Sabotin je tisti hrib, ki ga zagotovo opazi vsak, ki pelje proti Novi Gorici. Dvigajoč se nad Solkanom, je prepoznaven predvsem po kamnitem napisu “TITO” na njegovem pobočju, ki se ga opazi že od daleč. Pod njim se vije Soča, ki ga loči od sosednje Svete gore.
Sabotin je bil že kar nekaj časa na našem seznamu želja. Hoteli smo ga obiskati že lansko leto, ko smo se mudili v tistih koncih, a nam je zmanjkalo časa. Tokrat smo se na pot odpravili že v zgodnjih jutranjih urah.
Ko smo prispeli v Solkan, smo šli najprej na razgledno točko, od koder je mogoče posneti čudovite fotografije Solkanskega mostu. Solkanski most je svetovno znan, in izredno priljubljen fotografski motiv. Je namreč največji kamniti most na svetu. To razgledno točko ni težko najti, na križišču na koncu Solkana, kjer lahko pot nadaljujete naravnosti proti Kanalu, zavijete desno za Sveto goro. Po nekaj minutah vožnje v klanec, boste na desni strani zagledali ob cesti veliko parkirišče in spomenik. To je ta točka, s katere je ob ugodnih razmerah mogoče posneti prekrasne fotografije. Od tukaj se lepo vidi tudi južni in vzhodni del Sabotina, ki je bil naš naslednji cilj.
Vrnemo se po cesti nazaj, do semaforiziranega križišča v Solkanu, in nadaljujemo naravnost čez most, preko reke Soče, naprej v Goriška brda. Iz Solkana do koče pod Sabotinom je cca. 30 minut vožnje. Kmalu prvič prečkamo mejo z Italijo, nato pa se zopet vrnemo v Slovenijo. Ko pridemo do prvega krožnega križišča na Humu, zavijemo na prvi izhod, nato na krožnem pri Gonjačah zavijemo desno za Plave in sledimo oznakam. Pridemo do velikega, urejenega parkirišča le nekaj metrov pod Okrepčevalnico Park miru, kjer parkiramo.
Ko smo prišli do okrepčevalnice in muzeja, smo na veliko srečo naleteli na zelo prijaznega gospoda Bogdana, ki je tudi tamkajšnji vodič po kavernah. Ogled kavern in strokovno vodenje je sicer možno ob točno določnih urah, ali po predhodnem dogovoru. Gospod Bogdan si je kljub temu vzel nekaj časa za nas, in nam pokazal eno od kavern, ter pripovedoval o pestrem dogajanju na tem območju v času vojne. Prav tukaj naj bi divjale najhujše bitke prve svetovne vojne. Sabotin je tako rekoč v celoti prepleten s kavernami, rovi, skrivališči. Bilo naj bi jih več kilometrov, in celo v štirih nivojih. Vsekakor bodo kaverne in rovi zelo zanimivi tudi za najmlajše.
Po vseh izčrpnih informacijah, ki jih je z nami delil gospod Bogdan, smo se odpravili proti vrhu Sabotina. Takoj za planinskim domom so smerokazi, ki lepo označujejo poti. Dom se nahaja na nadmorski višini 560m, vrh pa je na višini 609m, kar pomeni, da je le slabih 50 metrov vzpona. Večji del nas pričaka takoj na začetku, nato pa se pot položi.
Pot ves čas poteka po vrhu grebena, kjer je hoja pravi užitek. Ob lepem vremenu nas bodo na vse strani razvajali čudoviti razgledi, od Julijcev, do Krasa, Furlanske nižine, Soče in vse do morja.
Po približno 20 minutah hoje pridemo do vrha Sabotina, kjer je vpisna knjižica. Pot nadaljujemo naprej po grebenu, kjer ves čas prečkamo mejo Slovenija – Italija, kar nakazujejo tudi mejni kamni, ki so postavljeni vsakih nekaj metrov.
Na eno stran lahko preko strme prepadne stene opazujemo smaragdno zeleno Sočo, nad njo pa Sveto goro, ki se zdi da je le streljal stran od nas. Pot se začne le rahlo spuščati, in po 30 minutah hoje pridemo do konca grebena in do ruševin cerkvice Sv. Valentina. Tukaj smo naredili krajšo pavzo, posedeli malo na sončku, in posneli nekaj fotografij.
Želeli smo si od blizu ogledati tudi napis “TITO”, zato smo se za cerkvico spustili desno po hribu v gozd. Čeprav nismo točno vedeli kam moramo iti, smo ga po nekaj minutah hoje le našli. Nad napisom je klopca, kjer lahko v miru in tišini uživate v čudovitem razgledu na Novo Gorico in okolico.
Vrnili smo se nazaj proti cerkvici, in pod njo naši še eno izmed mnogih kavern. Bila je sicer krajša, a vseeno zanimiva za sprehod skozi.
Ko sem vselej prej opazovala Sabotin od spodaj, med vožnjo skozi Novo Gorico in Solkan, si niti približno nisem mogla predstavljati, da ta hrib v sebi skriva tako bogato, zanimivo in kruto zgodovino. Niti si nisem predstavljala, da kljub svoji “skromni” višini, nudi tako čudovite razglede na vse strani.
Vrnili smo se nazaj k Planinskemu domu, kjer so si vzeli čas za kosilo. Za nedeljo primerno je bilo v okrepčevalnici ogromno ljudi, in že pogled na krožnike, ki so jih nosili natakarji je bilo jasno, da je tukaj zares dobra hrana. Domači njoki, jota, klobasa, zelje, krompir,… Prav vse je zelo okusno, tako da postanek tukaj zares priporočamo.
Ko smo pojedli, smo spet srečali gospoda Bogdana, ki je prisedel k nam. Povedal nam je, da okrepčevalnico vodi celotna družina, kar se res pozna na kvaliteti hrane in prijaznosti postrežbe. Znotraj okrepčevalnice je tudi mini muzej, zunaj pa si je mogoče ogledati granate, in druge zanimivosti iz prve svetovne vojne. Planinski dom in Park miru sta zelo priljubljena točka tudi med Italijani, zato je med vikendi tukaj kar precej gneče.
Na Sabotin vodi več pešpoti, najbolj priljubljena med njimi je južna pot, katere izhodišče je v Solkanu. Pot je nezahtevna, do vrha boste potrebovali 1 uro in 30 minut. Za družine z majhnimi otroci, in pa tiste, ki mogoče težje hodijo v hrib, pa vsekakor priporočam, da se z avtom pripeljete do parkirišča pod Planinskim domom, in se potem od tukaj naprej odpravite peš po celotnem grebenu Sabotina, kar je res zelo prijetna in nezahtevna tura.
Najboljši letni čas za obisk bo zagotovo spomladi, ko narava cveti, in pa jeseni. Poleti naj bi bilo po pripovedovanju domačinov na Sabotinu zelo vroče, tako da obisk med poletjem, tistim, ki vročine ne prenašajo dobro, odsvetujem. Lahko pa se odločite za voden ogled kavern, ki se vam bo zagotovo vtisnil v spomin.
Če vam ostane še kaj časa, priporočamo, da se odpravite še v Gonjače, in se povzpnete na znani razgledni stolp. Ne daleč stran pa se nahaja tudi zelo zanimiva zapuščena vasica Slapnik, o kateri si lahko več preberete na tej povezavi www.tomazgorec.si/slapnik/.
Koliko časa se hodi na Sabotiin?
Na Sabotin vodi več poti, ki vam bodo vzele od 1-2 ure. Lahko pa se pripeljete z avtom do Doma na Sabotinu, od koder je le dobrih 15 minut hoje do samega vrha.
Ali je vzpon na Sabotin primeren za majhne otroke?
Za družine z majhnimi otroci priporočamo izhodišče od Doma na Sabotinu. Pot do vrha je kratka in nezahtevna, ter večinoma položna. Na nekaterih delih je treba biti pazljiv, saj so blizu poti prepadna območja.
Kateri letni čas je najbolj primeren za Sabotin?
Najbolj primerna letna časa sta pomlad in jesen, Tudi zima je lahko prav prijetna, če le ni vetra. Poleti pa je na Sabotinu zelo vroče.
Ali je na Sabotinu kakšna koča s hrano?
Pri Parku miru nad parkiriščem je okrepčevalnica (Dom na Sabotinu), kjer imajo pestro izbiro in zelo okusno hrano.