Bi želeli pomagati društvu za zaščito živali Animal Angels? To lahko storite samo z enim klikom. Kliknite https://www.youtube.com/user/
Za vsako naročnino na moj kanal, bom društvu za zaščito živali Animal Angels doniral 10 centov. Pričakujem, da bomo skupaj z vašo pomočjo zbrali okoli 300 evrov.
Če želite še dodatno pomagati društvu za zaščito živali Animal Angels, na svojem Facebook profilu delite povezavo https://www.tomazgorec.si/
Novoletne zaobljube se izplača zapisati iz več razlogov. Prvi je zato, ker je znanstveno dokazano, da se kakšna stvar bolj zagotovo uresniči, če si jo zapišemo. Drugi razlog je ta, da med zapisovanjem novoletnih zaobljub razmišljaš, katere cilje si lahko postaviš, razmišljaš o svojem življenju … Tako zagotovo prideš do nekih zanimivih in koristnih zaključkov!
Če si še niste zapisali svojih novoletnih zaobljub oziroma ciljev, to naredite čim prej! Če ste dovolj pogumni, jih objavite javno, tako kot jih jaz vsako leto objavim na svojem blogu. Če boste javno objavili svoje zaobljube in cilje, si boste namreč le še povečali možnost, da jih uresničite. Verjetno nočete, da bi vam prijatelji ob koncu leta rekli, da niste uresničili nobene svoje zaobljube ali cilja.
V primeru, da svojih ciljev ne želite javno objaviti, si jih zapišite v zvezek, blok ali rokovnik. Ne priporočam shranjevanja zgolj na računalnik, saj se bodo tam kaj hitro izgubili.
Pozivam vas, da podpišete peticijo ZA prepoved vse pirotehnike. Prišel je čas, da naredimo konec tej noriji!
Prosim vas za vaš podpis in obljubim, da bom naredil vse, da to pirotehniko enkrat za vselej prepovemo! Šel bom v državni zbor, pisal vsem poslancem, strankam … Pisal bom tudi vsem županom občin, naj se odpovedo novoletnim ognjemetom in ta denar raje namenijo za kaj pametnejšega in koristnejšega. Na http://ptice.si/2018/12/pirotehnika-ne-hvala/ si preberite, kakšen vpliv imajo ognjemeti na ptice. V ZDA je v enem mestu zaradi ognjemeta z neba padlo kar 5.000 rdečeperutih škorčevcev.
Podpiši peticijo ZA prepoved vse pirotehnike
Za to peticijo sem se odločil, ker imamo v naši družini vsaj 15 muckov in enega psa, in prav vsako leto moram gledati te prestrašene živali. Pa ne samo naše, tudi druge. Lansko leto sem na cesti srečal psa, ki je bil povsem izgubljen in je taval po cesti kot kakšen pijanček. Ubogi pes!
Pred nekaj leti smo imeli enega zunanjega mucka, ki sem ga vsak večer ‘evakuiral’ v hišo. Nekega večera pa se mi ni pustil ujeti, ker je bil, revež, ves prestrašen od pokanja. Tisti večer sem ga zadnjič videl. Nikoli več ni prišel domov.
Danes, 24. decembra, bom moral preseliti vse zunanje mucke in psa v hišo. Moj najljubši mucek je Garfo, ki je malo poseben. Gre naokoli in ga dva dni ni, potem pride in dva dni spi v predprostoru. V hišo ga ne spuščamo, ker imamo v njej Malka, s katerim se takoj stepeta. Malko je beli muc, ki je gluh. Garfo je ravno včeraj zvečer končal cikel dvodnevnega spanja in se je odpravil naokrog. Zelo me skrbi, če bo danes do večera sploh prišel domov, da ga preselim v hišo.
Verjamem, da boste tole peticijo podpisali vsi ljubitelji živali in tudi vsi tisti, ki vas moti pokanje.
Vse navdušence nad pirotehniko pozivam, da to, kar zapravijo za pirotehniko, raje dajo v dobrodelne namene.
Peticijo podpirajo tudi
Sara Savnik – Miss Universe Slovenije 2013Zelo sem PROTI ker sem postala žrtev tega groznega dejanja pred 13. leti, ker se mi zdi to totalno nesmiselno in nepotrebno. Vsak pok, vsaka poškodba, vsako živo bitje, ki te poke občuti se toliko bolj.
Prilagam svež intervju katerega je novinarka zelo dobro povzela in mogoče vam bolj približa moj pogled zakaj tega resnično ne potrebujemo https://siol.net/novice/slovenija/lepotica-ki-so-ji- .petarde-vzele-sluh-se-ni- predala-video-intervju-486009
Alenka Godec – PevkaŽe od nekdaj sem proti pirotehniki, razlogi za to pa so zelo preprosti in bi morali biti razumljivi vsakomur z nekaj empatije. Pokov se ustrašim, neprijetni so, pa četudi se v luftu blešči nešteto barv. Najhuje od vsega pa je opazovati našo psičko Chilly…zmedena in prestrašena teka sem ter tja, išče zatočišče v lastnem domu, kjer je sicer najraje, ven pa jo sploh ne spravimo.
Bog ne daj, da poči, ko sva na sprehodu. Nisem še slišala nobene smiselne razlage, zakaj se ljudje ne bi mogli veseliti, zabavati in proslavljati brez pirotehnike. Prepričana sem, da je to mogoče! Zato podpiram peticijo Za prepoved pirotehnike!
Danes me je presenetila novica, da so v Bovcu policisti kaznovali skupino plesalcev s Kube. Ker s sabo niso imeli dokumentov, so jim naložili kar 14.000 evrov kazni. Oziroma polovico, če plačajo v roku 14 dni.
O tistih, ki so napisali to kazen, ne bom izgubljal besed! Moraš biti zelo zloben človek, da narediš kaj takega. Če bi bil jaz policist in bi nekemu revežu napisal samo 100 evrov kazni, bi to imel kar dolgo časa na ‘vesti’. Upam, da ne bom narobe razumljen. Za prekrške, ki res škodujejo družbi, je prav, da se kaznuje ljudi! Na primer za prehitro vožnjo z avtom, kjer ogrožamo sebe in predvsem druge. Ne pa da kaznujejo reveže, ki so prišli dobrodelno nastopati in so celo dostavili dokumente v roku ene ure.
Ni minilo dva tedna, od kar sem bil na potovanju po Romuniji, Moldaviji in Bolgariji. V Moldaviji se mi je zgodilo, da mi je ‘crknil’ avto. Imel sem srečo, da so mi pomagali dobri ljudje. V članku, ki sem ga takrat zapisal na svojem blogu – www.tomazgorec.si/crknil-avto-sredi-nicesar-v-moldaviji, sem se zaobljubil, da če v Sloveniji srečam kakšnega popotnika v težavah, mu bom pomagal, tako, kot so Moldavci pomagali meni. In sedaj imam priložnost pomagati tem nesrečnim plesalcem s Kube.
Na Kubi 100 evrov pomeni zelo veliko. Nisem šel preverjat, vendar mislim, da so to vsaj dve njihovi plači. Predstavljajte si, da bi vi morali za eno tako banalno kazen delati par mesecev!
Pred časom sem se potepal po Laškem, mestecem ki leži ob reki Savinji. V samem mestu je videti veliko kulturnih zanimivosti, vendar imam raje samo naravo in okolico. Očaral me je grad Laško ter gozdovi in narava, ki ga obdaja. Ker je Laško znano tudi po dobro varjenem pivu, sem si ga z veseljem privoščil. Namreč greh bi bil, da ga ne bi poizkusil. Ker Laško spada med najbolj zelene destinacije v Sloveniji, ga priporočam vsem, ki si želijo kratek oddih, enodnevni izlet ali sproščujoče počitnice. Lahko si ga ogledate v vseh letnih časih, meni pa je najlepši spomladi, ko se prebuja narava. Laško je znano tudi po termalnih užitkih v Rimskih termah in Thermani Laško, zato sem se tudi sam odločil za razvajanje.
Ker sem se odločil, da v Laškem ostanem malce dlje, kot en dan, sem si rezerviral sobo. In sicer bival sem v Hotelu Dravinja, ki se nahaja v Slovenskih Konjicah. Konec leta 2017 je bil obnovljen, prej pa je objekt že vrsto let propadal. Imel sem to čast, da v času svojega oddiha bival v novem, popolnoma obnovljenem hotelu, ki je bil v 80. letih priljubljeno družabno središče vina in cvetja. Nekoč so v hotelu Dravinja prirejali različne dogodke, imela je celo svojo diskoteko imenovano Tarantela. V času mojega bivanja je bilo osebje do mene zelo prijazno, sobe pa so bile resnično lepo urejene. Pa tudi cene pijače in hrane niso bile drage! Na voljo so imeli različne jedi, tako da se za vsak okus nekaj našlo. Moram reči, da sem se pri njih pošteno najedel in da so obroki bili nadvse okusni. Tisti, ki ste vegetarijanci ali vegani, vam bo ta hotel tudi zelo odgovarjal, saj imajo prav tako raznoliko ponudbo za vas. V hotelu Dravinja mi je bilo najbolj všeč to, da ga obkroža narava in da na ta način pobegneš pred hrupnim svetom. Dejstvo je, da si vsak od nas kdaj zaželi sprostitve in miru. Soba v kateri sem stanoval je bila čista ter je imela svojo kopalnico – nad njo sem bil nadvse zadovoljen. Ker zelo rad delam, sem se z veseljem povezal še na njihov brezplačen WiFi.
Nikoli nisem pomislil, da bi posilil žensko. Tega tudi ne razumem, saj v tem ne vidim nikakršnega užitka. Prepričan sem tudi, da lahko prav vsak fant, če se le malo potrudi, dobi punco, s katero bo brez sile počel te stvari. Osvajanje je isto kot posel. Vse se da, če se dovolj potrudi!
Grozno je, če moški posili žensko. Jaz si to predstavljam tako, kot če bi mene posilil moški. V takem primeru vem, kaj bi naredil. Najprej bi ustrelil njega, potem še sebe. Sem oseba, ki samomora ne bi nikoli naredila, v takem primeru bi pa ga, saj ne bi mogel živeti s tem. In zato razumem, kako hudo mora biti posiljenim ženskam.
Je pa hudo tudi za moškega, če ga obtožijo posilstva, pa to ni res. Mene je enkrat ena obtožila, da sem jo posilil, ena pa, da sem jo hotel posiliti.
V osmem razredu osnovne šole sem šel na morje s taborniki. S taborniki sem na morje hodil zelo rad, glavni razlog za to pa so seveda bile punce. Punc je bilo na taborjenju veliko, poleg tega pa je vse potekalo tako, da je bilo veliko druženja in tako smo imeli tudi najbolj sramežljivi fantje možnost, da smo spoznali kakšno punco. V tistih časih mi je ogromno pomenilo, če sem se s kakšno punco samo pogovarjal.
Depresija je bolezen, s katero nisem nikoli imel težav. Včasih me je malo zagrabila, ampak sem imel recept, kako jo zelo hitro in učinkovito odpraviti.
Depresijo sem odpravljal tako, da sem šel teči ali na kolo. Po pol ure teka postanem tako samozavesten in prepričan vase, da se mi zdi, da tudi če bi me nekdo s puško streljal name, bi se metek od mene odbil.
To, da telesna aktivnost najbolje zdravi depresijo in ostale duševne bolezni, se nisem spomnil jaz, ampak je to na enem seminarju povedal dr. Andrej Perko. Nad njegovim predavanjem sem bil tako zelo navdušen, da sem o tem tudi napisal članek z naslovom Dr. Andrej Perko me je popolnoma navdušil, ki si ga lahko preberete na https://www.tomazgorec.si/andrej-perko.
Šport sem za zdravljenje svojih težav uporabljal že veliko prej. Spomnim se, da ko sem imel v diskoteki Africa kakšen koncert, kjer je izvajalec stal zelo veliko, obiskovalcev pa je bilo zelo malo in sem izgubil veliko denarja (v današnjih časih bi to bilo okoli 5.000 evrov), sem drug dan zjutraj šel teči ali na kolo, da sem si zbistril misli, pozabil na vse skupaj in naredil načrt za naprej. Vedno kadar imam kakšne težave na poslovnem področju, grem teči in med tekom vedno najdem rešitev. Prav tako sem v športu našel rešitev, ko sem imel ljubezenske težave. Tisti, ki berete moj blog veste, da sem jih imel veliko. Če ne verjamete, preberite moj članek z naslovom Svojo punco sem zasačil z drugim moškim, ki si ga lahko preberete na https://www.tomazgorec.si/svojo-punco-sem-zasacil-z-drugim-moskim.
Delam rad in delam veliko. Zelo veliko! Rekordno sem en teden delal celo 102 ure. To bi na mesečni ravni pomenilo več kot 400 ur dela.
Če delam delo, ki ga delam rad, me delo ne izčrpava in mi ne povzroča stresa. Mi pa stres in izčrpavanje povzročajo skrbi. Če imaš podjetje, je skrbi vedno veliko. Tako, da jaz nisem nobenemu podjetniku nevoščljiv, če ima avto za 100.000 evrov, jahto,… Namreč vem, da 98 odstotkov podjetnikov svoj denar zasluži zelo krvavo.
Kot sem napisal v naslovu tega prispevka, se ustavil ne bom nikoli. V prihodnosti se bom potrudil, da bom delal le stvari, ki me veselijo. Stvarem, ki me delajo živčnega in mi jemljejo energijo bom odločno rekel NE. Ne bom se ukvarjal s strankami, ki me najamejo za nekaj, na katerem področju sem strokovnjak, potem bi pa one mene učile kako in kaj. Ne bom se ukvarjal s strankami, ki imajo tisoč in eno željo, plačale bi pa zelo malo ali celo nič. Ker svoje dobre stranke zelo spoštujem, bi bilo pravično do njih, da z 20 odstotki najslabših strank neham delati in ta čas posvetim najboljšim strankam. Običajno je tako, da ti najslabše stranke vzamejo največ časa.
V našem podjetju imamo trenutno toliko dela, da bi lahko zaposlili še 10 ljudi. Vendar več zaposlenih pomeni veliko več skrbi, težav in obremenitev zame in tudi za mojega partnerja Damijana, ki je solastnik podjetja in tudi direktor podjetja. Ne vem če veste, ampak pred kratkim sem se rešil direktorskega stolčka, kar me zelo veseli. Damijan je malo mlajši od mene in bo to lažje peljal. Tako, da zaposlovanju sem odločno rekel #ustavi.se.
Sem oseba, ki ji denar ni najbolj pomembna stvar v življenju. Včasih mi je sicer bil denar zelo pomemben. Mogoče celo najbolj pomemben, vendar sem s časom prišel do spoznanja, da denar ne prinaša sreče. V zadnjih letih, so mi veliko bolj pomembne druge stvari, kot denar. Veliko mi pomenijo potovanja, šport, kjer narediš nekaj za svoje zdravje in počutje, druženje z ljudmi, ki ti nekaj pomenijo,…
Sanjo sem prvič videl v diskoteki Africa. Bila je ena najlepših punc, kar so hodile v diskoteko Africo. Teh pa ni bilo malo, saj je bila diskoteka Africa v tistih časih zelo poznana in popularna. Vsak petek in soboto je diskoteko obiskalo preko 2.000 obiskovalcev.
Glede na to, da je bila Sanja vsaj deset let mlajša od mene in da je okoli sebe vedno imela veliko oboževalcev, nisem imel veliko upanja, da bi mi lahko kaj uspelo pri njej. Deset let starostne razlike med med fantom in punco ni nek velik problem, če je fant star 35 let in punca 25 let. Je pa težava v primeru, ko je punca stara 17 let, kakor je takrat bila stara Sanja, jaz pa 27 let. Jaz sem bil že nekako odrasel, ona pa še najstnica. Takrat si nisem niti v sanjah mislil, da bi lepa, 17 let stara najstnica, hotela biti z deset let starejšim fantom.
Sanjo sem v Africi videval skoraj vsak vikend. Do nje se nisem upal pristopiti, ker sem bil prepričan, da nimam ‘šans’ in da bi me zagotovo zavrnila. V tistih časih je bila zame zavrnitev nekaj najhujšega, kar se mi je lahko naredilo.
En večer sem opazil priložnost. V družbi Sanje je bil en fant, ki sem ga poznal in je bila to priložnost, da čisto ‘slučajno’ pristopim do njega in upam na to, da bi lahko kakšno besedo spregovoril še s Sanjo.
Ko sem bil mlad fant, sem si zelo želel dobiti resno in pošteno punco. Prijateljem sem sicer govoril drugače. Ker sem imel veliko slabih izkušenj s puncami in sem se bal ponovnega razočaranja, sem svoji družbi lagal, da si ne želim resne punce, da želim izkoristiti življenje,… To je bila velika laž, ki sem jo še sam sebi verjel. Resnica je bila ta, da sem si v podzavesti zelo želel dobiti eno resno in pošteno punco, s katero bi si ustvaril skupno življenje.
Enkrat sem s svojo družbo bil v eni diskoteki v Novem mestu, kjer sem opazil eno zelo luštno punco, ki mi je takoj postala všeč. Cel večer sem jo skrivaj opazoval. Da bi šel do nje, mi ni uspelo zbrati poguma. To tudi ne bi imelo nobenega smisla, ker je bila v diskoteki s svojim takratnim fantom.
Ko smo šli domov, nas je pot do izhoda vodila mimo nje. Ko smo šli mimo, sem opazil, da jo je prijatelj v moji družbi pozdravil. Seveda sem prijatelja takoj zaslišal, kaj je to za ena punca. Povedal mi je, da ji je ima Bojana in da je soseda od enega drugega mojega prijatelja.
Ob prvi priliki, sem tega mojega prijatelja, ki je bil sosed od Bojane, malo povprašal o njej. Povedal mi je, da je to super punca. Da je poštena, resna in še zelo luštna. To, da je bila zelo luštna sem sicer vedel, sem bil pa zelo vesel informacije, da je resna in poštena.
Bojano sem potem še nekajkrat videl in vsakič, ko sem jo videl mi je postajala bolj všeč. Enkrat sem imel celo srečo, da sva skupaj bila v neki družbi in sva spregovorila par besed. Spregovorila sva le toliko, da sva lahko rekla, da se poznava in da sem jo lahko pozdravil, ko sem jo naslednjič videl.
Konec tistega leta, sem odprl diskoteko v Trebnjem, ki se je imenovala Africa. Močno sem upal, da bo kdaj v mojo diskoteko prišla tudi Bojana. Želja se mi je uresničila, saj je bila Bojana redna gostja moje diskoteke. Vedno, ko sem jo srečal v diskoteki, sem jo pozdravil, kaj več pa se nisem upal.
Kliknite zgoraj za ogled video posnetka.
Ko sem bil najstnik, star okoli 19 let, mi je šlo vse narobe. Največ težav sem imel na ljubezenskem področju. Ko sem bil star 18 let in pol, mi je po nekakšnem čudežu prvič uspelo dobiti punco, kar pa ni trajalo dolgo časa, saj me je ta punca, po dobrem mesecu zveze, iz meni neznanega razloga, zapustila. To mojo nesrečno zvezo z mojo prvo punco, sem opisal v članku z naslovom Moja prva punca me je hitro zapustila, ki si ga lahko preberete na https://www.tomazgorec.si/moja-prva-punca-je-hitro-zapustila.
Par mesecev po tistem, ko me je zapustila moja prva punca in ko sem prišel vsaj malo k sebi, sem začel osvajati Natašo. To je tista punca, ki je v članku z naslovom Moja prva punca me je hitro zapustila, omenjena kot moja soplesalka na plesnem tečaju.
Na začetku moje osvajalske kariere, sem bil na tem področju zelo neroden. Če mi je bila kakšna punca všeč, sem najprej zelo dolgo časa zbiral pogum, da karkoli ukrepam. Ko pa mi je le uspelo zbrati pogum, sem običajno punco direktno vprašal:”Bi ti hodila z mano?”. Še danes mi ni jasno, kako sem lahko imel tako neumen pristop.
Kot mlad fant sem bil zelo sramežljiv, nesamozavesten in popolnoma nesposoben za punce. Spomnim se, da ko sem bil star 18 let, sem se resno zamislil nad sabo in se vprašal ali bom jaz sploh kdaj dobil punco. Bom sploh kdaj seksal ali bom nedolžen umrl.
Ko sem bil star 18 let in pol, se je tudi meni nasmehnila sreča in sem dobil prvo punco. Da sem dobil prvo punco nimam zaslug jaz, ampak zgolj srečno naključje.
Moj najboljši prijatelj iz srednje šole, ki mu je bilo ime Boštjan, je bil dolgo časa zaljubljen v eno punco, ki ji je bilo ime Maja. Iskal je načine, kako bi jo osvojil, vendar ni bil najbolj uspešen pri tem. Boštjan je bil za punce približno tako nesposoben, kot jaz. Saj poznate tisti pregovor:”Iste sorte ptiči vkup letijo”.
Družba, v kateri je bil tudi Boštjan, je hotela v Trebnjem organizirati plesni tečaj. Ker ni bilo dovolj prijav, so šli v akcijo, da nad plesnim tečajem navdušijo še koga in zberejo dovolj prijav. Boštjan je za plesni tečaj hitro prepričal tudi mene. S prepričevanjem sicer ni imel veliko dela. Več dela sem imel jaz, kako dobiti soplesalko. Boštjan mi je predlagal eno zelo luštno punco, ki ji je bilo ime Nataša in je bila eno leto mlajša od mene. Natašo sem poznal iz osnovne šole in mi je bila že takrat všeč. Z njo sva se poznala samo na videz. Niti se nikoli nisva resno pogovarjala. Niti sanjalo se mi ni, kako naj sedaj njo vprašam, če bi šla z mano na plesni tečaj. Boštjan mi je predlagal, naj se zapeljem do nje in jo vprašam. Res sem naredil to, in na moje veliko presenečenje je privolila. Takrat še nisem vedel, kako zelo so punce nore na ples. Prepričan sem, da je Nataša privolila, da gre z mano na plesni tečaj, zaradi ljubezni do plesa in niti malo zaradi mene.
Za ples sem bil talent ravno toliko, kot za ženske. Se pravi nikakršen. Ampak kljub temu, da sem slabo plesal, mi je bilo zelo lepo. Plesati s tako lepotico, kot je bila Nataša, je bilo božansko. Da ne omenjam kako božansko je bilo, ko sem se dvakrat ali trikrat s telesom slučajno malo dotaknil njenega bujnega oprsja. Zaradi tega, sem bil par dni v devetih nebesih in sva se lahko o tem s prijateljem Boštjanom pogovarjala ure in ure.
Po približno enem mesecu obiskovanja plesnega tečaja, mi je Boštjan rekel, da je prepričan, da je ‘njegova’ Maja zaljubljena vame in da nima nič proti, če postaneva par. Menil je, da jo bo tako še lažje prebolel. Ampak kako to speljati, da jo bom jaz imel možnost vprašati, če bi bila moja punca.
Klikni na sliko, da se poveča.
Leto 2017 je bilo zame izjemno. Tako na poslovnem, kot osebnem področju.
Podjetja, katerih sem lastnik in solastnik so dosegla rekordne promete in rekordne dobičke. Rast je bila izjemna. Najbrž še nikoli taka.
Tudi na osebnem področju mi je bilo leto 2017 odlično. Veliko sem potoval in se super imel. Res je, da na kakšno daljše potovanje nisem šel. Edino v Maroku sem bil en teden. Sem pa zato več potoval po Jadranski obali in Balkanu. Obiskal sem tudi Prago za par dni.
Da so mi bila letošnja potovanja tako zelo všeč, je verjetno razlog tudi v tem, da sem si kupil dron, ki me sedaj vedno spremlja na mojih potovanjih. Že tako grem z veseljem na potovanje, sedaj, ko s sabo vzamem še dron, sem pa še toliko bolj navdušen. Za lažje razumevanje mojega navdušenja si poglej dva zanimiva video posnetka, ob katerih verjamem, da ti bo malo zastal dih:
Ko gledam te čudovite video posnetke, postanem kar malo žalosten. Namreč komaj čakam poletje, sonce,…
Zadnje čase se utapljam v delu. Ne naredim vsega kar bi moral. V poštnem nabiralniku me čaka več sto mailov na katere moram odgovoriti. Ne dan imam več kot 30 telefonskih klicev na katere se ne uspem oglasiti in tudi nimam časa vrniti klica.
Delam sicer veliko. Tudi sobote in nedelje. En teden sem delal celo 102 uri.
Vem, da imam dela preveč in da se bom moral odločiti in nekaterim stvarem reči ne.
Vem pa tudi, da se da mojo strilnost povečati. Imam občutek, da imam v zadnjem letu precej manj energije, kot sem jo imel leto poprej. To pomankanje energije in posledično slabša koncentracija, se mi še najbolj pozna takrat ko pišem. Zadnje čase pa pišem veliko. Končujem svojo knjigo o optimizaciji spletnih strani, pišem za moja dva bloga Tomaž Gorec in Zaslužek, poleg tega veliko pišem še za druge medije. Hkrati pa pišem tudi serijo nasvetov, kako delati na Facebooku (promocija in prodaja). Vsak teden moram napisati tudi dva maila, katera pošljem kot e-novice. Skratka, pišem veliko in pri pisanju se mi pomankanje energije še posebej pozna skozi učinkovitost. Včasih pisanje kar ne steče. Razmišljam in razmišljam, pa ne zmorem napisati stavka. Kdaj kaj napišem, pa nisem zadovoljen in zato napisano izbrišem in ne pridem nikamor.
Zagotovo poznate kar nekaj ljudi, ki so jih neprestano polna usta hvale, kako so pošteni, kako se borijo za bolj pošten svet,…
Moje izkušnje so take, da se taki ljudje na koncu izkažejo za najbolj pokvarjene. Sicer ne želim nikomur delati krivice in ne morem trditi, da so vsi taki ljudje, ki sem jih spoznal, na koncu izkazali za slabe. Lahko pa potrdim, da je večina teh ‘pravičnikov’ takih, da jaz nebi šel z njim niti na kavo.
Svetovno priznan profesor psihologije iz univerze Duke in uspešen pisatelj Dan Ariely, je v svoji knjigi z naslovom Poštena resnica o nepoštenosti napisal, da tisti ljudje, ki ves čas poudarjajo kako so pošteni, so na koncu najbolj nepošteni.
Kateri psi so najbolj hudi, močni in krvoločni? Zagotovo ne tisti, ki veliko lajajo. Že star pregovor pravi, da tisti pes, ki veliko laja ne grize.
Ste kdaj slišali zelo bogatega človeka, ki bi se na veliko hvalil kako bogat je? Večina res bogatih ljudi se s svojim bogastvom ne hvali, ker ne čutijo potrebe po tem. Seveda so nekateri izjema. Zagotovo pa poznate ljudi, ki so čisto brez denarja in si kupijo drag avto na kredit ali leasing, da se pokažejo pred okolico.
Čeprav nisem strokovnjak za psihologijo, menim, da se ljudje hvalimo ravno s tistim, kar v podzavesti vemo da nimamo. Tako kot boječ pes, ki začne lajati, ko ga postane strah. Če v podzavesti vemo, da smo slab človek, se z vsemi močmi trudimo pokazati okolici, da smo poštena oseba.
