Kako napisati knjigo?

Teden nazaj sem se čisto na hitro odločil, da bom napisal knjigo z naslovom: “Vse se da, če se hoče”. To bo neke vrste moja življenjska zgodba, iz katere se se bo vsak, ki jo bo prebral, lahko veliko naučil tako na poslovnem kot osebnem področju. 

V knjigi bom povedal svojo življenjsko zgodbo brez dlake na jeziku. Povedal  bom tudi stvari, ki sem jih storil in nanje nisem niti malo ponosen. V knjigi bom med drugimi razkril tudi dve stvari, o katerih nisem še nikoli nič povedal niti na svojem blogu niti na socialnih omrežjih. 

Da bom napisal knjigo, sem sanjal že, ko sem bil star 19 let. Takrat sem imel namen napisati knjigo o potovanjih. Želel sem postati neke vrste Zvone Šeruga. Želel sem potovati po svetu in pisati knjige. Življenje se mi je kasneje sicer obrnilo v drugo smer in misel o tem, da bi napisal popotniško knjigo, sem opustil.

O tem, da bi napisal knjigo, sem spet začel razmišljati, ko sem bil star 32 let. Takrat je namreč propadel posel z mojo diskoteko Africa, zato sem imel veliko časa in sem razmišljal, kaj bom delal v prihodnje. V tem obdobju sem tudi začel pisati knjigo o mojih potovanji, vendar je nisem nikoli dokončal. Vse, kar sem napisal, danes najdete na tem blogu. Podrobno sem opisal moje potovanje po Venezueli, Indoneziji in Tanzaniji. Če boste brali moje prispevke s potovanj, boste ugotovili, da so bila moja potovanja že takrat zanimiva. Zavedam se, da sem takrat pisal zelo slabo. Vendar pa menim tudi, da sem od takrat kar dobro napredoval v pisanju. 

Pred tremi leti sem končno uresničil svojo dolgoletno željo in izdal svojo prvo knjigo. Tema knjige sicer niso bila potovanja, ampak je to bila strokovna knjiga o tem, kako s spletno stranjo priti na prvo stran Googla. Naslov knjige je Kako do prvih mest na Googlu. 

Svojo knjigo sem prodal v več kot 700 izvodih in z njo tudi zelo dobro zaslužil. Veliko sem zaslužil že s samo prodajo knjige, še veliko več pa s tem, da je na račun tega, da sem napisal knjigo, moje podjetje dobilo veliko zelo dobrih strank. 

Ko sem začel pisati knjigo z naslovom Kako do prvih mest na Googlu, sem to povedal svojemu dobremu prijatelju. Njegovo odgovor je bil, da on ve, da  vse v zvezi z Googlom obvladam, vendar mi je svetoval, naj raje napišem knjigo o svojem življenju. Malo v šali je rekel, da če sem pripravljen napisati svojo življenjsko zgodbo, je on pripravljen odkupiti avtorske pravice, še preden jo napišem. Od takrat naprej sem razmišljal, da bi nekoč res zapisal svojo življenjsko zgodbo. Tudi prijateljevo mnenje je “krivo”, da sem se odločil, da napišem svojo življenjsko zgodbo. 

Glavni sprožilec, da sem se odločil, da napišem še eno knjigo, je bil ta, da v podjetju ravno ta čas delamo na izdaji knjige in sem si rekel, zakaj je ne bi napisal še jaz. V našem podjetju namreč izdajamo knjige ljudem, ki za to nimajo denarja. To delamo predvsem zato, ker sem sam ljubitelj knjig in vem, da imajo nekateri ljudje zelo zanimive življenjske zgodbe, ki bi jih bilo dobro zapisati. Več o tem si lahko preberete na www.tomazgorec.si/kako-izdati-knjigo. 

Več o knjigi, ki jo bomo izdali, si lahko preberete na www.tomazgorec.si/moja-mami. To je resnična zgodba o fantu, ki je skrbel za svojo mamo, ko je zbolela za rakom. Prepričan sem, da bo to odlična knjiga!

V kratkem bomo izdali tudi knjigo, katere avtorica je ženska, ki je bila žrtev fizičnega in psihičnega nasilja svojega partnerja. Del njene zgodbe si lahko preberete na www.tomazgorec.si/resnicna-zgodba-posilstvo. 

Tokrat s pisanjem knjige nisem odlašal, ampak sem šel takoj v akcijo

Takoj, ko sem se odločil, da bom napisal svojo drugo knjigo, nisem odlašal, ampak sem šel takoj v akcijo. Pisanja sem se lotil takoj. Tako odločitev, da napišem knjigo, kot to, da sem se pisanja lotil takoj, mi je polepšalo življenje. V meni so se namreč pojavili občutki sreče, zadovoljstva in navdušenja. Drugače sem v zadnjih letih s svojim življenjem zelo zadovoljen in se v meni večkrat pojavijo občutki sreče in veselja, vendar že dolgo časa ti občutki niso bili tako močni.

Prvo knjigo sem občasno pisal  z “muko”, pisanje nove knjige pa je čisti užitek. Vse imam namreč v glavi, nič mi ni treba nikjer preverjati. Res je, da se moram včasih malo ustaviti in malo pobrskati po možganih, ker se nekaterih stvari ne spomnim najbolje.

Nad pisanjem sem navdušen tudi zaradi tega, ker se spomnim nekaterih dogodkov iz mojega življenja, ki sem jih že pozabil.

Prepričan sem, da bo moja knjiga zanimiva. Ne želim pa, da je samo zanimiva, ampak tudi, da se bo lahko vsak iz nje kaj naučil. Sporočilo moje knjige bo, da lahko čisto vsak posameznik doseže čisto vse, kar si želi! Jaz v to 100-odstotno verjamem. Je pa pogoj za to, da je želja dovolj velika.

Svojo knjigo sem začel z dvema svojima resničnima zgodbama, ki sta dokaz, da človek res lahko vse doseže, če je želja (včasih tudi bolečina) dovolj velika. Ti dve zgodbi si preberite v nadaljevanju.

Zelo vam bom hvaležen, če boste v komentar tega prispevka napisali, kakšni se vam zdita ti dve moji zgodbi in če ste se iz njih kaj naučili. Zanima me tudi, če bi bili pripravljeni kupiti mojo knjigo. Za mnenje, kakršno koli že bo, vam bom zelo hvaležen! 

Tudi v primeru, da dobim le negativna mnenja, me to ne bo ustavilo, da napišem knjigo! 

Od grdega račka do najbolj zaželenega moškega

Kot mlad fant nikoli nisem bil kakšen poseben magnet za ženske. Prej nasprotno. Dogajalo se mi je celo to, da so se punce, v katere sem bil zaljubljen, iz mene norčevale.

Pri norčevanju je bila najbolj aktivna moja sošolka, v katero sem bil več let noro zaljubljen. Večkrat se je delala norca iz mene. Še posebej pa sta mi v spominu ostala dva dogodka.

Prvi je bil ta, da smo fantje tik pred uro telovadbe metali žogo na koš. Enkrat je nekdo tako zgrešil, da je žoga ostala na tribuni. Jaz sem hotel biti frajer in sem na tribuno splezal kar po steni. Na steni pa sem pustil odtis mojega podplata. Ko je prišel učitelj telovadbe in smo se postavili v vrsto, je ta sošolka dvignila roko in me zatožila učitelju, da sem plezal po steni in jo zamazal. Učitelj mi je nato primazal dve klofuti. Kljub temu, da sta bili klofuti kar močni, me je bolj bolelo dejstvo, da me je tako grdo zatožila punca, v katero sem bil zaljubljen.

Drugi dogodek pa je bilo skupinsko fotografiranje našega razreda. Po fotografiranju je te fotografije najprej dobila ona. Vsi smo navalili nanjo, češ naj nam pokaže fotografije. Meni je pred vsemi rekla: ‘Ti si nič ne želi videti fotografije, ker si na njej kot ena podlasica.’ Če bi mi danes neka ženska rekla kaj podobnega, bi se temu smejal. Ko pa si star dvanajst ali trinajst let, te pa taka stvar zelo prizadene in je dolgo časa ne pozabiš.

Do te punce danes ne gojim nobene zamere. Iskreno povedano, tudi sam sem v osnovni šoli komu naredil krivico. Nekaj je bilo celo takih, da se jih še danes sramujem!

V osnovni šoli smo imeli od petega razreda naprej organiziran plesni tečaj. Plesni tečaj je bil popoldne, udeležba pa prostovoljna. Je pa nekako na šoli med fanti veljalo pravilo, da tisti fant, ki kaj velja, hodi na plesni tečaj. In tako sem šel na plesni tečaj tudi sam. A ta plesni tečaj je bil zame ena sama muka, nobena punca namreč ni želela plesati z mano. V živo se spomnim, kakšno ponižanje sem doživel vsakič, ko me je katera zavrnila.

S strahom in muko sem pričakoval dan plesnega tečaja. Zaradi tega sem takrat tako zelo trpel, da ne morem povedati. Prenehati s tečajem in si tako prihraniti vse te muke – tega pa nisem hotel. Že takrat sem bil vztrajen.

Obiskovanje plesnega tečaja mi je popolnoma uničilo samopodobo. Prepričan sem bil, da sem najbolj grda oseba na tem svetu.

Na koncu osmega razreda osnovne šole je en sošolec enkrat rekel: ‘Komaj čakam, da začnem hoditi v srednjo šolo, da bom začel seksati.’ To je povedal tako prepričljivo, da sem bil prepričan, da je popolnoma logično, da začneš seksati, ko greš v srednjo šolo. Žal ni bilo tako, kot je rekel. Srednjo šolo sem zapustil kot devičnik.

Kar se tiče punc, je bila srednja šola zame katastrofa. To so leta, ko si vsak fant najbolj želi imeti punco. Jaz sem kmalu ugotovil, da nimam čisto nobene možnosti, da bi jo dobil. Zaradi tega dejstva tudi nisem imel volje za učenje. Tako sem padel v neko negativno spiralo in tonil vse globlje. Če bi me danes vprašali, katero obdobje mojega življenja je bilo najtežje, bi brez pomisleka rekel, da je bilo najhuje takrat, ko sem hodil v srednjo šolo.

Najtežje mi je bilo, ko so se moji prijatelji hvalili, ko hitro menjajo punce. Spraševal sem se, ali sem samo jaz na tem svetu tako nesposoben, da ne morem dobiti nobene.

V tretjem letniku srednje šole sem začel trenirati karate. To mi je precej dvignilo samozavest in moram reči, da je zaradi tega moje življenje postalo precej lepše. V bistvu ni bilo niti približno lepo, bilo je samo malo manj slabo.

Ko sem dopolnil 18 let, sem bil po eni strani vesel, da sem polnoleten in da bom lahko naredil izpit za avto ter si s tem mogoče povečal možnosti, da bi dobil kakšno punco. Po drugi strani pa sem bil zelo depresiven, ker sem bil star 18 let in še vedno nedolžen. Spraševal sem se, ali bom sploh kdaj izgubil to nedolžnost ali pa bom nedolžen umrl.

Človek si vedno najbolj želi tistega, česar nima! Zato sem ves čas sanjal o tem, da bom tudi jaz enkrat velik osvajalec, ki si bodo želele vse punce. To sem si želel postati predvsem zato, da tudi jaz svetu pokažem, da za punce nisem tako zelo nesposoben.

Ko sem bil star 18 let in pol, sem po nekem srečnem naključju dobil svojo prvo punco, ki pa me je po treh tednih zveze brez razloga pustila. To me je popolnoma uničilo. Moje življenje je bilo ena sama bolečina. Spomnim se, da sem dostikrat pred spanjem spil dva požirka žganja, da sem sploh lahko zaspal. Na to punco sem namreč mislil 24 ur na dan. Več o moji prvi punci in o tem, kako me je zapustila, si preberite na www.tomazgorec.si/moja-prva-punca.

Ko sem bil star 19 let in en mesec, mi je le uspelo izgubiti nedolžnost s šest let starejšo žensko. Težko bi rekel, da sem jaz njo, bolj bi lahko rekel, da je ona mene. Več o tem si lahko preberete na www.tomazgorec.si/kako-sem-izgubil-nedolznost.

Malo kasneje sem začel hoditi z eno res lepo punco. Nisem bil sicer zaljubljen vanjo, ker sem še vedno preboleval svojo prvo punco, je pa bilo z njo lepo. Imel sem reden seks, kar je fantu, staremu 19 let, najbolj pomembno. Tri mesece po tem, ko sem začel hoditi s to punco, sem žal moral v vojsko.

V vojski ima človek 24 ur na dan, da razmišlja o sebi in svojem življenju. Jaz sem ves čas razmišljal samo o tem, kako bom enkrat velik osvajalec, da bodo vse punce, ki me niso marale, videle, da nisem kar tako in da jim bo žal, ker niso hotele biti za mano. Prav tako sem hotel dokazati tudi vsem moškim, ki so me poznali, da nisem več tisti nesposoben Tomaž, ki ga nobena ne mara.

Med sanjarjenjem in delanjem načrta je seveda razlika. Jaz pa nisem samo sanjal, ampak sem delal načrt.

Ko sem prišel iz vojske, sem se začel lepo in zanimivo oblačiti. Oblačila sem hodil kupovat v München v Nemčijo, kjer si dobil taka oblačila, kot jih pri nas ni bilo. Poleg tega so bila vsa ta oblačila od tri do petkrat cenejša kot v Sloveniji. Zelo redko se je v diskotekah in lokalih zgodilo, da me ne bi vsaj ena punca pohvalila, kako dobro sem oblečen.

Ko sem začel hoditi v diskoteke, sem kmalu ugotovil, da si daleč največji frajer, če dobro plešeš. V mislih imam ‘dobro plesati v paru’. Ko sem bil mlad, se je v diskotekah namreč veliko plesalo v paru. Tako na počasne kot hitre pesmi.

Ker sem bil slab plesalec, sem vedel, da moram to spremeniti. Poklical sem prijateljico, ki je bila res dobra plesalka, in jo prosil, če bi me naučila plesati. Seveda je privolila, saj je oboževala ples. V kratkem času me je naučila, da sem znal nekako povprečno plesati.

Ko sem znal dovolj dobro plesati, da me ni bilo sram plesati v diskoteki, sem vsak večer v diskoteki plesal vsaj tri ure. To je bil tudi odličen trening, da sem plesal vse bolje in bolje. V nekaj mesecih sem postal odličen plesalec in v kombinaciji s tem, da sem bil vedno lepo in zanimivo oblečen, sem postal pravi magnet za punce. V diskoteki, kamor sem hodil, sem lahko dobil skoraj katerokoli punco.

Ampak nisem se zadovoljil s tem, da sem bil glavni v vaški diskoteki. Hotel sem še veliko več. Moj naslednji cilj je bil, da si kupim motor. V očetovem podjetju sem eno leto delal po 300 ur na mesec. V tem času sem zaslužil toliko, da sem si lahko kupil res dober motor. Kupil sem si najboljšega, kar jih je bilo mogoče takrat kupiti za lovljenje žensk. To je bil 1100-kubični Suzuki rdeče barve.

Danes imeti motor ni nič posebnega. To si lahko privošči vsak, ki ima malo boljšo službo, leta 1991, ko sem sem si kupil motor jaz, pa ni bilo tako. Spomnim se, da je bilo takrat v občini Trebnje maksimalno pet takih motorjev, kot sem ga imel jaz. S tem, da so take motorje imeli ljudje, stari več kot 30 let, jaz pa sem bil takrat smrkavec, star komaj 21 let. Če bi danes hotel biti en fant, star 21 let, tak frajer, kot sem bil jaz takrat, bi moral imeti avto vsaj za 200.000 evrov. Včasih je bilo lažje biti frajer kot danes.

Z motorjem sem naredil še en velik preskok, kar se tiče punc. Lahko bi rekel, da so se mi začele dogajati stvari, ki si jih še pred dvema letoma nisem predstavljal niti v sanjah. Upam si trditi, da je v tistem času bilo vame zaljubljenih saj 50 punc. Vame so se zaljubljale že, ko me še niti videle niso. Samo veliko so slišale o meni. Predvsem negativne stvari: da se ‘frajarim’, menjam ženske, da sem kurbir … Žalostno je sicer, da se ženske zaljubijo v moške, ki imajo predvsem slabe lastnosti. To, da je nek fant ali moški pošten, zvest in dober, jih odbija. Jaz sem takrat hotel biti baraba, kar se tiče punc, ker sem vedel, da to prinaša rezultate. Včasih sem imel trenutek slabosti in nisem bil baraba. Ob takih trenutkih me je življenje vedno opomnilo, da tega ne smem početi. En tak primer si preberite v mojem članku za naslovom Če ji ne bi rekel, da sem v njo zaljubljen, bi seksala z mano. Prispevek si preberite na www.tomazgorec.si/bil-sem-zaljubljen. To ni edina taka zgodba. Imam jih še kar nekaj, kar pomeni, da sem imel v življenju kar nekaj trenutkov slabosti.

To, kar se mi je dogajalo pri 21 letih, je bilo nekaj neverjetnega. Še pred dvema letoma sem bil obupan in nesamozavesten fant, ki je mislil, da ne bo nikoli dobil punce in da bo nedolžen umrl. Sedaj pa sem imel punc, kolikor sem hotel.

Namen te moje zgodbe ni, da se hvalim, koliko punc sem imel v mladosti. S to zgodbo vas želim prepričati, da je na tem svetu mogoče vse, če v to vložite dovolj dela in energije. Za to, da v nekaj vložite veliko dela in energije, pa je pogoj ta, da imate za to tudi dovolj veliko željo. Tudi bolečina je lahko velik motivator, da dosežemo nekaj, kar si želimo. Pri meni je bila ravno huda večletna bolečina največja motivacija, da sem se tako zelo angažiral, kar se tiče punc in bil na koncu pri tem tudi zelo uspešen.

Če menite, da česa v življenju ne morete doseči, se spomnite te moje zgodbe. Vse se da, če je le želja dovolj velika!

Če ste moški, ki ima težavo dobiti žensko, naj vam povem, da ni nujno, da imate avto za 200.000 evrov, da boste privlačni. Sam sem vedno govoril naslednje: če bi mi duh iz svetilke ponudil, da mi da najnovejšega Ferrarija, ali to, da sem res odličen plesalec, bi izbral to, da sem odličen plesalec. Čeprav vem, da bi tudi Ferrari pomagal.

Če se zgražate nad mojim pisanjem in mislite, da sem materialist, naj vam povem, da ste se zelo zmotili. Sem zelo skromna oseba, ki na materialno bogastvo in ‘preseravanje’ daje zelo malo. Če ne verjamete, si malo preberite moj blog. Hitro boste videli, da je le malo ljudi, ki živi tako skromno kot jaz, čeprav imam možnost, da bi si privoščil mnogo več. Ker je moj stil življenja zadnja leta zelo skromen, tudi ni kakšnega hudega zanimanja žensk zame. Trenutno ženske niti ne iščem. Vem pa, kako se tega lotiti, če si jo bom enkrat zaželel. To ne bo način, ki bi si ga želel, bo pa način, ki prinaša rezultate.

Kako sem izpeljal 2 milijona evrov vreden projekt, čeprav sem imel v žepu samo 2.000 evrov

Moja druga zgodba, ki je dokaz, da se vse da, če se hoče, je s poslovnega področja. V nadaljevanju vam bom povedal, kako sem sanjal o projektu, za katerega sem potreboval 2 milijona evrov, kljub temu, da sem takrat imel samo 2.000 evrov. To je resnična zgodba, ki je stara 30 let. Takrat še ni bilo evrov, vendar bom zneske navajal v evrih na način, koliko bi to bila realna vrednost danes.

Ko sem bil star 19 let, sem sanjal, da bi imel svojo diskoteko. Diskoteko sem hotel imeti predvsem zato, da bom frajer pred puncami. V tistih letih sem imel fokus izključno na punce. Čeprav sedaj vem, da to ni bila ravno najbolj pametna poteza.

O lastni diskoteki sem sanjal že pred odhodom v vojsko. V vojski, kjer sem imel na voljo za razmišljanje 24 ur na dan, sem to razmišljanje samo še poglobil in se trdno odločil, da bom nekoč res imel svojo diskoteko. Vedel sem, da je to projekt, ki me bo stal vsaj milijon evrov, in kljub temu, da sem imel takrat samo 2.000 evrov, sem bil trdno prepričan, da bom enkrat imel svojo diskoteko.

Že v vojski sem začel delati načrt, kako bom zaslužil denar za to. Moja prva ideja je bila, da bi delal betonske robnike. Moj oče je namreč imel podjetje, ki se je ukvarjalo z izdelavo betonskih izdelkov. Pred leti je delal tudi betonske robnike, vendar je ta program pred kratkim opustil, ker je kupil za tisti čas moderen stroj za izdelavo tlakovcev in zato po njegovem mnenju ni bilo časa, da bi delal oboje. Jaz pa sem videl priložnost, da bi betonske robnike delal jaz.

Betonski robniki niso bili moja edina ideja. Imel sem še idejo, da bi delal betonske izdelke, kot so škarpniki, betonske plošče in ostale izdelke iz betona. Spomnim se, da sem razmišljal tudi, da bi se ukvarjal s kmetijstvom, vendar sem to idejo kmalu opustil. To je verjetno bila dobra odločitev, saj se kmetijstvo takrat res ni izplačalo.

V živo se spomnim, kako sem si vse te ideje zapisoval v zvezek s trdimi platnicami. Čeprav je bilo to že več kot 30 let nazaj, se spomnim, da je imel zvezek rjave platnice. Točno se spomnim slik, ki sem jih risal v zvezek. Vse to imam v spominu, kot da bi se dogajalo pred enim letom.

Ko sem prišel iz vojske, sem očetu razkril svoje velike načrte, kako bi začel delati betonske robnike z njegovim strojem, ki ga je dobesedno dal nekam na stran, na prosto, da je padal dež po njemu. Očetu moja ideja niti približno ni bila všeč in se o njej ni želel niti pogovarjati.

Ker sem bil mlad, so me takrat bolj kot posel zanimale punce in zabava. Tako da nisem bil ravno vztrajen pri prepričevanju očeta, da bi mi pustil izdelovati betonske robnike. Na betonske robnike in lasten posel sem takrat malo pozabil in se posvetil predvsem zabavi in puncam. Seveda sem v očetovem podjetju delal kot ‘navaden’ delavec vsaj 12 ur na dan.

Po enem letu od prihoda iz vojske se je v meni spet prebudila želja po lastnem poslu. Očeta sem še enkrat vprašal, če lahko začnem delati betonske robnike. Delal bi jih pozno popoldne, ko se v njegovem podjetju že konča večina dela. Obljubil sem mu tudi, da bom za njega delal ravno toliko kot doslej. Oče o moji ideji ni hotel niti slišati. Rekel mi je, da za to nisem sposoben in da imamo premalo prostora, da bi še kaj dodatno delali.

Tokrat nisem odnehal! Odločil sem se, da bom na očeta vršil pritisk tako, da mu bom ves čas jasno kazal, kako sem jezen nanj. Nisem se hotel pogovarjati z njim oziroma sem z njim spregovoril smo tiste najbolj nujne stvari v zvezi z delom. Tega načina pritiska sem se naučil ravno od njega. Z očetom sva namreč imela obdobja, ko se ni hotel z mano pogovarjati več kot pol leta. Enkrat je sicer imel relativno dober razlog. Romom, ki so živeli v bližnjem naselju, sem namreč zažgal avto. Zakaj in kako sem to naredil, bom opisal v nadaljevanju knjige.

Po enem tednu je oče rekel mami, da želim delati robnike in da to nima smisla, ker nisem sposoben. In da se sedaj zato, ker mi tega ne dovolim, držim na njega … Kot vedno se je moja zlata mama postavila na mojo stran. Rekla mu je, naj mi pusti delati robnike. Oče je trdil, da to nima smisla, ker itak nisem sposoben in bo vse propadlo. Mama pa mu je rekla, naj mi vseeno pusti delati robnike. Če bo vse propadlo, mi bo pa lahko rekel, da je vedel, da bo tako. Tudi, če bi zadeva res propadla, ne bi nastalo več kot nekaj 100 evrov škode.

Še isti dan mi je mama povedala, da ji je oče rekel, da lahko začnem delati robnike. Ko sem šel v akcijo, da vse vzpostavim, mi je pri tem celo pomagal.

Moj oče je drugače zelo pameten človek. Tisti stroj za robnike, ki ga je kupil kakšnih deset let nazaj, preden sem robnike začel delati jaz, sploh ni bil stroj za izdelavo robnikov, ampak je bil stroj za izdelavo betonskih blokov. Oče ga je predelal tako, da je na njem izdeloval robnike. Pri predelavi se je spomnil neke posebne inovacije, katere rezultat je bil, da se je za izdelavo betonskega robnika porabilo petkrat manj časa in približno 30 odstotkov manj cementa, na koncu pa je bil betonski robnik vsaj za 50 odstotkov bolj kvaliteten od robnikov konkurence. Ta očetova tehnologija je bila bistveno boljša, kot so jo takrat imeli največji proizvajalci betonskih robnikov v Sloveniji.

V roku enega meseca sem vse uredil, da sem lahko začel s proizvodnjo robnikov. Kapaciteta proizvodnje je bila 250 robnikov na dan. Prvi mesec je bila prodaja bolj slaba, ker pač ljudje niso vedeli, da imamo pri nas tudi betonske robnike. To težavo sem rešil tako, da sem na svoj avto pripel prikolico, v kateri sem imel naše robnike in šel en dan na Primorsko, drugi dan na Štajersko, tretji dan na Gorenjsko, se ustavil v vsaki trgovini z gradbenim materialom in jim pustil vzorce ter cenik. Tako sem v roku enega meseca prodajo tako povečal, da so bile naše kapacitete manjše od povpraševanja.

Ker sem bil takrat mlad in zagnan, sem seveda takoj začel razmišljati o povečanju proizvodnje. Povečati proizvodnjo je pomenilo, da bi moral dati enemu kovinarju narediti še nekaj kovinskih modelov. Cena teh modelov je bila zelo nizka v primerjavi s tem, kako dobro sem zaslužil z izdelavo betonskih robnikov. Investicijo bi namreč povrnil v le desetih delovnih dneh.

Ko sem povečanje proizvodnje omenil očetu, je ta skoraj dobil živčni zlom. Rekel mi je, da imamo premalo prostora in da on razmišlja o zmanjševanju proizvodnje, ne pa o povečanju.

Očetov argument me ni prepričal. Zavedal pa sem se, da ga ne bo mogoče prepričati v širitev proizvodnje, zato sem šel v to skrivaj. Pri kovinarskem podjetju v Grosupljem sem naročil 50 novih modelov. Ko so bili narejeni, sem jih v svojem osebnem avtomobilu počasi, po pet komadov naenkrat, vozil domov, da oče ni ugotovil, da imamo kar naenkrat več modelov. Teh 50 novih modelov je pomenilo, da sem dnevno proizvodnjo betonskih robnikov povečal za 100 komadov. To je pomenilo več kot 30-odstotno povečanje proizvodnje.

Da sem skrivaj kupil 50 modelov, ni oče nikoli ugotovil. Tega še danes ne ve.

Čez eno leto se je povpraševanje spet povečalo. Sklenil sem, da pri istem podjetju naročim še 50 dodanih modelov za robnike. Tudi to sem hotel narediti tako, da oče ne bi vedel. Vse sem naredil kot prvič, vendar se je pojavila težava. Podjetje, ki je delalo te modele, jih ni naredilo dobro. Tisti, ki jih je delal, je bil ‘šlampast’. Niti koti niti razmaki niso bili v redu.

Modele sem seveda reklamiral in lastnik podjetja je rekel, da jih bo prišel pogledati na lice mesta, kjer bo najbolje videl, v čem je težava. To pa je pomenilo, da moram očetu povedati, da sem kupil dodatne modele, ker oče ni bil toliko neumen, da ne bi ugotovil, zakaj si neznanec ogleduje modele za robnike.

Ko sem očetu povedal, da sem brez njegovega dovoljenja dodatno naročil modele za robnike in da imam še težavo z reklamacijo, ni bil niti malo navdušen. Ampak na koncu se je vse dobro rešilo.

Betonske robnike sem delal v okviru očetovega podjetja s tem, da sva bila z očetom zmenjena, da ustvarjen dobiček z robniki pripada meni. Zaslužek je bil več kot odličen. Malo tudi zato, ker mi oče ni striktno obračunaval vseh stroškov, ki so nastale s proizvodnjo. Obračunal mi je samo cement, pesek in plače (z dajatvami) zaposlenih, ki so delali v proizvodnji robnikov. Ni mi pa obračunaval elektrike, goriva za viličar, uporabo viličarja in še veliko ostalih malenkosti.

Leta 1992 sem dobil informacijo, da občina Trebnje prodaja zemljišča v obrtni coni. Očetu sem omenil, da bi bilo mogoče pametno kupiti kakšno parcelo. In da bi na tej parceli mogoče kdaj imeli trgovino z gradbenim materialom, o kateri jo oče vedno sanjal. Oče se je strinjal z mojim predlogom in skupaj sva se odločila, katero parcelo bomo kupili. To je bila parcela velikosti 1.700 kvadratnih metrov.

Pri nakupu parcele me je oče izredno presenetil s tem, da jo je plačal on, dal pa jo je zapisati na moje ime. Torej sem bil lastnik parcele jaz. To me je presenetilo zato, ker me je oče vedno imel za nesposobnega. Vsaj tako je govoril. To, da sem nesposoben, mi govori še danes, ko se spraviva kaj skupaj delati. En tak primer je, ko mu frezam vrt. Vedno najde neko napako z moje strani. Če ne kaj drugega, pa to, da sem se zadeve lotil na napravi način, čeprav je končen rezultat ta, da je vrt vseeno dobro “prefrezan”.

Kako je, ko se z očetom spraviva “frezati” si poglejte v spodnjem videoposnetku.

Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na moj Youtube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.

Poznam dosti ljudi, ki pravijo, da jih je za vse življenje zaznamovalo to, da so jim starši govorili, da so nesposobni, da ne bo nikoli nič iz njih in podobno. Moj oče je bil tudi tak in je še vedno tak, vendar jaz zaradi tega nisem nikoli imel nobenih težav. Takrat sem bil tako zelo samozavesten, da če bi mi vsi ljudje tega sveta rekli, da sem nesposoben, v svojo sposobnost ne bi podvomil niti za delček sekunde. To, da nekateri za svoj neuspeh krivijo starše, je po mojem mnenju bolj iskanje izgovorov.

Par mesecev po nakupu parcele v obrtni coni v Trebnjem sem se čisto na hitro odločil, da kupim še eno parcelo. Doma, kjer smo delali betonske izdelke, smo imeli vedno težave, ker smo imeli premalo prostora. Rekel sem si, da je bolje imeti preveliko parcelo kot premajhno. Tako sem kupil še eno parcelo, ki se je držala že kupljene. Ta je bila velika 1.500 kvadratnih metrov. Bila je tudi občutno dražja od prve. To parcelo sem delno plačal jaz, delno pa oče.

Kmalu po nakupu parcele sem šel v izdelavo dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Želel sem narediti trgovino z gradbenim materialom.

Bolj kot se je bližal začetek gradnje, bolj sem razmišljal o tem, da bi namesto trgovine z gradbenim materialom naredil diskoteko. V bistvu sem bil jaz že itak odločen, da naredim diskoteko, vendar je bilo treba v to prepričati še očeta.

Oče je moji ideji o diskoteki zelo nasprotoval. Govoril mi je, da bom imel opravka s pijanci, kriminalci in policijo. Vse, kar mi je takrat rekel, mi je šlo skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven, a kasneje sem ugotovil, da je imel takrat popolnoma prav. Več o tem si boste lahko prebrali v nadaljevanju te knjige.

Našel je vsaj 100 razlogov, zakaj naj ne grem v izgradnjo diskoteke. Jaz teh njegovih razlogov sploh nisem slišal. V živo se spomnim, da me je enkrat vprašal, koliko ljudi bo prišlo v diskoteko. Odgovoril sem mu, da jih bo prišlo vsaj tisoč. Oče mi je odgovoril: ‘Pa saj nimaš parkirnih mest niti za 500 ljudi.’ Moj odgovor je bil, da bodo že parkirali nekje. Malo po pločniku … Odgovor očeta je bil: ‘Ti greš v investicijo, visoko 2 milijona evrov, pa nimaš niti dovolj parkirnih mest zagotovljenih. Kaj, če bo policija vsak dan tvojim gostom pisala kazni za nepravilno parkiranje?’ Ta očetov argument je bil na mestu, vendar ga jaz sploh poslušal nisem.

Težava s premalo parkirnimi mesti se mi je kasneje rešila sama od sebe. K meni so prišli predstavniki podjetja, ki so bili lastniki sosednje parcele, in mi jo za razumno ceno ponudili v najem. Tisti pregovor, da pogumne spremlja sreča, je videti, da res drži.

Oče se drugače nikoli ni strinjal s tem, da naredim diskoteko. Vendar mi je tu na pomoč spet priskočila moja dobra mama. Očetu je rekla, da če sem se nekaj odločil in da če si to želim, naj me pusti, da sem itak dovolj star. Če bom imel s tem kakršnekoli že težave, bom pa že sam nosil posledice.

Tako sem z mamino pomočjo začel delati diskoteko. Najprej sem zgradil objekt brez predelnih sten, nato dobil arhitekta, da mi je naredil načrt za diskoteko. Imel sem srečo, da sem dobil odličnega arhitekta, ki mi je naredil res dober projekt. Projekt je bil tak, da je bila diskoteka res nekaj posebnega za tiste čase, vendar je bilo vse projektirano tako, da se je dalo vse narediti po dokaj ugodni ceni. Za to, da je bil projekt diskoteke res super, imam nekaj malega zaslug tudi jaz. Kot izkušen obiskovalec diskotek sem arhitektu dal par dobrih usmeritev. Ena je bila ta, da se mora iz katerega koli mesta v diskoteki videti na plesišče. Vedel sem, da fantje hodimo v diskoteke predvsem zato, da gledamo punce, kako plešejo na plesišču.

Gradnja diskoteke je lepo napredovala, se je pa kmalu pojavila velika težava. Izkazalo se je, da bo vse skupaj stalo veliko več, kot sem sprva mislil. Začel sem že razmišljati, da bi diskoteko naredil v dveh fazah. Najprej, da naredim vse v pritličju in odprem diskoteko, da malo zaslužim, in nato z zasluženim denarjem dokončam še diskoteko v nadstropju. Dobro, da me je takrat arhitekt prepričal, da to ni pametna ideja, ker je bistvo te diskoteke ravno v tem, da je v dveh nadstropjih, da se bodo ljudje sprehajali gor in dol.

Kljub temu, da sem na banki vzel kar velik kredit in da sem nekaj opreme za diskoteko kupil na lizing, sem imel tik pred dokončanjem diskoteke hude finančne probleme. Celo očetovo podjetje je v tistem času prvič in edinkrat v vsej svoji zgodovini (sedaj je staro več kot 5o let) zamujalo s plačili računov, ker je ves denar šel za dokončanje moje diskoteke. Dobro, da se oče ni ukvarjal z računovodstvom in za te težave ni vedel. Če bi vedel, bi me nekam poslal, z mamo, ki je vse to podpirala, pa bi se verjetno na smrt skregal.

Tik pred otvoritvijo diskoteke se je kljub moji veliki samozavesti v meni začel pojavljati dvom, ali bo diskoteka dobro delala ali ne. V moji glavi so se začele pojavljati črne misli, da mogoče diskoteka ne bo ‘zalaufala’ in bom moral naslednjih 15 let delati, da bom povrnil vse dolgove, ki sem si jih naredil z izgradnjo.

Najbolj nervozen sem bil tik pred odprtjem. Spomnim se, kako sem zadnji dan na polno delal. Ob šestih zvečer sem se šel domov stuširati in obleči. Ko sem se tuširal oziroma ležal v banji, polni vode, sem razmišljal o tem, da sem si uresničil svoje sanje. Vem, da takrat nisem več razmišljal o tem, ali bo diskoteka ‘zalaufala’ ali ne.

Na otvoritev diskoteke je prišlo več kot 1.500 ljudi. Veliko ljudi je prišlo do mene in mi čestitalo, da sem naredil tako dobro diskoteko. Spomnim se, da so mi prišli čestitati tudi ljudje, za katere sem vedel, da me nimajo ravno najraje.

Moja diskoteka, ki se je imenovala Africa, je kmalu postala znana po vsej Sloveniji. Ljudje so tja prihajali z vseh koncev države. Niso bili redki gostje iz več kot dve uri oddaljenega Maribora, Nove Gorice in Kopra.

Ta moja resnična zgodba je dokaz, da se vse da, če se hoče!

Diskoteka je res dobro delala več kot tri leta. Na zunaj je bilo vse videti kot ena zelo lepa in uspešna pravljica, vendar ni bilo čisto tako. Ljudje si niti predstavljali niso, s kakšnimi težavami sem se moral soočati in ukvarjati. Več o vseh teh težavah, ki sem jih imel, si boste lahko prebrali v nadaljevanju knjige.

Kljub temu, da sem bil takrat ‘velik frajer’, ker sem imel diskoteko, ki jo je poznala vsa Slovenija in sem bil povrhu vsega star samo 26 let, je to obdobje mojega življenja, v katerega se ne bi želel vrniti. Za kakšen dan mogoče, za en mesec pa zagotovo ne!

Kljub temu, da je bila diskoteka zelo neuspešen projekt, če na to gledam s finančnega vidika, pa sem na ta projekt zelo ponosen. Upam si trditi, da je diskoteka Africa najbolj znana blagovna znamka, ki je kdaj koli nastala v občini Trebnje. Prepričan sem, da je več ljudi v Sloveniji slišalo za diskoteko Africa Trebnje kot za Trimo Trebnje.