V četrtek je bil za menoj uspešen dan. Veliko sem naredil in imel zelo koristno srečanje s Petro Škarja. Do Petre sem šel z namenom, da dobim kakšen dober nasvet glede moje knjige, ki jo pišem. Začetek moje nove knjige si lahko preberete na www.tomazgorec.si/kako-napisati-knjigo.
Domov sem prišel okoli sedmih. Ker sem bil lačen kot pes in je mama skuhala sladko zelje, ki ga imam zelo rad, sem ga pojedel za vsaj štiri normalne porcije.
Po večerji, ki je bila hkrati tudi kosilo, sem šel še malo delati za računalnik, nato pa sem šel v posteljo. V postelji sem še malo brskal po računalniku. V nekem trenutku pa me je nekaj zabolelo v predelu ledvic. Mislil sem, da se je bolečina pojavila, ker sem bil na postelji v malce nenavadnem položaju. Leže sem namreč tipkal po računalniku.
Ampak čez pet minut je bila bolečina že tako huda, da sem kričal od bolečine. Ni me bolelo samo v predelu ledvic, ampak tudi celoten trebuh. Bilo mi je zelo slabo. Sililo me je na bruhanje. Mislil sem, da bo moje težave rešil kamiličen čaj. Šel sem do mame in jo prosil, da mi skuha kamilice. Mama mi pravi: ‘Joj, imaš ti nizek prag bolečine. Isti si kot oče.’
Po popitem kamiličnem času sem bruhal. To je bil tudi moj namen. Mislil sem, da bo bolje, vendar je bilo vse slabše. Zato pokličem sestro, če me pelje na urgenco. Sam nisem mogel voziti.
Iz mojega kraja do Trebnjega, kjer je urgenca, je osem kilometrov. Sestra je morala med vožnjo dvakrat ustaviti, da sem šel iz avta. Tako zelo me je bolelo in bilo mi je slabo.
V Trebnjem na urgenci najbrž že dolgo časa ni bilo človeka, ki bi tako ‘jamral’ kot jaz. Ampak ni šlo drugače. Res me je zelo bolelo.
Kaj je sledilo, izveste, če si pogledate spodnji videoposnetek.
Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na moj Youtube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov.
Še par besed o našem zdravstvenem sistemu
Ljudje smo zelo dobri v tem, da kritiziramo. Včasih se spravimo tudi na kakšne stvari, ki jih sploh ne poznamo. Veliko k temu pripomorejo še mediji.
Prepričan sem, da veliko ljudi misli, da je slovensko zdravstvo v popolnem razsulu in da nihče nič ne dela. Na osnovi lastne izkušnje vam lahko povem in tudi garantiram, da v zdravstvenem domu Trebnje in splošni bolnišnici Novo mesto zagotovo ni tako. Videl sem na lastne oči in doživel na lastni koži. Zaposleni res delajo na polno, ker to preprosto morajo. Osebja je premalo, bolnikov preveč. In tudi organizirani so zelo dobro. Če ne bi bili, namreč ne bi nikamor prišli.
Več o vsem tem sem povedal v zgornjem videoposnetku. Tako da si ga kar poglejte.