki ste kdaj bili v gradnji, veste, o čem govorim.

Ko sem zgradil objekt, sem moral za uporabno dovoljenje pridobiti meritve Zavoda za raziskavo materiala. Zakonsko mora imeti beton trdnost 15 megapaskalov. Beton na mojem objektu ima trdnost 55 megapaskalov. Spomnim se, da je oseba, ki je prišla meriti trdnost, vprašala, če sem delal zaklonišče.

Bojan Lutman je večkrat rekel, da se v praksi skoraj nikoli ne podre noben objekt zaradi slabe gradnje. Se jih bo pa veliko podrlo, ko bo prišel en malo močnejši potres.

O tem, kako zelo napreden je bil naš učitelj gradiva, govori tudi dejstvo, da je že leta 1987 uvedel revolucionarno novost za tiste čase. Ko smo bili učenci ustno vprašani, mu ocene ni dal on, ampak so ga ocenili trije učenci. To se meni danes zdi revolucionarna ideja za tiste čase. Ne vem pa, če jo kdo uporablja danes.

Ko je bližal osmi marec in 40 mučenikov, je učitelj dekleta vprašal, če zanjo kaj speči. Seveda so se punce pohvalile, da znajo. Pa jim je rekel, naj kaj spečejo in prinesejo v šolo, da bomo imeli naslednjo uro za praznike malo zabave. Fantom pa je naročil, naj prinesemo kakšen sok.

Res, da smo zaradi zabave izgubili eno uro pouka, vendar menim, da smo s to potezo učitelja na koncu vsi veliko več pridobili kot izgubili.

Ko se je bližal konec šolskega leta, preden smo pisali zadnjo kontrolno nalogo, je učitelj pogledal ocene vsakega in mu razložil situacijo. Meni je rekel, da bom imel zaključeno štiri, če bom pisal štiri. Če bom pisal tri, bom vprašan za štiri, in če bom pisal dve, bom imel zaključeno tri. Super se mi je zdelo, da si vedel, pri čem si. Česa podobnega ni delal noben drug učitelj.

Na koncu šolskega leta se je izkazalo, da strog, resen in po domače povedano ‘zaje… ‘ učitelj ni tak, kot se je predstavil prvo šolsko uro. Na koncu ni imel noben popravnega izpita. Nobenemu ni podaril ocene, je pa vsakemu dal več možnosti, da se nauči in na koncu pošteno zasluži tisto dvojko.

Če bi bila v Sloveniji polovica učiteljev takšnih, kot je bil Bojan Lutman, si upam trditi, da bi bili Slovenci najbolj pameten narod na svetu.

Razmišljam, da je bilo škoda, da je tak človek, kot je Bojan Lutman, učil učence. On bi moral učiti učitelje o tem, kako naj učijo učence. Tako bi imela družba veliko večjo korist. Sedaj smo jo imeli samo posamezniki, ki smo imeli to čast, da nas je učil.

Učitelji v današnjih časih jamrajo, da to ni več spoštovan poklic. Ste mogoče kdaj pomislili, da ste sami krivi, da je tako? Prepričan sem, da Bojan Lutman ni imel nikoli težav, da ga učenci, dijaki in starši ne bi spoštovali. Na Facebooku so njegovi učenci celo odprli skupino, v kateri se zbirajo njegovi oboževalci. Seveda sem tudi jaz pristopil v to skupino. Skupino najdete na www.facebook.com/groups/286393448055946.

Dragi učitelji, zgledujte se po gospodu Bojanu Lutmanu. Boste videli, da bo vaše življenje lepše.

Ko mine tale koronavirus, bom našel kontakt tega mojega najbolj priljubljenega učitelja in ga povabil na kavico, da malo poklepetava. Zagotovo bo povedal veliko zanimivih stvari. Upam, da se bo odzval mojemu povabilu.

Gospod Bojan Lutman, če slučajno berete tole, bi se vam rad iskreno zahvalil za vse, kar ste me naučili. Vse lepo vam želim v življenju.