Gostilna pri Japu

Danes sem bil sam doma in sem se odločil, da bom šel nekam na nedeljsko kosilo. Odločil sem se, da bom šel v gostilno pri Japu v Prapročah pri Temenici.

Gostilna pri Japu je na dobrem glasu in sem pričakoval, da bo kosilo dobro.

Sedel sem za mizo v prostoru, kjer je bila še ena velika družba. Takoj mi je v oko padla prijazna in mlada natakarica, ki je obvladala svoje delo in je bila izredno prijazna. Takoj sem pomislil, da je verjetno ‘domača’.

Prijazna natakarica mi je najprej prinesla gobovo juho. Brez pretiravanja lahko rečem, da je bilo te juhe dovolj za pet lačnih oseb. Ker je bila tako dobra, sem jo pojedel za tri osebe, za dve osebi pa sem je pustil iz vljudnosti. Za glavno jed sem dobil dunajski zrezek, pečenko zs prilogo krompirja, riža in zelenjave. Pa še polovico kanelona je bilo zraven. Skratka porcija in pol. Tudi solata je bila zelo okusna. Na koncu pa sem za sladico dobil še odlično torto.

Presenetil me je tudi račun, saj nisem pričakoval, da lahko človek dobi tako pojedino za samo 8 evrov.

Ko sem plačeval, sem natakarico vprašal, če je domača ali pa samo dela tukaj. Povedala je, da je hčerka od Joškota (šef).

Ko sem se odpravljal domov, sem se še ustavil pri šanku, da pozdravim šefa Joškota, ki ga že dolgo časa poznam. Pohvalil sem mu kosilo in povedal, da je lahko zelo ponosen na svojo hčerko. Vprašal sem ga še koliko je stara, pa mi je povedal, da 14 let.

Brez pretiravanja lahko rečem, da bi se lahko k tej 14 letnici šlo učiti, kako se dela v gostinstvu, vsaj 90% natakaric in natakarjev.