Glinščica je raznolika dolina ob Tržaškem zalivu

Pogled na dolino Gllinščice

Dolina Glinščice se večji del nahaja na italijanskem ozemlju, a jo vseeno uvrščamo tudi med lepote Slovenije, saj reka Glinščica izvira v Sloveniji, v manjši vasi blizu Kozine. Na svoji 12 kilometrov dolgi poti je ustvarila mnoge naravne znamenitosti, izliva pa se v Jadransko morje v bližini Trsta.

Raznolika in zelo lepa dolina je pravi raj za vse ljubitelje narave ter športne navdušence. Pohodniške, kolesarske in plezalne poti privabljajo ljudi iz vseh koncev.

Do najinega obiska Glinščice, priznam, da še nikoli prej nisem slišala za njo. Na podlagi Tomaževega pripovedovanja, da se nahaja ob slovensko-italijanski meji, pri Tržaškem zalivu, si niti približno nisem predstavljala, da je lahko v neposredni bližini morja tako pestro in raznoliko okolje.

Kako lepa je dolina Glinščice, si poglejte na spodnjem videoposnetku:

Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na Tomažev YouTube kanal. Tam najdete veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.

Kako do izhodišča?

Primorsko avtocesto zapustimo za izvozu Kozina in nadaljujemo proti mejnemu prehodu z Italijo. Po prestopu meje se peljemo še dober kilometer, ko nas table usmerijo levo. Midva sva nato na naslednjem križišču zavila levo v smeri vasi Draga, kjer je tudi eno od izhodišč za Glinščico. Ker tam nisva našla parkirnega prostora, sva se vrnila nazaj in nadaljevala naravnost proti vasi Jezero. Torej, ko zapustite glavno cesto na prvem križišču po prečkanju mejnega prehoda, se peljete samo naravnost in pridete do vasi Jezero. So tudi table, ki označujejo vas in izhodišče za dolino Glinščice, tako da boste brez težav našli vas Jezero.

Ko se pripeljete skozi vas, boste na levi strani opazili večje parkirišče, kjer lahko brezplačno parkirate. Vas Jezero se nahaja na desni zgornji strani doline Glinščica, tako da boste že s parkirišča lahko videli čudovito naravo, ki vas čaka spodaj. Na parkirišču sva srečala večjo skupino slovenskih upokojencev, ki so se prav tako podali na pohod po dolini.

Po dolini Glinščice

Od parkirišča v vasi Jezero nadaljujemo peš le nekaj metrov po cesti, nato pa nas table usmerijo na pot skozi gozd. Kmalu pridemo do prve razgledne točke, kjer se levo odpre zares lep pogled na kanjon Glinščice, lepo se vidi tudi cerkev na drugem bregu in pa seveda na desni strani pogled na morje in zaledje Trsta.

Od razgledne točke sva se spustila po hribu navzdol in kmalu prišla na kolesarsko stezo, kjer je včasih potekala železniška proga Trst-Hrpelje. Na tej nekdanji železniški trasi je danes lepo urejena pohodniška in kolesarska pot, ki pelje skozi zanimive kamnite predore vzdolž celotne doline.

Po bivši železniški trasi, danes kolesarski progi

Tukaj sva se usmerila levo, saj sva želela priti na začetek doline. Zdelo se nama je, da sva še precej visoko nad dolino, zato sva vedela, da se morava kmalu spustiti navzdol. Prišla sva do bivše železniške postaje, kjer sva srečala prikupno čredo divjih koz. Takoj za postajo pa je cesta, ki se odcepi desno. Cesta se začne spuščati in naju pripelje do spodnjega dela, kot sva želela.

Tik pred vasjo Botač je smerokaz, kateremu sva sledila desno, v smeri najbolj zanimivega dela doline: kanjona Glinščice, slapu Supet in cerkvice. Tukaj prečkamo reko Glinščico, ki je na tem delu še povsem mirna.

Začne se zanimiv del poti, tokrat hodiva po levem bregu kanjona, na eni strani melišča, na drugi pa visoke, prepadne stene. Kmalu na najini desni strani uzreva slap Supet, ki je meni osebno tudi najbolj zanimiv del celotne doline.

Slap Supet

Seveda sva želela najti pot, da bi prišla čim bližje slapu. Vidno uhojena pot, kjer je potrebna večja pazljivost, pelje po melišču navzdol. Prišla sva do večje skale, ki je kot neka razgledna točka nad slapom in kjer je mogoče posneti lepe fotografije. Tukaj se je moja pot proti slapu zaključila, Tomaž pa je bil odločen, da bo prišel čisto do njega. Tega sicer ostalim ne priporočam, saj je hoja po melišču lahko nevarna. Verjetno obstaja kje kakšna druga, bolj dostopna pot.

Tomažu je vseeno uspelo, prišel je čisto pod 36 metrov visok slap Supet, in pa ob toku reke naprej, kjer Glinščica nadaljuje pot skozi zanimiva korita in tolmune. Tukaj mora biti pravi užitek poleti, ko se lahko prijetno osvežiš v tolmunčkih.

Sama sem se odpravila naprej proti cerkvi Sv. Marije na Pečah. Lepo označena pot vodi še nekaj časa naravnost vzdolž melišča, nato pa zavije levo v hrib, kjer nas zanimiva vijugajoča pot pripelje do cerkvice, ki je meni fascinantna predvsem zaradi svoje lege. Zgrajena je namreč na povsem prepadnem robu nad kanjonom Glinščice. Za cerkvico je tudi manjša razgledna točka, od koder spet pogled seže vse do morja.

Cerkev Sv. Marije na Pečah

Ko me je dohitel Tomaž in si še on ogledal cerkev, sva se odpravila nazaj proti vasi Botač. Zanimiva mala vasica, ki šteje le nekaj hiš, se nahaja tik ob slovensko-italijanski meji. Tukaj je mogoče videti ostanke meje in pa tablo, na kateri piše: “Odprta meja od leta 2000, za mir, civilno sožitje, za sodelovanje in medsebojno razumevanje.” Tukaj mimo vodi tudi Steza prijateljstva, ki je bila odprta leta 1981 na pobudo tamkajšnjih prebivalcev.

vas Botač

Midva sva sprva šla malo po tej poti, a sva se nato obrnila in vrnila nazaj v vas Botač, saj sva želela priti na desni rob doline Glinščica. Ko sva vmes na poti še enkrat srečala prej omenjeno skupino upokojencev, so nama povedali, da so oni v dolino prišli ravno po tej poti navzdol. Tukaj se sicer pot malo bolj strmo vzpenja, a vzpon ne traja dolgo, ko že dosežemo traso bivše železnice.

Preurejena železniška proga je danes super trasa za kolesarje. Preuredili so jo leta 2010, dolga pa je 12 kilometrov.

Tudi hoja po tej cesti je pravi užitek, saj je pot večinoma ravna, vseskozi nas spremljajo tudi čudoviti razgledi. Ko sva se vračala nazaj, sva čisto slučajno v skalah ob cesti zagledala jamo. Najprej sva mislila, da je samo manjša luknja, nato pa sva videla, da je jama dokaj globoka. Prižgala sva svetilko in se podala naprej. Jama je na trenutke zelo ozka, tako da imaš občutek, kot da se boš zagozdil. Nadaljuje se precej navzdol, a kaj kmalu pridemo do konca. Zanimivo je za pogledati, a je obvezna uporaba svetilke.

Steza prijateljstva

Vračala sva se nazaj po kolesarski progi in prišla sva do stare železniške postaje, kjer sva se na začetku najine poti spustila v dolino. Na poti sva srečala tudi dva plezalca, kar ni nič neobičajnega, saj je dolina Glinščice zelo priljubljena med adrenalinskimi navdušenci. Tukaj naj bi bilo več kot 520 plezalnih poti, ki jih plezalci radi obiskujejo tudi zaradi ugodne klime.

Še nekaj minut hoje in vrnila sva se nazaj na izhodišče. Najina pot je bila dolga skoraj 9 kilometrov, trajala pa je kar precej dolgo, saj sva se vmes veliko ustavljala in snemala. Drugače pa po dolini vodi več različnih poti iz različnih izhodišč. Najkrajša pot naj bi traja približno eno uro, za najdaljšo pa boste potrebovali kar 5 ur.

Zelo navdušena nad raznolikostjo in lepo naravo celotne doline Glinščica sva prepričana, da se tja vrneva tudi poleti in jo morda raziščeva še s kolesom.

Kje je izhodišče za dolino Glinščice?

Izhodišč za dolino reke Glinščice je več. Do nje lahko dostopamo tudi s slovenske strani, a za prvi obisk priporočamo, da si za izhodišče izberete vas Jezero ali Draga na italijanski strani, preko mejnega prehoda Kozina.

Koliko časa nam bo vzel ogled doline?

Odvisno od tega, kaj vse si želite ogledati in kje bo vaše izhodišče. Najkrajša pot vam bo vzela približno eno uro, najdaljša pa kar 5 ur.

Kaj je največja znamenitost doline?

Dolina Glinščice je najbolj zanimiva na italijanskem delu, od vasi Botač, do slapa Supet, kanjon reke, in cerkev Sv. Marije na Pečah.

V katerem letnem času je obisk najbolj primeren?

Obisk Glinščice je primeren v vseh letnih časih, najbolj pa pozno pomladi, poleti in jeseni. Tudi v zimskem času zna biti vreme tukaj prijetno, če le ne piha veter.

5/5 - (1 vote)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.