indonezija

Indonezija je ena najboljših destinacij kar si jih človek lahko zamisli. Rajske plaže, prijazni ljudje (predvsem v muslimanskih delih države), ognjeniki, templji, jezera, živali, kultura,… Pa še izredno poceni je vse skupaj. Največji strošek predstavlja letalska karta, ki pa se jo da z malo sreče dobiti dokaj ugodno.

Indonezija je bila moj cilj dvakrat. Prvič leta 2000 in drugič leta 2004. Drugič sem bil ravno v tistem času, ko bila Indonezija opustošena od cunamija, vendar sem bil čisto na drugem koncu dežele – Floresu.

V nadaljevanju si preberite, opis mojega potovanja po Indoneziji leta 2000.

indonezija

Kot že dve zadnje zime, sva se tudi tokrat, z bratom Janezom odpravljala na potovanje. Letošnji cilj je bila Indonezija. Velika dežela, ki se razprostira od Maaljskega polotoka, pa skoraj do Avstralije. Po prvotnem načrtu naj bi si ogledala otok Borneo, ter Irian Jayo. Zaradi pomanjkanja časa, ter zelo slabih in dragih letalskih povezav znotraj Indonezije, pa sva se na Borneu odločila, da greva namesto na Irian Jaye, na otok Sumatra.

Potovanje se je začelo na Brniškem letališču, prek Frankfurta, ter Singapurja, do glavnega mesta Indonezije, Jakarte. V Jakarto sva prišla pozno popoldne. Prvo razočaranje je bilo to, da ni delal GSM, kljub zatrjevanju družbe Mobitel, da delajo GSM-ji v vsakem večjem mestu. Na letališču naju ogovori neki Nizozemec srednjih let. Vpraša naju, če skupaj vzamemo taksi, do mesta, da si delimo stroške. Nizozemec si je hotel rezerviral že doma, prek interneta. Nizozemčev hotel je bil kar v redu in tudi cena je bila normalna, tako, da sva tudi midva prenočila v njem. Zjutraj sva zgodaj vstala. V Jakarti sva prespala samo zato, da bi si uredila letalske karte, za lete znotraj Indonezije. Obstajala naj bi nekakšna karta, s katero imaš pet do sedem notranjih letov, za kar solidno ceno. Vendar s tem ni bilo nič. Rekla sva si bova že nekako sproti kupovala letalske karte.

Popoldan sva se odpravila na avtobusno postajo. Jakarta ima, kar tri. Midva sva se kar na slepo odločila za eno. Avtobusna postaja je bila zelo majhna in neurejena. Avtobus pa je imel dve ure zamude. Sva pa imela srečo, da je bil avtobus zelo udoben in sva ponoči brez problemov zaspala. Odpravljala sva se na drugi konec otoka Jave, natančneje na vulkan Mt. Bromo. Avtobus naju je pustil, kar ob cesti v majhnem mestu Probolinggo. Do avtobusne postaje, naju je z vso prtljago odpeljal neki mladenič s kolesom, prirejenim za prevoz ljudi. Zelo se je namatral, saj sva midva imela skupaj s prtljago skoraj dvesto kilogramov, sam pa jih ni imel več kot štirideset. Mesto Probolinggo lezi le nekaj metrov nad morsko gladino. Vulkan Mt. Bromo pa je visok 2392 metrov. Na isti višini je tudi vasica Cemoro Lawang, v kateri sva nameravala najti hotel in prenočiti.

Vožnja z minibusom je trajala približno tri ure. V mini bus, ki bi pri nas bil registriran največ za osem ljudi, se nas je natlačilo tudi do trideset. Ko smo prispeli na cilj, sva se utaborila v prvi hotel, ki je bil na voljo. S hotelom sva bila zelo zadovoljna. Bil je zelo lepo urejen, pa tudi zelo dobro hrano so imeli.

Takoj ko sva v hotelu uredila formalnosti sva šla na ogled kraterja, ter še delujočega vulkana Mt. Bromo. Do roba velikega kraterja, sva prišla prej kot v petih minutah. Pogled je bil veličasten. Krater s premerom več kot šest kilometrov, sredi njega pa vulkan Mt. Bromo, s katerega se vedno kadi. Ko sva se vračala je naju ogovoril neki mlajši moški in naju vprašal, če želiva iti zjutraj opazovati sončni vzhod. Rekla sva da bova premislila.

V hotelu, sva se pozanimal, kako je s tem sončnim vzhodom, pokazali so nama slike, kako lepo to zgleda in seveda sva se odločila da greva. Sledila je še zelo dobra večerja, potem pa spat, saj je bilo treba vstati že ob štirih zjutraj.

Vstala sva ob štirih, vreme je bilo slabo. Pripravljalo se je na dež. Slutila sva da z sončnim vzhodom ne bo nič. In res je bilo tako. Eno uro smo se vozili z džipom do razgledne točke in čakali če se bodo oblaki razkadili. A žal ni bilo tako. Potem smo šli še do vznožja Mt. Broma. Midva sva se odpravila na vrh. Višinsko razliko cca. 300 metrov sva premagala v dvajsetih minutah. Ko sva pa prišla gor, je začel padati dež, tako da tudi kakšnega lepega razgleda ni bilo.

Popoldan se je razjasnilo, pa sva šla še enkrat na vrh. Dež sicer ni padal, ampak je bilo spet oblačno.

Zvečer sva opustila misel, da bi šla še na 3676 metrov visok vulkan Gunung Semeru. Vreme je res bilo preslabo.

Zjutraj sva na hitro pozajtrkovala in se poslovila od prijaznega osebja. Pred hotelom sva čakala mini bus. Ko pride nama dajo nahrbtnike na streho, potem pa pride šofer in zahteva plačilo v naprej, kar tu ni v navadi. Cena je bila več kot trikrat večja. Malo sva se pregovarjala, vendar on je rekel, da je to exspres bus in da je cena taka. Nama se je mudilo v Surabayo, da bi še ujela kakšno letalo za na Broneo, tako da sva plačala. Kasneje, ko so plačevali domačini, sva videla, da za njih velja normalna tarifa.

Ko sva prišla v Surabayo, sva dobila taksista in mu rekla naj naju pelje na letališče. Vprašal je če imava letalske vozovnice. Rekla sva, da ne in naju je potem peljal do ene agencije, kjer sva jih kupila.

Zvečer sva priletela v Banjarmasin. Našla taksi in se odpeljala, do hotela, ki ga najbolj priporoča knjiga Lonely Planet. Hotel je bil v eni čudni stranski ulici, tako da sva se že malo ustrašila, kam naju taksist pelje. Strah je bil odveč. Hotel poceni, vendar ne prav na visoki ravni. Hotel je imel tudi nekakšno turistično agencijo, če se temu lahko tako reče. Sprejel naju je sam lastnik. Takoj tudi ponudil ture, ki jih nudi njegova agencija.

Naslednji dan, sva šla na ogled plavajoče tržnice. Zjutraj je naju pred hotelom čakal najni vodič. Vsedli smo se v čoln in se odpeljali po kanalu, do glavne struge velike reke Sungai Bartio. Na bregovih, že v vodi, so bile postavljene preproste hiše. Domačini so prav ta čas imeli jutranje umivanje. Muslimanska vera jim zapoveduje, da morajo biti vseskozi čisti. Tako, da z umivanjem kar malo pretiravajo. Je pa ta žalost, da je voda zelo umazana. Pa tudi kakšne kanalizacije ne poznajo, tako da gre vse iz stranišč, kuhinj, itd, vse po najbližji poti v reko, tako da se sosed že kopa, v odpadkih svojega soseda. Ampak jih to ne moti kaj preveč.

Vsi ljudje, ki jih srečaš, pa so res zelo urejene in čisti, za njihove razmere seveda. Predvsem mislim, na primerjavo z Južno Ameriko.

Po dobre pol ure vožnje z čolnom smo prispeli, glavne struge reke, ter tudi do plavajoče tržnice. Tu poteke trgovanje z sadjem, mesom,? in to vse na reki, na čolnih. Obstajajo tudi plavajoče okrepčevalnice, kjer lahko kupiš čaj, ali kaj malega za pojest.

Za tem smo se še odpravili na en rečni otok, kjer imajo kitajci neko svoje svetišče. Kitajci verjamejo v to, da opice prinašajo srečo. Na tem otoku je veliko opic. Da pa jih je takšno število, so verjetno predvsem zaslužni obiskovalci otoka, pretežno kitajskega rodu, ki tem opicam nosijo hrano. Opic je res veliko in samo čakajo na banane.

Za kosilo sva si privoščila ananas, ki sva ga kupila za 25 tolarjev na plvajoči tržnici in se neki okusen sadež. Rambutan po imenu.

Popoldan smo sli na ogled rudnika diamantov. Delo delavcev je zelo naporno in slabo plačano. Njihova mesečna plača je okoli 3000 tolarjev. So pa vseeno vsi dobre volje in nasmejani. Z veseljem so nam pokazali kako poteka njihovo delo. Nekateri so cel dan v vodi in izpirajo pesek in med njim iščejo majhne diamante. Včasih jih je bilo meda veliko več. Sedaj pa bolj malo.

Nazaj grede smo se še ustavili v enem obratu kjer brusijo diamante in seveda tudi prodajajo. Vendar takrat še nisva razmišljala o nakupu.

Proti večeru sva šla malo po mestu. Našla sva en lokal kjer so imeli zelo okusno hitro hrano, zraven pa je bila še neka firma, kjer se je dalo iti na internet.

Naslednji dan pa je šlo za res. Na vrsti je bil štiridneven treking. Najprej štiri urna vožnja z džipom. Vmes smo se še ustavili v eni večji trgovini, kjer je vodič kupil hrano za nas, midva pa sva kupil bombone in cigarete za darila. Ko smo kupovali zelenjavo na tržnici je neka prodajalka rekla, da bi z Janezom rada imela otroka, ker bi bil zelo lep, po njemu seveda !? Skupaj sem jih tudi slikal. Cela tržnica je ploskala in vpila od navdušenja. Prodajalka je rekla, da mora Janez poslati sliko vodiču, on pa jo bo prinesel njemu.Potem pa je sledila pol dnevna hoja. Ko smo hodili smo videli zelo lepo urejena polja riža. Velikokrat smo prečkali reke, preko visečih mostov. 

Tu v džungli živi ljudstvo dayak. Te niso muslimani ampak verjamejo v duhove. Civilizacija jih ni še dosegla, zato živijo zelo skromno in primitivno. Bi rekel kakšnih 500 let za nami. So pa zelo prijazni. V vsaki vasi, ki smo se ustavili so nam ponudili sadje in skratka zelo lepo sprejeli.

Proti večeru smo prišli v vas,kjer naj bi prespali. Do nas je prišel poglavar vasi in rekel, da so imeli neki obred prejšnji dan in da ne smejo pustiti tujcev v hišo tri dni, ampak da ni problema, da se bo že on zmenil z duhovi.

Dayaki živijo v tako imenovanih long house-ih  V eni taki hiši živi tudi več kot deset družin. Taka hiša je kar velika in ima v sredini en velik skupni prostor. Za spanje pa ima vsaka družina en majhen prostor.

Potem je sledilo večerno umivanje v bližnji reki. K istemu opravilu se je odpravilo tudi nekaj domačinov. Med njimi so bile tudi dve ženske. Mislila sva da jima bo nerodno, ampak sva se uštela. Punce so čisto brez sramu hodile naokoli po reki v spodnjih hlačah ter modrcih. Pa še ves čas so hotele biti v najin bližini, tako, da je bilo nama bolj nerodno kot njima.

Zvečer je sledila večerja, potem pa obvezen pogovor z domačini. Res, da se nismo, kaj veliko razumeli, ampak je bilo, kljub utrujenosti od pešačenja, prijetno se pogovarjati z njimi. Bili so zelo prijazni, smešni,?

Največjo veljavo je imela poglavarjeva beseda. Ko je on kaj povedal ni nihče ugovarjal, samo vsi so kimali. Pa midva tudi. Ne da bi bil poglavar kakšen strah in trepet, ampak spoštovali so ga.

Nekaj neverjetnega je bilo za njih, ko sva jih posnela s kamero, potem pa sva jim predvajala posneto. Tudi švicarskemu nožu se niso mogli načuditi. Škoda da nisva imela kakšnega več, bi jima ga pustila za darilo. To bi bilo najmanj kar bi lahko naredila za te prijazne ljudi.

Spet sva jim dala, vsakemu po eno cigareto. Veselje, da si ne moreš misliti. Oni so nama v zahvalo prinesli neki njihov sadež, ki ga imajo najraje. Nama pa ni bil všeč, saj je imel zelo čuden vonj, pa okus tudi. Ampak zaradi lepšega sva se potrudila in pojedla sadež. Še vodič se je nama čudil in rekel, da tega ni jedel še noben turist.

Spanje je bilo nekaj posebnega. V prostoru je bilo veliko nekakšnih živalic. Mislim, da so bile bolhe. Spalno vrečo sem poškropil z Autanom. Tako, da me je celo noč peklo po obrazu od njega. Pa še nekaj je bilo. Hiša je bila dvignjena za kakšen meter od tal. Tla pa so bila narejene iz natanko narezanega bambusa, tako da si vse videl, vohal, slišal, od tal. To kar si vohal, slišal in videl, so bile kokoši, psi, prašiči? Ko sem ponoči spal je začel vpiti prašič in teči proti meni. Seveda od spodaj, samo jaz tisti trenutek nisem vedel ali je ta prašič prišel v prostor ali je zunaj.

Naslednji dan smo na hitro pozajtrkovali, se umili, poslovili in odšli naprej. Spremljal nas je eden od domačinov, saj vodič ni vedel točne poti. Pot je bila težavna zaradi številnih rečic, ki smo jih morali prečkati. Jaz sem bil ožuljen od prejšnjega dneva, ker sem hodil v sandalah. Ta dan pa sem si obul športne copate in se jih nisem hotel zmočiti zaradi žuljev.

Nekaj časa sem reke uspešno prečkal po kamnih. Enkrat pa ni uspelo in sem padel v vodo. Janez je to ves čas čakal in me snemal s kamero. Njemu je bilo smešno, meni pa ne.

Končno smo prišli v vas. Začel je padati dež. Za ta dan smo imeli v načrtu, da se odpravimo še na en hrib. Spomnim se da takrat nisem bil preveč navdušen glede tega, in mi je kar ustrezalo da je padal dež.

Po kakšnih dveh urah je nehalo deževati in odločili smo se da gremo na hrib. Bilo je lepo in zanimivo. Posebno razgled iz vrha. Ampak bilo je spolzko in neštetokrat smo padali po blatu.

Zvečer je spet sledilo obvezno klepetanje z domačini. Le da se je ta vas zelo razlikovala od prve. Tu niso bili ljudje tako povezani med seboj. Držali so se bolj vsak zase. Tudi poglavarja sva komaj spoznala. Me je pa presenetila ena družina. Oče je kazal veliko zanimanje za moje knjige, pa tudi nekaj let star sin. Oče je znal tudi nekaj malega brati.

Spanje normalno, hvala bogu brez bolh.

Tretji dan smo se odpravili v zadnjo vas. Ta je bila že bolj civilizirana, saj so imeli že elektriko. Njihov long house je bil zelo velik, veliko večji od prejšnjih. Ampak v njem je zivela le ena starejša ženska. Vsi ostali so si naredili svoje hiše. long house pa jim je služil le za gledanje televizije zvečer.

V vasi je zelo lepo dišalo. Bilo nama je nekaj znano. Potem pa sva ugotovila, da je to cimet.

Zadnji dan je sledil še spust po reki z splavom narejenim iz bambusa. Bil je lep sončen dan. Krasen razgled in vse ostalo. Vmes pa smo se še malo okopali.

Ko smo prišli na cilj, nas je tam že čakal prevoz za nazaj v Banjarmasin.

V Banjarmasinu sva šla najprej nekaj poštenega pojesti v KFC, ter malo na internet pogledat, če se je kdo spomnil na naju.

Vse bolj sva razmišljala o nakupu diamatov, tako malo za spomin. Vodič nama je predlagal, da kupiva diamante od njegovega šefa, to je lastnika hotela. Ta je res imel nekaj rumenih diamantov, ki niso bili prav najlepši pa še cena se nama je zdela malo previsoka.

Zvečer sva prosila vodiča, če naju lahko še enkrat pelje v tisti kraj, kjer brusijo in prodajajo diamante. Rekel nama je da ne sme delati proti šefu in da naju žal ne more peljati tja. Sva pa rekla da bova šla sama, ker da od njegovega šefa jih ne misliva kupiti. Ko sva mu ponudila nekaj denarja je le sprejel in naju naslednji dan peljal na želeno mesto. Kupila sva vsak en diamant po zelo ugodni ceni.

Še istega dne popoldan pa smo šli še na ogled enega rečnega otoka, kjer živi posebna vrsta dolgonosih opic. Že sam vožnja je bila zelo zanimiva. Videli smo tudi nekaj opic. Žal pa verjetno to ne bo možno čez nekaj let, saj bodo verjetno izumrle. Na otoku je namreč zelo rodovitna zemlja in ljudje so posekali skoraj vsa dreves in opice nimajo kje živeti, niti se s čim hraniti.

Ko smo se vračali domov, je bilo na bregu reke ves čas polno ljudi. Vsi po vrsti so nama mahali in naju pozdravljali. To je trajalo več kot eno uro. Človek se res lepo počuti, ko ima same prijazne ljudi okoli sebe.

Naslednji dan dopoldan sva se odpravila na letališče. Pospremil naju je tudi prijazni vodič. Stavil bi, da je tudi njemu bilo malo težko ob slovesu. Res je da je njemu biti vodič samo posel in je čisto normalno, da popotniki prihajajo in odhajajo. Ampak mislim, da sva midva naredila na njega posebno dober vtis.

Ko sva priletela v Jakarto, sva na letalo za Medan čakala, kar tri ure. Pa je kar minilo malo sva kartala tarok, malo pa sva si ogledal res urejen letališče.

V Medan sva prišla že zvečer. Na letališču so taksiji na veliko ponujali svoje usluge. Sprva sva mislila, da bova šla do enega hotela in tam prespala, drugi dan pa šla na pot za Bukit Lawo. Sva vprašala taksista za koliko bi peljal v Bukit Lawo, ki je oddaljena sto kilometrov. Malo smo se pogajali potem pa prišli do cene cca. 3000 sit. Sicer deset krat dražje kot avtobus, ampak prihranila sva  en dan.

Že pozno zvečer sva prišla na cilj. Kot povsod, se je tudi nama ponudil neki fantič za vodiča. Rekla sva da ne rabiva, ampak on je vztrajal in razlagal. No še to sem pozabil napisati, v Bukit Lawo smo šli pogledat orangutane.

Fant, ki se je ponujal za vodiča je nama razlagal, da če ne vzameva nega za vodiča, ne bova videla divjih orangutanov v divjini. Na zadnje sva pristala, ampak smo se dogovorili, da mu plačava le v primeru če bova videla divje orangutane.

V Bukit Lawi, naju je tudi presenetil zelo urejen in poceni hotel. Tu sva srečala tudi neke starejše nemške turiste.

        Zjutraj smo nakupili banane za orangutane. Vodič je poskrbel za dovoljenje. Orangutane je v bistvu možno videti samo v spremstvu ljudi ki delajo v nacionalnem parku. Prepovedano jih je hraniti in se jih dotikati. Videti pa jih je možno dopoldan ali popoldan ko jih hranijo. Sicer živijo v džungli samo so nekako udomačeni in navajeni da jih hranijo.

Kmalu je prišel prvi orangutan. Bil je nekaj posebnega. Že na slikah so mi bili všeč, ampak v živo je čisto nekaj drugega.

Ko se je nabrala kar lepa druščina orangutanov so nas spustili noter. Jaz sem se malo slikal, tako da sem bil med zadnjimi ki so vstopili v orangutanovo območje. Počasi hodim po potki navzgor. Kar na enkrat pa se pred mano znajde orangutan. Z mano je bil še neki Nizozemec in sem ga vprašal, če me je pripravljen slikati z orangutanom. Naredil je nekaj posnetkov, potem pa je prosil, če ga slikam še jaz z njegovim fotoaparatom. Svojega sem odložil na tla. Orangutan je šel počasi proti meni. Nisem vedel kaj hoče. Potem pa je stegnil po fotoaparatu in jo veselo ucvrl, fotoaparat pa vlekel za sabo. Jaz sem se pognal za njim in ga ujel v grmovju in sem mu moral kar malo na silo vzeti fotoaparat.

Potem sem nadaljeval pot. Ljudje, ki delajo v tem centru so bili zelo natančni pri svojem delu, tako da se ni smel nobeden dotakniti ali približati orangutanu. Približno pol ure smo jih opazovali. Ko smo že mislili, da ne bo nič več zanimivega, pride še eden orangutan. Janez mi da kamero in mi pravi naj ga snemam, da se bo on poizkušal postaviti čim bližje njemu. Jaz sem ga snemal on pa se je postavil čisto pod orangutana, ki je visel z veje. Nekaj časa je orangutan stegoval roke, ker je pričakoval da bo kaj dobil od njega. Ko pa mu je bilo vsega dovolj, je prijel Janeza za lase in ga  kar pošteno zlasal.

Ko se je vse to končalo nama je rekel vodič, ki sva ga najela prejšnji dan, rekel da moramo enkrat neopazno skreniti z glavne poti. Tako smo tudi naredili. Potem pa smo skoraj dve uri iskali orangutane in smo jih tudi našli. Dajali smo jim banane in vse to veselo slikali in snemali.

Iz Bukit Lawe sva bila namenjena na jezero Toba ( Danu Toba). Nisva pa še čisto vedela kako. Avtobusne povezave z Bukit Lawo in Medanom so bile zelo slabe. Razmišljala sva, da bi šla s taksijem do Medana, potem pa z avtobusom dalje do Danu Tobe. Na misel pa nama je tudi prišlo, da bi dobila taksi kar do Danu Tobe.

Vprašala sva vodiča, če on ve za kakšen prevoz. On je našel nekoga, ki pa je hotel kar veliko za prevoz. Potem smo se malo pogajali in prišli na ceno cca 4000 sit. Pot je bila kar dolga in je trajala skoraj 6 ur. Za naju je bila cena kar ugodna, pa še s časom sva prihranila. Za šoferja pa je bilo tudi veliko, saj je 4000 sit slabša Indonezijska mesečna plača.

Šofer je s sabo vzel še enega prijatelja. Malo sta bila sumljiva, pa tudi šoferjev kombi je bil bol sumljiv ali bo prišel na cilj ali ne. Cesta je bila slaba, ampak šofer je kar tiščal na plin.

Ko smo prišli v Medan se je vse skupaj ustavilo. Ne vem ali namerno ali je res kaj bilo narobe z avtom.

Potem je nama rekel, da bo organiziral prevoz za naprej do Danu Tobe. Res je dobil enega taksista. Midva sva zahtevala pol denarja nazaj, pa ga sprva ni hotel dati. Zelo sva vztrajala, pa ga je le dal. Tako da sva potem ta isti denar dala naprej taksistu.

Potem sva premišljevala ali bi on sploh plačal taksistu, ali pa bi taksist od naju zahteval plačilo. Prišla sva do zaključka, da verjetno bi plačal, ampak malo manj kot polovico.

Že večer je bil, ko sva prišla v Danu Tobo. Jezero je bilo res lepo.

Danu Toba je največje jezero v JV Aziji. Njegova posebnost je da ima na sredini otok, nekako tako kot naše Blejsko jezero, le da je par tisočkrat večje. Leži na nadmorski višini 1000 metrov in če ni sonca ni kaj toplo.

Nisva se mogla odločiti ali bi še isti dan šla na otok, ali pa bi prespal na celini. Nekako pod vprašajem sva se odločila za celino in naročila taksistu, naj naju posti pred enim hotelom. Toda še iz taksija nisva stopila, ko je do naju pristopil, neki mlad fant, dolgih las in nama ponudil hotel na otoku. Vprašala sva kdaj gre ladja, pa je rekel, da čez pol ure.

Vkrcala sva se na ladjo. S fantom sva se začela malo pogovarjati, vprašala sva ga za ceno hotela, pa je rekel, da 7000 rupij, kar je cca 140 tolarje. Malo sumljivo nizko se je zdelo nama. Ampak sva rekla, bo že. Čez čas pa se je fant pohvalil, da bomo pri njemu kadili travo.

Oba z Janezom sva bila mnenja, da z tem džankijem že ne greva. Lepo sva vstala in šla. Fant se je malo čudil, ampak kaj hočeš. Nastanila sva se v hotelu, ki je bil čisto blizu pristanišča. Nič posebnega, ampak poceni. Tam sva tudi večerjala.

Zjutraj sva se odpravila na otok. Stvari sva pustila v hotelu. Vožnja z ladjo je bila kar prijetna, samo ni dolgo trajala. Spet sva srečala fanta, ki je nam prejšnji dan ponujal sobo. Mislil je da greva k njemu. Ko sva izstopila se je samo začudil, če ne greva k njemu. Rekla sva da ne.

Posijalo je sonce, narava je bila zelo lepa. Odpravila sva se raziskovati vas ali mesto po imenu Tuk Tuk. Ko sva šla po cesti je naju neki možakar vprašal, če si hočeva sposoditi skuterje. Vprašala sva za ceno. Sedemsto tolarjev za cel dan z bencinom. Ni bilo treba kaj veliko razmišljati.

Problem je bil le ta ker se Indonezijci vozijo po levi strani. Nekaj časa sva se lepo vozila po levi, ko pa sva se obrnila je šel Janez naprej in se ni spomnil po kateri smeri je treba. Tako da je bil skoraj karambol, z nekimi popotniki, ki so tudi najeli skuterje. Še dobro, da nisva doživela kakšno bližnje srečanje z minibusom, ki bi prišel vse prej kot počasi. Pa še ceste so povsod na Sumatri zelo ozke, tak da se komaj srečata dva minibusa.

       Kar nekaj časa sva se vozila z skuterji in občudovala lepoto narave. Lastnik skuterjev nama je sicer predlagal, da greva po asfaltu, do enega mesta, da je tam zanimivo. Vendar sva kmalu obrnila in našla eno makadamsko cesto, ki se je vzpenjala, po hribu navzgor. Tu je bilo res kaj videti. Zares lepo urejena riževa polja?.

Pozno popoldan sva se vrnila v hotel na celino, šla na večerjo, in si rezervirala mini bus za naslednje jutro proti mestu Sibolga.

Zjutraj sva vse spokala, šla na zajtrk in čakala na mini bus, ki pa ga ni bilo. Malo sem razmišljal o Danu Tobi, se je bilo sploh vredno ustaviti tu. Mogoče bi bilo boljše da bi ostala na Borneu. Tu na Danu Tobi mi je bila všeč le narava, ostalo pa niti najmanj. Tudi popotniki, ki se ustavljajo tu so bolj čudni kot ne. Večinoma vsi malo počivajo in se zadevajo s travo, ter poceni jejo. Če pa so to popotnice, si skoraj vsaka omisli kakšnega domačina. Moram reči, da tu fantje kar znajo z turistkami.

Po večurni zamudi je le prišel minibus, šofer je bil kar prijazen. Vožnja po ovinkasti cesti je trajala neskončno dolgo.

Spet sem razmišljal. Rekel sem si, da se ne bom, dal vsakemu oguljefati, in bom plačeval dvojne, trojne in tudi večkratne cene. Od začetka se nisem s tem obremenjeval, še več, čudil sem se popotnikom, ki so glihali za vsak tolar oziroma rupijo. Zdaj sem jih razumel, neumno se jim je zdelo kot meni sedaj. Pa na enomesečnem potovanju se mora tudi pri denarju kar poznati.

Prišli smo v Sibolgo, mesto ob obali bogu za hrbtom, obkrožen z hribi. Tukaj se popotniki ne zadržujejo, edini razlog je ta, ker je tu pristanišče in skoraj edina možnost, da se pride na otok Nias.

Mini bus najpreje razvozi vse domačine kar do njihovih hiš. Ostaneva samo še midva in naju pelje pred neko turistično agencijo. Pristopi nama možakar in naju prijazno povabi v agencijo in nama ponudi karte. Midva sva vztrajala, da hočeva v pristanišče. On je rekel, da tam ne prodajajo kart. Mislila sva si spet bi nekdo rad zaslužil na nama.

Peš z ruzakom sva krenila v pristanišče. Možakar pa kar z nama. In res sva se na lastne oči prepričala, da se v pristanišču ne da kupit kart. Sedaj sva možakarju malo bolj zaupala. Povedal je za ceno kart in nama še ponudil kabino. Povedal je ceno in rekel, da on nič ne zasluži s to ceno ampak mu bova nekaj dala na ladji, če bova zadovoljna. Možakar vse uredi. Poštenjakar, da mu ni para. Kar malo sram me je bilo, da sva ga prej tako ignorirara. Dala sva mu napitnino 20000 rupij, kar je za njihove razmere zelo veliko, za nas 400 tolarjev.

Ladja je bila stara brkača, petdeset ali morda več let. Potniki smo bili pod palubo skupaj s kokošmi?. Najina kabina pa ni bila kaj posebnega. En pograd, ki je bil za štiri. Midva z Janezom sva bila zgoraj, en Kanadski par pa spodaj. Bilo je nevzdržno vroče. Ampak jaz sem užival v tem. Vse skupaj se mi je zdelo eno super doživetje. Na stari leseni barki. Če nebi imela motorja, bi si lahko predstavljal, da smo 300 ali 400 let nazaj.

Ko smo se odpravili spat pa so se začele muke. Kabina je bila zraven motorja in je bilo vedno bolj vroče. Še dobro da je bil en majhen oken, da je vsaj malo pihalo. Čez kakšno uro, pa je začel padati dež. Okno je bilo treba zapreti. V nasprotnem primeru bi bilo v kabini vse mokro.

Bilo pa je še nekaj. Voda je iz lesenih špranj prignala velike ščurke. Jaz sem kar zbral pogum in sem jih metal ven. Malo manj pogumna je bila spodaj punca, ki je par krat zakričala.

V kabini mi ni bilo za zdržati. Bilo je preveč vroče. Šel sem na zadnji del ladje, kjer je bil nekakšen balkonček. Res da je veter prijetno pihal, ampak kaj, ko je bilo v zadnjem delu ladje cel kup kokoši in je zel smrdelo. Odpravim se nazaj v kabino in nekako zaspim. Res je bil dol tale dan.

Zbudim se, nekaj počasi gremo. Pogledam skozi okno, že prihajamo v pristanišče. Pogledam še malo naokoli. Raj, pravi raj.

Z minibusom se odpeljemo v približno 10 kilometrov oddaljeno vas Lagundri. Cel kup ljudi nama ponuja sobe. Ne moreva se odločiti kam bi šla. V notranjosti zaliva ni velikih valovov in koral in je primerno za kopanje. Na koncu zaliva pa so korale in veliki valovi primerni za deskanje. En domačin naju vodi od hotela do hotela. Mikalo naju je da bi se nastanila v nekakšnih kolibah narejenih z bambusa, ampak nisva hotela reskirati, ker se v tako kolibo zlahka pride notri. Midva pa sva imel kamero, fotoaparat, JPS,..

Ta mojster naju je potem pripeljal, do enega res lepega in čistega hotela. Lastnik je bil njegov brat.

Lastnik hotela je bil v redu človek, njegov brat pa je samo gledal kako bo komu speljal kakšen dinar. Bil pa je zelo pretkan in ga je bilo v začetku zelo težko preceniti. Midva sva si od njega sposodila deske za surfanje, pa nama jih je dobro zaračunal. Vse štiri dni, ki sva bila na Niasu, sva se ga izogibala kolikor se je dalo, vendar je bil skozi okoli naju.

Najprej sva nekaj pojedla. Ugotovila sva da je kuhar, kar šef sam. Med obedom je k nama prisedel tudi šefov brat. V najem je nama ponudil deske za surfanje. Pohvalil pa se je da bo naju tudi naučil deskati. Deske je nama prinesel kmalu, na šolo deskanja pa je kar pozabil. Po mojem on ni že vsaj deset let deskal saj je kar lepo rejen, pa se len povrhu.

Popoldan sva se odpravila na deskanje. Valovi so bili kar veliki, tako do ene tri štiri metre.

Videti je bilo lahko, v praski pa je bilo malo težje. Deske so bile majhne, z malo volumna in zelo nestabilne. Prvi dan sva malo poizkušala vendar vidnejših rezultatov ni bilo. Neki domačini se je tudi ponudil, da bi naju učil in nama posodil obutev za v vodo, ki bi na koralah prišla zelo prav. Za obutev je hotel nenormalno veliko, tako da smo se o tem nehali pogovarjati. Spoznala pa sva nekega prijaznega Angleža, ki je imel s sabo cel kup punc. Povedal nama je nekaj osnov deskanja.

Naslednji dan sva šla že dopoldan na deskanje, kjer sva doživela prijetno presenečenje. Do naju je prišla neka lepotica in naju vprašala, če sva midva tista dva iz Slovenije ? Izgleda, da ji je moral tisti Anglež nekaj lepega naložit o naju, da je bila tako navdušena. Malo smo se pogovarjali, potem pa sva šla deskat. Spet mi je bilo žal, da sem v srednji šoli, pri pouku angleščine, počel vse drugo razen se zanimal za angleščino. Spomnil sem se besed učiteljice angleščine iz srednje šoli, ki je vedno govorila, boste videli da vam bo angleščina enkrat prišla prav in takrat boste rekli, zakaj niste imeli bolj stroge učiteljice.

Deskanje nama je šlo že malo bolje. Na vsake toliko časa je uspelo, da sva se malo zapeljala. Vztrajala sva še naslednje dni in kar napredovala.

Zanimivo je bilo tudi v hotelu. Lastnik je imel dve hčeri, pa še ena nečakinja je občasno prišla kaj pomagati. Vse tri so kazale veliko zanimanje za naju, pa tudi mama ni imela nič proti. Velikokrat smo se kaj pogovarjali, dokler enkrat šefu (očetu), ni bilo vsega dovolj, pa je malo znorel nad puncami, še bolj pa nad ženo.

Teh par dni v raju je kar kmalu minilo. Čakala naju je še nočna vožnja z ladjo, ki pa je kar nekako minila, saj sva bila že malo navajena.

Najina zadnja postaja je bilo mesto Bukittingi, od Sibolge oddaljen cca 8 ur vožnje z minibusom.

V Sibolgi smo še čakali skoraj dve uri, preden smo se odpravili na pot z mini busom. Menda so čakali še potnike, da bo mini bus polen, no pa se ni napolnil. Po nekaj urah vožnje ustavi šofer, ob neki restavraciji ob cesti. Med nami je bil tudi en starejši popotnik, škot ali anglež. Znorel je nad voznikom zakaj je tu ustavil, da mi ne bomo tukaj jedli. Meni se je čudno zdelo zakaj ne. Ampak možakar je bil že kar v letih in sem si mislil ta je veliko prepotoval že ve. Lakota je bila vseeno prevelika in jaz sem Janezu rekel, da jaz bom nekaj naročil, če pa ne bo dobro, bom pa pustil saj ne more biti drago.

Naročil sem si tri kose piščanca, zraven pa še dobil riža kolikor sem hotel, veliko porcijo zelenjave, dve omaki.., vsak pa sva še spila dve coca cole. Račun za oba 700 sit, pa še res dobro je bilo. Zraven je bil tudi en nemški par, tudi onadva sta jedla. Škot pa se je nam smo čudil. S hrano smo bili res zadovoljni, šofer pa tudi, ker se mu je dobro zdelo, da smo mi dobro jedli.

Med vožnjo se je šofer kar razgovoril, povedal je da je drugače priseljenec iz Pakistana in da se bomo peljali čez mesto v katerem živi, ter ustavili pri njemu. In res smo se ustavili pri njemu. Njegovi so imeli manjšo okrepčevalnico. Popili smo vsak en čaj, ter malo posneli Johnija, tako mu je bilo ime. Ko sva mu predvajala film na katerem je bil posnet se ni mogel nehati smejat, in še sedaj ne veva, kaj je bilo tako smešno.

Proti večeru smo prišli v Bukittingi, se nastanili v hotel, ki ga je nama predlagala neka Angležinja. Bil je poceni in res zelo lepo urejen in čist. Odpravila sva se še na večerjo in potem spat.

V Bukittingiju sva si nameravala ogledati nekaj stvar. Do odhoda do doma je bilo le še štiri dni. V bistvu sva tukaj čakala na odhod domov. Na neki agenciji sva se dogovorila za letalsko karto od Padanga do Jakarte. V isti agenciji pa sva si tudi uredila enodnevni izlet v okolici Bukitingija, enodnevni rafting in pohod na vulkan Merapi.

Naslednji dan je naju že zgodaj zjutraj čakal mini bus pred hotelom. Zbrala se nas je kar pisana druščina. En domačin, ena Malezijka, Norvežan in Belgijec, ter midva. Belgijec je takoj naredil na vse vtis. Vodič je rekel naj vsak pove svoje ime in iz kje je. Belgijec je prav trapasto rekel Benji from Jupiter. Ob tej neumnosti smo se vsi nasmejal, ob kasnejših pa zgražali. Izlet je bil kar zanimiv. Videli smo tradicionalne hiše, pridelava in predelavo kave. Predelavo seveda na bolj primitiven način, ampak je bilo zanimivo.
Kasneje smo se ustavili ob nekem jezeru, kjer smo se vsi sončili, Belgijec pa se je šel kopat kar oblečen. Malo smo se pogovarjali in izvedeli od Belgijca da se ukvarja res z velikimi stvarmi. Bil je že pilot, dj ( vrtel musko), delal reklame za televizijo, bil vrhunski športnik,?. Ko smo šli na kosilo pa je pojedel največ, plačilu pa se je kar nekako izmaknil.

Na koncu smo šli še pogledati kako izdelujejo tradicionalne stvari iz lesa. To sicer ni mene kaj preveč zanimalo, je pa bilo spet zanimivo Belgijevčo obnašanje. Na eni polici so imeli nekaj za prodajati on je pa kar veselo si sam postregel, ko pa mu je lastnik stvari povedal da je treba plačati, je pa samo debelo gledal.
Zvečer sva šla na večerjo v en, za naju nov, lokal. Tam se je zbiralo kar veliko turistov, predvsem tistih mlajših. So bili pa vsi malo čudni, in obiskovalci in zaposleni. Obiskovalci ( turisti), so hodili tja so se malo zadevali s travo, domačini pa so bili večinoma homoseksualci.

Ko sva čakala na naročeno večerjo, sem jaz opazil da imajo šah, ki si ga lahko sposodi vsak obiskovalec. Eno sva z Janezom odigrala, potem pa se njemu ni dalo več. Je bilo pa zainteresiranih veliko domačinov. Najprej sem igral z nekim, ki je bil bolj pri taglavnih v tem lokalu. Trikrat sem ga premagal. Potem sem šel še igrati s kuharjem tega lokala. Od začetka mu je šlo bolj slabo, ampak je fant vse petkrat premislil in izkoristil vse napake, ki sem jih naredil. Dvakrat me je premagal. Potem je bilo tudi meni dovolj šaha, pa sva šla oba spat. Še to moram povedati, da je bila hrana zelo v redu.
Naslednji dan, ko sva hotela iti na zajtrk, je bil  lokal, v katerem sva večerjala prejšnji dan, še zaprt. Šla sva v enega poleg, vendar sva bila razočarana in lačna.

Ta dan je bil na vrsti rafting. Na domenjenem mestu smo se dobili z organizatorji. Zraven pa je bil tudi Norvežan, ki je bil dan prej z nami na izletu. Z mini busom smo se vozil kakšno uro in pol. Prišli smo do kraja, od koder naj bi se spustili z raftom, pa so fantje ugotovili, da je premalo vode. Vprašali so nas če smo pripravljeni iti na neko malo oddaljeno reko. Seveda smo bili zato. Meni je zelo ustrezala vožnja po lepi pokrajini, ki je nanjo sijalo sonce z vso močjo.

Prišli smo do druge reke. Tudi tu je bilo bolj malo vode, ampak so rekli da bo šlo. In res je šlo. Bilo je zanimivo, predvsem narava in ljudje, ki smo jih srečevali ob reki.
Ko smo se vračali so nas fantje vprašali, če bi pokadili malo trave. Norvežan je bil takoj za to, midva z Janezom pa proti. S tem da sva rekla, da naju glih ne moti preveč. Nisva pa vedela, da mislijo travo kaditi v busu.

V eni vasi so od nekega, še otroka, kupili travo. Ta nakup se je malo zakompliciral, tako da smo morali čakati v enem lokalu, da so fantje naredili posel.

Končno so dobili travo in odpravili smo se dalje, proti Bukitingiju. Travo pa so veselo začeli zvijati kar v busu in  kasneje tudi prižgali. Se posebno je užival Norvežan. Potem so seveda še naju silili naj poizkusiva. Razlagali so nama kako je to dobro. Najbolj prepričljiv je bil najmlajši od vodičev, ki je povedal nekaj pametnih. Razlagal je kako trava na njega dobro vpliva. Povedal je da je enkrat, ko se je zakadil s travo, preplaval neko jezero v obe strani. Saj bi mu še verjela, če jezero nebi bilo široko okoli deste kilometrov. Pa tudi to je povedal, da na polju sploh ne more delati, da pa ko se zakadi s travo, bi verjetno lahko.
Na vrsto je prišel zadnji aktivni dan v Indoneziji. Zadnji cilj je bil ogled vulkana Merapi.

Vrh vulkana Merapi je na višini 2891 metrov. Se pravi malo višje kot Triglav. Merapi je zanimiv, ker je še kar aktiven in menda je z vrha zelo lepo opazovati sončni vzhod. Večino pohodnikov začne pot navzgor zvečer in hodijo celo noč. Pomagajo si z žepnim baterijam. Zjutraj ko prispejo do vrha počakajo sončni vzhod in se potem vrnejo dol.

Midva sva se odločila za, da ne bova hodila ponoči z baterijam, ampak bova šla kar zjutraj, pa pač sončnega vzhoda ne bova videla.

Najprej smo se z taksijem odpeljali do pod vulkana, dalje pa peš. Vodič je narekoval kar hud tempo. Čez kakšno uro pa je vodič predlagal počitek. Midva sva rekla, da nebi še počivala. Vodič pa je najbrž zanalašč še malo pospešil tempo.

Hodili smo še kakšno uro, ko so meni začele popuščati moči. Občutek sem imel da je do vrha še zelo veliko. Janezu sem rekel, da ne grem več naprej. Oba z vodičem sta me prepričevala, ampak nista uspela. Ona dva sta šla dalje jaz pa sem še sedel in razmišljal. Vedel sem da mi bo kasneje zelo žal, če ne grem do vrha. Po drugi strani pa nisem imel volje za gor. Po petnajstih minutah sem se odločil da gram za njima, proti vrhu. Ampak ni uspelo, kmalu sem obrnil.

Ko sem prišel v Bukitingi, sem šel malo pojesti in igrati šah. Po dobrih dveh urah, pa sta že prišla nazaj Janez in vodič. Janez mi je povedal, da mi je lahko zal, ker nisem šel do vrha. Pogledal sem kaj je posnel s kamero in zares ugotovil, da mi je lahko žal.

Zadnji večer v Bukititingiju je minil ob igranju šaha in dolgih pogovorih z domačini, o Indoneziji, politiki,?. Izmenjali smo naslove, E-maile, ter si obljubili da se še vidimo. Res je bilo prijetno, vendar so meni večkrat uhajale misli na neosvojeni vrh Merapija.

Potovanja po Indoneziji je bilo konec. Čakala naju je le še dolga pot domov. Najprej z busom do Padanga, potem z letalom do Jakarte in naprej prek Frankfurta domov v Slovenijo.

Potovanje, ki mi bo za zmeraj ostalo v spominu, čeprav, tudi prejšnja niso za pozabiti, pa tudi naslednja bodo zanimiva. Prvič v Aziji, prva prava muslimanska država, prijazni in zanimivi ljudje, res lepa narava. Skratka nekaj posebnega. Vredno je bilo.  

3 komentarjev na “Indonezija – Ena boljših destinacij”

  1. Malo bolj bi se dalo urediti ves opis, ko na hitro pregledam me kar mine da bi prebral celoten članek.
    Ko bom imel prosti čas lahko pokažem kako bi jaz uredil tekst, dodal bi pa tudi malo več slik.
    Če vas zanima me lahko kontaktirate na mail.

    L.p

    1. Klavdij,

      Se popolnoma strinjam z vami. Članek sem napisal okoli 13 let nazaj in vem da ni ravno najbolje urejen, napisan,… Žal zaradi obilice dela nimam časa to urediti.

      Hvala za ponujeno pomoč, vendar menim, da moram to urediti sam.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*