Če nimaš dovolj denarja, greš preprosto štopati

Včasih je težko začeti. Tokrat je bilo še težje. Po smrti mojega najboljšega prijatelja, sem v Sloveniji preživela celi dve leti, kar je  tudi moj rekord . V zadnjih  desetih letih sem namreč  potovala in delala vse povsod po svetu.

Prevec časa sem preživela  doma in se tako brez se zavedati  navadila na male običaje, te pa je vsako leto težje zapustiti: branje popotniških knjig, gledanje dokumentarnih filmov, pogled  skozi isto okno v iste stavbe, spanje na isti postelji vsako noč, sprehodi po mestu z istimi ljudmi, znojenje v isti telovadnici, obiskovanje iste trgovine in kupovanje istih  izdelkov za pripravo obrokov vsak dan, videti svojo družino vsakič,  ko si zaželiš  in sanjati kdaj bo zopet prišel čas za potovanje.

Anja Humar
Anja Humar

In ta trenutek je nenadoma prišel. Tako sem iz enega dneva na drugega zamenjala življenje. Iz “normalnega”  v popotniškega.  V začetku mi ni bilo lahko,  po korakih sem se zopet privajala  in poskušala zgraditi most ki te popelje v nomadsko življenje, katero mi  je bilo poprej tako naravno.  Moja cona udobja je bila omejena. Varnostna meja je bila zgrajena v Sloveniji in  težko jo je  bilo preskočiti   in se udobno počutiti v neznanem  okolju.

Toda ravno  v tem neznanem in nesigurnem prostoru, se začnejo dogajati  čudeži. Ko si upamo zapustiti udobje in predvidljivost, (do tega verjetno ne bi prišlo ,če bi ostala v varnem  domu).

Tako  sem se odločila zopet obiskati nekaj delov Južne Amerike. Nisem imela začrtane poti, vendar sem si želela leteti v Argentino v Buenos Aires,(saj so karte najcenejše) še večji razlog pa obiskati družbo  in sodelavce, saj sem pred 3 leti tam tudi delala.

Mislila sem si ,da bi bilo lažje začeti pot v znanem okolju, namesto tega, pa sem  se kljub vsemu počutila izgubljeno.

Ves naložen ogromen nahrbtnik, nato se letošnja nova pridobitev- kite platno (nahrbtnik, ki je le za kakšen decimeter manjši od navadnega) in deska. Motilo me je imeti umazane obleke, ne spati v moji postelji , ne imeti doma, morala sem govoriti z neznanci, se in jih fotografirati, skratka vse, kar mi je bilo  všeč na potovanjih  mi je sedaj predstavljalo napor.

Vendar postopoma sem se začela počutiti boljše in vse bolj pripravljeno. Po 10 dnevih sem imela dovolj Portenjosov, kakor se imenujejo tamkajšnji  prebivalci. V 12 mil. glavnem mestu, ki nikoli se spi,  vlada totalni prometni kaos začinijo pa ga še s skoraj dnevnimi protesti ali proslavljanjem kakšnega lokalnega nogometnega kluba. V poletnih dneh ko se asfalt pregreje, vlaga 95 %, in  stopinje povzdignejo do 40 stopinj Celzija, pa je skoraj nemogoče  dihati. Zato ni čudno, da ima vzdevek cuitad de la furia  (podivjano mesto).

Ko sem v Buenos Airesu še vedno pripravljala, črtala in dodajala moj  itinerarij, sem vse skupaj poslala k vragu. Nisem imela določenih datumov ali dela, ki bi me čakalo, imela sem ogromno časa, vendar manj denarja. Južna Amerika pa se je v 3 letih ogromno podražila, zato sem se odločila, da grem štopati.

Želela sem si zopet videti Mendozo in prestopiti v Čile. Tam obiskati prijateljico in se na poti  vstaviti v nekaj mestih.  To je tudi postal  celoten plan ,ki sem ga imela. Ceste so sicer dokaj urejene v obeh državah , vendar so razdalje ogromne in prepotovati bo potrebno okoli 1. 500 km.

Navsezadnje se bom morala prilagajati ljudem in uram, zato bi bilo tudi nesmiselno imeti rezervacije ali fiksen načrt. Bilo je poletje, tako da popoln čas za takšno avanturo. V življenju sem sicer že ogromno preštopala, po vseh kontinentih, vendar še nikoli v Južni Ameriki. 

To je vprašanje, ki so mi ga največkrat postavili na  štoparskih podvigih:

“In kakšen je tvoj itinerarij?” Obsedeni smo iz kje prihajamo in kam smo namenjeni, za koliko časa in kaj si želimo videti in koliko o krajih že vemo.  Sama ljubim načrtovati, ampak v drugem smislu: načrtovati kot ptice, ki  jih odnese veter, in ko (če) spoznam zanimive ljudi spremeniti svojo pot. Velikokrat se mi je zdelo mesto na prvi pogled nezanimivo, celo dolgočasno, ampak s pravimi ljudmi lahko postane čarobno in nepozabno.

Resnica je, da vedno ko sem štopala in povedala kako mi je všeč potovati, ali bolje rečeno zapustiti dom brez prave destinacije so ljudje najprej bili povsem začudeni. Če pa je bila vožnja daljša smo si mnogokrat zaupali tudi stvari, ki jih svojim bližnjim  nisem (saj jih ne vidiš več nikoli). Nekateri so  začeli celo spreminjati smeri, da bi mi ustavili na bolj prometnih cestah, me povabili na obrok ali celo k sebi domov.

In tako je prišel težko pričakovani dan. Prijatelja sem prosila, da me  pelje ven iz centra mesta, vendar ne na hitro cesto, kjer je dovolj prostora za ustaviti avtomobil. Vedno je najtežje začeti, in priti na dobro označeno  cesto, ki te povezuje z naslednjim krajem!

Po 5 minutah in verjetno manj kot 20 avtomobilih, ki so prišli mimo, je majhen avto v njem pa majhen človek ustavil.

Ime mu je bilo Fernando in službeno se je odpravljal direktno v Mendozo. Tam se je tudi rodil in preživel svojo mladost, nato pa odšel študirat v glavno mesto. Pogovor je takole tekel o razlikah med sloji prebivalcev o razlikah med obema mestoma in življenjem na  podeželju. Nekje po 500 km me je povabil na kosilo. Ustavila sva se v tipični argentinski restavraciji. Za predjed sva naročila empanado ( v listnato testo zavita zelenjava, največkrat pa meso), nato pa še zrezek in krompir.

Po kosilu sem se vedno bila v dilemi, kljub dobrosrčnosti in odprtosti, oditi z njim  v Mendozo ali se ustaviti nekje vmes. Na koncu pa sem le poslušala Fernanda in moj šesti čut.

Ko sva sredi noči prispela v Mendozo sem poklicala znanca, katerega sem spoznala na letošnji trgatvi na italijanski strani Goriških Brd. Adrijan seveda kot večina Argentincev ob 2 ponoči se vedno ni spal, še več bil je na večerji oz. asado-tu.

To je več kot samo pojedina mesa v Južni Ameriki. Najkvalitetnejše  izvira prav iz Argentine oziroma Urugvaja, to je druženje in največji užitek mesojedcev.

S Fernandom sva popila še pivo medtem ko sva ga čakala. Po celodnevni vožnji in obroku, se mi je ON zahvalil za družbo. Tako sem zopet dobila vero in potrdilo, da se na cesti vedno znova in znova dogajajo lepe stvari.

Velikokrat mi je v Mendozi družbo delal Adrijan. Prvi dan sva obiskala Potrerillo. To je veliki jez,  ki tvori umetno jezero, kar 12 km veliko. Obdano je z čudovitimi hribčki, primerno za pohodnike, jadralne padalce, v njem pa se je v poletnih dneh izvrstno tudi kopati. V zadnjih letih pa so začeli izvajati športne aktivnosti kot so kajak, deskanje na vodi, sup ?

Ko pa je Adrijan moral pripravljati stvari za tamkajšnjo trgatev sem bila primorana raziskovati  sama. Tako sem naslednji dan obiskala termalne vrelce Cacheuta. Ti se nahajajo le  60 km od centra mesta  oz. od hiše, ki je sedaj postal moj začasni dom. Seveda  sem odšla na štop.

S kolesom sem obiskala tudi  znane vinske hribčke, (to je tudi največje vinsko območje v Argentini) in malo večje hribe, posebno prilagojene kolesarjem.

Tako, si vnovič  upam trditi , da je Mendoza in njena okolica zasidrana v mojem srcu.

Po tednu dni pa  sem bila znova pripravljena  poizkusiti štopati daljšo razdaljo. Hotela sem  prečkati Patagonsko Kordiljero, ter  še v istem dnevu priti do prestolnice Čilea. Santiago je oddaljen le 380 km, vendar tako kot je pokrajina lepa ,tako je tudi zamudna. Zaradi poletnih počitnic pa se tudi na meji  zagozdi in čakanje v latinski Ameriki? – Ja,  nič  lažjega.

Adrijan sicer  še nikoli ni štopal, zato mi tudi ni znal kaj prida  svetovati. Predvideval je, da bi bilo najboljše začeti kar na glavni mestni  postaji. Pospremil me je do centra, kjer sem vzela mestni avtobus in se odpeljala do zadnje postaje. Tam naj bi bila bencinska črpalka, ki stoji na cesti številka 7.

To je pot , ki prečka gore in tudi najkrajša pot do Čilea. Res se je izkazalo, da tam stoji manjša hišica-črpalka ampak nekoliko iz poti, oz .kar v nasprotno smer, kar pa meni ni prišlo v poštev. Tako sem se po daljšem razmisleku odločila, da se postavim kar na sredino hitre ceste, glede na to, da je v 30 minutah prišel samo en avto natočiti bencin.

Na cesti sem stala že več kot uro, in vstavil ni nihče. (To je pa tudi se vedno moj osebni rekord). No ustavilo jih je več, ampak a.) šel je v drugo smer, b.) niso si upali prečkati mejo z menoj  c.) niso imeli dovolj prostora v avtu  in d.) nestrinjanje parov, on je želel, ona pa je glasovala negativno.

Ko je sonce še kar naprej sežigalo, je na mojo srečo ogromen kamion začel  zmanjševati hitrost. Ustavil je Hernan, in mi ponudil prevoz do majhnega mesteca Uspallata. Mestece z 15.000 ljudmi,  ki se nahaja na pol poti med Mendozo in mejo. Presrečna sem poskušala čim hitreje skočiti v visoko kabino.

Nisem se še opredelila ali je naključje ali obstaja splošno pravilo, vendar  vedno,  ko mi  nekdo ( skoraj vedno oseba moškega spola)  odpre vrata svojega prevoznega  sredstva, so teme oz. rdeča nit pogovora  zmeraj podobne: smisel življenja in sreče.

Ko sva prispela, na njegov cilj,  mi je  možakar srednjih let svetoval, naj prehodim približno dva kilometra in se vstavim pri podjetju, kjer iz urada prihajajo tovornjaki in večina jih pot nadaljuje v mojo smer.

Tako sem z nahrbtnikom in soncem, že kar pošteno utrujena zopet stala na cesti.

Kot sem predvidevala mi je po 20 minutah čakanja zopet ustavil kamion, ki je prišel iz omenjenega urada.  Jorge je po narodnosti Čilenec in velik ljubitelj narave. Celo pot sva poslušala glasno glasbo, ploskala in pela v ritmu reggatona in cumbie, tipične južnoameriške hite.

Prečkala sva neštete predore in prelepo pokrajino, ki se je v poletju še bolj bleščala. Rdečkaste gore  so nenavadno menjale barvo, iz njih pa se je topila  voda.

Med vsemi  pa  se je prikazala še Aconcagua (6.961 m), ki je najvišja  v Ameriki in na južnem  polu . Tukaj je na voljo tudi smučišče, v zimskem času pa je prelaz tudi velikokrat zaprt. Tako je  v  Septembru 2013, skoraj 15.000 Čilencev obtičalo na argentinski strani. Mejo so  zaprli, ljudje pa so na nizkih  temperaturah in  na  45 centimetrov snega čakali več ur.

Tako me je  Jorge poučil o območju, ko pa je  zagledal napis, da zapuščamo Argentino in vstopamo v Chile, je na ves glas začel kričati: Cha, Chi, Che, Chileeeee!!

Prispeli smo na mejo in moral me je zapustiti , “kakšna sramota, vendar mejo lahko zapustim samo sam v službenem vozilu?”

Imel je  carinjenje v izključnem  mestu za tovornjake. Tam  sem se poslovila in odšla sama. Bila sem sredi Andov, na 3.100 metrov višine, tako da so noči tudi v poletju ostajale hladne.

Odšla sem v pisarno, da dobim vizo, ki jo kot Evropejka lahko dobim na licu mesta. Viza je brezplačna in traja 3 mesece, za vse države v Južni Ameriki.

Bi bilo lažje mejo prečkati peš ali prositi koga za prevoz? Nekdo mi je pred leti povedal, da ga brez lastnega prevoza niso pustili. Tako se je čarobnost potovanja brez fiksnega plana samo še stopnjevala. Moj dan se tako lahko konča v topli postelji v Santiagu pri prijateljici, lahko pa me izženejo nazaj v Uspalatto, ki je prvo večje mestece pred mejo.

Anja Humar

Po daljšem premišljevanju sem vprašala za dovoljenje, ali lahko prečkam mejo s tako imenovanim walking border papirjem, ki ti ga izročijo na licu mesta. Prijaznemu policaju se začnem lepo smejati in uporabljati ženske čare, tako da so bile formalnosti hitro mimo. Na srečo sem prišla v času, v katerem ni bilo skoraj nobene turistične skupine, tako da nisem bila primorana čakati v vrsti. Nahrbtnike sem dala skozi  skener in zapustila stavbo . Bila sem  v Čilu. Veselje, ampak izziv ostaja. Ura  je bila  7:40 in še vedno mi do Santiaga  manjka 147 km.

Policaj mi je povedal, kje lahko stojim – štopam, sama pa  sem si zaželela srečo, ko sem hodila za zeleno črto. Meja se zapre ob 20.00 in začelo se je mračiti.

Na mojo srečo pa se je le nekaj minut kasneje, ustavil velik  bel avtomobil. Bila je simpatična družina s tremi odraslimi otroki. Vprašali so me kam sem namenjena? “V Santiago, ampak če niste namenjeni v glavno mesto, samo nekam, da ne obtičim  na meji” sem zakričala.  Odpravljali so se na počitnice v Renaco, to ni bilo v mojo smer, vendar so mi predlagali, da me pustijo na stičišču, od koder  lahko štopam za Santiago.

Med potjo smo tako navdušeno zopet govorili o življenju, denarju in potovanju, da se je medtem že naredila popolna tema. Povabljena sem bila prenočiti z njimi. Tako nisem pristala ne v Santiagu, ne v Uspalatti ampak v Renaci. To je tipično obmorsko mestece, ki je oddaljeno le 100 km od Santiaga. Obljubili so mi, da me zjutraj popeljejo na mesto, od koder pa bom najverjetneje z lahkoto prišla na moj končni cilj. (Tako se je na koncu tudi izkazalo, z enim samim prevozom ).

Po obilni večerji, oz. asado-tu, ki smo ga pripravili v apartmaju, in nekaj kozarcev Pisko-tev ( nacionalna žgana pijača)  sem obvestila prijateljico kje se nahajam  in se  namestila na udoben kavč.

Torej brez načrtovanja sem kot ptice zaspala ob morju, ob poslušanju valov. Moja prijateljica pa bo tako po treh letih primorana  počakati se en dan.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja